Jože Marinko, ATLAS ARHITEKTURNIH FORM

Atlas ar hitektur nih for m

jože marinko

Atlas arhitekturnih form Jožeta Marinka, dolgoletnega profesorja klasičnega arhitekturnega izročila na Ljubljanski šoli za arhitekturo, nam na pregleden način razkriva žlahtnost ter pomensko bogastvo arhitekturnih form.

Skupaj z avtorjevima predhodnima monografijama Antična arhitektura in Vpliv antike v arhitekturi sooblikuje arhitekturni triptih o nikoli potešeni strasti arhitekturnega genija, da bi človeku v preoblikovanju rigidne materije kazal na obzorja onkraj nje.

Dr. Leon Debevec

Atlas ar hitektur nih for m

jože marinko

9 789612 783938

34,50 €

arhitektur a skozi prostor in čas

joĹže marinko atlas arhitektur nih for m

joĹže marinko

Atlas ar hitektur nih for m arhitektur a skozi prostor in Ä?as

VSEBINA UVOD 6 EGIPČANSKA ARHITEKTURA 8 MEZOPOTAMSKA ARHITEKTURA 12 PERZIJSKA ARHITEKTURA 16 GRŠKA ARHITEKTURA 20 RIMSKA ARHITEKTURA 26 ZGODNJEKRŠČANSKA ARHITEKTURA 30 ROMANSKA ARHITEKTURA 34 GOTSKA ARHITEKTURA 38 SREDNJEVEŠKA UTRDBENA ARHITEKTURA 42 RENESANČNA ARHITEKTURA 46 BAROČNA ARHITEKTURA 50 KLASICISTIČNA ARHITEKTURA 54 SECESIJSKA ARHITEKTURA 58 PLEČNIKOVA ARHITEKTURA 62 MODERNA ARHITEKTURA 66 VISOKOTEHNOLOŠKA (HIGH TECH) ARHITEKTURA 74 SKLEP 78 GLOSAR 80 IZBRANA LITERATURA 87 O KNJIGI Dr. Peter Fister 80 Dr. Leon Debevec 81

U VOD

P

ričujoče delo z naslovom Atlas arhitekturnih form prikazuje bogastvo oblik, ki nastopajo v arhitekturi posameznih obdobij.

Gre za oblike, ki jih srečamo v t. i. Zahodni arhitekturi od njenih začetkov na Bližnjem vzhodu v tretjem tisočletju pred Kristusom, pa do danes, ko ta arhitektura obvladuje večji del zemeljske krogle.

Podnaslov Arhitektura skozi prostor in čas pojasnjuje, da je bilo za razumevanje arhitekturnih form potrebno vsaj zgoščeno opisati tudi izhodišča, ki so vplivala na nastanek in razvoj arhitekture ter s primeri predstaviti značilne stavbe posameznega obdobja.

Za boljše razumevanje bomo v uvodu pojasnili nekaj ključnih vprašanj: kaj je vsebina, kakšen je smoter in kakšna je metoda našega proučevanja.

Vsebina. Z izrazom »arhitekturne forme« označujemo tiste oblike v arhitekturi – predvsem oblike stavbnih členov –, ki zaznamujejo istovetnost arhitekture določenega obdobja. Bistvo arhitekturne forme je, da je tridimenzionalna (prostorska). Na vprašanje, kaj je najpomembnejše v arhitekturi, bomo dobili odgovor, da je to prostor, ki nas nagovarja s svojo tridimenzionalno govorico in hkrati vključuje tudi človeka. Arhitektura zavestno ustvarja prostore, ki presegajo zgolj utilitarno funkcijo, arhitektura ima določen pomen.

