Juan Luis Lorda, BITI KRISTJAN

9 789612 783488

22 €

k

r b i t i i s

t

j a

n

fotografija na naslovnici: shutterstock

Juan Luis Lorda

Juan Luis Lorda

To, kar je predstavljeno v tej knjigi, seveda ni edini način, kako živimo krščanstvo; tega ni treba pojasnjevati.

Krščansko življenje je izjemno bogato in načinov, kako ga živeti, je zelo veliko.

Na teh straneh se ponuja eden od njih, ki je namenjen zlasti tistim ljudem, ki svoje življenje živijo med družino in delom ali študijem.

Juan Luis Lorda (Pamplona, 1955) je duhovnik, posvečen leta 1983, industrijski inženir (1977) in doktor teoloških znanosti (1982).

Od leta 1983 predava dogmatično teologijo in krščansko antropologijo na Univerzi v Navarri.

Poleg tega dela, prevedenega v različne jezike, med njegovimi knjigami izstopajo: Antropologija.

Od drugega vatikanskega koncila do Janeza Pavla II.; Znamenje križa; Morala, umetnost življenja, prav tako prevedeno v več jezikov; Krščansko pojmovanje človeka; Humanizem 1. Nevidne dobrine; in Humanizem 2. Naloge duha.

biti kristjan

Juan Luis Lorda

Naslov knjige Biti kristjan že vnaprej sporoča njen namen: izoblikovati shemo poti, po katerih je mogoče popotovati v smeri pristnega krščanskega življenja.

Zato gre za prizadevanje, ki je povezano z naporom, bojem, napetostjo, voljo, pa tudi s hrepenenjem, ki mora biti prisotno v človeku, ki je zaslutil presežni smisel človeškega življenja in si želi resno odgovoriti na njegove zahteve.

S tega zornega kota je postavitev problema klasična in enostavna.

Ni pričakovati velikih odkritij na že tisočkrat obdelanem polju, mogoče pa se je na nauk osredotočiti z drugačnimi potezami, izrečenimi prav po meri časa in načinov bivanja v tem današnjem svetu, z drugačnimi oblikami soočanja z vprašanji, ki kipijo v razumu in duši. To je tisto, česar se je lotil in kar je dosegel Juan Luis Lorda.

Fotografija na naslovnici: Shutterstock

Juan Luis Lorda BITI KRISTJAN

Juan Luis Lorda

BITI KRISTJAN

Juan Luis Lorda BITI KRISTJAN Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2018 Vse pravice pridržane Naslov izvirnika: Para ser cristiano © 2015 de la presente edición, by EDICIONES RIALP, S.A., Alcalá, 290, 28027 Madrid www.rialp.com

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-4 27-584 LORDA, Juan Luis Biti kristjan / Juan Luis Lorda ; [prevod Milena Černe]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2018 Prevod dela: Para ser cristiano ISBN 978-961-278-348-8 290923776

Mojim študentom »Cerkev nima pripravljenega načrta za univerzo ali družbo, ima pa načrt za človeka, novega človeka, prerojenega po milosti.« Janez Pavel II. (Homilija univerzitetnim študentom 5. aprila 1979)

Vsebina Predgovor • 9 Uvod • 13 I. POT K BOGU • 23 1. Čut za Božjo navzočnost • 29 2. Poznavanje samega sebe • 37 3. Asketski boj • 45 4. Srčnost • 51 5. Nenavezanost • 57 6. Čistost • 65 7. Ponižnost • 73 8. Preprostost • 81 9. Veselje • 89 10. Razumnost • 97 11. Poštenost • 105 12. Živeti za druge • 115 13. Delo • 125 II. RESNICA IN ŽIVLJENJE V KRISTUSU • 135 14. Poistovetenje s Kristusom • 141 15. Ljubezen do Boga • 151 16. Molitev • 161 17. Evharistija • 171 18. Občutek za greh • 181 19. Spoved • 193 20. Smrt in življenje • 203 21. Ljubezen do Cerkve • 213 22. Krščanska zrelost • 223 23. Marija, Božja Mati • 233

4. Srčnost Ena od plati, v katerih se kaže »stari človek«, ki ga nosimo v sebi, je pritoževanje, ki se pojavi v naši notranjosti vedno, ko nekaj od nas zahteva napor. V nas se oglaša nek glas, ki nas nenehno svari: »Utrudil se boš« ali pa se pritožuje, kako zelo težko je, in nas vabi, da odnehamo. To je prefinjena skušnjava, saj jo prav kakor vse druge običajno spremlja mnogo lažnih razlogov, s katerimi se velikokrat varamo: »Je že prepozno«, »Preveč si delal«, »Jutri bodo okoliščine ugodnejše«, »Drugi naredijo manj« …

Kakor se zgodi z vsemi strastmi, če se jim pustimo zavesti, prevara raste; ustvarja navade in nas dela vse bolj nesposobne, da bi se soočali z naporom. Ta šibki glasek, ki je govoril o utrujenosti, se spreminja v tirana, ki obvladuje mehanizme naše osebnosti in nas onesposablja za kakršno koli resno delo telesa ali duha.

