Sredozemski način prehranjevanja

Zaradi zanimivega pojava v pokrajinah ob Sredozemlju, kjer ljudje zaužijejo kar precej maščob, pa vendar nimajo srčno-žilnih bolezni, so se strokovnjaki lotili raziskovanja, da bi odkrili, kaj je vzrok za to. Prebivalci grških otokov, revnih južno italijanskih krajev in slikovitih predelov južne Španije imajo opazno manj kroničnih bolezni srca in ožilja, pa čeprav kar 40 odstotkov dnevne energije dobijo iz zaužitih maščob. To je tudi vzrok, da povprečno precej dolgo živijo.

V raziskavi, ki so jo začeli davnega leta 1960, nadaljevali pa vse do leta 1991, so posebno pozornost vzbudili prebivalci Krete. Že pred desetletji so na otoku Kreta našli okostja davnih prebivalcev, ki so doživeli visoko starost. 80, celo 90 let je bilo v času, ko so v drugih krajih Evrope redki dočakali 50 let, spoštljiva starost. Raziskave so pokazale, da je dolgo življenje teh prebivalcev posledica njihovega življenjskega sloga. Ne vznemirjajo se preveč; kadar sonce močno pripeka, gredo počivat v kolikor se da ohlajeno hišo. Opoldanskega počitka si ne pustijo vzeti. Ko so to pred leti poskušali narediti Špancem, so naleteli na hud odpor. Pokazalo se je, da je pri ljudeh, ki niso imeli več svoje običajne popoldanske sieste, produktivnost precej padla. Takih poskusov se zato niso več lotili. Seveda pa je pri raziskovalcih posebno pozornost vzbudila hrana, ki jo dnevno jedo prebivalci v sredozemskih krajih. Ob tem velja še poudariti, da enako velja za Slovenijo. Večina epidemioških raziskav dokazuje, da so najbolj zdravi prebivalci Slovenije tisti, ki živijo na Primorskem. Sieste sicer nimajo, zato pa verjetno dosti bolj zdravo jedo kot v drugih slovenskih krajih.

Kaj jedo na Kreti

Jedo predvsem tisto, kar sami pridelajo. Njihova hrana je izjemnega okusa, poleg tega pa jo uživajo v pravih kombinacijah. S tem se hranljiva vrednost še poveča, obenem pa hrana ne povzroča debelosti. V prehrani uporabljajo olivno olje kot glavno maščobo, s katero izboljšujejo jedem okus. Dnevno popijejo kozarec ali dva vina, navadno ob obrokih. Pojedo veliko rib, saj je morje okrog njihovega otoka bogato z ribami, za rejo drugih živali pa so na otoku precej neugodni pogoji. Z vsakim obrokom pojedo veliko sveže zelenjave, predvsem paradižnika, paprike, jajčevcev, stročnic kot je fižol, grah, bob, leča, čičerika, pa tudi veliko žita v obliki kruha (moka je iz neoluščenih zrn), testenin, poleg tega pa tudi razna semena. Hrana, ki jo jedo prebivalci Krete, je večinoma sveža, nepredelana. Težko boste videli prebivalca Krete, da si bo pripravil obrok v mikrovalovni pečici z jedjo, ki jo je napol pripravljeno kupil v trgovini. Poleg tega pojedo malo sira in jogurta. Ribe so na jedilniku, kadar je ulov dober. Sicer pa je meso bolj redko na krožniku, kar velja celo za perutnino. Jajc ne pojedo veliko, kvečjemu enega ali dva v tednu dni.

Oljke in olive so glavni vir zdravja

Zdravilni učinki olivnega olja so znani že od Hipokratovih časov. Prebivalci ob Sredozemskem morju so od nekdaj cenili dobrodejni vpliv olivnega olja na zdravje in lepoto. Uporabljali so ga, da so ohranili prožnost kože, z njim so zdravili poškodbe, lajšali bolečine pri opeklinah,

