Klemen in Urška Valjavec: »Če Bog dopusti nek konec, je ta lahko le dober

Urška in Klemen Valjavec sta starša štirih otrok: Rožleta, ki je že pri Bogu, Ožbeja (10 let), Brine (7 let) in Lovrenca (3 leta). Trenutno živijo v Kranju, na Srednji Dobravi pri Kropi pa si gradijo hiško, obdano z naravo.

Klemen: Spoznala sva se pri skavtih. Na prehodu iz srednje šole na fakulteto sem ugotovil, da nimam več nobenih pametnih prijateljev, bilo mi je dolgčas, zato sem se pridružil skavtom in tam spoznal Urško. Čez nekaj časa sva začela hoditi, vendar se je ta romanca čez eno leto končala. Pravi začetki najine poti so se pa začeli odvijati sedem let kasneje, ko me je Urška povabila na pijačo. Ta pijača se je sprevrgla v hrepeneče obujanje spominov in še preden sem ugotovil, da je iskra, ki še vedno tli v meni, zanetila že pravi požar, sem ugotovil, da sva sredi pravega zmenka. Pa ni ostalo samo pri tem, med vrsticami sem jo celo zasnubil. Rekel sem ji: »Jaz se grem to samo, če se bova poročila.« Star sem bil namreč že 29, Urška pa 24 let. Takrat mi je rekla: »Ja, seveda, kako pa drugače.« Bilo je veliko olajšanje, ko sem na samem začetku vedel, da gre zares. Urška: Ko sva prvič hodila, sem bila stara šele 15 let. Šla sva narazen in mami mi je takrat rekla: »Če sta si namenjena, bosta čez sedem let spet prišla skupaj.« Jaz sem med absolventom živela na Dunaju na akademiji za evangelizacijo, kjer nas je živelo skupaj 18 študentov devetih različnih narodnosti. V tistem letu sem se vsak dan priporočala sv. Antonu Padovanskemu za bodočega moža. Takrat sem si na list napisala, kakšne lastnosti bi moral imeti moj bodoči mož. Ko sem seznam prebrala, sem ugotovila, da svojega bodočega moža že poznam in da je to Klemen.

Urška: Vzgoja je danes težja, ker so naše vrednote drugačne, kot so vrednote v družbi – življenje v veri, v stiku z naravo, v odgovornosti do tega sveta. Jaz sem pri skavtih pridobila skrb za drugega, sočutje, prevzemanje odgovornosti, iznajdljivost in sprejemanje drugačnosti. Morda zato malo manj kompliciram pri vzgoji in se manj vznemirjam, če otroci pri plezanju na drevesa strgajo kakšne hlače. Klemen: Jaz sem po naravi introvertiran in zame je bila vloga voditelja kot en osebnostni »stretching«. Navadil sem se dela z ljudmi in tudi dela pri projektih. Naučil sem se načrtovanja, logistike.

Urška: Meni je bilo težko predvsem zato, ker sem čutila, da še vedno potrebujem globok počitek po šestih letih stresa in po zadnji porodniški, ko se je Rožletov tumor ponovno pojavil dva dni po porodu četrtega otroka. Poleti sem tehtala, ali naj ostanem na bolniški ali naj se vržem v vodo z vsemi strahovi glede dela na daljavo, s katerim še nisem imela izkušnje. Ko sem izvedela, da bom razrednik, me je malo streslo in spraševala sem se, ali sem po vseh teh letih sploh še sposobna iti v razred. Potem pa sem se spomnila, da bo Bog že poskrbel in da moram prepustiti vse v Božje roke. On že ve, zakaj je dobro, da sem razrednik in ne v podaljšanem bivanju. Po 14 dneh šolanja na daljavo sem ugotovila, da mi tudi v tem načinu poučevanja kar gre in tudi to, kako dobro je, da sem razrednik, da sem lahko sama načrtovala delo in točno vedela, kaj moram delati. Ko je Rožle umrl, sem si želela počitka, vendar sta se en mesec po pogrebu pojavili epidemija in karantena za celotno prebivalstvo, zato sem spet »potegnila kratko«, saj sem bila potisnjena v nenehno delo – skrb za tri otroke in šolanje doma ter gospodinjstvo. Časa za počitek tako ni bilo.