Zato je večina stavb v atlasu predstavljena s prostorskimi risbami. Čeprav je prostor bistvenega pomena za arhitekturo, se v tem delu ne ukvarjamo s prostorom, ampak se osredotočamo na ovoj, ki ta prostor konstituira. Arhitekturni prostor je z ovojem ali »plaščem« zamejen zunanji prostor. »Plašč« je sestavljen iz delov, imenovanih stavbni ali arhitekturni členi, kot so stene, stebri, stropi, tlaki, loki, oboki, kupole, okna, vrata, venci … Arhitekturni členi so bili v preteklosti različno oblikovani in so s svojimi oblikami – arhitekturnimi formami – močno zaznamovali arhitekturo določenega obdobja.

Opredelitev konkretne stavbe na osnovi arhitekturnih form ni vedno ustrezna, zlasti ne v prehodnih obdobjih in v obdobjih psevdozgodovinskih slogov. Tako se na primer v nekaterih renesančnih palačah še pojavljajo šilasti loki in drugi gotski elementi, prostor v njih pa je nov, renesančen. Tudi arhitekt Plečnik je s klasičnimi arhitekturnimi elementi, ki jih je sicer mojstrsko preoblikoval, ustvaril povsem moderno arhitekturo.

Kljub takšnim izjemam so za opredelitev večine arhitekturnih stvaritev v času in prostoru najpomembnejše prav arhitekturne forme.

Smoter. Grajeno okolje sestavljajo zunanji prostori mest in vasi ter stavbe in razni drugi objekti. Poleg naravnega okolja, kateremu se upravičeno posveča vse večja skrb, ima tudi grajeno okolje, sredi katerega danes živi velik del človeštva, pomemben vpliv na kakovost življenja. Poznavanju te za človeka tako pomembne stvarnosti v izobraževanju žal ni namenjene dovolj pozornosti. V osnovnih, srednjih in visokih šolah slušatelji premalo slišijo o svojem mestu, še manj o pomembnih stavbah, ki ga bogatijo. Če šola posreduje vsaj nek pogled na literaturo, glasbo, morda še na slikarstvo in kiparstvo, to zagotovo ne velja za arhitekturo. In vendar knjige nismo primorani

6

brati, glasbe nismo dolžni poslušati in tudi na razstave nam ni treba hoditi, če tega ne želimo; arhitekturo pa moramo gledati, saj v mestih in stavbah prebivamo. To nepoznavanje se pogosto odraža tudi v našem brezbrižnem odnosu do grajenega okolja, sredi katerega živimo. Da pa se vendar dobršen del ljudi za arhitekturo zanima, kažejo številna turistična potovanja po svetu, in želja mnogih, da obiskujejo razstave, ekskurzije in predavanja s tega področja tudi na univerzi za tretje življenjsko obdobje.

Atlas predstavlja arhitekturne forme, ki so nastale v večtisočletnem razvoju Zahodne kulture. S tem na zgoščen način ponuja vpogled v bogati svet umetnosti stavbarstva. Kar najširšemu krogu bralcev želi omogočiti boljše poznavanje, da bodo določeno arhitekturno stvaritev laže razumeli ter umestili v čas in prostor.

V strokovni literaturi cela vrsta študij poglobljeno obravnava posamezne teme. Ta dela so sicer namenjena strokovni publiki, večinoma arhitektom in umetnostnim zgodovinarjem, a je med njimi zanje pogosto premalo zanimanja. Morda bo prikaz, kot ga podaja Atlas arhitekturnih form, tudi zanje dovolj zgoščena informacija, skladno z zahtevami sedanjega časa, hkrati pa tudi spodbuda za bolj poglobljen študij.

