Nataša Rijavec Klobučar, ŽIVETI IN LJUBITI PO LOČITVI

V znanstveni monografiji Živeti in ljubiti po ločitvi so avtorji pod drobnogled vzeli izkušnjo ločitve in jo raziskovali iz različnih zornih kotov. Osredotočili so se na raziskovanje čustvenih dimenzij ob soočanju z ločitvijo, zlasti na čustvene potrebe posameznikov tudi v povezavi z drugimi okoliščinami, kot je npr. duhovnost, ki lahko proces soočanja spodbujajo ali zavirajo. Pozornost so usmerili na značilnosti čustvovanja in čustvenega procesiranja v procesu soočanja z ločitvijo, na relacijske dejavnike v povezavi z uspešnostjo soočanja z ločitvijo in na proces relacijske družinske terapije ob ločitvi. Vsa preučevanja so potekala z vidika paradigme relacijske družinske terapije, ki se uvršča med sodobne relacijske psihoterapevtske pristope. Knjiga razgrinja izsledke raziskave, ki bralcu prinašajo tudi konkretne usmeritve ob soočanju z ločitvijo.

Nataša Rijavec Klobučar, ur.

Živeti in ljubiti po ločitvi fotografija na naslovnici: shutterstock

9 789612 783846

25 €

nataša rijavec klobučar, ur.

Temeljno izhodišče pričujočega dela, v katerem avtorji predstavljajo nekatere raz­­ sežnosti in vidike posameznikovega spo­padanja z raz­pa­ dom part­nerstva, so praktična in znanstvena dognanja, ki nakazujejo konkretne možnosti za predelavo stisk, ovir in bolečin ob ločitvi.

V ospredje razumevanja posameznikovega do­ življanja, ko se znajde v enem najbolj ranljivih obdobij v življenjskem poteku družine, po­stav­ ljajo čustveno razsežnost, ki je močno prepletena z vsemi področji sprememb ob reorganizaciji ustaljenega načina življenja.

Živeti in ljubiti po ločitvi

Nihče se ne poroči zato, da bi se na koncu razvezal. Pa vendar se zgodi tudi to. Čeprav se eden od zakoncev ali oba odločita za ločitev zaradi želje po pozitivnih spre­ membah, po »boljšem in srečnejšem« življenju, te spremembe pogosto niti pri pobudnikih za razhod ne na­ stopijo same po sebi.

Avtorji so doktorji znanosti, ki delujejo na Katedri za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kot raziskovalci in predavatelji večinoma na drugostopenjskem magistrskem programu Zakonski in družinski študiji in izpopolnjevalnem programu Zakonska in družinska terapija. Kot zakonski in družinski terapevti v svoji praksi izvajajo terapevtsko pomoč posameznikom, parom in družinam v stiski, vodijo izobraževalne delavnice, objavljajo strokovna in znanstvena dela ter aktivno sodelujejo na domačih in mednarodnih konferencah.

Nataša Rijavec Klobučar, ur. Živeti in ljubiti po ločitvi

Nataša Rijavec Klobučar, ur. Živeti in ljubiti po ločitvi Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, si-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2018 Vse pravice pridržane.

Recenzenta: prof. dr. Stanko Gerjolj, izr. prof. dr. Nives Ličen

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 159.922.1 ŽIVETI in ljubiti po ločitvi / [avtorji besedil Nataša Klobučar Rijavec ... et al.] ; Nataša Klobučar Rijavec, ur. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2018 ISBN 978-961-278-384-6 1. Rijavec Klobučar, Nataša 293985792

Nataša Rijavec Klobučar, ur.

Živeti in ljubiti

po ločitvi

Vsebina Uvod • 7 Dr. Nataša Rijavec Klobučar: Čustveni izzivi po ločitvi • 13 Dr. Mateja Cvetek: Čas po ločitvi: živeti z zamero ali odpustiti? • 31 Dr. Saša Poljak Lukek: Razpad partnerskega odnosa v različnih razvojnih obdobjih družine • 55 Dr. Tanja Repič Slavič: Otrok in ločitev • 81 Dr. Barbara Simonič: Duhovnost in religioznost pri soočanju z ločitvijo • 99 Dr. Christian Gostečnik: Razumevanje bolečine ločitve skozi prizmo paradigme relacijske družinske terapije • 121 Dr. Drago Jerebic: Terapevtske intervencije pri vzgoji otrok v družinah razvezanih in ponovno poročenih zakoncev • 155 Dr. Robert Cvetek: Poroke in ločitve v Sloveniji v številkah • 173 Priloga: Prof. dr. Stanko Gerjolj: Strokovna recenzija • 191 Izr. prof. dr. Nives Ličen: Strokovna recenzija • 194

