Bil sem popoln, zdaj sem ranljiv

Med zdravljenjem levkemije sem večkrat dobil sepso. Takrat, ko je bilo najhuje, sem ves siv in prepoten ležal v intenzivni sobi Kliničnega oddelka za hematologijo. Lahko sem le ležal in niti deset sekund nisem mogel sedeti v postelji.

Foto: DiŽ

Prišel sem do roba. Vsi so molili zame – žena, družina, zakonci v Družini in Življenju, župnijska skupnost, redovnice … Tudi sam, četudi le z rokami na Svetem pismu in z zdihljaji, kar je bila takrat edina možna molitev. Ali sem pomislil, da sem ranljiv v tej situaciji? Sploh ne. Četudi brez svojih moči, sem se počutil močnega, čutil sem, da sem v Božjih rokah. Leta 1979 sem bil – star 17 let – na počitnicah pri stari mami, v Tacnu pod Šmarno goro. Na drugem bregu Save je živela deklica, ki sem jo spoznal na delu preko študentskega servisa. Bila mi je všeč, imel sem njen naslov, a vmes je bila reka. Vmes je bil strah pred zavrnitvijo. En teden sem zbiral pogum, da sem »preplaval tisto reko« in pozvonil na vratih. Pomislil sem: Kaj pa, če je ni doma? Res je ni bilo in tisto popoldne sem z njenim atom in mamo na terasi kakšno uro luščil fi žol. Dokler se ni vrnila iz knjižnice. Spraševal sem se: Kaj če me zavrne? No, deklica me ni zavrnila. Od takrat sva že 42 let skupaj. Sem bil tisto popoldne ranljiv? Popolnoma. Čeprav takrat nisem vedel, da se temu reče ranljivost. Strah me je bilo zavrnitve mladenke in sram me je bilo pred njenimi starši.

Vem, da sem se kazanju lastne ranljivosti dolga desetletja izogibal. Zakaj pa? Ne vem točno. Najbrž zato, ker se moškemu ne spodobi biti ranljiv. In najbrž zato, ker je način tega sveta biti močan, uspešen, brez napak, popoln. In ker je le popolno dovolj dobro. Tudi sam sem mislil, da sem tak: močan, uspešen, brez napak, popoln. Navzven.

Navznoter pa ne. Ranljivosti si nisem upal priznati. Strah me je bilo, da bi me kdo razkril, ker bi potem tisti bližnji ‘drugi’ – recimo žena, otroci, sodelavci … – vedeli za mojo ranljivost in bi me – pač ranili. Bal sem se občutkov strahu in sramu. Bal sem se, da me ne bi imeli radi.

Saj to se v praksi sicer ne zgodi, bojimo se pa. Zgodi se ravno nasprotno. Ko sem bil v stiski pri vzgoji najstnika, sem med nekajmesečno obravnavo pri strokovnjaku končno sam sebi priznal, da sem vzrok težav jaz in moja navidezna popolnost. Ko sem lahko to priznal tudi mladostniku ter se v opravičilo in s prošnjo za odpuščanje globoko sklonil, me ni nihče pohodil, ranil, pač pa se je takrat začel dolg proces celjenja odnosa.

Danes je to čudovit odnos dveh mož – očeta in sina. Brez priznanja ranljivosti ga ne bi bilo.

Ranljivost je dobra – za vse. Ali kot pravi Brené Brown, raziskovalka ranljivosti, poguma, sramu in empatije: »Ranljivost je bistvo sramu in strahu in našega boja za vrednost, izgleda pa, da je tudi zibelka radosti, kreativnosti, pripadanja in ljubezni.« Pritrjujem!

Že več let sem v moški skupini. Vsak mesec se nas zbere kakih petnajst mož, ki obravnavamo kakšno moško temo. Po navadi precej težko. Tako, ki sega v globine in v naše ranljivosti.

Zmolimo, se razdelimo v skupine po štiri ter si podelimo svoje izkušnje, svoje bolečine. Po vseh teh letih smo ustvarili varen prostor, kjer ni blefi ranja, ni govorjenja na splošno – kako bi moralo biti in kdo vse je kriv, da ni tako – niti ni »tehtanja jajc« in pametovanja drug drugemu. Tu možje zares govorijo in tu možje zares poslušajo. V ponižnosti in ranljivosti. Vsakemu moškemu privoščim izkušnjo moške skupine. Ne kot izgovor za beg od doma, pač pa zato, da se naučiš – biti ranljiv. ●