Metoda. Atlas arhitekturnih form postavlja v središče risbe, s katerimi je možno kar najjasneje predstaviti posamezne stavbe ter arhitekturne člene in njihove oblike. Večino risb so izdelali študenti arhitekture pod mentorstvom avtorja tega dela. V obravnavo smo zajeli obdobja, ki so vplivala na Zahodno kulturo. To je pomenilo omejitev na bližnjevzhodni, mediteranski in evropski kulturni krog ter na njihova glavna zgodovinska obdobja. Zato tudi ni podrobnejše členitve posameznih obdobij, kot na primer na arhaično, klasično, helenistično v Grčiji ali na zgodnjo, visoko in pozno gotiko. Prav tako nismo posebej obdelovali vmesnih obdobij, kot sta npr. otonsko ali manieristično. Pri vsakem umetnostnozgodovinskem obdobju so na prvih dveh straneh predstavljena izhodišča s kratkim orisom časa, prostora in družbe ter z risbami značilnih primerov stavb tega obdobja. Na drugih dveh straneh je naprej utemeljen stavbni tip, ki najbolj nazorno kaže arhitekturne forme določenega obdobja – npr. grški tempelj, romanska stolnica, renesančna palača, muzej … – in je s prostorsko risbo prikazan v sredini desne strani. Ob njem so risbe stavbnih členov, ki kažejo značilne arhitekturne forme obravnavanega obdobja.

Zgoščena predstavitev arhitekturnega snovanja, osredotočena na arhitekturne forme, pred nami v besedi in risbi razgrinja bogato ustvarjalnost na področju stavbarstva – od njenih začetkov do danes. Po znanem reklu, da ena risba velja več kot tisoč besed, se lahko najprej posvetite ogledu risb, nato pa to vsebinsko dopolnite z branjem besedila. Kot pomoč pri razumevanju manj znanih pojmov je na koncu dodan Glosar. In če vas bo Atlas arhitekturnih form spodbudil k nadaljnjemu in poglobljenemu študiju, bo njegov namen več kot izpolnjen. Želim vam prijetno branje!

Jože Marinko 7

EGIPČANSK A ARHITEKTUR A

P

redstavitev arhitekturnih form začenjamo v starem Egiptu. Čeprav v Egiptu niso najstarejša mesta, stavbe in spomeniki, pa so, zahvaljujoč podnebju in materialu, iz katerega so zgrajeni, tam najbolje ohranjeni. Po več tisoč letih lahko natančno sledimo prostorskim zasnovam in formam, ki so ustvarile edinstveno arhitekturo v dolini Nila.

Zgodovinska obdobja, v katerih se je razvijala kultura starega Egipta, začenja faraon Menes okoli leta 3000 pr. Kr., končujejo pa Ptolemajci na prelomu štetja. V dolgi zgodovini starega Egipta so pomembna tri obdobja – Staro, Srednje in Novo kraljestvo – z enotnimi državnimi tvorbami in močnimi faraoni. O njihovem izjemnem stavbarstvu še danes pričajo številni spomeniki. Zlato dobo je egipčanska arhitektura dosegla v obdobju Novega kraljestva v letih od 1500 do 1000 pr. Kr. Vrh predstavljajo templji faraona Ramzesa II., zgrajeni okoli leta 1300 pr. Kr. Prostor, kjer je cvetela egipčanska kultura, je ozka dolina Nila, vklenjena med Libijsko in Arabsko puščavo. Sega od Sredozemskega morja do Sudana. Rodovitni pas ob reki je ponekod širok nekaj kilometrov, ponekod pa le nekaj sto metrov. Kmetijstvo kot glavni vir materialnega blagostanja je bilo odvisno od namakanja z nilsko vodo, saj dežja tam skoraj ni. Zato Herodot upravičeno pravi, da je Nil dar Egiptu, saj brez njegovih poživljajočih voda dežela ne bi mogla postati zibelka omike. Izkop kanalov, po katerih je rečna voda dosegla oddaljene kraje, ponovno odmerjanje parcel po poplavah, gradnja nasipov in akumulacijskih jezer – vse to je stare Egipčane spodbujalo k teoretičnim raziskavam (geometrija, matematika, astronomija) in na tem znanju slonečim tehničnim postopkom (odmerjanje, orientacija, niveliranje). Primarne naloge obvladovanja prostora so torej pomagale razviti znanje, ki je omogočilo izgradnjo monumentalne egipčanske arhitekture. Velikanskih gradbenih del pa ne bi zmogli brez dobre organizacije.