mazali so si suho kožo, še posebej, kadar jo je ožgalo ali osušilo sonce. Olivno olje so dajali vase in nase. Novejše raziskave so nedvoumno potrdile, da olivno olje v resnici pomaga zmanjšati vsebnost škodljivega holesterola v krvi. Olivno olje vsebuje antioksidante, ki preprečujejo, da bi se v arterijah delali strdki, s tem pa preprečujejo nastanek kroničnih bolezni, med drugim tudi raka. Olivno olje vsebuje okrog 80 odstotkov mononenasičenih maščob, okrog 14 odstotkov nasičenih in približno 6 odstotkov polinenasičenih maščob. To je seveda povprečna sestava, ki se lahko pri različnih olivnih oljih tudi ustrezno razlikuje. Vendar pa te razlike niso velike. Olivno olje vsebuje vitamine A, B1, B2, C, D, E, K in še železo. Odlično vpliva na prebavila, vendar pa se je treba zavedati, da ima toliko maščob kot vsa olja, kar pomeni, da se lahko pri uživanju večjih količin zredimo. Tudi pri dobrih stvareh je torej potrebna zdrava mera. Olivno olje je blago odvajalo, prijazno do črevesja in preprečuje nastajanje razjed in vnetja sluznice. Poleg tega mu pravijo tudi lepotno olje, saj bo polepšalo kožo, da postane bolj sijoča. Če pred obrokom popijemo žlico olivnega olja, se zavarujemo pred nastankom razjede.

Zato boste v krajih ob morju videli, da je običajni pogrinjek pred obrokom kruh, zraven pa steklenička najboljšega olivnega olja. Če popijemo žlico ali dve olivnega olja s kavo ali pa z limoninim sokom, bomo premagali zaprtje, ne da bi pri tem razdražili črevo. Odlično je tudi kot pomoč pri zdravljenju okužb mehurja in pri težavah z žolčnikom.

Je odlično zdravilo za gastritis pri otrocih, spodbuja delovanje možganov in okrepi kosti.

Najboljše so kalamata olive

Najbolj znano in tudi med najbolj cenjenimi je olje iz kalamata oliv, ime so dobile po pokrajini, kjer rastejo stare oljke. Zanimivo je, da Grki največ olivnega olja izvozijo v Italijo, čeprav je Italija prav tako znana pridelovalka olivnega olja. Večina italijanskega olivnega olja vsebuje del ekstra deviškega grškega olivnega olja iz kalamata oliv. Kljub temu, da imajo odlična olivna olja tudi Španci in Francozi, pa velja, da je grško kalamata olivno olje najbolj kakovostno od vseh.

Po svetu raste okrog 750 milijonov oljk. Od tega jih je kar 95 odstotkov na območju Sredozemlja. 93 odstotkov olivnega olja prihaja iz Španije, Grčije, Italije, Turčije in Francije. Grčija ima kar 60 odstotkov svojih rodnih površin nasajenih z oljkami. Nekatere so stare tudi sto let in več. S 132 milijoni oljk in približno 350.000 ton pridelanega olivnega olja letno je Grčija največja proizvajalka olivnega olja na svetu.

Vrste olivnega olja

Na steklenicah z olivnim oljem so različne oznake. Vsi poznajo napis »ekstra deviško« (extra virgin) olivno olje. To pomeni, da olje prihaja iz prvega stiskanja oliv in da ima zgolj 0,8 odstotka kislosti. Pravijo tudi, da ima »superiorni okus«, zato boste na steklenicah takšnega olja našli tudi napis »superior«. V ekstra deviškem olivnem olju ni prav nič rafiniranega olivnega olja. Velja torej za najbolj kakovostno olivno olje.

Če je na nalepki oznaka, da gre za deviško olivno olje (virgin olive oil), je kislost manj kot dva odstotna, okus pa je po mnenju strokovnjakov še vedno odličen. Tudi v tem olivnem olju ni dodanega rafiniranega olivnega

olja. Kadar je olje označeno kot čisto olivno olje (pure olive oil), to pomeni, da gre za mešanico rafiniranih olj in ekstra deviškega ali pa deviškega olivnega olja. Če piše, da gre za »pomace olivno olje«, to pomeni, da so ga stiskali iz olivne mezge in rafinirali ter dodali tudi ekstra deviško ali deviško olivno olje. Tega olja pri nas verjetno ne boste našli, ker ga navadno prodajajo samo tam, kjer olje stiskajo. Uporablja pa se predvsem pri kuhanju nekaterih jedi. Iznajdljivi proizvajalci na nalepke natisnejo še