Klemen: Pred tem sem delal v uredništvu Siola na rubriki Trendi, kar ni bilo ravno področje, ki bi me zanimalo. Že med študijem teologije pa sem se spogledoval z restavratorstvom. Svakinja Minca, ki je študirala restavratorstvo, je odprla svojo delavnico, in ko je potrebovala pomoč, sem ravno razmišljal o zamenjavi službe. Zdaj že več kot 10 let delam v tem poklicu in sem priučen. Moje delo je zelo kontemplativno, ni nobenega stresa, veliko se pogovarjamo in delamo brez naglice, ker moramo biti natančni. Delo zahteva potrpežljivost, saj lahko eno stvar delaš en mesec ali več. Za to delo moraš biti iz pravega testa. Restavratorstvo je kot vzgoja, šele čez nekaj časa vidiš sadove svojega dela. Urška: Klemen je ročno zelo spreten, tudi doma vse popravi in pokvarjenih igrač ne mečemo stran.

Klemen: Z otroki pa nisem toliko potrpežljiv, mi hitro dvignejo pritisk. Ena sveža anekdota: zadnjič je Ožbej naredil za Lovrenca avto iz kartona in ga sredi dnevne sobe na parketu pobarval z zlatim sprejem, ne da bi zaščitil tla. Seveda so bila tla vsa »pozlačena« od spreja, kar je hotel počistiti z acetonom. Ta je poškodoval lak. Ko je ugotovil, da ne bo šlo, je vse skupaj pustil sredi dnevne sobe. Ko sem prišel domov, se mi je najprej naredila tema pred očmi, potem sem naredil decibelni test svojih glasilk, sledilo je 10 minut levitov, na koncu pa sem povedal, kako lahko to rešiva in sva skupaj odstranila barvo. Urška: Sva pa oba živela potrpežljivost čez meje možnega, ko sva se soočala z Rožletovimi izbruhi jeze in žalosti. Ko je v Franciji kričal na zdravnike in so naju prosili, naj prevedeva njegove besede, sva prevedla v lepši različici, kot je bilo v resnici. Nujno sva morala zdržati ob teh izbruhih ter mu omogočiti, da je izrazil svoj strah, žalost ter jezo na zdravnike, ki so mu izrezali praktično pol obraza. Ni zmogel sprejeti proteze namesto izrezanega neba. Morala sva ostati mirna ter mu izkazovati sočutje.

Klemen: Na Boga se nisem jezil, razen enkrat proti koncu. Takrat sem Bogu rekel: »Če se tole ne bo dobro izšlo, midva nekaj časa ne bova prijatelja.« Pa sem se hitro postavil na realna tla. Kdo pa sem jaz, da lahko določam, kakšen konec je dober in kakšen ne? Ker Bog pozna vse konce in noben konec se ne more zgoditi brez njegove volje. Če on nek konec dopusti, je dober in mora biti dober tudi zame. Pri vprašanju življenja in smrti smo ljudje preveč čustveno vpleteni. Čustva niso nekaj trdnega. To ni dober temelj za presojanje teh vprašanj. Z vidika večnosti je vseeno, ali živiš en dan ali sto let. Obe življenji sta enako vredni in v Božjih očeh enako pomembni. Kar se pa tiče trpljenja: brez križa ni odrešenja. Moramo se zavedati, da trpljenje rojeva velike milosti. Te milosti se dogajajo v srcu in so očem nevidne. Zunanji opazovalec bo rekel: »To nima smisla, to je brez veze, kakšen Bog je, ki to dopusti?« Pri Rožletu pa je to rojevalo posebne milosti, ker je pridobil ljubezen do vsega svetega. Na koncu je bil tako povezan z evharistijo, z Bogom, da je bilo neverjetno. Gledano s krščanskega vidika: če si kristjan, verjameš v Boga in v to, da s smrtjo ni vsega konec. Če imaš to zavedanje pred očmi, ne moreš biti zares zelo žalosten, če se nekdo od tvojih bližnjih poslovi. Saj si žalosten, vendar to ni tista žalost, ki te vleče v brezno obupa, ampak je žalost, ki ji upanje briše solze. Urška: Ko sem leta 2014 prvič slišala Rožletovo diagnozo, se nisem spraševala: O, Bog, zakaj, ampak je bila moja prva misel: Jezus, zaupam vate. To sem si res neprestano ponavljala, te