V družbi, ki je bila strogo hierarhično razslojena, je imel vsak stan svoje mesto. »Egipčanski narod je bil na višku svoje moči kakor en sam človek: duhovniški stan je bila njegova misel, faraon njegova volja, ljudstvo njegovo telo, a pokorščina njegovo trdna vez« (B. Prus, Faraon).

Prvi vrh egipčanske arhitekture predstavljajo piramide, velikanske kamnite »gore«. Pri piramidah je poudarjena monumentalnost dosežena s »kozmičnim merilom« ter s kristalinično zasnovo brez detajlov. Zgrajene so bile v času prvih dinastij pred pet tisoč leti. Drugi vrh predstavljajo svetiščni kompleksi z obzidji, templji, dvorišči, shrambami, 8

3000–100 pr. Kr. pomožnimi prostori, skladišči, parki in ribniki. Razvijali so se postopno od konca drugega tisočletja do Kristusovih časov. V svetiščih je »zapisana« celotna zgodovina faraonskega Egipta, ne le s hieroglifi, ki prekrivajo celotne površine sten, stebrov in arhitravov, ampak tudi v kamnitih stavbnih členih in značilnih arhitekturnih formah.

Stavbe, ki so jih gradili stari Egipčani, so imele dvojni namen. Tiste, ki so bile namenjene vsakdanjemu življenju (stanovanjske in gospodarske), so bile skromne, narejene iz lesa in iz opeke, sušene na soncu. V podobnih hišah še danes živijo kmetje v vaseh na obrežjih Nila. Za razliko od teh pa so bile stavbe, v katerih so prebivali vladarji (palače) in bogovi (svetišča) ter tiste, ki so bile namenjene posmrtnemu življenju (grobnice), zgrajene iz kamna.

Urbanistično ureditev večjih kompleksov nam danes razkrivajo ostanki mest (npr. Tell el-Amarna), nekropole (npr. v Gizi in Sakari) ali tempeljski kompleksi (npr. v Karnaku). Podobo kraljeve palače je ohranil Mikerinov sarkofag, na katerem je v pomanjšanem merilu prikazana kompozicija fasade. Poleg svetišč z mogočnimi piloni na vstopni fasadi, dvorišči s tremi in prostranimi hipostilnimi dvoranami, so grobnice ali grobni templji najpomembnejši pričevalci staroegipčanske arhitekture.

Iz prvotnih mastab so se razvile stopničaste piramide ter poznejše grobnice in templji, vsekani v skalnati masiv (npr. Abu Simbel).

Simbolni pomen grobnic in svetišč se kaže v načrtnih prostorskih zasnovah celot, sestavljenih iz točno določenega zaporedja prostorov, ki so nanizani v osi, po kateri je potekalo obredje. Dodatno vrednost je tem stavbam dajala slikarska, kiparska in arhitekturna obdelava posameznih elementov. Zob časa je z zunanjih površin večinoma odstranil poslikavo kot tipično sestavino egipčanske arhitekture. Od tam so bili odstranjeni tudi številni kipi; nekatere hranijo različni muzeji po svetu.

Kako z govorico simbolov v arhitekturi izraziti pomembnost, ki jo je svetišče imelo za preprostega Egipčana, je poetično opisal pisatelj Prus v že omenjenem delu: »Poglej z višine na egiptovsko svetišče. Česa te spominja? Glej človeka, ki je legel na zemljo in moli! Dva stolpa, dvoje dlani, dvignjenih proti nebu. Dva zidova, ki objemata dvor, dvoje ramen.

Dvorana stebrov ali ›nebeška dvorana‹ je glava; sobi ›božjega razodetja‹ in ›žrtvenikov‹ sta prsi, a skrivno bivališče boga, to je srce pobožnega Egipčana. Naše svetišče nas uči: Imej, o Egipčan, dlani močne kot dva pilona, a ramena silna, kot so zidovi. Imej v glavi razum, tako obširen in bogat, kot je veža svetišča, dušo čisto, kot je sobica ›razodetja‹ in ›žrtvenikov‹, a v srcu imej boga, o Egipčan!«

