Očitno je pri meni šlo nekaj narobe

Pred dobrim mesecem sem bil pri spustu z Bohorja toliko prehiter, da me je odneslo vse do urgence. In se končalo z zlomljeno ključnico. Nisem padel prvič. In že nemalokrat sem bil prav presenečen, kaj vse vzdrži človekovo telo. A nekje je meja. Ključnico sem sicer zlomil prvič, a seznam vseh poškodb je že kar predolg. Telo je ranljivo, tu ni treba dosti tuhtati.

Po tomistični filozofiji običajno – zaradi preprostejšega razumevanja procesov v njem – človeka »razdelimo« na tri razsežnosti: telesno, duševno (psihično) in duhovno.

Menim, da se tudi ranljivost tiče vseh treh sfer in da se zelo različno odslikava na vsaki od njih. Kot rečeno, o telesni ranljivosti nihče ne dvomi. Polomljene kosti niso edina potrditev. Če z ostrim delom noža neprevidno povlečem po koži, se bo odprla rana.

Tudi duša (psiha) je ranljiva. Ko nas kdo po krivici obdolži, nas to boli. Če nas prizadene še bolj, ostanejo na naši duševnosti rane. Velikokrat se pogovarjamo o tistih, ki smo jih staknili še kot otroci, pa še po dolgih letih in desetletjih niso dovolj pozdravljene in zaceljene in še zaskelijo. No, pa da sploh ne omenjamo »zlomljenega srca«, ki je verjetno najbolj pesniško opevana človekova ranjenost …

Pa ranljivost človekovega duha? Torej tistega najglobljega jedra, v katerem domujejo vera, ljubezen, kjer je sedež volje in odločitev, zvestobe …?

Pomislil sem, da bi morda lahko iskali celo relacije med ranljivostjo duha in izvirnim grehom. Pa vendar se mi zdi, da je tudi duhovna ranljivost položena v človeka kot temeljna danost. Saj Jezus ni imel izvirnega greha, pa je bil vseeno duhovno ranljiv. Skušnjavec se je spravil tudi nanj.

Ranljivost je torej dejstvo. Je resnica o človeku. Pa je morda lahko tudi danost? Je ranljivost lahko priložnost?

Da bi se približali temu vprašanju, si moramo najprej odgovoriti na neko drugo; namreč na vprašanje o tem, ali so različne ranjenosti med seboj soodvisne.

Mar telesna ranjenost lahko povzroča tudi duševno? In lahko morda ena in druga vodita v duhovno ranjenost? Ali pa – nasprotno – v večjo duhovno moč in odpornost?

Moja omenjena izkušnja mi govori o prvem. S telesno aktivnostjo

običajno kompenziram marsikatero stisko. Med fizičnim naporom si prezračim možgane, sprostim negativno energijo, kot temu po domače rečem. Vem, da sicer gre za zapletene procese, dopamin, serotonin, adrenalin … No, zdaj je vse to umanjkalo. Telesna ranjenost me je v nekaj tednih odpeljala tudi do čustvene stiske. Ena in druga pa sta me v nekem trenutku pripeljali celo v duhovno ranjenost. Dogajanje je prestopilo rob in v solzah in hudi jezi sem pričel očitati Bogu. Le mimo njega sem hodil, s prezirom in poln očitkov.

V evangelijih pa beremo tudi obratne zgodbe. Zgodbe o tem, da telesna in čustvena ranjenost lahko pripeljeta bliže Jezusu, njegov dotik pa lahko prinaša duhovno odpornost, zdravje.

Najbolj prepričljiva so v tem smislu zdravilna srečanja gobavih bolnikov in Jezusa. Bolniki z gobavostjo so bili telesno ranjeni. Hudo ranjeni, saj so jim telesa razpadala. Bili so tudi duševno ranjeni, v kar so jih pripeljale socialna izolacija, družbena izključenost in karantena ter zlasti brezperspektivnost položaja.

Tudi recimo v primeru, ko pred Jezusa v prenatrpani hiši v Kafarnaumu skozi streho spustijo hromega, se Jezus ne loti najprej zdravilnega dotika telesa, ampak bolnemu odpusti grehe. Najprej poskrbi za ranjenega duha. Kar me seveda vznemirja. Zakaj se evangeljska izkušnja tako zelo razlikuje od moje? Zakaj je telesna ranjenost tistim posameznikom omogočila duhovno ozdravljenje, mene pa je v nekem trenutku povsem zaprla pred Gospodom?