druge oznake, da bi premamili kupca. Če piše, da gre za »100 odstotno čisto olivno olje« (100 % pure olive oil), to pomeni, da gre za najnižjo kvaliteto v trgovini. Vsa boljša olja v oznaki vsebujejo besedo »deviško« (virgin). Če na oznaki piše, da je olje »iz rafiniranih olivnih olj« (made from refined olive oils), to pomeni, da je nekaj osnovnega, kakovostnega olja ostalo, toda dejstvo je, da sta tako kislost kot okus produkt kemije. Kadar na oznaki piše, da gre za lahko olivno olje (light olive oil), to pomeni, da gre za rafinirano, ne pa za manj kalorično olje. Ne pustite se preslepiti, količina kalorij je vedno enaka. Za vsa olivna olja velja, da je v jedilni žlici olja 120 kalorij. Proizvajalci na nalepko radi napišejo tudi, da gre za olivno olje, izdelano iz ročno nabranih oliv (from hand- picked olives), kar pomeni, da je olje zagotovo bolj kakovostno, saj proizvajalci, ki obirajo oljke mehansko, radi pustijo, da nekoliko preveč dozorijo, s tem pa povečajo proizvodnjo. Če na nalepki piše, da gre za prvo hladno stisnjeno olivno olje (first cold press), to pomeni, da gre za olje, ki je prvo priteklo iz prvič stisnjenih oliv in je zagotovo kakovostno. Pomembna je besedica »hladno« (cold), kajti segrevanje spremeni kemično sestavo olivnega olja. To je posebej pomembno pri kuhanju, saj olivnega olja ne bi smeli segrevati do visokih temperatur. S tem olivno olje izgubi vso kvaliteto in se sprevrže v svoje nasprotje, ki pa zdravju prej škoduje kot koristi. Zato vam bodo poznavalci olivno olje ob morski hrani, na primer, postregli posebej. Z žličko ali nekaj kapljicami olja na ribi potem izboljšamo okus. Jedem olivno olje dodajamo, ko smo vročino že zmanjšali.

Omega 3 v zdravilu

Preveč maščob v krvi pomeni nevarnost za srce. Vajeni smo govoriti o holesterolu, dosti manj pa o trigliceridih. Vendar so trigliceridi in njihova količina v krvi enako pomembni kot to velja pri holesterolu. Za holesterol vemo, da je sestavina celičnih membran in tudi, da ga potrebujemo za tvorbo nekaterih hormonov. Trigliceridi pa so naš vir energije. Dobimo jih s hrano, vendar se tvorijo tudi v jetrih. Trigliceridi so osnovna sestavina rastlinskih olj in živalskih maščob.

Trigliceridi so maščobe, tako kot holesterol. V našem telesu imajo pomembno funkcijo pri presnovi kot izvir energije in prenašalci maščob iz hrane. Vsebujejo dvakrat več energije kot ogljikovi hidrati in beljakovine. V človeškem telesu so visoke vsebnosti trigliceridov v krvi povezane z aterosklerozo, ta pa je, kakor je znano, nevarna za srčni infarkt in možgansko kap. Bolniki, ki imajo preveč trigliceridov, hkrati pa premalo dobrega holesterola, so v še večji nevarnosti za srčno-žilne zaplete. Preveč trigliceridov imajo ljudje, ki nezdravo živijo: so predebeli, popijejo preveč alkoholnih pijač in se ne gibljejo. Vzrok za povišano vsebnost trigliceridov je lahko tudi v družini, zaradi sladkorne bolezni, možno pa je tudi, da žleza ščitnica ni dovolj aktivna. Poleg tega lahko povišano vsebnost trigliceridov v krvi povzročijo tudi nekatera zdravila. Med njimi so estrogenska terapija (hormonsko zdravljenje), nekateri diuretiki (za zdravljenje visokega krvnega tlaka) in beta blokerji (tudi za zdravljenje visokega krvnega tlaka). Mnogo bolnikov z visoko vsebnostjo trigliceridov v krvi

ima druge bolezni ali pa so žrtve genetskih nepravilnosti.