PRIMERI

nekropola faraona džoserja, 2639–2611 pr. kr., sakara organizacija in tehnika gradnje piramid

mikerinov sarkofag v obliki palače

tempelj kraljice hačepsut, 1511–1480 pr. kr., deir el-bahri

piramide, 2686–2181 pr. kr., giza rekonstrukcija osrednjega dela tell el-amarne, 13. stol. pr. kr.

tempelj ramzesa ii., 1301 pr. kr., abu simbel mastaba (prvotna grobnica)

aleja sfing in obeliska pred vhodno fasado templja

obzidje z vhodom v utrdbo, 2130–1580 pr. kr., buhen

hipostilna dvorana velikega amonovega templja, 1528–323 pr. kr., karnak 9

EGIPČANSK A ARHITEKTUR A Najbolj neokrnjeni so ostali arhitekturni členi v svetiščih, preko katerih se nam odstira oblikovna podoba (likovni svet) te stare kulture: slop, steber, kolonada, stena, arhitrav, venec, vogal, portal, svetlobne odprtine, obelisk, oltar, stavbna plastika idr.

V najstarejših ohranjenih svetiščih ob piramidah podpirajo stropno konstrukcijo granitni slopi kvadratnega prereza. To so monolitni pokončni kvadri, katerih višina je približno štirikratnik stranice. Eno od izhodišč oblikovanja egipčanskega stebra in slopa je geometrija. Poleg kvadratnega prereza najdemo tudi primere poligonalno obdelanih stebrov. Zaradi navidezne podobnosti z grškimi stebri so tak steber imenovali protodorski.

Značilni egipčanski stebri so oblikovani kot stilizirane rastline papirus, lotos ali palma. Prvotni leseni stebri so bili narejeni iz debla (palme) ali svežnja stebel (papirusa ali lotosa). Ko je kamen nadomestil les, so se oblike, značilne za te vrste lesa, »zapisale« v novem materialu.

Stebri so sestavljeni iz baze, trupa in kapitela. Baza je okrogla plošča, preko katere se točkovna obtežba stebra širi v tla. Trup je sestavljen iz snopa stebel ali zglajen in prekrit z reliefi. Trup iz snopa stebel kaže prvotni način sestave stebra kot snopa papirusovih stebel, povezanih z vrvmi in postavljenih na podstavke. Celo listi so plastično upodobljeni na spodnjem delu trupa, trup sam pa se v spodnjem delu netektonsko zoži. Posebno pozornost so posvečali oblikovanju kapitela. Pri tem so se zgledovali po cvetovih omenjenih rastlin, ki so rasle v Egiptu. Navadno imajo kapiteli stebrov, ki so stali v temačnih stranskih prostorih, obliko stiliziranega zaprtega cveta. V sredini hipostilne dvorane, kamor je prihajala bazilikalna svetloba, pa so imeli stebri kapitele v obliki stiliziranega odprtega cveta. Egipčanski steber s svojo simboliko izraža tudi moč graditeljev: vitek steber iz zgodnjega obdobja (piramid) postaja z rastočo močjo vladarjev v Novem kraljestvu vse bolj čokat. Izjema so kompozitni kapiteli, sestavljeni iz glav boginj Hator ali Izide in čašastih kapitelov.

Arhitrav, masivna kamnita greda nad stebri, je pravokoten v prerezu. Na zgornji strani so položene kamnite plošče stropa, ki je obenem tudi streha. Vertikalne stranice arhitravov v notranjosti so popisane s hieroglifi. Arhitravi nad zunanjimi stebri so neobdelani in povezani z venci.

Strešni venci so konzolne polžlebine. Njihova oblika in površinska obdelava nakazujeta izvor v prvotni konstrukciji iz šibja. Da bi zavarovali peščeni nasip na strehi iz palmovih debel pred razsutjem, so na zgornji rob zidu z vrvmi pritrdili okrogel tramič, v katerega so zataknili šibje. Na podoben način so oblikovali vogal zidu.

