Revma škoduje srcu

Starejši ljudje lahko glede na bolečine v kosteh in mišicah skoraj napovedujejo spremembe vremena. To je revma, si navadno preprosto razložimo njihove težave. Za vse pa je kriva starost, češ, ko si star, samo po bolečinah veš, da si še živ. To je sicer šala, a bolečine, ki jih povzročajo revmatske bolezni, so lahko zelo hude. Čeprav so pogoste pri starejših, pa niso vedno povezane z leti.

Znanstveno gledano bolezni, ki se ji reče revma, ni. Pač pa je mnogo revmatskih bolezni, ki dostikrat napadejo mlade ljudi, celo otroke. Okrog sto različnih vrst jih je, nekatere med njimi so kronične in napredujoče, druge spet je mogoče pozdraviti. Za vse revmatske bolezni imamo danes učinkovita zdravila. Vendar pa je bistveno, da zdravniki dovolj zgodaj bolezen prepoznajo, da jim bolniki natančno opišejo svoje težave in kaj vse se jim je v času, ko so se začele (velikokrat pa tudi prej), dogajalo. Iz tega bo zdravnik najprej posumil, kaj je lahko vzrok težavam in bo predpisal tiste preiskave, ki bodo hitro pokazale, za kaj gre.

Kar pomeni veliko boljše možnosti za bolnika. Beseda revma je torej vezana bolj na zgodovino kot pa na medicinsko klasifikacijo. Kaj natanko napade človeka, je opredeljeno glede na lokacijo težav in na znake bolezni. Lahko gre za povsem lokalizirano bolezen ali pa za težave, ki napadejo del telesa, na primer čeljusti z vsem okoliškim tkivom. Poznane so bolezni kot je artritis (tudi ta se povezuje s starostjo), pa revmatoidni artritis (ki napade mlade ljudi v najbolj ustvarjalni življenjski dobi in lahko iz njih naredi invalide), lupus (kožna revmatska bolezen), Chronova bolezen (napade prebavila) in še veliko drugih. Tisto, kar naj bi bilo še najbližje med ljudmi zasidranemu razumevanju »revme«, pa je revmatska vročica. V nasprotju s splošnim prepričanjem (da prizadene predvsem starejše) revmatska vročica najpogosteje napade otroke in mlade odrasle ljudi. Seveda pa tudi starejše. Če ni zdravljena, če si bolnik razlaga, da gre le za občasne (pomladanske ali jesenske) težave, lahko pripelje do življenjsko nevarnih komplikacij.

Bolečine v sklepih

Pri otrocih so starši manj brezbrižni do takih težav, saj jim bolečin v sklepih ne pripisujemo. Te so, kot rečeno, pregovorno rezervirane za starejše ljudi. Otroci imajo sicer tudi pri običajnih prehladih ali gripi podobne težave. Revmatska vročica nastane šele, ko predhodna bakterijska okužba ni bila pozdravljena. Navadno se to zgodi, če gre otrok prezgodaj iz postelje ali pa, če bolezen »preboli« na nogah. Pred desetletji, ko še ni bilo antibiotikov, je bila lahko revmatska vročica za mladega človeka usodna. Če ga že sama po sebi ni pokopala, pa je povzročila hude zaplete, ki so prizadeli srce, pljuča, tudi možgane, na primer. Odkar pa imamo antibiotike, se taka okužba hitro pozdravi in ne ogroža ne zdravja organov ne življenja bolnika. Problematično postaja le to, da so bakterije vse bolj odporne na antibiotike in tudi, da se lahko bolnik okuži z bakterijami in še virusi zraven, čemur je imunski sistem težje kos.