ČUSTVENI IZZIVI PO LOČITVI Dr. Nataša Rijavec Klobučar

Povzetek Za pojmom ločitve se skrivajo različne zgodbe. Vsaka sicer izraža svojsko in edinstveno izkušnjo, a so si vse preizkušnje ločenih podobne v bolečini, ranljivosti in stiskah kot tudi v spremembah, ki jih je prinesel razpad zakona. Ločitev je namreč za posameznika velika izguba. Kot taka odpre veliko težkih čustev, za katera posameznik potrebuje čas in energijo, da zmanjša njihovo moč in da sčasoma s predelano izgubo laže živi naprej. Ločitev je boleča prelomnica tudi zaradi negativnih izidov, ki dosežejo različne vidike posameznikovega vsakdana. Iz življenjskih zgodb odraslih, objavljenih v različnih raziskavah, je moč razbrati, da so njihove stiske nemalokrat spregledane, zato pozornost namenjamo ločenim parom in prikazujemo zgolj nekaj drobcev iz doživljanja njihovih sprememb po preokrenitvi življenjskega toka v popolnoma drugačno smer, kot so si predstavljali ob sklenitvi zakonske zveze.

Poudarili bomo čustveno razsežnost, ki intenzivno spremlja odrasle v procesu spoprijemanja z ločitvijo in po njej.

13

dr. nataša rijavec klobučar

1 Čustva ob ločitvi Ločitev navadno razumemo kot dokončno »smrt zakona«, čeprav je odnos »usihal« že veliko prej in pogosto prenehal bivati, še preden je prišlo do razveze. Ločitev je torej tudi konec intimne zveze, kar pa ne pomeni preprosto pritisniti na gumb, obrniti »nov list v knjigi življenja«, odrezati preteklost, se raziti, preseliti in začeti znova graditi odraslo življenje, ampak sta potrebna določen čas in čustveno slovo, ki včasih trajata dlje, kot si posameznik želi, da bi s svojo izkušnjo ločitve lahko dokaj pomirjeno živel naprej.

Ločitev navadno pomeni stresno situacijo, ki povzroči intenzivna in boleča čustva ali stopnjuje tista, ki so prevladovala že v času pred ločitvijo, se sprožala ob določenih partnerjevih vedenjih, vzdrževala vzdušje med njima in tudi privedla v razpad odnosa. Omenjena čustva od posameznika zahtevajo, da se z njimi spoprime, jih predela in tako v nadaljnja življenjska obdobja preide notranje spremenjen (Emery, 2012). Ob zanikanju, potlačitvi ali distanciranju od čustev se v nepredelani obliki sčasoma pojavijo v vsej intenzivnosti ob različnih dogodkih ali se nehote ponovijo, ko ločeni stopa v nova intimna razmerja.

Korenita sprememba družinske strukture, v kateri dosedanja oblika družine ne obstaja več in se zaradi »odhoda« odraslega člana iz sistema družine mora popolnoma reorganizirati, med posameznikove osrednje naloge in potrebe postavlja »poslanstvo«, da uspešno izpelje proces poslavljanja. Ne le zaradi prestrukturiranja družinskega življenja, ko se partnerja kot osrednja nosilca družine ločita tudi fizično, ampak predvsem zaradi močnih čustvenih stanj, ki jih odpira ločitev, je le ta zaznamovana z močnim občutkom izgube.

Ločitev torej pomeni izgubo partnerja, socialne mreže, ekonomske varnosti, tudi podobe družine in ideala ljubezni (Ehrlich, 2014; Kessler, 1975). Za sprejetje izgube pa je nujno 14

čustveni izzivi po ločitvi

potreben proces žalovanja. Ločeni so povedali, da je bolečina izgube to, »da nisi več družina«, »izguba vsega tistega, kar bi lahko bilo in kar je na začetku zakona tudi bilo«, »porušijo se sanje, kako se bova skupaj postarala in čuvala vnuke«, »posloviti se moraš od ideala zakona«, »izgubiš kar nekaj prijateljev, ki so stopili na njeno/njegovo stran«.

Ločitev je konec tistega življenjskega obdobja, ki ima za posameznika največjo vrednost, zato poslavljanje ni zgolj slovo od dela življenja, ki je nepričakovano propadel in ga ne bo več, temveč ustvarja potrebo po refleksiji njegovih vrednot.

Refleksija in razmislek o posameznikovem življenju sovpadata s procesom žalovanja, v katerem se žalujoči premika skozi pet faz (Kübler-Ross, 1966, 2005) – šok (zanikanje), žalost (depresija), jeza (pogajanje), strah in sprejetje –, ki trajajo različno dolgo in se med seboj različno prepletajo. Nanje se posamezniki različno odzivajo in se s posamezno fazo različno spoprijemajo; bodisi vseh faz ne doživijo bodisi se razlikujejo po vrstnem redu ali skušajo uravnavati čustva in jih vrednotijo. Vsak po svoje sprejemajo realnost izgube, s sebi prilagojeno hitrostjo in v različno dolgem obdobju, ki lahko traja tudi več let (Kübler-Ross, 1966, 2005). Na splošno velja, da takšno prilagoditveno obdobje sega od dveh do petih let.

