Molčeči svetnik

Se je tudi vam kdaj zgodilo, da ste se ujeli v past? Ne mislim tisto »medvedjo past«, ki ti zlomi kosti in te ohromi. Mislim na past, ki pomeni, da smo se ujeli in »zabetonirali« v lastne predstave, misli in prepričanja.

Ponovno premišljujem o svetem Jožefu in kot že tolikokrat doslej si spet delam utvare, češ, da o tem možakarju pa res veliko vem. Vem namreč, da je bil iz Davidovega rodu, po poklicu tesar, stanujoč v Nazaretu, najprej zaročenec, potem pa mož device Marije, ki je, ko je izvedel, da je noseča od Svetega Duha, ni obsodil, pač pa jo je vzel k sebi. Sicer pa je bil – milo rečeno – malo čuden in neroden. Kako to mislim? Ko je prišlo povelje cesarja Avgusta, da se morajo vsi odrasli moški popisati v svojem rojstnem kraju, se je s svojo visoko nosečo ženo odpravil na dolgo pot (10 dni hoda) v Betlehem. Ker ni pravočasno rezerviral prenočišča, je imel srečo, da mu je nekdo ponudil prenočišče v svojem hlevu.

Tudi o tem sem večkrat premišljeval, kako mizerno se je moral ta mladi uspešni podjetnik počutiti, ko svoji mladi ženi in otroku, ki se je moral roditi v takih okoliščinah, ni uspel zagotoviti primernejšega prostora, kako se je počutil, ko je moral biti »porodničar«, saj je vedel, da je bilo v takem okolju (štala) veliko možnosti za infekcijo … Pa še o eni stvari sem večkrat premišljeval. O tem, da sem temu dragemu svetemu Jožefu vedno zavidal njegov privilegij, ki je bil v tem, da je imel »zanimiv odnos« z Bogom. Spraševal sem se, kako je bilo mogoče, da je ta mož od Boga prejemal osebna razodetja kar med spanjem.

Vas zanima zakaj in kakšen napuh? Sam si to razlagam tako: za to je »krivo« Apostolsko pismo papeža Frančiška o svetem Jožefu PATRIS CORDE (Z Očetovim srcem), ki je pred nekaj dnevi kot strela z jasnega treščilo v moj elektronski poštni predal in vame »butnilo« s tako močjo, da sem obstal kot vkopan, ali z drugimi besedami: spoznal sem svojo ozkoglednost – ujel sem se v past napuha. Ugotovil sem namreč, da bistvenih stvari o svetem Jožefu ne poznam. Ko rečem, da je pismo »butnilo« vame, pomislim na dejstvo, da kljub mojemu »globokemu poznavanju« lika tega moža še nikoli nisem pomislil, da v Svetem pismu ni zapisana niti ena beseda, ki bi prišla iz njegovih ust, kar pomeni, da je ta veliki mož molčeči svetnik; če ne molčeči, pa zagotovo redkobeseden. Pa vendar je sveti Jožef vsemu temu navkljub »znana osebnost«, saj o njem vsi nekaj vemo. Kako je to sploh mogoče, ko pa nikoli ni spregovoril besedice?

Predstavljam si, da je bil Jožef uspešen lokalni podjetnik, da je bilo tesarstvo verjetno družinska tradicija, da je Jožef prevzel obrt od svojega očeta, da je svoje delo odlično opravljal in postajal vedno bolj prepoznaven – ne le v domači vasi, pač pa tudi daleč naokoli … Kot je bilo tedaj v navadi, se je Jožefov oče »dogovoril« z gospodom Joahimom, očetom mladenke, ki ji je bilo ime Marija, da bo le-ta, ko bo primeren trenutek, postala Jožefova žena. In ker takrat zmenkarije niso bile podobne današnjim, si je Jožef svojo bodočo ženo ogledoval »od daleč«. In nekega dne je izginila – ni je bilo več. Poizvedoval je in izvedel, da je morala na hitro odpotovati k teti Elizabeti. »Zakaj? Kdaj se bo vrnila?« se je spraševal.

Po nekaj mesecih se je res vrnila. »Vendar, ali ni nekaj narobe z njo? Prav vidim? Je možno, da je moja zaročenka noseča? Saj se vendar še nikoli nisva zares srečala, kaj šele da bi bilo karkoli grešnega med nama,« si je belil glavo. Vedel je, da mora nekaj ukreniti. Šel je k njej in se na samem pogovoril z njo. Pripovedovala mu je neke čudne reči, ki jih ni razumel. Vse je kazalo na to, da ga je prevarala. Taka dejanja pa se po judovski postavi kaznujejo – celo s smrtjo. Strah ga je bilo. Tisti večer je komaj zaspal. In glej, spet sanje, spet Gospodov angel. Zbudil se je pomirjen: »Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi.« (Matej 1,24)

In kar je storil, je storil molče. Natančno in dosledno je izpolnil angelovo naročilo. Ni pogreval starih dvomov in neštetih vprašanj. Ni se jezil na Boga ali na Marijo. Odločil se je za zaupanje Bogu. Globoko v srcu je vedel, da je življenje preveč kompleksno in da vsega ne bo nikoli razumel. Zato je najbolje zanj, za Marijo in dete, ki raste pod njenim srcem, da Bogu zaupa, saj Bog, ki je nad vsem, ve, kaj dela in kaj želi od njega.