Revmi botruje angina

Znaki revmatske vročice so znaki vnetja: predvsem gre za bolečine, najpogosteje v sklepih, mišicah in mehkih vezivnih tkivih; na prizadetem mestu se pojavi rdečina, koža je vroča, lahko pa mesto tudi oteče. Prizadeti del, recimo sklep, je manj gibljiv. Vzrok za razvoj revmatske vročice je nepozdravljena okužba s streptokokom A. Ta največkrat prizadene zgornje dihalne poti in povzroči vneto in boleče grlo, ki smo mu včasih rekli kar angina. Lahko, vendar redkeje, povzroči tudi škrlatinko. Zanimivo je, da povezava med vnetim grlom (streptokokni faringitis) in revmatsko vročico dolgo ni bila znana, odkrili so jo šele v 19. stoletju. Od odkritja antibiotikov pa je te bolezni precej manj, kar velja za razviti svet. V nerazvitem svetu je namreč še vedno precej pogosta. Bolezen se razvije povprečno v 20. dneh po vnetju grla. V tretjini primerov znakov okužbe in vnetja sploh ni, bolnik jih ne opazi. Za ugotavljanje revmatske vročice ima medicina posebna merila (Jonesova merila), ki poleg tega, kar pove bolnik o svojih težavah, ugotavljajo pogostost nekaterih dejavnikov v krvi. Odkrijejo, na primer, ali je bil bolnik okužen s streptokokom A, kar je seveda prva pomembna ugotovitev; tako imenovana ASO protitelesa se lahko v telesu obdržijo tudi mesece potem, ko okužbe ni več. Povišana sedimentacija je prav tako znak vnetja. Ugotavljajo količino CRP, se pravi koncentracijo določene beljakovine v serumu; ta beljakovina se med akutnim vnetjem ali okužbo tvori v jetrih. V telesu ima pomembno vlogo, ker vpliva na delovanje imunskega sistema. Normalno v serumu CRPja nimamo. Že manjša količina pomeni, da se v telesu nekaj dogaja. Večinoma pa vnetje in okužbo pomeni vrednost nad 10 miligramov v decilitru seruma. S krvno preiskavo ugotavljajo tudi število belih krvničk, levkocitov, tudi natančneje po skupinah. Bele krvničke so eden glavnih delov našega obrambnega sistema. Če jih je v krvi več kot normalno, pomeni, da se naš obrambni sistem bori proti napadalcem. Normalna vrednost pa je nekje med 4.500 in 10.000 celic v mikro litru. Bolniku naredijo tudi elektrokardiogram (EKG), kjer so pozorni predvsem na tako imenovano »pavzo«, PR interval; če je daljši, je to lahko eden od znakov bolezni.

Prizadetih je več sklepov

Pri revmatski vročici je najbolj pogost tako imenovani poliartritis, kar pomeni, da vnetje prizadene dva ali več sklepov, ki so boleči in včasih (ne vedno) otečeni. Ta znak se pojavi že kmalu na začetku razvoja revmatske vročice. Najpogosteje so prizadeti gležnji, kolena, komolci, zapestja, ramena, kolki, pa tudi mali sklepi rok in stopal. Bolečina in vročina navadno izgineta v dveh tednih, sedimentacija se normalizira v treh mesecih, če bolnika zdravijo. Možno je tudi, da pride do vnetja srčne mišice, ki lahko vztraja dlje časa. Revmatska vročica je najbolj nevarna prav zaradi tega, ker lahko prizadene srce, predvsem srčne zaklopke, ki zapirajo in odpirajo srčne votline z vse večjo težavo. Posledica je, da premalo krvi potuje naprej po ustaljeni poti, da se vrača nazaj in bolniku povzroča vse več težav, njegove zmogljivosti so vse manjše. Okvaro danes pozdravijo z operacijo:

zaklopke zamenjajo in srčna mišica lahko spet dela s približno normalno močjo. Toda vsi ti operirani bolniki morajo do konca življenja jemati zdravila, ki preprečujejo dodatne možne zaplete. Na primer nastajanje strdkov, kar je lahko življenjsko nevarno.