S prikazom faz žalovanja želimo poudariti, da je proces žalovanja normalen odziv na izgubo, kar ločitev dejansko tudi je (Emery, 2012). Neprijetna čustva so tako nujen pojav; so zgolj »neprijetna« in niso škodljiva, če jih posameznik ne zanika in ne tišči v sebi, temveč mu pomagajo, da počasi in po korakih lahko nadaljuje svoje življenje. Problematično je lahko le, če jih zaradi nepriznavanja ali zanikanja in brez zadostnega samonadzora uporablja proti drugemu, tj. bivšemu partnerju, še huje pa takrat, ko morebiti zaradi svoje razbolelosti v svoja neprijetna čustva vključuje otroke. Zato je v procesu žalovanja pomembno zavedanje, da se čustva prebujajo v njem, in je 15

dr. nataša rijavec klobučar

za to, kako se bo odzval, odgovoren izključno sam. To pa ne pomeni, da je posameznik kriv za razpad odnosa ali za to, ker čuti tako, kot čuti. Prav občutki krivde pogosto prevladajo nad drugimi čustvi in povečajo bolečino, napačni odzivi pa to krivdo le poglabljajo (Rijavec Klobučar in Simonič, 2016). S prevzemanjem odgovornosti za lastne odzive naj bi posameznik spoznaval, da so težka čustva naraven odgovor na izgubo, a ga boleče stanje lahko močno omejuje, da bi v krizi zmogel poiskati konstruktivne odzive.

Ob tem imajo ključno vlogo faze žalovanja, ki pogosto ne potekajo v sosledju, zato je zaželeno, da ločeni »sam sebi podari dovoljenje«, da lahko žaluje »dovolj dolgo« in išče načine, kako v posamezni fazi prebroditi posamezno čustvo in z njim preživeti. Hkrati pa se ves čas spodbujati, da »dovolj časa« pomeni zgolj »dovolj«, in ne »preveč«, ter se tudi zavestno »potisniti« iz ene faze v drugo, da v njej ne obtičimo. Med te načine uvrščamo tudi pomoč različnih podpornih skupin ali prijateljev, sprostitvene dejavnosti, kot so sprehodi v naravo, branje knjig, športne dejavnosti, pisanje dnevnika, veliko vlogo ima tudi molitev itn. Zavedati pa se moramo, da žalujejo tudi drugi člani družine; ko ločitev predelujejo otroci, skušamo »normalizirati« njihova čustva, jim dovoliti, da lahko svoja občutja izražajo oz. ubesedijo, hkrati pa jim jasno in odločno pojasnjevati, da za ločitev nikakor niso krivi oni (Margulies, 2007).

Faze žalovanja (Kübler-Ross, 1966, 2005; Walsh in McGoldrick, 1991, 2004) kot normalen proces spoprijemanja z ločitvijo: šok in zanikanje. Prvi odziv na izgubo je pogosto šok, tj. hud pretres z občutki šokiranosti, saj težko sprejmemo to, kar se je zgodilo (Walsh, 2012). Včasih težko verjamemo, da je do izgube resnično prišlo, lahko pa resnico povsem zanikamo in še naprej iščemo partnerjevo pozornost. Pobudnik ločitve lahko 16

čustveni izzivi po ločitvi

šok doživi že veliko pred odločitvijo za ločitev, ko obupano spozna, da zakona, kakršnega si želi, ni mogoče več vzpostaviti.

Spoznanja iz klinične prakse kažejo, da v fazi šoka in zanikanja zapuščeni partner pogosto išče pomoč tudi pri strokovnjaku, s čimer naj bi odhajajočega partnerja spodbudil k ponovnemu razmisleku, in z »zagotavljanjem« svoje pripravljenosti za delo dokazal, da je zakon še vedno mogoče rešiti. žalost. Globoka žalost je ena osnovnih značilnosti procesa žalovanja. Faza žalosti prinaša tudi občutke praznine, obupa in osamljenosti, včasih veliko joka ali čustvene nestabilnosti (Emery, 2012; Margulies 2007). Žalost se včasih nezadržno stopnjuje in nadaljuje celo v depresijo.

Intervjuvanka je pripovedovala o »nenavadni« žalosti in občutjih praznine, ki so vztrajali še mesece po odhodu iz zakona, v katerem je več kot desetletje živela v osamljenosti in žalosti zaradi moževega alkoholizma. Takšna čustva so jo še toliko bolj presenetila. krivda. Občutki krivde nastopijo v zvezi z izrečenimi in neizrečenimi stvarmi oz. dejanji, ki so bila storjena ali pa morda ne, predvsem zaradi dejstva, da odnosa ni bilo mogoče rešiti (Amato in Previti, 2003). Oseba lahko občuti krivdo, ker razpada odnosa ni uspela preprečiti ali ker nekaterih partnerjevih vedenj oziroma dejanj ni zaznala že prej. Pogosto se ločeni obtožujejo: »Zakaj nisem preprečil razpada zakona; zakaj nisem že v času poroke opazil njegovih/njenih dejanj; kako sem bil lahko tako zaslepljen; zakaj sem spregledala znake; služba me je tako zaposlovala, da se mi je zdelo samoumevno, da je doma vse v redu; vem, da sem kriv, ker se ji nisem posvetil, kot si je zaslužila itn.« Pogosto so občutki krivde izredno močni in neracionalni, kar je pripovedoval moški, ki se je počutil krivega za vse, tudi za tisto, za kar je kasneje sprevidel, da ni bila njegova krivda. Ločeni občutijo močno krivdo tudi za vsa minula leta, ko se ob pridobivanju novih spoznanj in spretnosti vračajo v samoobtoževanje, da niso ravnali drugače, in odgovornost za 17