10

3000–100 pr. Kr. Ker je bil vogal zidu, zgrajenega iz glinenih zidakov, sušenih na soncu, izpostavljen poškodbam, so ga ojačali s pokončnim tramičem, zasidranim v masivni zid. Tako pri vencu kot pri vogalu so v kamniti izvedbi vidni vsi detajli izhodiščne zasnove.

Pomembna stavbna člena sta pilona, stolpa s poševnimi stranicami. Stojita levo in desno ob vhodu v stavbo (tempelj, palačo, utrdbo). Stopnice v notranjosti vodijo na zgornjo ploščad, ki je egiptovskim svečenikom služila kot astronomska opazovalnica. Piloni so imeli simbolno vlogo »stražarjev« ob vstopu v svetišče. Fasada pilona je bila prekrita z reliefnimi upodobitvami graditelja (faraona), pred njo so stali jambori z zastavami in kipi faraona, sedečega na prestolu. Vhod iz zunanjega sveta v svetišče je poudarjen s portalom, stisnjenim med pilona. Nad vratnim okvirom iz velikih kamnitih blokov je strešni venec z motivom sončnega diska. Vratna krila poznamo le s kamnitih reliefov v grobnicah (slepa vrata) in kot gravure na sarkofagih.

Svetloba je prihajala v prostore le skozi majhna okna s kamnitimi okviri ali skozi vertikalne reže v kamnitih ploščah. V stropnih ploščah nad stranskimi prostori je ozek pramen svetlobe prihajal skozi line za zračenje.

Stena zamejuje notranje prostore in nosi strop. Poleg primarne funkcionalno konstrukcijske vloge so stari Egipčani steno uporabili kot odprto knjigo, v kateri se zrcali njihov religiozni svet. Skoraj vse površine so prekrite z reliefi ali poslikane. Stene so členjene s slikarskimi prizori, ki potekajo v horizontalnih pasovih.

Barva kot arhitekturna sestavina je močno vplivala na podobo celotne arhitekture, ki jo danes poznamo le v njeni gradbeni strukturi.

Kipi vladarjev, bogov ali svetih živali so bili del arhitekture, saj so soustvarjali prostor. Slavnostne avenije, ki so vodile k svetiščem, so bile z obeh strani obdane s kipi svetih živali. Neposredno pred vhodom so stali obeliski in kolosi faraona – graditelja. Tudi v tempeljskem dvorišču so ob slopih ali med stebri stale sohe. Če povzamemo, katera so bila izhodišča arhitekturnih form v starem Egiptu, lahko ugotovimo, da so poleg stroge geometrije bili to predvsem različni zgledi iz narave: rastlinski (za stebre), živalski (za svete ovne, sfinge …) in človeški (za sohe in kipe faraonov in bogov).

ARHITEKTURNE FORME

lotosov kapitel

slop

osmerokotni sestavljeni monolitni steber steber steber

papirusov kapitel

hatorin kapitel

palmin kapitel

kapitel v obliki odprtega cveta

streĹĄni venci

portal

fasada pilona

kapitel v obliki zaprtega cveta

slop s kipom arhitrav

svetlobne line

jambor

zastave obelisk pilon kamnito ogredje

sveti oven

horov tempelj, 237–57 pr. kr., edfu pilon

okno

stena s hieroglifi

slopi

sfinga

vogal zidu 11

Atlas ar hitektur nih for m

jože marinko

Atlas arhitekturnih form Jožeta Marinka, dolgoletnega profesorja klasičnega arhitekturnega izročila na Ljubljanski šoli za arhitekturo, nam na pregleden način razkriva žlahtnost ter pomensko bogastvo arhitekturnih form.

Skupaj z avtorjevima predhodnima monografijama Antična arhitektura in Vpliv antike v arhitekturi sooblikuje arhitekturni triptih o nikoli potešeni strasti arhitekturnega genija, da bi človeku v preoblikovanju rigidne materije kazal na obzorja onkraj nje.

Dr. Leon Debevec

Atlas ar hitektur nih for m

jože marinko

9 789612 783938

34,50 €

arhitektur a skozi prostor in čas