Normalna oziroma priporočljiva vsebnost trigliceridov v krvi je do 1,5 mili mola na liter krvi. O zmerno povečani vsebnosti govorimo pri 1,5 do 2 mili mola v litru krvi. Vse, kar je več od tega, pa pomeni močno povečano vsebnost,

Pojesti bi bilo treba veliko rib Američani so z nekaj raziskavami ugotovili, da je za zdrave ljudi priporočljivo, da bi jedli ribe najmanj dvakrat na teden zaradi preventivnega učinka. Na krožniku naj bi bili lososi, tune (tudi tune iz pločevinke), sardele, postrvi in školjke ostrige. Največ omega 3 maščobnih kislin ima losos, sledijo mu tune in postrvi. Bolniki s koronarno boleznijo pa bi morali pojesti več rib, da bi dobili zadostno količino omega 3 večkrat nenasičenih maščobnih kislin. Če naj bi bolnik dobil najmanj en gram omega 3 večkrat nenasičenih maščobnih kislin na dan (to je količina, ki je priporočata tudi Evropsko združenje kardiologov – ESC in Ameriška zveza za srce – AHA, tako količino pa vsebuje tudi zdravilo Omacor), bi moral vsak dan jesti ribe. To je pri Islandcih mogoče, pri nas pa komaj verjetno.

ki je nevarna in lahko postopoma povzroči hude zaplete. Za bolnika so ti zapleti lahko tudi usodni. Visoka vsebnost trigliceridov v krvi se imenuje hipertrigliceridemija. Poudariti velja, da je nevarna tudi v primeru, če bolnik nima povišanega holesterola. Posebej pa je nevarna za bolnike, ki so srčni infarkt že preživeli. Statistika pravi, da je za bolnike, ki so infarkt že doživeli, možnost, da ga doživijo še enkrat, osemkrat večja kot pri ljudeh, ki se jim to ni zgodilo. Oboji bolniki, torej po srčnem infarktu in tisti, ki imajo hipertrigiceridemijo, se morajo potruditi, da bi vsebnost trigliceridov v krvi čim bolj zmanjšali.

Prvo priporočilo, ki ga bo dobil bolnik s preveliko količino trigliceridov, je, da je treba spremeniti življenjski slog. Začne se s prehrano. Priporočljiva je tako imenovana mediteranska dieta, v kateri naj bo čim več rib. Za Islandce, ki živijo na hladnem severu našega planeta, je značilno, da imajo veliko manj bolnikov, ki so doživeli srčni infarkt ali pa možgansko kap. Že dolgo je znano, da je vzrok za to njihova prehrana. Ta večinoma sestoji iz rib, ki živijo globoko pod morsko gladino. Ribe vsebujejo tako imenovane omega 3 večkrat nenasičene maščobne kisline, ki očitno dobro vplivajo na zdravje srca in ožilja. Težava z ribami pa je, da jih v naši vsakdanji prehrani ne bomo nikoli pojedli dovolj, da bi dobili zadostno količino omega 3 večkrat nenasičenih maščobnih kislin. Za bolnike, ki so v večji nevarnosti, torej tiste, ki imajo hipertrigliceridemijo ali pa, ki so že doživeli srčni infarkt, je nujno, da dnevno jemljejo zdravila z dovolj omega 3 maščobnih kislin.

V specializiranih prodajalnah imamo na voljo precej prehrambenih dodatkov, ki vsebujejo omega 3 maščobne kisline (ribje olje). Običajne koncentracije omega 3 večkrat nenasičenih maščobnih kislin v prehranskih dodatkih se gibljejo od 30-60%, zato so za ljudi, ki nimajo zdravstvenih težav in ki bi radi naredili nekaj več za svoje zdravje, ti dodatki najbrž povsem sprejemljivi. Potrebe bolnikov po infarktu in bolnikov s hipertrigliceridemijami

