Vera ni predalček, ki ga odpreš po potrebi

»Vsem sem postal vse« (1 Korinčanom 9,22). Apostol Pavel v pismu Korinčanom zapiše te predrzne besede, ki sem jih izbral za svoje novomašno geslo in me spremljajo kot duhovnika vedno, ko se srečam z brati in sestrami. Samo Bog je v resnici lahko vsem vse!

Pa še to ne vsem; tistim, ki ga ne sprejmejo, nič ne sili svoje odrešenjske volje za Življenje. Začne se s tem, ko si priznaš, da je Bog večji od tebe. Ja, lahko je reči, težje pa tako živeti. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« je povabilo k delu, da bo vsaj kakšno zrno. Življenje je lahko rodovitno in izpolnjeno samo, če se daruje, če gre iz sebe in preko sebe, če se odpre k drugemu; če se osvobodi strahu zase, če lahko sprejme drugega kot brata in sestro.

V tem času epidemije smo se kar nekoliko oddaljili drug od drugega pa tudi od Boga. Ni čudno, ko pa so nam škofj e in župniki rekli, da »ni treba več k maši«, in ko so nam voditelji domovine rekli »ne družite se«. Imamo torej utemeljen izgovor, da ni treba. Pa saj res ni treba, ampak »vsem, ki so Besedo sprejeli, je ta dala moč, da postanejo Božji otroci« (Janez 1,12). Samo v občestvu Cerkve lahko doživljamo moč vere, ki sicer včasih prej premika gore, kot pa kakšno zakrknjeno srce, moč molitve, ki iz prepirov rojeva spravo, moč ljubezni, ki iz samote posameznika izvablja pristno prijateljstvo, moč upanja, ki iz trpljenja prehaja v darovanje, in moč usmiljenja, ki je vir svobode odpuščanja.

Poslanstvo župnika, ki sem ga začel z mesecem avgustom na Raki in Studencu, mi prinaša veselje, a me je hkrati strah pred usodo pšeničnega zrna, ki odmre sebi, da obrodi sad. Imeti in živeti vero v vsakdanjem življenju mi predstavlja vedno nov izziv, saj želim oznanjati, da Gospod sprašuje po ljubezni in želi, da bi bili z Njim med ljudmi. Ne bom vam pridigal, kako naj bi kot zakonci živeli živo vero v svojih družinah. Za vsakega je Gospod izbral unikatno pot, ki pa nas vendarle pripelje k istemu cilju – vstalemu Gospodu. Za svoje farane odpiram »nov vrelec žive vode« v družinski katehezi, ker nočem verouka. Nočem verouka, ker gre vsem na živce. Pisanje domačih nalog, testi, zgodnja ura pred šolo ali po šoli, ko imamo že vsi vsega dovolj, težave s prevozom … NE! Ne bo verouka! Dovolj imam »Cerkve«, ki

jamra in drsi iz leta v leto v noro ponavljanje enih in istih stvari s pričakovanjem, da bo rezultat drugačen, boljši.

V župnijsko glasilo Odlomek sem zapisal: Verouk odpade. Kaj pa bo? Družinska kateheza. Prva misel: še slabše, sedaj bodo morali starši hoditi na verouk, ko pa so že vse dali čez, opravili vse zakramente … Moja srčna in iskrena želja ob vzpostavljanju družinske kateheze je ta, da kot kristjani in katoliške družine začnemo praktično živeti svojo vero. Da vera ni predalček, ki ga odpreš po potrebi (krst, birma, potrdilo za botra, enkrat letno dar za mašo, pogreb) in čimprej zapreš, da se od tebe ne bo kaj preveč zahtevalo.

S tem želim dati priložnost staršem, ki želijo skupaj s svojimi otroki poglabljati verska znanja. Družine z otrokom, ki se pripravlja na prejem zakramentov (prva spoved, prvo obhajilo, birma), se bodo vključile v osemtedenski tečaj. Priprava na zakramente bo za vso družino. V družinsko katehezo se lahko vključijo tudi družine, kjer za krščansko vzgojo skrbi le eden od staršev, enostarševske družine in družine, kjer se starši še niso odločili za poroko. Edini pogoj je želja po poglabljanju vere, ker ni dovolj le verjeti v Jezusa, potrebno ga je ljubiti. Z družinsko katehezo želim preoblikovati vrednote naših župnij, da iz Cerkve vzdrževanja preidemo v občestvo dejavne Jezusove Cerkve, ki bo svojo vero živela doma in dajala prijeten okus celotni družbi.

Ne vem točno, kako bo vse skupaj potekalo, ne vem, kako bomo s časom, s številom družin, otrok, kako bomo pripravili toliko prostorov, kako bo s kateheti, kako bo s to nesrečno korono … Marsičesa ne vem, a verujem v Boga Očeta, ki je v naša srca položil hrepenenje po Ljubezni, naivno zaupam v Jezusa, ki je edini Učitelj, in prosim Svetega Duha, da nam kaže smer, ki vodi v Življenje.