besede so bile moja molitev v vsakem trenutku. Večkrat sem rekla: »Jezus, ti boš to uredil zame tako, kot je najbolj prav.« Ne moja, ampak Božja volja naj se zgodi. Obupovala nisem tudi zato, ker smo bili med Rožletovim zdravljenjem deležni številnih čudežev in milosti, da je bilo včasih naravnost neverjetno. Ko so Rožletu v Parizu izrezali levo stran obraza, se spomnim, da je bilo zelo hudo. Zelo lepo ga je zašil lepotni kirurg. Med okrevanjem v bolnici pa sem opazila, da mu eden od šivov pri očesu zateka. Vstala sem, prosila Jezusa za pomoč in stopila iz sobe. Ko sem stopila na hodnik, se je vame zaletel zdravnik, ki ga še nikoli nisem videla. V angleščini me je vprašal, kako mi lahko pomaga. Povedala sem mu, da iščem zdravnika specialista, ki bi pogledal Rožletove šive pod očesom. Izkazalo se je, da je Rožletov kirurg pred odhodom na dopust prosil ravno tega zdravnika, naj Rožleta spremlja. Zame je bil to znak, da me je Jezus uslišal. Na misel mi prihaja: Kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Ko gledam nazaj, vidim, da sem bila mnogokrat v tem času rešena in odrešena.

Urška: Občutila sem jo zelo močno. Vsakokrat, ko je bila pred nami kakšna preizkušnja, pregled v bolnici, kemoterapije, sem poslala nekaj sporočil ljudem s prošnjo za molitev. Ko so me spraševali, kako nam lahko pomagajo, sem vedno prosila za molitev. In ker je vsak poznal še koga, je ta prošnja za molitev prepotovala skoraj cel svet. Po Rožletovi smrti nisem mogla verjeti, kje vse so ljudje molili za nas. Slovenci po celem svetu, tudi v Avstraliji in na Kitajskem, tudi ljudje drugih ver: protestanti, anglikanci, episkopalni, celo muslimanska družina. Zadnje dneve pred smrtjo so benediktinke v Jeruzalemu molile devetdnevnico. Ganilo me je, ko sem izvedela, da so ravno na večer Rožletove smrti obhajale mašo za Rožleta v votlini Jezusovega rojstva.

Ko sem bila v hudi stiski, sem vedela, da v vsakem trenutku vsaj ena oseba na tem svetu moli zame, in to me je pomirjalo. Fizično sem čutila, kot bi me močne roke podpirale, da ne bi padla, da bi zdržala vsak naslednji korak. Brez molitvene podpore vsega tega ne bi zmogla. Izmoljeno je bilo tudi to, da mi vse, kar se je dogajalo, ni strlo srca. Bila sem kot v mehurčku, v popolnem miru. Šele zdaj, eno leto po smrti, doživljam, kako neznosno je moral Rožle trpeti. Kako hudo mu je moralo biti ob vseh posledicah operacij. V tistem času sem vsak dan molila za veliko mero sočutja do Rožleta. Kadar je bilo zelo hudo, sem se morala tudi umakniti in izkričati nemoč.