Tisti trenutek, ki bi lahko bil poln milosti, je bil zame tak, da sem Gospoda povsem odrinil od sebe. Jezen sem zaloputnil vrata in solzen odšel pod zvezdno noč.

Ranljivost je dejstvo o človeku, a se z njo ne sprijaznimo kar tako. Do neke mere se ji skušamo izogniti, se zavarovati. Zato pri nevarnih in izpostavljenih delovnih mestih izvajamo ukrepe varstva pri delu. Ko gremo v hribe, si na glavo pritrdimo čelado. In ko drvimo s kolesom z bližnjega hriba, se poleg čelade zavarujemo še s ščitniki za kolena, komolce in hrbet.

Podobno delamo s čustveno ranljivostjo. Človeku, s katerim imamo slabe izkušnje, se pričnemo izogibati, naša duševnost pa si še na različne druge način prične nadevati čelado in druge zaščitne pripomočke, ob ponavljajočih se travmatičnih izkušnjah lahko prične graditi celo prekomerne obrambne zidove.

Kaj pa je tisti duhovni ščit, ki nas varuje pred puščicami hudega duha, o katerem pravi Pavel? Drugače rečeno: kako se zavarujemo pred duhovno ranljivostjo?

Zdi se, da je eden od najučinkovitejših pristopov trening. In sicer trening, ki nam ga ponuja postni čas. Post je umetno ustvarjeno okolje ranljivosti. Umanjkanje hrane, kruljenje po želodcu ali pa umanjkanje kofeina ali spanja in podobno nas postavijo v stanje ranljivosti.

A gre za trening, za varno okolje torej.

Med tekmo, torej sredi divjega življenja, nimam časa, da bi analiziral napake. Ker moram dati vse od sebe. Med treningom pa lahko naredim prav to. Dogajanje ustavim in analiziram. Vsak večer denimo. Še bolje ob duhovnem sopotniku.

Me stanje ranjenosti zapira vase ali me odpira v iskanju bližine, sodelovanja … in nenazadnje v iskanju milosti?

Jezus v puščavi je – ranljiv. Telesni post ga izpostavi duhovni ranljivosti. In morda je bila to za Jezusa ključna izkušnja. Tam v puščavi je Jezus zelo jasno uvidel, da vera v smislu popolne postave, odlično razčlenjenih Božjih zapovedi ni dovolj: Ja, točno vse vem. A težava je, da ne zmorem. Morda je Jezus prav med tem duhovnim »treningom« začutil, da je edina pot odrešenja človeka pot čez križ. Da nas bo lahko odrešil, ko bo sprejel celotno človeško ranljivost.

In na križu Jezus doživlja ranljivost celotnega sebe. Svojega telesa, ki umira. Svoje duše, ki doživlja osamljenost, sovraštvo in odtujenost. In svojega duha, v katerem mu hudič šepeta še zadnje skušnjave o tem, da to, kar počne, očitno nima smisla.

Tako se je odgovor na vprašanje z začetka skorajda izpisal že sam: ranljivost je (lahko) priložnost. Je lahko polje milosti.

Ne le v opisanih primerih, tudi sicer lahko svojo človeško ranljivost opredeljujemo kot priložnost, saj ranljivost pomeni mojo nepopolnost, ta pa me odpira za bližnjega, lahko tudi za Boga.

Svojim birmancem rad razlagam, kako super je, da se je hudič spravil na Jezusa. Zakaj? Zato, ker Jezus zdaj točno ve, kako je nam, ko nas hudič napade. In se Jezus za nas še bolj zavzame in nam še bolj pomaga vzpostaviti ščit in nas obvarovati pred skušnjavami.

Ranljivost in posledična ranjenost me lahko sicer tudi povsem zapreta in dotolčeta; lahko me pa odpreta v čutenje z bližnjim, ki doživlja podobno stisko. Nekdo, ki je šel skozi preizkušnje zelo resne bolezni in jo je premagal, lahko postane povsem zagledan le vase in svojo srečo. Lahko pa postane izjemno sočuten in prične koordinirati skupino za samopomoč, v kateri pomaga drugim skozi čas težke stiske in preizkušnje.

In kakor so različne ranjenosti pripeljale posameznike pred Jezusa, zavest ranljivosti tudi nas osvobaja zaupanja v svoje sposobnosti – te so ranljive – in me (lahko) odpira za Gospodovo milost. ●