Čakanje na uvrstitev Omacor je sicer registriran tudi v Sloveniji. Ker pa ga v Zavodu za zdravstveno zavarovanje še niso razvrstili na seznam zdravil, ki jih dobimo ali brezplačno (pozitivna lista) ali pa je treba zanje doplačati, kar navadno storijo zavarovalnice, kjer smo dopolnilno zavarovani (vmesna lista). To pomeni, da je zdravilo treba plačati. Zaradi dokazanih varovalnih učinkov omacorja za bolnike s trigliceridemijo in po srčnem infarktu lahko samo upamo, da bo komisija za razvrščanje zdravil kmalu tudi to zdravilo uvrstila na omenjeni seznam.

po omega 3 maščobnih kislinah pa so večje, zato ta dopolnila niso prava rešitev. Opozoriti velja še na dejstvo, ki se ga zadnja leta vse bolj zavedamo: naša morja so onesnažena, kar posebej velja za predele, ki so gosto naseljeni. To, na žalost, velja tudi za območja, kjer se ukvarjajo z gojenjem rib, ki vsebujejo omega 3 večkrat nenasičene maščobne kisline (na primer losose). Z uživanjem teh rib lahko užijemo tudi celo vrsto drugih snovi, ki v našem

Močno zmanjšana nevarnost Raziskava GISSI- Prevenzione je vključevala 11.000 bolnikov, ki so v zadnjih treh mesecih doživeli srčni infarkt. Vsi so dobivali običajna zdravila, ki jih zdravniki predpišejo po infarktu. Razvrstili so jih v več skupin: eni so poleg omenjene terapije dobivali tudi omacor (eno kapsulo na dan), drugi omacor in vitamin E, tretji samo vitamin E, dočim bolniki četrte skupine poleg običajne terapije niso dobivali nič drugega. Raziskava je trajala 3,5 leta. Pokazalo se je, da omacor zmanjšuje nevarnost za smrt iz katerega koli vzroka za 20 odstotkov, za 30 odstotkov zmanjša nevarnost za smrt zaradi srčno-žilnih zapletov in kar za 45 odstotkov zmanjša nevarnost za nenadno srčno smrt. Ena kapsula omacorja na dan je učinkovita zaščita pred nenadno srčno smrtjo. Tako drastično zmanjšano tveganje je verjetno posledica antiaritmičnih in antitrombotičnih učinkov zdravila. Za zdravljenje hipertrigliceridemij pa se uporabljajo večji odmerki omacorja (dve do štiri kapsule na dan). Pri teh bolnikih zdravilo zmanjša sintezo trigliceridov v jetrih.

telesu niso zaželene in ki so lahko tudi toksične, na primer spojine živega srebra. Strokovnjaki pravijo, da živo srebro celo izniči koristno delovanje omega 3 maščobnih kislin. Po drugi strani pa imamo prehrambene dodatke, ki nam zagotavljajo omenjene maščobne kisline, vendar pa je vprašanje, kaj je v teh dodatkih, če upoštevamo prej navedena dejstva.

Edino registrirano zdravilo s prečiščenimi in koncentriranimi omega 3 večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami je omacor, ki ga lahko dobimo zgolj na zdravniški recept. In tu se spet vračamo v zdravnikovo ordinacijo. Poleg bolj zdrave prehrane, ki ne sme vsebovati veliko maščob, omejiti pa je treba tudi količino ogljikovih hidratov, bo zdravnik bolniku s preveč trigliceridi ali pa bolniku po srčnem infarktu priporočil tudi več gibanja. Predvsem so priporočljive aerobne vaje.

Aspirin v srčnožilni preventivi

V razvitem svetu največjo smrtnost ljudi povzročajo bolezni srca in ožilja – vsako leto jim lahko pripišemo kar 30 % oz. 17,5 milijona vseh smrti. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je zaradi koronarnih obolenj srca leta 2005 umrlo 7,6 milijonov ljudi, zaradi možganske kapi pa 5,7 milijonov. Čez osem let bo število smrti doseglo okoli 20 milijonov smrti na leto, v glavnem zaradi infarkta in kapi.

Med dejavnike tveganja štejemo povišan krvni tlak, povišan holesterol, anamneza srčno-žilnih bolezni, vključno s srčnim infarktom, nepravilnim srčnim utripom in motnjami obtoka v nogah. Prav tako spadajo med dejavnike tveganja debelost, telesna neaktivnost, prekomerno pitje alkohola in kajenje. Če se bojite, da tudi vas ogrožata možganska kap ali srčni infarkt, se s svojim zdravnikom posvetujte o preprečevanju bolezni srca in ožilja z nizkoodmernim aspirinom.