Urška: Jaz sem po naravi zelo zgovorna, vse povem. Zelo veliko se priporočam Svetemu Duhu. Meni se niti sanjalo ni, kdo vse moli za nas. Skušala sem razločevati, kdaj je to, da delimo utrinke zdravljenja, po Božji volji. Nisem se preveč ozirala na to, kakšni bodo odzivi. Verjetno se je kdo zgražal tudi nad tem, da sem imela na pogrebu na obrazu nasmeh, čeprav sem en dan prej Klemenu rekla, da sem bom vrgla na tla in neutolažljivo jokala. Ampak nisem. Prosila sem Rožleta, naj mi pomaga. Njegova želja je bila, naj na pogrebu ne bomo žalostni. Na pogrebu sem čutila občutek večnosti, miru in notranjega veselja, ki ga ne moreš razložiti nekomu, ki je samo tradicionalno veren, ali nekomu, ki se v življenju še ni soočil s takšno preizkušnjo. Tisti, ki zmorejo, bodo razumeli, drugi, ki jim še ni dano, pa bodo morda razumeli nekoč v prihodnosti. Na pogreb in kropit so prišli ljudje, ki jih sploh ne poznamo. Do nas je prišla zgodba o otrocih s Štajerske, ki so izdelali »Rožletove zapestnice«. Delili so jih v šoli in razlagali, da kdor bo nosil zapestnico, bo mislil na Rožleta.

Klemen: Preden se je Rožletu bolezen ponovila, smo se odločili, da prodamo stanovanje, kupimo parcelo, začnemo z gradnjo in se začasno preselimo k tastu in tašči. Kmalu zatem je Rožle spet zbolel in ravno sredi zdravljenja je šel izvajalec v stečaj. Takrat sva dala velik avans in izgubila toliko sredstev, kot bi zadoščalo za eno manjše stanovanje v Kranju. Ko se ti to zgodi med gradnjo, se ti zdi, da je konec sveta. Tako smo imeli poleg bolnega otroka še finančni kolaps. Bili smo skoraj brez prihrankov in s kreditom. Toda bolj ko se sprašuješ o tem, zakaj se je to zgodilo, bolj te imajo negativna čustva v krempljih. Postaneš suženj jeze, zamere, obupa in vse to te vleče navzdol. To se zgodi, ker imamo ljudje – še posebej moški – stvari radi pod nadzorom. Če izgubimo nadzor, izgubimo varnost. Obstaja rešitev, ki ni v tem, da se vdaš v usodo, temveč v tem, da nadzor prepustiš Bogu. Da mu priznaš, da nisi kos situaciji in ga prosiš, naj bo on gospodar te situacije. Potem ti končno pripraviš Bogu teren, da lahko začne delovati, da pokaže svojo moč. Dokler mu tega ne dovoliš, se ne bo vsiljeval. Pri tem pa je zelo pomembno odpuščanje. Če bi gojil zamero do tega človeka, ki je zapravil najin denar, nisem nič naredil. Na lastni koži sem izkusil, kako Bog res skrbi za nas bolje kot za lilije na polju in vrabce, kot pravi Božja beseda. Tudi v najbolj divjih sanjah si nisem upal predstavljati, da je kaj takega sploh mogoče. Božja dobrota je brezmejna in se razodeva po dobroti ljudi. Veliko ljudi se je odzvalo in nama pomagalo. Ogromno nam je bilo že navrženo in verjamem, da se Gospod ne bo ustavil, dokler se ne bomo vselili v novo hišo. Amen!