dr. nataša rijavec klobučar

odnos v celoti prevzamejo nase ter ne uvidijo, da je za ohranitev odnosa potrebno sodelovanje obeh zakoncev in da le eden od njiju partnerstva ne more rešiti, čeprav v določenem trenutku nameni izboljšanju odnosa vsa svoja prizadevanja. Včasih gre zgolj za preprosto vprašanje »zakaj se mi to dogaja«. Tudi tisti, ki zapustijo odnos, pogosto iz njega odidejo z občutki krivde – krivde, ker so razbili družino; krivde zaradi otrok; krivde, ker so se njihova čustva do zakonca spremenila oz. so se v njih prebudila čustva naklonjenosti do drugih odraslih oseb. jeza. Jeza je močno čustvo, ki se ob ločitvi lahko usmeri na bivšega zakonca, nase ali na tretjo osebo (npr. taščo, ljubico/ljubimca, sodelavce). Je odziv na krivico, ki se je zgodila posamezniku.

Krivično je, da človek izgubi zakon, odnos, družino, dom. Močna jeza se pojavi zaradi nepripravljenosti zakonca pri prevzemanju odgovornosti za odnos, še preden je bila odločitev za ločitev sprejeta. Jeza je usmerjena k bivšemu zakoncu, ker ta ni želel delati na odnosu, vpeljati sprememb, bodisi sam bodisi ob pomoči strokovnjakov, k čemur ga je odhajajoči partner ne le povabil, ampak ga včasih tudi izrecno prosil. Jeza je pogosto povezana tudi z razlogi za ločitev; nanaša se na partnerjevo konkretno ravnanje, navade, dejavnosti in na njegove reakcije. Močno jezo, celo bes lahko občuti tudi zaradi partnerjevega nesodelovanja pri skrbi za otroka ali njegovega neustreznega odnosa do otrok (Rijavec Klobučar in Simonič, 2016, 2017).

Ločena mama je povedala, da jo »popade bes, ko bivši ni niti malo oče«, ločen moški pa je jezo usmeril na novega partnerja bivše žene in se spraševal, »le v čem je on boljši kot jaz«. Ločena ženska je po več neuspelih predlogih, da bi zakon skušala rešiti tudi s pomočjo zakonskega tera­ pevta, ob soočanju moža z ločitvijo doživela hudo jezo: 18

čustveni izzivi po ločitvi

»Zdaj pa bi se on kar naenkrat pogovarjal, postal je ves sladek in nekdo, kar on ni – tega ne bi več mogla sprejeti, prepozno je. Leta in leta ni želel ničesar spremeniti in je to tudi povedal. Prav eksplodiram od jeze, ker vem, da je to le reševanje lastne stiske in egoistično upoštevanje lastnih potreb, ker ga je strah, kako bo živel sam.«

strah. Ob ločitvi se poruši občutek varnosti, ki ga omogočata določena družinska struktura in utečen način sobivanja, ter povzroči celo paleto skrbi in strahov, občutkov nemoči in tesnobnosti zaradi negotove prihodnosti, med katerimi pomembno mesto zavzemajo tudi finančne skrbi glede ekonomskega preživetja. Že v obdobju razmišljanja o ločitvi so vprašanja glede vplivov ločitve na otroke prevladujoča skrb, ki vzbuja izjemno močne strahove glede razsežnosti negativnih posledic razpada družine na otrokov razvoj (Rijavec Klobučar in Simonič, 2016). Strahovi se sicer nadaljujejo tudi kasneje.

Starši iščejo načine, kako v enostarševski družini vzpostaviti spodbudno okolje za otrokov vsestranski razvoj, čeprav so ti včasih zaradi pomanjkanja sredstev prikrajšani. Takšni strahovi pa se vendarle zdijo bolj obvladljivi v že vzpostavljenem stabilnem okolju kot v zgodnjem stanju po ločitvi.

Kot je povedala mama, ki je zaradi velike pazljivosti in skrbi glede zaščite otroka pred razpadom družine o pravilnosti svoje odločitve dolgo razmišljala, ji je najbolj učinkovit odgovor dal otrok sam z besedami, da »imata zdaj pa tak ljubi mir, ko sta sami«. telesni odzivi. Čeprav je žalovanje čustven proces, pogosto povzroča tudi telesne težave, kot so utrujenost, glavoboli, izguba telesne teže in manjša imunska odpornost, saj je posameznik ob ločitvi telesno in psihično bistveno bolj ranljiv (Walsh, 2012).