Nizkoodmerni aspirin je zdravilo, ki preprečuje strjevanja krvi in omogoča učinkovito preventivo pred srčno-žilnimi boleznimi. Tveganje za prvi srčni infarkt se po zdravljenju z nizkoodmernim aspirinom zmanjša za 32 %, za 15 % pa se zmanjša tveganje za smrt zaradi srčno-žilnih bolezni. Veliko prednost predstavlja prav acetilsalicilna kislina, ki je ključna sestavina aspirina.

Nizkoodmerni aspirin namreč predstavlja splošno razširjeno, enostavno, poceni, in učinkovito preventivo v boju s srčno-žilnimi boleznimi. Ustrezna uporaba nizkoodmernega aspirina bi lahko pomagala preprečiti pomembno število od ocenjenih 32 milijonov srčnih infarktov, ki vsako leto doletijo ljudi po vsem svetu.

Vse več je dokazov, da osebe, ki bi jim nizkoodmerni aspirin koristil, le-tega ne uporabljajo ali pa ga uporabljajo bistveno premalo. Preventivna terapija z nizkoodmernim aspirinom je lahko najbolj učinkovita le, če se aspirin jemlje vsak dan. 20

Povišana srčna frekvenca: posledica bolezni ali dejavnik tveganja ?

doc. dr. Bojan Vrtovec, dr. med. Klinični oddelek za kardiologijo Klinični center Ljubljana Zaloška 7, 1000 Ljubljana

Uvod

Merjenje srčne frekvence velja za enega izmed osnovnih postopkov pri pregledu vsakega preiskovanca, zato je za vrednotenje vpliva srčne frekvence na obolevnost in umrljivost pri različnih populacijah na voljo veliko epidemioloških podatkov. Že pred več kot 60 leti so pri analizi zdravniških pregledov 20 000 navidezno zdravih vojaških oficirjev v ZDA ugotovili, da je povišana srčna frekvenca (nad 100 utripov na minuto v mirovanju) povezana z višjim tveganjem za predčasno upokojitev. V Framinghamski raziskavi, ki se je pričela leta 1948, so spremljali 5000 zdravih preiskovancev in dokazali, da je višja srčna frekvenca povezana z višjo smrtnostjo zaradi koronarne bolezni v naslednjih 30 letih. Povezanost med srčno frekvenco in smrtnostjo je bila prisotna pri vseh starostnih skupinah in pri obeh spolih. Podobno so tudi na 7500 preiskovancih v Göteborski študiji dokazali, da je višja srčna frekvenca v mirovanju povezana z višjo smrtnostjo in obolevnostjo zaradi koronare bolezni pri navidezno zdravih posameznikih.

Izsledki številnih raziskav kažejo, da je povezanost med višjo srčno frevenco in smrtnostjo je še bolj izrazita pri bolnikh z ishemično boleznijo srca in bolnikih s srčnim popuščanjem. Bolniki z akutnim miokardnim infarktom, ki so imeli ob sprejemu srčno frekvenco nad 90 utripov /min so imeli več kot 3x višjo smrtnost 1 leto po infarktu v primerjavi z bolniki, pri katerih je bila srčna frekvenca ob sprejemu med 50 in 70 utripov/minuto. Pri bolnikih s srčnim popuščanjem in iztisnim deležem levega prekata pod 40% v študiji SAVE je bila višja srčna frekvenca povezana s poslabšanjem delovanja levega prekata in višjo smrtnostjo. Podobno so tudi v IN-CHF raziskavi ugotovili, da je pri ambulantnih bolnikih s srčnim popuščanjem je frekvenca nad 100 utripov/minuto povezana z visokim tveganjem za poslabšanje srčnega popuščanja.

