11 minute read
Infarkt poškoduje srce
Akutni miokardni infarkt (AMI), znan tudi kot srčni napad ali srčna kap je bolezensko stanje, do katerega pride, ko je dovod krvi do dela srca prekinjen.
Največkrat se to zgodi zaradi odluščenega plaka na steni žile. Posledica je ishemija ali pomanjkanje kisika v prizadetem delu srca, to pa povzroči poškodbo in odmrtje dela srčne mišice. Stanje je skrajno nevarno, kar pomeni, da je bolnika nujno potrebno takoj odpeljati na urgenco.
Advertisement
Srčni infarkt je še vedno vodilni v prsih, ki lahko seva v levo roko, kratka odpreti okno, če smo v zaprtem prostoru. Po vzrok za prezgodnjo smrt tako pri sapa, slabost, bruhanje, palpitacije, potenje prihodu v bolnišnico bodo bolniku naredili ženskah kot pri moških povsod in vznemirjenost. Bolniki pogosto pravijo, celo vrsto preiskav, da bodo ugotovili, koliko v razvitem delu sveta. Dejavnike da jim je nenadoma postalo slabo, da so je srce poškodovano in da bodo lahko začeli tveganja vsi dobro poznamo: srčna ali žilna se počutili slabotne in bolne. Ženske imajo s primernim zdravljenjem. Če pride bolnik bolezen kot je koronarna bolezen, angina pektoris, že preživeli srčni infarkt ali pa neenakomeren srčni ritem, možganska kap, tudi starost, kajenje, prekomerno uživanje alkohola, zloraba nekaterih drog, visoka vsebnost trigliceridov v krvi, visoka vsebnost Infarkt LDL holesterola, nizka vsebnost dobrega (HDL) holesterola, sladkorna bolezen, visok Laična pomoč lahko reši zdravljenje uspešnejše. Lahko pa mu s tem, da mu pravilno pomagamo in pokličemo na življenje! številko 112, rešimo življenje.
krvni tlak, d e b e l o s t , stresno življenje, premalo gibanja. Izraz miokardni izvira iz besede miocardium, kar pomeni srčno mišico, infarkt pa pomeni odmrtje tkiva zaradi pomanjkanja kisika. Klasični znaki srčnega infarkta so bolečina
dostikrat drugačne simptome kot moški. Najpogostejši znaki infarkta pri ženskah je kratka sapa, slabost in utrujenost. Približno tretjina vseh infarktov je »tihih«, kar pomeni, da ni ne bolečine v prsih niti kakšnega drugega znaka.
Takojšnja pomoč bolniku z miokardnim
infarktom je kisik in aspirin ter še nekatera druga zdravila, ki jih dajo zdravniki. Če pa se zgodi kaj takega nekomu v bližini, z d r a v n i k a navadno ni pri roki, je zelo priporočljivo, da damo bolniku pod jezik tableto aspirina. Bolnika je treba postaviti v napol sedeč položaj, zrahljati ovratnik in morda pravočasno do nujne zdravniške pomoči, je Kaj je primarna preventiva
Dejavnike tveganja za infarkt smo že našteli. Posebej velja opozoriti, da je mnogo takih, na katere lahko sami vplivamo. Če imamo v družini srčne bolezni, potem je dobro, da se ukrepanja lotimo čim prej, dokler smo še zdravi. Temu zdravniki pravijo primarna preventiva. Prenehati kaditi sicer ni najlažje, je pa zelo učinkovita pomoč srcu in zdravju organizma v celoti. S tem se tudi zavarujemo pred kronično obstruktivno pljučno boleznijo in zmanjšamo verjetnost, da bi zboleli za katero od vrst raka. Če za opuščanje kajenja potrebujemo pomoč, prosimo zdravnika, da nam predpiše zdravila. Na voljo so namreč tablete, ki bodo pomagale, da bo odvajanje lažje. Na žalost pa jih je treba plačati. Pomagalo bo, če seštejemo, koliko nas stanejo v mesecu, dveh ali več cigarete. Potem
POŠKODUJE SRCE
se bo lažje odločiti. Srcu bo pomagala tudi fizična aktivnost, vsakodnevno gibanje. Človeško telo namreč v svoji osnovi ni namenjeno sedenju in ležanju, pač pa gibanju. Z gibanjem si bomo pomagali ohranjati vitkejšo linijo, kar je tudi pomembno za zdravo srce. Debelost je namreč prav tako dejavnik tveganja za srčni infarkt.