19

dr. nataša rijavec klobučar

Klara je po ločitvi ostala sama z dvema majhnima otrokoma, ki sta ves čas bolehala, zato je prehajala z enega bolniškega dopusta v drugega in se za nekaj dni v službo odpravila kar bolna, ker si ni smela privoščiti, da bi ostala doma. V enem letu je doživela popoln kolaps imunskega sistema in popolnoma izgorela, s številnimi postavljenimi diagnozami, pristala v bolnišnici.

sprejetje. V določenem trenutku partner spozna, da se je izguba resnično zgodila in da se je ne da preprečiti. Ne trudi se več za ohranjanje odnosa in do bivšega partnerja vzpostavi ustrezno mejo. Čustva postanejo manj intenzivna, pozornosti ne usmerja več toliko v preteklost, ampak bolj v sedanjost in prihodnost (Halperin, 2006). »Sprejeti« sicer ne pomeni tudi »pozabiti«, temveč integrirati izkušnjo v novo raven bivanja in živeti naprej.

Ločenka je trenutek sprejetja opisala z besedami: »Sprejetje pride samo po sebi, nekega dne odpade neko breme, odpade neka jeza in začneš gledati v prihodnost, naprej. Težko je reči, kdaj in kje, preprosto samo veš, da to izkušnjo lahko pustiš za sabo. Veš, da si nekako preživel najhujše. Da še lahko živiš, in ne samo preživiš.«

Sprejetje je zadnja točka v težavnem procesu žalovanja, kar pa ne pomeni popolnega odmika od vseh neprijetnih čustev.

Ta se v nadaljnjih situacijah še vedno ponavljajo. Včasih z vso intenzivnostjo privrejo na dan ob takšnih ali drugačnih dogodkih, ki prebudijo boleče spomine in posameznika morda znova 20

čustveni izzivi po ločitvi

pahnejo v krajšo stisko, ki pa je precej obvladljiva. Žalovanje je torej proces, ki se v resnici nikoli povsem ne konča (Walsh in McGoldrick, 1991, 2004).

Za sprejetje izgube se moramo torej z ločitvijo ustrezno čustveno soočiti, ob tem prilagajanju pa ima pomembno vlogo trdno zgrajena socialna mreža (ne glede na to, ali so se vezi oblikovale pred ločitvijo ali po njej). Ob socialni izoliranosti je privajanje na novo življenjsko situacijo bistveno težje, rezultati ločitve pa zapleteni in dolgoročni (Lin, 2007). Od tega, kako uspešno poteka čustveno poslavljanje od izkušnje ločitve, je torej odvisno tudi, kakšni bodo izidi ločitve.

Tamara je svojo zgodbo opisala takole: »Odšla sem, ker sem imela tri otroke. Dva predšolska in moža, pasivnega in nesamostojnega. Z njim si nisem mogla čisto nič pomagati. Bil je neodgovoren, kot da je otrok. Bila sem izmučena, utrujena, on pa je prihajal iz službe pozno, odhajal s prijatelji ven ali ležal pred televizijo, medtem ko sem sama že zjutraj pred službo vse postorila; ves čas sem bila sama za vse. Skrbela sem za otroka, ju negovala, ko sta zbolela, ob vikendih pripravljala hrano za cel teden, likala, pospravljala. Z njegove strani ni bilo nobenega sodelovanja, nobene podpore, ničesar. Na strokovno pomoč ni bil pripravljen, ker pač on ni imel problemov. Jaz sem jih imela, ker sem bila zagrenjena.

Odšla sem brez težav in tudi sam se je strinjal, da otroka ostaneta pri meni – pri njem le na stikih. Joj, to je bilo šele neprijetno, saj ni znal za njih pravilno poskrbeti, niti nahranil jih ni primerno – jedli so samo hrenovke, paštete, nič toplega. Otroka sta pri njem ves čas igrala igrice, bila na telefonu. Domov sta prihajala 'razsuta'.

21

dr. nataša rijavec klobučar

In ob mojih vzgojnih zahtevah sta mi pred nos metala 'očija, ki jima vse dovoli'. Grozljivo je bilo dve, skoraj tri leta. Ne vem, kaj je bilo huje – postavljati se na noge vsakič znova ali se pretvarjati pred otrokoma in »lepo govoriti« o očetu, ga ne blatiti. Ampak iz mene je kar kipela jeza, saj se z njim še zmeraj ni dalo ničesar zme­ niti ali se dogovoriti. Njegova pasivnost me je 'ubijala'. Šele ko sta otroka postala samostojnejša, sem vedela, da sem storila prav. Takrat sem si odpočila, si vzela čas zase, si privoščila potovanje s prijatelji, otroka pa sem pustila v varstvu pri svojih starših.«