Glede na visoko ponovljivost povezanosti med srčno frekvenco in tveganjem za nastanek in poslabšanja bolezni srca in ožilja, bi terapevtski ukrepi, ki vodijo k nižji srčni frekvenci lahko pripeljali do zmanjšanja obolevnosti in smrtnosti. V skladu s to predpostavko je več raziskav dokazalo, da zdravljenje z blokatorji beta adrenergičnih receptorjev pomembno zmanjša obolevnost in smrtnost pri bolnikih po miokardnem infarktu in pri bolnikih s srčnim popuščanjem. Vendar so bili blokatorji beta adrenergičnih receptorjev učinkoviti le pri tistih bolnikih, ki so imeli visoko bazalno srčno frekvenco in popolnoma neučinkoviti pri tistih z nizko frekvenco. Čeprav torej obstaja veliko epidemioloških dokazov, da je nižanje srčne frekvence povezano z boljšim preživetjem, sta za opisano epidemiološko povezanost možni 2 patofiziološki razlagi: višja srčna frekvenca bi lahko bila posledica napredovanja bolezni ali pa mehanizem, ki privede do napredovanja bolezni.

Višja srčna frekvenca kot posledica napredovanja bolezni

Utripanje srca sledi proženju sinoatrialnega vozla, ki v normalnih okoliščinah narekuje ritem prevodnemu sistemu srca. Povišana aktivnost simpatičnega živčevja spremeni električne lastnosti sinoatrialnega vozla tako, da se frekvenca proženja poveča, povišana aktivnost parasimpatičnega živčevja pa obratno, tako da se frekvenca zmanjša. Neravnovesje avtonomne regulacije se kaže s povišano

aktivnostjo simpatičnega živčevja in znižano aktivnostjo parasimpatičnega živčevja. Več razsikav je pokazalo, da je tako neravnovesje, ki se lahko kaže kot povišana srčna frekvenca, znižana spremenljivost srčne frekvence ali spremenjena dinamika srčne frekvence, povezano z višjo smrtnostjo zaradi bolezni srca in ožilja pri različnih populacijah bolnikov in pri navidezno zdravih posameznikih. Zato bi višja srčna frekvenca lahko predstavljala posledico aktivacije simpatičnega živčevja ob napredovanju bolezni srca, učinek beta blokatorjev na umrljivost pa bi lahko pripisali zaviranju simpatičnega živčnega sistema.

Višja srčna frekvenca kot vzrok napredovanja bolezni

Višja srčna frekvenca vodi do povišanja porabe kisika v miokardu, hkrati pa privede do skrajšanja diastole, kar zmanjša prekrvitev miokarda; oba mehanizma lahko poslabšata ishemijo srčne mišice.

V epidemioloških razsikavah so ugotovili, da je višja srčna frekvenca povezana s hujšo stopnjo ateroskleroze na koronarni angiografiji, in z višjim tveganjem za rupturo aterosklerotičnih plakov, kar kaže na možnost neposrednega vpliva srčne frekvence na razvoj in progresijo aterosklerotičnega procesa. V predkliničnem modelu na opicah so so dokazali, da je razvoj ateroskleroze bistveno počasnejši pri živalih, ki so jim znižali srčno frekveco s kirurško odstranitvijo sinoatrialnega vozla. Izsledki teh raziskav

kažejo, da povišana srčna frekvenca lahko vodi do poslabšanje bolezni srca in torej ne predstavlja le posledice, temveč tudi vzrok za višjo obolevnost in umrljivost.

Zaključki

Povišana srčna frekvenca je povezana z

thypulrêÆêthypulr višjo obolevnostjo in smrtnostjo pri navidezno zdravi populaciji, pri koronarnih bolnikih in pri bolnikih s srčnim popuščanjem. Čeprav so patofiziološki mehanizmi povezani s povišano srčno frekvenco različni, predstavlja srčna frekvenca enostaven in klinično uporaben pokazatelj za oceno stopnje tveganja in koristno vodilo za izbiro zdravljenja pri posameznem bolniku. Na podlagi dosedanjih raziskav lahko zaključimo, da je pri koronarnih bolnikih potrebno znižati srčno frekvenco pod 60 utripov na minuto (16). Za dosego tega cilja je na voljo več farmakoloških možnosti, med katerimi je najbolj razširjeno zdravljenje z beta blokatorji. Ker pa ima tako zdravljenje tudi določene pomankljivosti (beta blokatorji lahko poslabšajo nekatere bolezni pljuč, sladkorno bolezen in nekatere žilne bolezni), je v zadnjem času na voljo tudi zdravilo (ivabradine), ki omogoča selektivno znižanje srčne frekvence pri teh bolnikih.