Ta napaka, ki jo v kali vsi nosimo v sebi, je lenoba: odpor do vsega, kar je zahtevno. Je tudi nadvse učinkovita. Navidez je neškodljiva, a predstavlja izvor mnogih velikih težav, ki mučijo človeštvo. Ne narediti nič se zdi manj škodljivo kakor narediti nekaj slabega. Vendar pa neizpolnjevanje svojih dolžnosti vodi do strašnih krivic. Ko se zaradi tolikega zla v svetu vprašamo, kako je sploh lahko nastalo ali zakaj ga ne 51

odpravijo, slutimo, da je pravzaprav vzrok temu velikokrat lenoba: pomanjkanje volje, da bi se lotili nečesa težavnega, otopelost pri izpolnjevanju svojih obveznosti v služenju drugim in nezmožnost za žrtev, ki bi jo od nas zahtevalo ukrepanje.

Uresničevanje dobrega zahteva srčnost, torej sposobnost, da zahtevamo veliko od sebe, da premagamo odpor do trpljenja, dela in napora. Brez napora ni mogoče v tem življenju narediti nič resnega. Svet je narejen tako, da je vse, kar je vredno, težko. Če hočemo kaj narediti, moramo premagati odpor lastnega telesa, da bi se premaknilo, odpor stvari, da bi bile premaknjene, in (pogosto) tudi odpor drugih ljudi, ki jih moti in jezi naše premikanje.

Gospod je opozoril že svoje učence, da si »nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo« (Mt 11,12). To ni podvig za strahopetne ali za ljudi, ki niso pripravljeni nekoliko trpeti: »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.

Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo« (Mt 7,13–14).

Nesrečna pomota je pripeljala do tega, da veljajo včasih šibki ljudje za dobre. Res je sicer, da je eden od sadov krščanskega življenja dobrota in krotkost, ki se kažeta v ljubeznivosti, pripravljenosti odpustiti in v na splošno miroljubnem vedenju. Toda v Božjem človeku mora biti ta drža združena s srčnostjo. V nasprotnem primeru ne bi mogel služiti Bogu; kajti služiti Bogu je pogosto zelo naporno. Možje, s katerimi je Gospod želel zgraditi svojo Cerkev, so bili vedno ljudje, ki so bili zmožni trpeti in vlagati napor. Vzemimo za primer apostola Pavla, ko našteva, kaj vse je moral prestati na svoji poti za Gospodom: »Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred 52

rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve« (2 Kor 11,24–28). Očitno je, da Gospod ne zahteva od vseh enako; vendar bi mu brez te trdne naravnanosti nikakor ne mogli služiti: »Bodite močni, vaše srce naj se opogumi, vsi vi, ki pričakujete Gospoda!« (Ps 31,25).

Tudi na tem področju je potrebno, da prevlada razum in da ne dovolimo, da bi nas strah pred naporom, izgubo zdravja ali težavami zasužnjil in nas omejil na nedejavnost. Boriti se moramo za ohranitev svobode delovanja, ki jo lenoba vklepa v verige. To pa pomeni, da izgubimo strah pred naporom, utrujenostjo, bolečinami in boleznijo. Z drugimi besedami, da pridobimo zmožnost, da vlečemo naprej lastno telo, čeprav ni v najboljšem stanju. Če ne zmoremo delati, ko smo utrujeni ali malo bolni, se vrednost našega življenja skrči na polovico, saj smo pogosto utrujeni ali bolni. Rečeno je bilo, da v vojnah zmagujejo utrujeni vojaki. V resnici je sposobnost vlaganja napora ključ do uspeha pri številnih dejavnostih: šport, glasba, ples, posel ali študij zahtevajo veliko žrtev, če hočemo, da obrodijo sadove; enako je tudi v našem krščanskem življenju: »Ne bodi mlahav, mehak. Čas je že, da zavržeš to nenavadno usmiljenje, ki ga čutiš do samega sebe« (Pot 193).

Treba je računati s težavami in ne dajati prevelikega pomena odporu, ki ga nudi telo. Sv. Terezija pravi svojim sestram redovnicam takole: »Tarnati zaradi te ali one ženske slabosti ali majhne nevšečnosti pa res ni treba, saj zli duh včasih povzroči, da si bolečino samo umišljamo. To so bolezni, ki pridejo in gredo. Če se ne boste odvadile, da vse poveste in potožite – razen Bogu –, ne boste nikoli končale. Telo ima to hibo, da občuti tem več potreb, čim bolj skrbimo zanj« (Pot popolnosti 11,2).

53

Res je, da je treba skrbeti za telo. Noro bi bilo ogroziti svoje zdravje brez razloga; zdravje je dobrina, talent, s katerim je treba upravljati in ustvariti dobiček. Prav tako ne bi bila dobra druga skrajnost, torej da bi nas že vsaka najmanjša bolezen (prehlad, malo vročine, manjša nadloga) lahko oprostila izpolnjevanja naših dolžnosti. Moliére je v svojem Namišljenem bolniku zelo dobro izrazil to nagnjenje človeka, da bi življenje povsem posvetil skrbi za lastno zdravje. To lahko izčrpa vso življenjsko energijo in možnosti neke osebe, poleg tega pa povzroči tudi drugim veliko dela.

