Veliki kirurg

kjer je postal podeželski zdravnik. Delal je v malem mestu Jacinto Arauz v jugovzhodnem delu province La Pampa. Sprva je nameraval ostati le za čas, dokler se njegov kolega, zdravnik za prebivalstvo v tem delu dežele, ne pozdravi. Dnevno je ugotavljal, da ljudje tu živijo v zelo slabih razmerah, da vladata revščina in bolezen. Socialni čut mu ni dal, da bi te ljudi kar zapustil. Zadal si je težko nalogo, da bo izboljšal zdravstveno oskrbo ljudi. Leta 1950 se je poročil z Mar'o Antonio, ljubeznijo svojega življenja.

Na tisoče ljudi je operiral v času, ki ga je preživel v Jacinto Arauzu. Čeprav je mislil, da to ne bo trajalo dolgo, je v teh krajih ostal dolgih 12 let. Vmes se mu je pridružil brat Juan Jose, ki je prav tako dokončal študij medicine. Pozneje je Rene pripovedoval:« ravnal sem po načelu, ki sem ga sprejel še med študijem medicine: vsak diplomant medicine mora imeti socialni čut«. V tem času je uvedel mnogo novosti. Eksperimentiral je na področju preventive, se pravi preprečevanja bolezni pri najbolj osnovnih stvareh. To pomeni, da je ljudi učil higiene, ustanovil je prvo enoto za darovanje krvi, ki je postala premična krvna banka. Vedel je, kje živijo darovalci posameznih krvnih skupin in kadar je potreboval kri

takšne skupine, ga je lahko takoj poklical. Saj je poskrbel za svojo operacijsko dvorano, kjer je medicinske sestre učil operacijskih tehnik. S skrajnim varčevanjem zadnjega penija je iz stare hiše naredil svojo kliniko z operacijsko dvorano, laboratorijem, oddelkom za rentgenske preiskave. V tem času se je učil o novostih kirurških posegov. Predvsem ga je zanimala naprava, ki naj bi nadomeščala srce in pljuča. Zato je redno potoval v Buenos Aires in v La Plato, spremljal pa je tudi vso najnovejšo medicinsko literaturo.

Začetek uresničevanja sanj

Ne bomo razlagali, s kakšnim prizadevanjem mu je končno uspelo priti v ZDA, točneje na Cleveland Clinic, ki je bila znana po odlični srčni kirurgiji. Čeprav v tej veji kirurgije ni bil izurjen, so ga vseeno sprejeli. Pripravljen je bil prijeti za vsako delo, od tega, da je prestavljal bolniške postelje iz operacijske sobe v intenzivno nego, do tega, da je pripravljal katetre in podobno. Nič mu ni bilo odveč, samo da je lahko spremljal dogajanje na operacijski mizi. Tako se je moralo nujno zgoditi, da je od pomoči pri anesteziji napredoval do asistiranja in potem tudi do operiranja bolnikov. Veliko je delal v katetrizacijskem laboratoriju, kjer je lahko videl koronarne angiograme, ki so jih sistematično spravljali, in se učil iz njih. Delal je ob dr.Masonu Stonu, ki ga je tudi zelo občudoval. Pozneje je rekel, da se je vedno zahvaljeval bogu, ker je imel priložnost delati ob tem strokovnjaku. Po dnevnem delu v operacijski dvorani je Rene ves svoj prosti čas prebil v katetrizacijskem laboratoriju in preučeval angiograme. Včasih je pregledoval filme dolgo v noč. Jasno je bilo, da ne bo dolgo ostal pri tem. Naredil je izpit pri izobraževalnem svetu za tuje diplomante medicine in postal kirurg učenec.

Iskanje rešitev za bolnike s koronarno boleznijo

Ta čas so se v srčni kirurgiji dogajale revolucionarne stvari. Na klevelandski kliniki so prvič operirali obstrukcijo leve glavne arterije s pomočjo grafta, nekakšnega obliža na žili. Vsi kirurgi na srčni kirurgiji so bili ob tem zelo motivirani, da bi našli kirurško rešitev za bolnike s koronarno boleznijo. In prav tem kirurgom se je pridružil dr.Favaloro. Tehnike so se razvijale naprej, iskali so nove in nove rešitve. Dr.Favaloro je iznašel nekaj instrumentov. Njegov je, na primer, posebni retraktor, s katerim se drži levi del prsnega koša odprt, da ima kirurg boljši dostop do operacijske površine.

Prvi by pass

Dr.Favaloro je nizal uspeh za uspehom. Tako je septembra 1967 naredil prvi obvod, by- pass na desni koronarni arteriji, ki so mu sledile druge podobne operacije. Zgodovina priznava, da je bil prvi by pass, o katerem so tudi poročali, izveden 19. oktobra 1967 na Clevelandski kliniki. Do konca leta 1968 je dr.Favaloro s svojo skupino na ta način operiral 171 bolnikov in leto pozneje so bili tudi znani rezultati preživetja teh bolnikov, ki so bili obetavni. Tiste dni je kirurška ekipa delala v skromnejših razmerah kot danes. Na voljo so imeli le tri operacijske dvorane. Bolniki so na operacijo čakali po dva ali tri mesece. Da bi