2 Izidi ločitve pri odraslih 2.1 Negativne posledice Ločitev je stresna situacija tudi zaradi svoje kompleksnosti in kot taka negativno vpliva na različna področja v posameznikovem vsakdanjiku. Ločitev spremeni tok vsakdanjega življenja ne glede na konfliktnost odnosov pred ločitvijo in poseže na čustveno, vedenjsko, ekonomsko in socialno področje. Negativni učinki ločitve, ki so bodisi kratkotrajni bodisi dolgotrajni, se odražajo v socialno-ekonomskem stanju, saj se tveganje za revščino zaradi manjših prilivov v skupno gospodinjstvo, razdelitve skupnega premoženja in tudi zaradi plačevanja preživnine tistemu, pri katerem živijo otroci, znatno poveča (Margulies, 2007). Čustvena stiska, ki ni zgolj posledica morebitnih finančnih skrbi in obremenjenosti, ampak tudi opustitve ali izgube socialne mreže (Gahler, 2006) in izzivov, povezanih z vzgojo in skrbništvom otrok, se odrazi tudi v oslabljenem telesnem in duševnem zdravju (Amato, 2010, Lucas, 2005). Med negativne 22

čustveni izzivi po ločitvi

posledice se tako štejejo občutki zavrženosti, osamljenosti, tesnobnosti in depresivnosti (Williams in Dunne-Bryant, 2006) ter tudi druge bolezni.

Težavno stanje, ki je lahko začasno ali pa traja celo leta, je zaznamovano z nestabilnostjo, v kateri se ranljivost posameznika še toliko bolj pokaže v povezavi z vprašanji identitete, samozavesti in življenjskega stila. Ločitev zahteva temeljno reorganizacijo življenja, ki v prvi fazi prinese negativne čustvene spremembe v procesu žalovanja (Amato, 2010), skozi katerega se v prilagajanju na novo situacijo ločeni pomikajo. Vendar pa vsak ločeni svojo izkušnjo ločitve osmisli sam, kar tudi prispeva k temu, kako bo izšel iz te izkušnje.

Ana je pripovedovala: »Po ločitvi, za katero sem se odločila po dolgem premisleku, sem sicer začutila tre­ nutno olajšanje. Pričakovala sem preveč. Njega nisem pogrešala, nikoli, nisem pogrešala psihičnega nasilja, ki ga je prej izvajal nad mano, ne, sploh ne, zmešalo bi se mi, če bi ostala. Pogrešala pa sem prejšnje razmere – finančno varnost, rutino, otroke v zanje brezskrbnem balončku, čeprav so kazali, da jim je ob njegovi odso­ tnosti bolje, in ga niso pogrešali. Ampak te razmere so bile neka stalnica. Po ločitvi je dolgo trajalo, preden sem zadihala, zaživela, se veselila. Vmes je bilo polno stisk, tudi obžalovanja, težkih trenutkov in krize, osam­ ljenosti, nemoči, pa tudi jeze, zakaj nimam ob sebi normalnega moškega. Tudi če sem odšla zavestno, se je bilo na začetku težko sprijazniti, da nama zakon pač ni uspel.«

23

dr. nataša rijavec klobučar

2.2 Pozitivne spremembe Vse posledice ločitve pa seveda niso samo negativne (Amato, 2010; Amato in Hohmann-Marriott, 2007; Clarke-Stewart in Brentano, 2006). Tisti, ki odide iz odnosa, odhaja z upanjem in željo, da se bo z ločitvijo v njegovem življenju zgodil pozitiven preobrat ali vsaj končal negativni vpliv partnerstva na njegovo in/ali otrokovo življenje.

Obrisi pozitivnih sprememb se včasih pokažejo že v fazi žalovanja, pri nasilnih odnosih v družini pred ločitvijo pa se pozitivni učinki odrazijo v takojšnjem občutku telesne varnosti in olajšanja, saj se ločeni osvobodijo strahu (Amato, 2010, Amato in Hohmann-Marriott, 2007). Izsledki raziskav (Amato in Hohmann-Marriott, 2007) kažejo, da so posamezniki iz visoko konfliktih zakonov po ločitvi doživeli pozitivne občutke, medtem ko so tisti iz nizko konfliktnih zakonov ob ločitvi občutili več nezadovoljstva.

V raziskavi o čustvenih spremembah pri ženskah po ločitvi (Rijavec Klobučar, 2015) so te izražale prijetna občutja zmagoslavja in ponosa, ker so »bile sposobne oditi iz trpečega odnosa«, ter občutke svobode in olajšanja že v prvih mesecih po ločitvi. Ob tem niso skrivale težavnosti prehoda zaradi fizične in psihične preobremenjenosti.

Ob uvedbi novega ritma in predelavi izkušnje pa lahko ločeni postopno oblikujejo novo identiteto, osebnostno zrastejo ter razvijejo talente in spretnosti na različnih področjih, kot je npr. kariera, odkrijejo nove moči in napredujejo tudi kot starši. Nekateri ločeni šele po razhodu namenijo čas interesnim dejavnostim in uživajo v hobijih, za katere v zakonski zvezi ni bilo možnosti.

Obžalovanje zaradi zakona, ki ni uspel, se lahko preoblikuje v novo izkušnjo. Poudariti je treba, da se spremembe ne zgodijo same po sebi, ampak je zanje potrebna odločitev, da bo posameznik zares ustvaril drugačno življenje in v tem 24

čustveni izzivi po ločitvi

smislu tudi dejavno deloval (Hetherington in Kelly, 2002). Ob življenjskih prehodih so ljudje namreč odprti za spreminjanje in preoblikovanje (Mezirow, 2000).