Na nekatere dejavnike tveganja pa človek ne more vplivati: spol, starost, družinsko zdravstveno zgodovino. Ženske, ki jemljejo kontracepcijske tablete, so v rahlo večji nevarnosti za srčni infarkt, kar posebej velja za kadilke. Tudi vnetja igrajo pomembno vlogo pri nastanku srčnega infarkta. Občutljiv marker za vnetje je tako imenovani CRP oziroma C-reaktivni protein. Povečanje CRPja v krvi lahko napove možnost za srčni infarkt. Dokazano je tudi, da je vnetje pri parodontalni bolezni faktor tveganja za infarkt. Pri tem velja opozoriti, da je parodontalna bolezen zelo pogosta. Nekatere statistike navajajo, da jo ima okrog 90 odstotkov ljudi ali celo več. To pa lahko pomeni velik problem za javno zdravje. V primarno preventivo sodi poleg vsega tistega, kar lahko človek naredi sam, tudi terapija z zdravili. Bolniku, ki ima previsok krvni tlak, bo zdravnik predpisal ustrezna zdravila iz ene ali več skupin zdravil, ki se za to predpisujejo. Če ima bolnik v krvi preveč holesterola, bo dobil zdravila za to. Pomembno je, da bolniki predpisana zdravila jemljejo tako, kot jim je naročil zdravnik. To naj postane vsakodnevna navada, rutina. Ker povišan tlak in preveč maščob ne bolijo, zaradi tega nimamo vidnih ali občutnih težav, bolniki pogosto »pozabijo« na zdravila. Tega si nikakor ne smete privoščiti, saj je takšno ravnanje lahko usodno.
Najbolj značilna je bolečina
Znaki infarkta se pojavijo postopoma, v nekaj minutah, redkokdaj vsi hkrati. Kot rečeno, je najbolj običajen znak bolečina v prsih, ki jo bolniki opišejo kot stiskanje okrog srca, tesnobo. Bolečina dostikrat seva v levo roko, vendar pa lahko seva tudi v spodnjo čeljust, vrat, desno roko, hrbet in v predel na koncu grodnice, kar je mogoče občutiti kot bolečino zaradi zgage. Vsi ti znaki skupaj se imenujejo akutni koronarni sindrom.
Sekundarna preventiva
Ko bolnik okreva po akutnem miokardnem infarktu, je potrebna tako imenovana sekundarna preventiva. Ta je nujna zato, ker je tak bolnik v veliki nevarnosti, da doživi ponovni infarkt. Mnogi drugega dogodka ne preživijo. Spremembe življenjskega sloga so torej v tem primeru nujne. To pomeni, da mora bolnik nehati kaditi, če je pretežak, mora shujšati, mora se zdravo prehranjevati in se tudi vsak dan gibati. Omejiti je treba tudi porabo alkohola. Poleg tega bo zdravnik bolniku predpisal zdravila, ki jih bo moral uživati do konca življenja. Med zdravili, ki jih bo bolnik dobil, bodo antiagregacijska, ki preprečujejo nastajanje strdkov. Med temi zdravili je prav gotovo najbolj znan aspirin. Za nekatere bolnike takšna zaščita ne zadošča, zlasti ne takoj po infarktu, zato kardiologi predpišejo tudi druga zdravila. Poleg tega bolniki pogosto dobijo beta blokerje, tudi tako imenovane ACE inhibitorje, statine in tako naprej. Pomembno je, da imajo ti bolniki urejen krvni tlak in holesterol; tisti pa, ki imajo tudi sladkorno bolezen (teh med srčnimi bolniki ni malo), morajo imeti tudi urejen krvni sladkor.
Zaradi poškodovanega srca bo moral bolnik morda na operacijo. Najbolj pogosta operacija je obvod ali by- pass. Izumitelj te operacije je zdaj žal že pokojni briljantni argentinski srčni kirurg prof. Rene Favaloro, o katerem lahko preberete v tej številki Utripa.