Foto: osebni arhiv

Urška: Zgodba s hišo in izvajalcem je bila res težka. Najprej so ga zapustili sodelavci, nato je šel v stečaj, za rakom mu je zbolela žena, ki je že vrsto let hodila na dializo, in na koncu še storila samomor. Moja prva misel, ko nama je povedal, da je najin denar šel za poplačilo drugih dolgov, je bila: Ta človek mora biti odrešen po nama. Meni je bilo jasno, da tega denarja ne bova dobila nazaj. Molila sem k svetemu Jožefu, naj se zgodi Božja volja. Klemena sem prosila, naj postrga še zadnje rezerve in ponovno založi za material. In potem je Klemen veliko svojega prostega časa namenil delu na hiši in pomagal izvajalcu, da se je delo nadaljevalo. Hišo je Klemen pokril v zimi, ko je bil po vsej Sloveniji sneg, le na Gorenjskem ni snežilo. Molila sem, naj sneg toliko časa počaka, da se hiša pokrije in da ne bo škode. Otroci so bili pa jezni name, ker so si želeli sneg. Rekla sem jim: »Ko bo zadnji strešnik na strehi, bo začelo snežiti.« Zaupala sem, da me bo sv. Jožef uslišal. Čez dva dni me pokliče Klemen in pove: »Začenja snežiti, jaz pa polagam zadnje strešnike.« Takrat so se mi nekateri smejali, toda vem, da je bilo to izmoljeno. Bog je bil z nami, kot je obljubil. Nikjer v Svetem pismu ne piše, da bomo živeli brez težav. Piše pa, da bomo prihajali v stisko, ampak da bo Jezus vedno z nami. In to smo občutili in občutimo še zdaj. Vse pride ob pravem času, kot je namenjeno v Božjem času. Naš čas in Božji čas se ne skladata. Učiti se moramo potrpežljivosti. To je meni najtežje, ker bi rada, da se stvari rešijo takoj. Potrebno je vztrajati v zaupanju.

Klemen: Razen zadnjih mesecev Rožletovega življenja, ko se je vse odvijalo z noro hitrostjo, smo živeli kot vsaka druga družina. Zdravljenje raka ne pomeni, da ti ves čas porabiš samo za to. Privadiš se tudi na to, da ima tvoj otrok raka in poskušaš živeti kolikor toliko lepo življenje. Tudi v tem času sva si vzela vikend ali dva na leto, ko sva šla nekam po svoje. Čas zase, da se lahko pogovarjava, se naspiva in se tudi telesno razvajava. To sva si lahko privoščila, ker so z varstvom pomagali stari starši. Rada sva šla tudi na DiŽ-eve seminarje v Crikvenico. Urška: Meni je bilo sicer težko dati Rožleta v varstvo, ker je skrb zanj pomenila dodatno delo, tudi zaradi posebne hrane, ki je morala biti vedno sveže pripravljena. Klemen: Po Rožletovi smrti sva za en vikend pobegnila na morje, čez en teden pa še z otroki, da smo se spet malo povezali in na novo postavili kot družina. Ko ti manjka en družinski član, čutiš, da nekaj ni prav. Zdi se ti, da se nikoli ne boš navadil: A zdaj imava pa naenkrat samo tri otroke?! Midva kot zakonca pa sva rabila celo leto, da sva spet vzpostavila neko ravnovesje, globljo povezanost v odnosu; takšno, kakršno sva čutila pred to preizkušnjo.

Urška: Po pogrebu so prihajala različna pričevanja. Na primer od družine, ki je začela skupaj moliti za Rožleta, kar jih je zelo povezalo in so začeli živeti v sožitju. Potem pričevanje zakoncev, ki sta bila pred ločitvijo. Ko so začeli moliti za Rožleta, sta se zbližala in se odločila, da ponovno poskusita. Tudi uslišanja različnih prošenj prihajajo do nas. Klemen: Prej so molili za Rožleta, zdaj pa molijo k Rožletu.

Draga Urška in Klemen, hvala za vajino pričevanje in zgled vere, ki smo ga začutili v tem pogovoru. ●