Življenje svetega Martina, Pisma o Martinu in Dialogi
Roman
XVII
Prevedla Sibil Gruntar vilfan in David Movrin
Martinovo berilo Sulpicij Sever
Vita Martini 3.1–3
Življenje svetega Martina, Pisma o Martinu in Dialogi
25 €
XVII
Sulpicij sever Martinovo berilo
Ko je berač prosil mimoidoče, naj se ga usmilijo, in so šli mimo nesrečnika vsi naprej, je mož, poln Boga, razumel, da je bil ta človek prihranjen zanj, saj mu nihče drug ni izkazal usmiljenja. A kaj naj bi storil? Imel ni ničesar, razen plašča, v katerega je bil zavit; vse drugo je s podobnim ravnanjem že porabil. Vzel je torej meč, ki ga je imel za pasom, ter razdelil plašč na dva enaka dela; enega je dal revežu, drugega pa si je spet ogrnil. Nekaj okrog stoječih ljudi se je pri tem smejalo, saj je bil s tako iznakaženim oblačilom čuden na pogled; mnogi pa, ki so bili bolj zdrave pameti, so globoko zaječali, ker niso storili ničesar podobnega, še zlasti, ker so bili sami premožnejši in bi lahko siromaka oblekli, ne da bi pri tem slekli sebe. Ko pa je Martin tisto noč zaspal, je zagledal Kristusa, oblečenega v kos njegovega plašča, s katerim je ogrnil reveža. Rečeno mu je bilo, naj si natančno ogleda Gospoda in naj prepozna oblačilo, ki ga je sam podaril. Nato je zaslišal Jezusa, ki je z jasnim glasom dejal množici okrog stoječih angelov: »Martin, še vedno katehumen, me je ogrnil s tem oblačilom.«
9 789612 783686
Martinov spopad z arijansko duhovščino je Sulpicij pravilno postavil v čas, ko je bilo arijanstvo »po vsem svetu«, še zlasti pa v Iliriku, zelo vplivno. Okvirna oznaka razmer je v celoti ustrezna: to je doba druge in tretje sirmijske sinode (357), obenem čas, ko se je Konstancij II. zaradi vojne s Sarmati dalj časa (od jeseni 357 do pomladi 359) zadrževal v Sirmiju. Vpliv arijanskih škofov iz Ilirika na cesarja je bil v tem času najbolj izrazit. Sulpicijevo poročilo, da se je Martin z arijanskimi nasprotniki spopadel skorajda sam (paene solus), dopušča možnost, da je imel na svoji strani nekaj zaveznikov. Martinov neustrašni nastop proti premočnim nasprotnikom sta poznejša pesniška biografa stopnjevala v podobo junaškega boja, Venancij Fortunat mu je dal celo poteze mučeniškega agona. Besednemu dvoboju v ostri obliki (acerrime) je sledil fizični obračun, ki naj bi bil najprej mučen in dolgotrajen (multa supplicia), nato pa boleč in sramotilen (javno šibanje in izgon iz mesta). Ker se fizično nasilje v času verskih spopadov večkrat omenja, Sulpicijeva pripoved kljub verjetnemu pretiravanju v bistvu ustreza resnici. Rajko Bratož
Sulpicija bi lahko označili kot meniha-literata. Takih je bilo v tistem času kar nekaj. Če se je meništvo razmahnilo po zaslugi nepismenega Antona, ki je postal zgled za mnoge, pa se je brez protislovja oblikoval tudi lik intelektualnega samotarja. Na Vzhodu se je tako že zgodaj pojavil Evagrij Pontski, kmalu za njim še Kapadočani in potem Janez Krizostom. Na Zahodu pa je s to podobo izstopal Hieronim, ki je peljal s seboj v puščavo celo svojo knjižnico, pozneje pa je ves svoj samostan zaposlil z intelektualnimi deli. Ne pozabimo na poznejšega Kasiodorja in na njegov Vivarij v Kalabriji, ki je bil pravo intelektualno središče. Tak menih se je odločil biti tudi Sulpicij. Seveda pa ni vseeno, kaj je predmet intelektualnega dela v takih skupnostih, glede na to, da so krščansko zasnovane in usmerjene v pobožnost. Kaj bi se moglo ponuditi boljšega od mogočnega svetnika, kakršen je bil Martin? In Sulpicij si ga je rezerviral, ko je bil Martin še živ. Kakor je imel njegov prijatelj Pavlin samostan v kampanjski Noli za pesniški atelje, da je opeval svojega mučenca Feliksa, tako ga je v Galiji v prozi posnemal Sulpicij, ki se je odločil za Martina. Miran Špelič OFM Slika na platnicah: El Greco, Sveti Martin in berač, okrog 1598, olje na platnu, 194 cm x 103 cm; Nacionalna umetnostna galerija, Washington DC. Sliko je za kapelo v Toledu naročil Martín Ramírez, svetnikov soimenjak. El Greco je v prizoru iz Martinovega življenjepisa 3.1–2 svetnika upodobil kot mladega plemiča v oklepu, okrašenem z zlatom, kako jezdi na belem arabcu. Gledalcu, ki gleda od spodaj, se zdi postava monumentalna, zlasti v primerjavi z drobnimi obrisi Toleda v ozadju. Toda medtem ko je Martin upodobljen naturalistično, je berač s svojim golim, shujšanim telesom videti, kot da ni od tega sveta. Slikar s tem že nakazuje na njegovo resnično identiteto, ki se bo Martinu nato razkrila v sanjah.