Pri kratkovidnosti in daljnovidnosti smo govorili, da je leča prožna s pomočjo akomodacijske mišice in da lahko spreminja svojo lomnost. Vstarosti 45 do 50 let pa prične leča počasi izgubljati svojo prožnost, tako pri 60 letih prožnost popolnoma izgine in napenjanje ciliarne mišice nima nobenega učinka več. Ta proces je fiziološki in poteka enakomerno pri vseh očeh, brez ozira na to, ali so oči emetropne ali ametropne. Bližišče se vedno bolj oddaljuje od očesa in se približuje daljišču. Ko postane leča popolnoma toga, je bližišče v daljišču. Akomodacijska širina pada in je nazadnje enaka ničli.
Pri branju, pisanju in podobnih delih opravljamo svoje delo približno v razdalji 30 cm, katero imenujemo delovna razdalja. Dokler leži bližišče poleg te točke, se lahko opravlja delo brez napora, ko pa se bližišče oddalji in preseže delovno razdaljo, pričenja tisk postajati nejasen; to je že prvi znak, da oko postaja polagoma starovidno. To pa prične nastopati navadno med 45 in 50 letom. V začetku, ob nastopu starovidnosti, si presbiopi pomagajo navadno tako, da držijo knjigo nekoliko dalje od sebe. Ta razdalja se postopoma vedno veča, tako dolgo, da se je starovidni prisiljen zateči k zdravniku ali optiku po očala, zaradi tega, ker ne more več brati drobnega tiska, ker dobi na mrežnici premajhno sliko. Nekateri to preprečujejo z močnejšo razsvetljavo, berejo na soncu ali pa postavijo luč med očesom in besedilom s tem se zmanjšajo razpršilni krogi in zenici se zaradi močnejše svetlobe zožita. Takšni triki so mogoči le za kratek čas in niso nikoli v nobenem primeru priporočljivi.
Oko ima največjo prožnost v otroških letih. Z leti se bližišče polagoma, toda stalno oddaljuje od očesa. 10 let star otrok lahko bere droben tisk v razdalji 7 cm pred očmi (tu ima svoje bližišče),
v starosti 25 let je bližišče še na razdalji 12 cm pred očmi, pri 40 letih 22 cm, pri 46 letu pa že pri 30 cm. Torej bližišče se je premaknilo v razdalji 30 cm od oči. Oko še lahko zbira žarke, toda le s precejšnim naporom, dokler se akomodacijska mišica ne utrudi in popusti. Če mišica popusti, se leča splošči, lomnost se
zmanjša, slika na mrežnici ni več ostra in tisk se zamegli. Stanje imenujemo starovidnost ali presbiopia (presbus=starček, izhaja iz grške besede).
Starovidnost ne smemo zamenjati z daljnovidnostjo. Daljnovidnost je refrakcijska hiba, starovidnost pa fiziološki starostni pojav. Starovidnost popravimo z konveksnimi, oziroma zbiralnimi stekli (+). Predpis očal ne sme biti šablonski, temveč se mora prilagodit željam in potrebam posameznika. Bistvo predpisa starostnih očal je v tem, da preložimo akomodacijsko polje v take meje, ki ustrezajo vrsti dela in potrebi posameznika. Npr. 50 let star emetrop potrebuje očala za primerno razdaljo. Sam ima + 2.50 dioptrije; njegovo akomodacijsko polje pa se razteza od 0 do 40 cm. Če mu sedaj predpišemo + 1.50 dioptrije ga napravimo kratkovidnega. Njegovo daljišče leži sedaj pri 66 cm 100/1.50, njegovo bližišče pa meri 25 cm, sam pa ima še +2.50 dioptrije in z dodatkom +1.50 dioptrije razpolaga z +4.00 dioptrije. Iz tega opisa je razvidno, da leži sedaj njegovo akomodacijsko polje med 26 in 66 cm; torej v prostoru, ki je prikladen za branje in podobna dela. V primeru, da ta ista oseba potrebuje očala za bližinska dela, ji moramo preložiti njeno akomodacijsko polje v take meje, da vidi preko razdalje 66 cm. Takrat predpišemo namesto +1.50, samo +1.00 dioptrije, tako da se njeno daljišče premakne do razdalje 100 cm, bližišče pa na 28.5 cm : 100 / (2.50 + 1.00).