Zaupam v Jezusa, ne gre drugače, ker sam tega ne zmorem, in vem, da mi bo Gospod pomagal, saj želim vedno znova samo oznanjati, da moramo ohranjati živo vero. To je središče, okoli katerega se vse vrti, to je tisto utripajoče srce, ki daje življenje vsemu, je velikonočno oznanilo, je prvotno oznanilo: »Gospod Jezus je vstal, Gospod Jezus te ljubi, zate je dal življenje, vstal je in živi, ob tebi je in te vsak dan čaka. Tega ne smemo nikoli pozabiti.«

Mislim pa, da nam je čas korone podrl marsikatero področje življenja, ko smo se zanašali na tradicijo, navade in urnike, pa nam je vse odpadlo. Starši ste morali biti v tem času mojstri za vse. Tako smo lahko vsak na svojem področju analizirali vrednote, ki nam zares nekaj pomenijo. Iz »to do« liste smo morali narediti listo »not to do«, spremenili smo urnike, dejavnosti, prioritete. Veliko vsega se je nabralo v teh letih hotenja po »še več«. Moj sošolec in prijatelj br. Luka Modic mi je večkrat rekel: »Manj je več.« Tako lahko tisto malo narediš bolj kakovostno in v miru.

Pred nami je novo šolsko leto, vpisi v različne krožke in dejavnosti – mislim, da moramo začeti živeti »manj je več«, če hočemo ohraniti kakovost življenja in predvsem ohraniti čas zase, za naju – kakor rečemo pri DiŽ-u, čas za družino. Kar zmrazi me, ko vsake toliko pride novica o duhovniku, ki je mnogo prezgodaj umrl zaradi kapi ali česa drugega; navadno zaradi neredne prehrane, pregorelosti … Niso si vzeli časa zase, saj so jim vsi govorili: »Ti si mlad, ti to vse zmoreš.« Mislim, da je nekaj podobnega tudi v zakonu, ko nate pritiska služba, otroci, družba. Manj je več, da ti ostane čas za zares pomembne stvari v življenju. Otresti se moramo vseh malikov, ki nas odvračajo od bistva. Za začetek si je treba vzeti čas, da si drug drugemu pogledamo v oči in se začnemo poslušati. moč. Tako v zakonu kot tudi v posvečenem življenju smo poklicani živeti in oznanjati novost Gospodove ljubezni: »Jezus te resnično ljubi takšnega, kot si. Napravi mu prostor. Navkljub razočaranjem in ranam življenja mu dopusti možnost, da te ljubi. Ne bo te razočaral.« S tem se izognemo marsikaterim nevarnostim. Ob tem sem se spomnil na priliko o bogatinu in ubogem Lazarju. V priliki bogatin ne opazi Lazarja, reveža, ki je »ležal pri njegovih vratih« (Luka 16,20). Ta bogatin v resnici ne dela nič hudega, nikjer ne piše, da je hudoben. Ima pa bolezen, ki je hujša od Lazarjeve, ki je bil poln ran. Bogatin trpi za hudo slepoto, saj ne uspe videti onkraj svojega sveta praznovanj in oblek. V njegovo srce je vstopila posvetnost, ki je omrtvičila dušo. Papež Frančišek v eni od svojih pridig pravi: »Posvetnost je kot ‘črna luknja’, ki požira dobro, ki ugaša ljubezen, saj vse vključuje v lastni jaz. Tedaj se vidijo le prividi in ni moč opaziti drugih, saj se postane do vsega ravnodušen. Kdor trpi za to hudo slepoto, pogosto prevzame ‘škilaste’ drže, saj s spoštovanjem gleda na slavne osebe visokega ranga, tiste, ki jih svet obožuje, in odvrača pogled od številnih današnjih Lazarjev, revežev ter trpečih, ki pa so Gospodovi ljubljenci.«

Lazarjeva revščina pa je v Svetem pismu izražena z velikim dostojanstvom. Iz njegovih ust ni slišati pritoževanja in jamranja. Ne smemo postati preroki nesreče, ki uživajo v iskanju nevarnosti ali stranpoti, niti ljudje, ki izrekajo grenke sodbe o družbi, Cerkvi, o sozakoncu, sosedih, taščah in tastih ter tako onesnažujejo svet z negativnostjo. Tarnajoči skepticizem ne sme biti lasten tistemu, ki je domač z Božjo besedo. Oznanjajmo raje Jezusovo upanje, bodimo prinašalci veselja, ki imajo pred seboj obzorje, kjer se vidi dlje od zla in težav.

Pogum in trdno vero privoščim vsem našim zakoncem, družinam in duhovnikom. Veseli vzklikajmo: »Vstal je Kristus, upanje moje.« ●