Sedem minut za nov pogled

Pa ni in ni bilo vedno tako. Oba z možem sva prinesla v zakon nepredelano bolečino izgube starša v rani mladosti. V tej skupni bolečini sva drug od drugega najbolj potrebovala nežen objem in občutek slišanosti. A tega nisva zmogla in znala. Da bi se drug pred drugim »zaščitila«, sva si zgradila obrambne mehanizme moči, kontrole in nadzora, se umikala v delo (v službi, v župniji, v domačem kraju, v izobraževanje).

Vse bolj sva spoznavala, da tako ne zmoreva več. Da je potrebno v najinem odnosu nekaj spremeniti, pozdraviti, izročiti Gospodu … Predvsem pa si dovoliti, da sva ranljiva – dovolj dobra taka, kot sva. Da sva lahko stopila na to pot, sva potrebovala pogum za iskrenost in sočutje do sebe in drug do drugega. Seveda sva poiskala pomoč.

Počasi, plast za plastjo sva preobražala najine obrambne mehanizme in si dovolila biti samo to, kar sva, taka, kot sva – nepopolna in ranljiva. Najin zakon je postajal bolj izpolnjujoč, v najinem odnosu in v družini je bilo več veselja. Ko sva se poslavljala (in se še vedno) od kontrole nad seboj in nad drugimi, sva lahko osebnostno in duhovno napredovala. Brené Brown, avtorica knjige Darovi nepopolnosti, je lepo ubesedila moja iskanja in čutenja: »Sprejemanje svoje ranljivosti je tvegano, vendar niti malo tako nevarno, kot če obupamo nad ljubeznijo in pripadnostjo in veseljem – nad izkušnjami, v katerih smo najbolj ranljivi.«

Ko sem sama z ljubeznijo in sočutjem dovolila sebi, da sem ranljiva, zmotljiva in nepopolna, sem to dovolila tudi drugim. In ustvarili so se tesnejša medsebojna povezanost, večje sočutje in spoštovanje. Ranljivost mi daje priložnost, da na negativna čustva, ki se vzbudijo v meni, gledam kot na darilo. Ne gre vedno lahko in brez težav. Najprej si dovolim, da se 7 minut smilim sama sebi, se sprašujem, zakaj se to dogaja ravno meni. Potem pa na dogodek, besede ali čustvo pogledam z očmi priložnosti za mojo spremembo in osebno rast.

Pred nekaj tedni z možem nisva zmogla na miren način uskladiti najinih pričakovanj o tem, kako preživeti konec tedna. Mož bi šel teč na smučeh, jaz pa bi bila raje doma. In mož je šel teč na smučeh, jaz pa sem ostala doma. V meni sta bila jeza, razočaranje, da se ne moreva dogovoriti, ampak samo 7 minut. Potem sem na ta dogodek pogledala z razumevanjem in sočutjem. Oba sva imela enako pravico do svoje izbire. Ali sva s tem ogrožala drug drugega? Ne. Lahko preživiva eno soboto vsak s svojo izbiro? Lahko. Mož se je naužil svežega zraka, jaz pa sem si odpočila, s hčerko pospravila dom in šla na sprehod na Osolnik. Zvečer sva si lahko lepo podelila, kako sva prijetno preživela dan.

Ta ranljivost je pri meni del vsakdanjega življenja. Omogoča mi bolj zavestno življenje v vseh odnosih. Pri sebi opažam, da sem prav zaradi nje spoznala, kaj je v življenju pomembno in me izpolnjuje ter kaj je minljivo in mi ne prinaša zadovoljstva.

Skozi ranljivost v dnevnih situacijah se pripravljava na večje preizkušnje v življenju. Zavedava se, da je prav to tista moč, ki nama je dana, da v preizkušnji drug drugega opogumljava v zavedanju in zaupanju, da Bog dopusti samo tako težko preizkušnjo, kot jo lahko nosiva.

Moj duhovni boj v zadnjem obdobju je, da še ne zmorem v polnosti prepustiti Gospodu, da bo poskrbel za vse, kar potrebujem. Še vedno je v meni potreba po nadzoru nad svojim življenjem. Čutim, kako mi je v oporo pri tem mož, ko me posluša, me opogumlja in moli zame. Velikokrat pridem pred Gospoda in mu rečem: »Gospod, v tem trenutku še ne zmorem, pomagaj mi.« In vidim, kako se počasi topi ta potreba po nadzoru.

Opažam pa, da je življenje v zavedanju ranljivosti bolj zavestno. Na nek način se je moje življenje na zunaj upočasnilo, a hkrati obogatilo navznoter, ko vidim, kako Gospod deluje prav zato, ker si dovolim biti ranljiva. To mi podarja večjo radost in hvaležnost za življenje, takšno kot je. Popolno v svoji nepopolnosti, kot je popoln naš nebeški Oče. ●