Pri pregledu starovidnosti je važna tudi starost pacienta, katero moramo poznati. Pri predpisu prvih očal naj se predpiše rajši nižja dioptrija, pri naslednjih očalih (močnejših) pa ne delajmo prevelikega skoka. Slabovidni imajo željo da približajo predmete bolj kot normalnovidni, zato da dobijo s tem večjo sliko na mrežnici. Te pa korigiramo na krajšo
delovno razdaljo.
Pravilnovidni potrebuje v starosti 46-47 let + 1.00 dioptrije ; pri 50 letih + 1.50 dioptrije; v starosti 55 let +2.00 dioptrije, pozneje pa vedno več, tako dolgo, dokler akomodacijska zmožnost popolnoma ne popusti in to je približno pri 60 letih. Od tedaj naprej ostane dioptrija nespremenjena do konca.
V mnogih primerih ljudje odlašajo z nošenjem starostnih (bližinskih) očal, čeprav s tem dolga leta mučijo svoje oči, vendar nakoncu le spoznajo, da morejo k optiku. Nekateri imajo zgrešeno mišljenje, ker mislijo, da z odlašanjem ščitijo svoje oči. Pogosto nastanejo zaradi tega napačnega pojmovanja škodljive posledice, kot so prehitro povečanje dioptrije in še druge nevšečnosti, ki so očesu škodljive.
Tudi gotova očala, katera prodajajo v normalnih trgovinah so škodljive, kajti niso narejene posebej za vsakega pacienta, kateri imajo lahko različno dioptrijo desnega in levega očesa, kjer tudi ni upoštevana pacientova zenična razdalja, ter na teh mestih tudi ni kontrole glede optične kvalitete stekel.
Leča v starosti porumeni in postaja rjavkasta. Sestavljena je iz progastih vlaken. Zunanja mlajša plast vlaken sestavlja lečno skorjo. V pozni starosti se vlakna starajo in sklerozirajo. Ta fiziološki proces je glavni vzrok, da leča izgubi prožnost in oko postane starovidno.
Leča se nikoli ne skali v celoti, ampak v omejenem delu. Če pa zavzame vse dele, jo imenujemo katarakta ali siva mrena. Starostna katarakta se pojavi na obeh očesih hkrati, vendar včasih bolj na eni kot na drugi. Začne se na robovih, dokler ne doseže območje zenice, s tem prične vid pešati, dokler popolnoma ne opeša. V tem primeru je edina rešitev, da se leča operativnim potom odstrani, v novejšem času se vstavlja nadomestna in v najnovejšem času se tudi ultrazvočno obdela. Po odstranitvi leče nastopi znižanje refrakcije. Če je bilo oko pred operacijo pravovidno (emetropno), postane po odstranitvi leče približno za +11.00 dioptrije daljnovidno. Oko s kratkovidnostjo - 22.00 dioptrije postane po odstranitvi leče približno pravovidno in ne potrebuje za gledanje v daljavo nobene korekcije. Pri nižjih stopnjah kratkovidnosti, pa je popravno steklo primerno šibkejše po obrazcu: (22-x) / 22, kar pomeni število dioptrije kratkovidnost pred operacijo.
Oko brez leče nima več akomodacije. Zato mu moramo poleg stekel za daljavo, predpisati tudi stekla za bližino. Te so ponavadi za +3.00 dioptrije močnejše, kakor očala za daljavo. Brezlečno oko imenujemo tudi afakično.
Imamo še nekaj primerov v katerih se leča mora odstraniti, ki pa niso tako pogosti. Eden izmed teh je premik leče iz svoje normalne lega (glej premikajočo sliko zgoraj). Nastane pri večjih pretresih glave ali poškodbah, lahko pa je tudi prirojenega značaja. Pri manjših premikih lahko ostane leča vse življenje v tej legi brez posledic za vid, da se tudi koregirati, če leča le ni preveč premaknjena. Večkrat pa leča svojo lego spremeni in se nagne nazaj v steklovino, dokler jo še držijo vlakenca, pozneje ko se vlakenca pretrgajo, prične leča plavati po steklovini in menja svojo lego s premikanjem očesa. V tem slučaju je odstranitev leče nujna.