Dani Siter, skupaj z ženo Vilmo ustanovitelj društva DiŽ

Gotovo bi se, ko bi zvedel, da me je zaročenka prevarala, najprej jezil in bentil nad tem in onim – tudi nad njo, ki mi je povzročila sramoto. In če se ozrem na dogodke, ki so v Jožefovem

življenju sledili, bi se gotovo jezil tudi na cesarja Avgusta, ki je zahteval popisovanje v rojstnem kraju, nadalje bi se jezil na trdosrčne Betlehemske krčmarje, ki niso imeli sočutja do noseče žene, ki je bila tik pred porodom, da ne govorim, kako bi se jezil zaradi neprimernih okoliščin otrokovega rojstva in na to, da sem moral biti tako neizkušen celo porodničar pri otrokovem rojstvu. Kmalu zatem bi se pojavila nova priložnost za jezo: krutost kralja Heroda, ki je mojemu otroku stregel po življenju. Temu bi sledila jeza in negodovanje zaradi dejstva, da sem, če sem želel ohraniti otrokovo življenje, moral na vrat na nos pobegniti v tujino – v Egipt … In tako dalje.

Vem, da vam ni bilo težko ugotoviti, kaj me pri Jožefu resnično nagovarja. Nagovarjajo me njegova molčeča poslušnost Bogu, njegov mir in zaupanje: »Storil je, kakor mu je naročil Gospodov angel.«

Vse to premišljevanje mi pomaga vedno jasneje prepoznavati, kaj me hoče Bog s pomočjo svetega Jožefa naučiti. Po njem mi predvsem sporoča, naj mu, kot nekoč ta molčeči mož, tudi jaz zaupam, naj v sebi vedno bolj utrjujem prepričanje, da me Bog ljubi in natančno ve, kaj se z menoj ta trenutek dogaja, kaj me skrbi in na katera vprašanja nimam odgovorov, pa bi jih rad imel, saj bi mi bilo lažje. Po tem molčečem liku me Bog želi opogumiti. Zdi se mi, kot da slišim Jožefove besede, ko mi pravi: »Dani, zaupaj Bogu. On je dober in ljubeč, ve, kaj doživljaš, pozna tvojo realnost, pozna tvoje padce in vzpone. Zaupaj vanj in bo on storil. Bolj mu boš zaupal, bolj bo tvoje srce mirno.«

Tudi to, kar sem zgoraj napisal, ni vse, kar me želi Bog naučiti po tem velikem možu. Vem, da bo lekcij še veliko, in zdaj z veseljem in ponižnostjo v srcu priznavam, da o tem velikem možu, ki je bil vreden zaupanja Boga, da mu je dal v oskrbo svojega Sina, še veliko ne vem. Postaja mi vedno bolj jasno, da me bosta tudi v bodoče nagovarjali Jožefova pravičnost in zvestoba cesarju in Bogu. Vem, da se moram od njega naučiti predvsem pokončne in odgovorne moške drže, temeljne drže moža, ki ga ni strah nenadnih in nepričakovanih izzivov. Ti izzivi zanj v prvi vrsti niso najprej nerešljivi problemi, pač pa so priložnosti, s katerimi se mora po moško spopasti, vedno se zavedajoč dejstva, da v nobeni, še tako težki situaciji ni sam, pač pa ga povsod spremlja mogočna Božja roka.

Sam vem, da takšno zaupanje Bogu ne pride čez noč, da je za to potrebna vaja in vztrajno delo, da se mora mož večkrat sprijazniti s porazi, vendar ne sme odnehati. Ob tem mi prihaja na misel Edison, ki je, preden je žarnica zagorela, naredil več kot 10.000 neuspelih poizkusov. In prav ta pokončna vztrajnost, ki je ena od temeljnih kreposti zrelega moža, mi daje slutiti, da bo zame in za mnoge, ki želimo danes biti podobni svetemu Jožefu, največji izziv.

Kaj lahko danes storim za to? Lahko se danes odločim, da bom od danes naprej vsak dan vztrajal v samoti z mojim Bogom, da mu bom vsak dan zaupal svoje notranje boje, nemoč in dvome, on pa me bo opogumljal po svoji besedi, me navdajal s svojim mirom in prepričanjem, da me ni zapustil.

Zato naj bo Leto svetega Jožefa, ki ga je 8. decembra 2020 razglasil papež Frančišek, leto močnih spodbud za vse može, ki želijo vztrajati in rasti v pokončnosti, veri in zaupanju v Boga. ●