Ne glede na pozitiven razvoj dogodkov in ustvarjanje novih priložnosti, ki se pokažejo skozi čas, ločeni jasno poudarjajo, da so bila njihova prizadevanja usmerjena predvsem v ohranitev zakona, in jih še vedno spremlja vsaj kanček obžalovanja, da njihova zakonska zveza ni uspela. Nihče se namreč ne poroči z namenom, da bi se razvezal, temveč v želji in prepričanju, da bo zakonski odnos trajal do smrti.

Zaokrožimo lahko, da v procesu ločitve in po njej, pogosto pa celo prej, v posameznikovem življenju prevladuje negativno čustveno ozračje, s čustvi jeze, krivde, strahu, žalosti ter občutki nerazumljenosti in zavrženosti, velikokrat tudi osamljenosti in skrbi glede ekonomskih vprašanj, ki se kopičijo in po ločitvi odrazijo v slabšem telesnem in duševnem zdravju z dolgoročnimi posledicami. Ločeni težka čustva predelujejo na različne načine.

O svoji izkušnji razmišljajo, v njej skušajo poiskati smisel in se učijo, kako v porazu prepoznati spodbudo za rast in razvoj.

3 Ločitev moških in ločitev žensk Na vprašanje, kateri spol doživi več negativnih rezultatov po ločitvi, je težko odgovoriti. Tudi izsledki raziskave (Amato in Previti, 2003; Ganc, 2015; Williams in Dunne-Bryant, 2006) si niso enotni v ugotovitvah, kako se z ločitvijo soočajo moški in kako ženske ter kakšni specifični učinki dosežejo posamezen spol. Nekateri raziskovalci (Williams in Dunne-Bryant, 2006) menijo, da so za negativne vplive bolj dovzetne ženske, medtem ko drugi (Amato, 2000) menijo nasprotno.

Bolj kot iskanje razlik med spoloma v splošnem velja, da se pobudniki ločitve prilagodijo lažje kot tisti, ki so zapuščeni 25

dr. nataša rijavec klobučar

(Halperin, 2006). To pa ne pomeni, da pobudniki zakon zapustijo z navdušenjem in vzhičenostjo, saj je ločitev tudi zanje boleč in stresen dogodek, ki ga morajo predelati ter se ob čustvenih stanjih ustaviti, jih premleti, preoblikovati in se poslavljati.

Ločitev naj bi pogosteje sprožile ženske (Hewitt, Western in Baxter, 2006) in tudi večino otrok še vedno dodelijo v skrbništvo materam. Po statističnih podatkih je bilo v letu 2016 v Sloveniji materam dodeljenih 944 otrok, očetom 73, v skupnem skrbništvu pa je bilo 218 otrok (Statistični urad Republike Slovenije, 2017).

S prevzemom skrbništva pa mati oz. oče prevzame tudi dodatne, s skrbjo za otroka povezane finančne, fizične in čustvene obveznosti. Zahteve na področju profesionalnega dela in obveznosti v enostarševski družini pa so za ločene ženske dodatna obremenitev; poveča se frustracija ob nemoči, ko njihove zadolžitve presegajo njihove zmožnosti, sočasno pa občutijo krivdo, ker niso dovolj časa z otrokom (Clarke-Stewart in Brentano, 2006, Gahler, 2006). To seveda velja tudi za ločene moške, pri katerih je otrok v njihovem skrbništvu.

Na tem mestu moramo poudariti tudi skrb vzbujajoče dejstvo, da je nemalo očetov glede skrbništva in stikov z otroki v precejšni stiski. Iz njihovih pripovedovanj lahko razberemo, da je njihova stiska prevečkrat prezrta, njihove želje glede dogovora o skrbništvu pogosto neuslišane, nemalokrat doživljajo, da je vloga matere preferirana, in tako čutijo krivico pri dodelitvi skrbništva za otroka. Poleg več razumevanja s strani otrokove matere si pogosto želijo tudi več posluha pristojnih služb in tudi drugih strokovnjakov, ki bi jim v njihovih prizadevanjih in skrbi za otrokovo korist lahko pomagali.

Marko, 38, se je prav zaradi dodelitve otrok materi po ločitvi znašel v globoki stiski, ki ga je pripeljala celo v 26

čustveni izzivi po ločitvi

depresijo. Že v času zakona žene pogosto ni bilo doma.

Otroka je zanemarjala in se ni zanimala za njune šolske obveznosti, prav tako se ni udeleževala sestankov in prireditev, kar so opazili sorodniki in sosedje. Niti navzven pred drugimi se ni skušala pokazati kot dobra mama, saj se je nad otrokoma psihično znašala tudi v javnosti.