•‡ˆ:ˆê êêêêêꊕ’‡ˆ

•‡ˆ:„ê êêêêêꓒ„•„‘:„

tˆŽ„•‘„êjˆˆŒ„êñ êh•„Ꙅ–ê©¢±ê££ª¡êwˆ—•’™:ˆêñ šššˆŽ„•‘„¾†ˆˆŒ„–Œ i’Š„–—™’ê ™Œ–’Ž’™•ˆ‡‘Œ‹ê –ˆ–—„™Œ‘ꐏˆŽ„ꌑꑌŽ„ê ™–ˆ…‘’–—ꐄO:’…u„•„™‘Œê™Œ•êŒ‘ˆ•„’™êŒ‘ê ‘ˆŽ„—ˆ•Œ‹êiꙌ—„Œ‘’™

Za vse nas, ki smo imeli to srečo v življenju, da smo lahko delali z njim, sledili njegovim idejam in ga dobro poznali. Kakor je s svojo dramatično smrtjo želel opozoriti na številne probleme današnjega sveta in družbe, tako je tudi živel. Njegova življenjska pot je bila nenavadna, saj je pred njim po uspešnem študiju medicine in končani specializaciji iz kirurgije, stala akademska kariera. Ali odločil se je drugače. Klic prostrane Pampe in ljudi, ki so živeli v revščini, ga je premamil. Želel je pomagati prav njim in tako postal splošni podeželski zdravnik.

Osebni spomini na prof. dr. Reneja Favalora

Z izjemno požrtvovalnostjo in energijo, z izobrazbo kirurga je ustanovil prvo deželno bolnišnico v pustinji »La Pampe« z malo operacijsko dvorano, laboratoriji in rentgenom. Že takrat si je skupaj z bratom kirurgom s trdim in težaškim delom pridobil izjemno naklonjenost in zaupanje ljudi, ki jim je posvetil prvo tretjino življenja. Neumorni duh raziskovalca ga je kljub uspehom pri delu in ljubezni do revnih deželanov gnal naprej. Leta 1962 je brez velikih razmišljanj nenadoma sprejel odločitev in odšel v ZDA, v Cleveland Clinic Foundation. Spremljalo ga je izjemno kirurško znanje, ki ga je pridobil doma in neverjetni entuziazem postati torakalni kirurg.

Usodno srečanje z očetom koronarne angiodiagnostike dr. Masonom Sonsom je usmerilo njegovo energijo v raziskovanje koronarne bolezni. Sodelovanje in prijateljstvo s takratnim predstojnikom srčne kirurgije dr. Donaldom Efflerjem je ob trdem in entuziastičnem delu, ki ni poznalo dneva in noči, rodilo eno najuspešnejših kirurških metod zadnjega stoletja - aortokoronarni by-pass. S tem je Rene Favaloro pred 40 leti postavil temeljni kamen sodobne koronarne srčne kirurgije. Njegova operacija je rešila milijone življenj!

Sam osebno je poleg dela kirurga v skrbi za bolnika opravil izjemno delo učitelja. Izšolal je generacije srčnih kirurgov, postavil temelje kirurške in kardiološke šole v Cleveland Clinic Foundation in svoje znanje preselil v Evropo. Le malo ljudi ve, da je na povabilo dr. Donalda Rossa obiskal London in v National Heart Hospital izvršil prvi »Evropski« aortokoronarni by-pass. Tu je spoznal »očeta« evropske srčne kirurške šole dr. Charlesa Hahna. Prijateljstvo je rodilo nove uspehe. Skupno sta promovirala metodo in izboljšala kirurško tehniko, učila sta, predavala in predvsem operirala. Nemirni duh je vse življenje spremljal dr. Reneja Favalora. Usoda, kot je sam dejal v svojih spominih, mu je naložila še zadnje težko breme. Odločil se je, da se na vrhuncu uspeha in slave vrne nazaj v rodno deželo, v Buenos Aires med ljudi, ki jih je ljubil. Prijatelju Hahnu