to spremenili, so jih namestili kar v sosednji hotel, da bi jih v primeru, če bi nekdo operacijo odpovedal, lahko takoj sprejeli. Dr.Favaloro je ugotovil tudi, da je mogoče, če bolnika operirajo v prvih šestih urah po akutnem miokardnem infarktu, ohraniti zdravo skoraj celo srčno mišico. Dr.Favaloro je svoje dosežke predstavljal na mnogih ameriških kongresih. Naše kardiologe je njegova tehnika navdušila leta 1970 na svetovnem kardiološkem kongresu v Londonu. Nekateri kolegi so bili skeptični, zato je dr.Favaloro povabil vse, ki bi si to želeli, da pridejo pogledat rezultate teh operacij na klevelandsko kliniko v ZDA. V času omenjenega kongresa je dr.Donald Ross povabil dr.Reneja Favalora, da bi operiral

v National Hospital v Londonu. Tako se je zgodilo, da je bil prvi evropski by pass narejen v Londonu. Večina znanih evropskih srčnih kirurgov je spremljala operacijo. Sodelovali so v neformalnem pogovoru, ki je potekal med

samo operacijo. Na koncu so se vsi zbrali v gostilni nasproti bolnišnice, kjer so izmenjali mnenja o tem, čemur so bili priče.

Argentinski heroj

Kmalu po ogromnem uspehu, ki ga je dr. Favaloro doživel s svojo inovativno operacijo (ki je, mimogrede, rešila življenje milijonom po vsem svetu), se je vrnil nazaj v rodno Argentino, kjer so ga sprejeli kot narodnega heroja. Za ta korak se ni odločil zlahka, saj je vedel, da lahko na znanstvenem področju v ZDA verjetno hitreje napreduje kot doma. Toda prav tako se je zavedal, da doma srčna kirurgija ni dovolj dobro razvita in da ga zato v domovini čaka veliko dela. Pri 47. letih, ko bi lahko ostal v ZDA in si s svojim delom tudi prislužil znatno premoženje, je težkega srca odpotoval nazaj domov.

Vsi bolniki so enaki

Doma je imel obilo težav, vendar je uspel postaviti Inštitut za kardiologijo in kardiovaskularno kirurgijo, kjer je imel tudi prostor za raziskovanje. To je bila tudi uresničitev njegovih sanj. Stavbo so odprli leta 1992 pod geslom: »napredna tehnologija v službi medicinskega humanizma«. Poudariti velja, da kar 25 odstotkov bolnikov, ki so bili operirani na tem inštitutu, ni imelo nikakršnega zavarovanja. Kljub temu so bili deležni enake zdravstvene pomoči kot tisti, ki so se kopali v denarju. Dr.Favaloro je govoril:« naši bolniki morajo biti za nas enaki, pa če so revni ali bogati, katoliki, protestanti, Židje, temnopolti, belci ali rumene rase. Vsi imajo dušo, telo in svoje socialne razmere.«

Na Inštitutu se je izobraževalo mnogo kirurgov in kardiologov. Dr.Favaloro je veliko časa posvečal raziskavam, ki so zagotavljale napredek. Poleg tega je imel rad zgodovino svoje domovine in je tudi napisal nekaj knjig v zvezi s tem. Postal je znana oseba, veliko je nastopal v medijih. Med drugim je bil tudi član nacionalne komisije, ki se je ukvarjala z izginulimi v Argentini. Med vladavino vojaške hunte je namreč izginilo na tisoče ljudi, ki so jih pozneje svojci iskali po vsem svetu. V Cleveland se je vrnil večkrat, vendar pa se je vedno odpravil tudi nazaj domov. Gostoval je na mnogih inštitutih za srčno kirurgijo, mnogih bolnišnicah po vsem svetu. Pot ga je zanesla tudi v Ljubljano. Navdušil se je nad zamislijo prof.Metke Zorc, ko mu je predstavila koncept srčne klinike. Bil je tudi eden od »botrov« njene klinike v Izoli.

Ko država ne razume…

Rene Favaloro je na veliko žalost vseh, ki so ga imeli kdaj priložnost spoznati, 29. julija 2000 v starosti 77 let umrl. Ker je umrl od lastne roke, so njegovi smrti sledile številne razlage, zakaj se je odločil za usodni korak. Še najbolj verjetna je, da je obupal nad tem, da država ni hotela plačati operacij, ki so jih naredili na njegovem inštitutu. S tem ga je spravila na rob bankrota. Prepričeval je uradnike in politike, vendar niso imeli posluha zanj oziroma za ljudi, ki jim je želel pomagati. Teden dni pred svojo smrtjo je napisal pismo predsedniku države, da bi država plačala tisto, kar je dolgovala, vendar ni nič pomagalo. Očitno ga je to spravilo v tolikšen obup, da se je odločil umreti. Žalostno je, da so po njegovi smrti vprašanje financiranja operacij vendarle uredili.

Vsi, ki so prof.Reneja Favalora poznali, povedo, da je bil topel, sočuten, zvest in skromen mož, ki se je dotaknil človeškega srca v obeh smislih, prenesenem in pravem. Znano je bilo, da ga je smrt vsakega njegovega bolnika spravila v globoko žalost in da je ure in ure preučeval, zakaj je do usodnega dogodka prišlo. Hotel je preprečiti, da napake ne bi ponovil, če je sploh šlo za njegovo napako. Podrobnosti posameznih operacij se je spominjal še leta pozneje. Rene Favaloro je bil v svoji skromnosti velik mož. (mk)