Celo njeni prijatelji so bili presenečeni, ker je ob ločitvi dobila skrbništvo. Za Marka je bil to neizmeren šok, udarec v njegovo bistvo, v dno duše, kot je opisal svoje počutje. Bivša žena na skupno skrbništvo ni pristala. Ker ni imel finančnih sredstev, tudi ni imel možnosti, da bi po pravni poti lahko ravnal drugače, tako, kot si je želel sam, in kot sta ves čas izražala tudi otroka, stara 9 in 12 let. Marko je zaradi depresije poiskal pomoč psihiatra in se vsakič, ko sta bila otroka pri njem, z veliko muko spravil v stanje, da je lahko funkcioniral, da jima je lahko ponudil čim več.

Na podlagi empiričnih dognanj lahko zaključimo, da problemi s skrbništvom in vzgojo otrok ter čustvene in ekonomske skrbi močno vplivajo na počutje, njihovo blaginjo in zdravje obeh staršev (Gahler, 2006; Ganc, 2015; Williams in DunneBryant, 2006), in sicer v obsegu in na način, ki je odvisen od posameznega primera. Poenostavljene razlage, da se težavnost prehoda med spoloma močno razlikuje, utrjuje obstoječe stereo­ tipe. Konkretne življenjske izpovedi namreč pričajo o globoki ranljivosti in ranjenosti tako moških kot tudi žensk in kličejo po razumevanju njihovih pristnih čustev, bolečin in stisk pa tudi po pomoči in podpori, ki ju posamezniki ob tej življenjski prelomnici nujno potrebujejo.

27

Nataša Rijavec Klobučar, ur. | ŽIVETI IN LJUBITI PO LOČITVI | Avtorji besedil: dr. Nataša Rijavec Klobučar, dr. Mateja Cvetek, dr. Saša Poljak Lukek, dr. Tanja Repič Slavič, dr. Barbara Simonič, dr. Christian Gostečnik, dr. Drago Jerebic, dr. Robert Cvetek | Recenzenta dr. Stanko Gerjolj in dr. Nives Ličen | Lektorirala Jana Lavtižar | Uredila Polona Mlakar | Oprema in prelom Lidija Murenc | Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. | Za založbo predsednik Jože Planinšek cm in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič | © Celjska Mohorjeva družba, 2018 | www.mohorjeva.org | Natisnila tiskarna Dravski tisk d. o. o. Maribor v 400 izvodih | Celje-Ljubljana 2018

V znanstveni monografiji Živeti in ljubiti po ločitvi so avtorji pod drobnogled vzeli izkušnjo ločitve in jo raziskovali iz različnih zornih kotov. Osredotočili so se na raziskovanje čustvenih dimenzij ob soočanju z ločitvijo, zlasti na čustvene potrebe posameznikov tudi v povezavi z drugimi okoliščinami, kot je npr. duhovnost, ki lahko proces soočanja spodbujajo ali zavirajo. Pozornost so usmerili na značilnosti čustvovanja in čustvenega procesiranja v procesu soočanja z ločitvijo, na relacijske dejavnike v povezavi z uspešnostjo soočanja z ločitvijo in na proces relacijske družinske terapije ob ločitvi. Vsa preučevanja so potekala z vidika paradigme relacijske družinske terapije, ki se uvršča med sodobne relacijske psihoterapevtske pristope. Knjiga razgrinja izsledke raziskave, ki bralcu prinašajo tudi konkretne usmeritve ob soočanju z ločitvijo.

Nataša Rijavec Klobučar, ur.

Živeti in ljubiti po ločitvi fotografija na naslovnici: shutterstock

9 789612 783846

25 €

nataša rijavec klobučar, ur.

Temeljno izhodišče pričujočega dela, v katerem avtorji predstavljajo nekatere raz­­ sežnosti in vidike posameznikovega spo­padanja z raz­pa­ dom part­nerstva, so praktična in znanstvena dognanja, ki nakazujejo konkretne možnosti za predelavo stisk, ovir in bolečin ob ločitvi.

V ospredje razumevanja posameznikovega do­ življanja, ko se znajde v enem najbolj ranljivih obdobij v življenjskem poteku družine, po­stav­ ljajo čustveno razsežnost, ki je močno prepletena z vsemi področji sprememb ob reorganizaciji ustaljenega načina življenja.

Živeti in ljubiti po ločitvi

Nihče se ne poroči zato, da bi se na koncu razvezal. Pa vendar se zgodi tudi to. Čeprav se eden od zakoncev ali oba odločita za ločitev zaradi želje po pozitivnih spre­ membah, po »boljšem in srečnejšem« življenju, te spremembe pogosto niti pri pobudnikih za razhod ne na­ stopijo same po sebi.

Avtorji so doktorji znanosti, ki delujejo na Katedri za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kot raziskovalci in predavatelji večinoma na drugostopenjskem magistrskem programu Zakonski in družinski študiji in izpopolnjevalnem programu Zakonska in družinska terapija. Kot zakonski in družinski terapevti v svoji praksi izvajajo terapevtsko pomoč posameznikom, parom in družinam v stiski, vodijo izobraževalne delavnice, objavljajo strokovna in znanstvena dela ter aktivno sodelujejo na domačih in mednarodnih konferencah.