Učinkovita zdravila

Sicer pa je za zdravljenje revmatske vročice na voljo kar precej učinkovitih zdravil. Na spletnih straneh Medscape (kjer objavljajo članke medicinski strokovnjaki) pojasnjujejo, da gre pri tem za štiri pristope, ki se razlikujejo glede na cilj, kaj hoče posamezni pristop doseči. Prvi je, da se odpravi okužba s streptokokom A, za kar so na voljo antibiotiki (penicilin in podobno). Drugo je generalno zdravljenje akutne bolezni z zdravili proti vnetju in bolečinam; bolnik mora nujno počivati, kar posebej velja za tiste, ki že imajo srčno bolezen; aktivnosti je po zdravljenju treba povečevati postopoma; zdravijo tudi možne druge znake, na primer nehoteno gibanje okončin. Tretji pristop zadeva zdravljenje težav s srcem. Tudi v tem primeru je najbolj pomemben počitek; možno je, da bo bolnik dobil zdravila iz skupine kortikosteroidov; ti so zaradi stranskih učinkov na slabem glasu, a ker so zelo učinkovita, jih bolniki dobivajo za kratek čas. Lahko pa tudi za daljše obdobje, za kar je seveda pomembno, da so stalno pod nadzorom. Četrti pristop pa je preprečevanje ponovne okužbe. Za to dobi bolnik antibiotike, ki jih jemlje, da se bolezen ne bi ponovno pojavila. Antibiotike mora jemati tudi več let, lahko do konca življenja. Za mlade ljudi in otroke, ki so zboleli za revmatsko vročico, je pomembno, da se zares dobro pozdravijo. Kot rečeno, bolezen jim pusti posledice, ki se sicer res pojavijo šele čez leta. Primer: fantič je v času po drugi svetovni vojni zbolel za angino, ki je njegova mama ni zdravila, saj je ni imela s čim. Ko je bil star 20 let, je zbolel za revmatsko vročico, ki mu je precej okvarila srčne zaklopke. V starosti 38 let je bil na prvi operaciji, v starosti 53 let pa še na drugi operaciji zaklopk. Takšna zgodba ni nenavadna. Danes sicer imamo množico antibiotikov, vendar pa nevarnost vseeno obstaja, saj je nemogoče pričakovati, da bi pri vsaki okužbi (večinoma so virusne) odkrivali povzročitelja. Le če ima bolnik večje težave, ki trajajo dlje, se to vendarle zgodi. Drugače je pri starejših ljudeh, ki so nekoč že preboleli revmatsko vročico, ki jim je pustila posledice. Zanje je najbolje, da do nove okužbe s streptokoki A sploh ne pride. Ker cepljenja za to nimamo (menda pa je cepivo v razvoju), ostaja kot učinkovit preventivni ukrep le redno jemanje antibiotikov.

Bele krvničke so eden glavnih delov našega obrambnega sistema. Če jih je v krvi več kot normalno, pomeni, da se naš obrambni sistem bori proti napadalcem.

Kaj so streptoki A?

Šele leta 1984 so jih razdelili v dve večji skupini: enterokoke in laktokoke. To so po Gramu pozitivne bakterije, ki povzročajo najrazličnejše bolezni. Poleg teh dveh skupin jih delijo še na drugi dve večji skupini (alfa in beta, odvisno od njihovih hemolitičnih lastnosti, razgradnjo rdečih krvničk). V skupini alfa so tako pnevmokoki, se pravi streptokoki, ki povzročajo pljučnico, a tudi vnetje srednjega ušesa in sinusov, meningitis, peritonitis. V skupini beta pa je spet kar nekaj podskupin, imenovanih po abecedi: A, B, C, D, F, G in H. Za ljudi so najbolj pogoste okužbe s prvima dvema, se pravi s streptokoki A in B. Kot oznaka pove, sodi streptokok, ki povzroča revmatsko vročico, v skupino beta in podskupino A. Okužbe z drugimi vrstami te bakterije so pri ljudeh redkejše, se pa lahko pojavijo pri živalih.