Sv. Terezija Avilska pripoveduje o svoji izkušnji: »V svojih dolgih in hudih boleznih sem bila zmeraj taka, da nisem mogla nič, dokler se nisem odločila, da pustim vnemar telo in zdravje. Delam sicer tudi zdaj prav malo. Ker pa je Bog hotel, da zvijačo hudobnega duha spregledam, sem mu odgovorila, kadar me je plašil z izgubo zdravja: „Tudi če umrem, kaj za to!“ „Kaj pa mir?“ „Kaj mi treba miru, treba mi je križa!“ Tako in še drugače sem zavračala njegove pomisleke. Še v hudih boleznih sem večkrat jasno prepoznala skušnjavo hudobnega duha ali lastno slabost; kajti odkar manj pazim nase in se manj negujem, sem bolj zdrava kot prej« (Lastni življenjepis 13,7).

Razumnost, pogled na stvari v prisotnosti Boga, bo presodila, kako moramo ravnati v vsakem posameznem primeru, ko gre za zdravje. Pomislimo torej: če se moramo nekoliko potruditi celo takrat, ko se ne počutimo dobro, koliko bolj zahtevni moramo biti do samih sebe takrat, ko smo zdravi!

Vidimo torej lahko, da so izgovori, po katerih posegamo ob soočenju z naporom, pogosto le izraz mlahavosti ali dolgočasja.

Naučiti se moramo biti nepopustljivi do samih sebe, ko gre za izpolnjevanje naših dolžnosti: pri delu, učenju, družinskih obveznosti, državljanskih dolžnosti, dobrodelnih dolžnosti itd.

Ne smemo iti mimo prevar, zaradi katerih odlašamo to, kar zahteva od nas trud, in začenjamo z najprijetnejšim, opuščamo pa dolgočasne stvari in jih sistematično prelagamo na jutri: 54

„Jutri!“ beremo v Poti, „včasih je previdnost, večkrat pa prislov premaganih“ (št. 251). Pri izpolnjevanju svojih obveznosti je treba premagati vso ravnodušnost, malomarnost in lenobo.

Ljudje imamo nenavadno sposobnost opravičevanja. Eden od najpogostejših razlogov je primerjava: »Drugi ne naredijo toliko.« Treba je opozoriti, da so take primerjave pogosto usmerjene »navzdol«: vedno se primerjamo s tistim, ki naredi manj. Dejansko bi bilo za nas zelo dobro, če bi se primerjali s tistim, ki naredi več. Na svetu obstajajo zelo požrtvovalni ljudje, ki so sposobni zelo veliko delati in se žrtvovati; mnogi trdo delajo ure in ure samo zato, da bi izboljšali svoj socialni položaj ali da bi prehranili svojo družino. Drugi si prizadevajo, da bi dosegli tisto, kar zahteva njihova ambicija. Spet druge spodbuja k naporu gnev ali sovraštvo. Nam, ki nas spodbuja Božja ljubezen, ne sme primanjkovati energije za napor.

Truditi se je eden od temeljev asketskega življenja. Truditi se, a ne fanatično, temveč preprosto udejanjati to, kar iskreno vidimo, da je treba storiti, ko je naš um jasen. Treba je premagati tisti izdajalski odpor, ki prihaja iz najnižjega dela nas samih. Zato se je treba naučiti, da se ne varamo, da v kali zatremo notranje izgovore, da razkrinkamo za lase privlečene razloge, s katerimi se brani naše udobje. Skratka, gre za to, da red razuma prevlada nad odporom telesa.

Biti zahteven do samega sebe poleg tega omogoča, da sem lahko zahteven tudi do drugih, kadar je to potrebno. Postavljanje zahtev je po navadi potrebno pri skoraj vseh vodstvenih, vladnih in vzgojno-izobraževalnih nalogah. Postavljati zahteve ni preprosto, vendar je to pogosto dolžnost. Kjer ni zahtev, se začne dopuščati nepošteno ravnanje, ki povzroča škodo podjetjem, javnim družbam in družinam. Zatiskati si oči pred zlorabami je zelo udobno, a hkrati priča o pomanjkanju odgovornosti in je včasih velika krivica, ker je škoda velika in vpliva na tretje osebe. Tipičen je primer »razvajenih otrok«. To so otroci, ki vedno dobijo, kar želijo. Dovolj je že najmanjši ugovor, da se 55

jim ustreže. To pa vodi k oblikovanju osebnosti, ki od drugih zahtevajo veliko, po drugi strani pa je njihova sposobnost, da bi zahtevali kaj od sebe, zelo majhna – ali pa je sploh ni. Tako se vzgajajo ljudje, ki so običajno preprosto nevzdržni. Neizprosnost življenja pogosto odpravi ali omili te napake. Vendar bi se izognili mnogim nevšečnostim, če bi od teh otrok pri vzgoji tudi kaj zahtevali, če bi jih navajali na to, da izpolnijo svoje obveznosti ter mislijo najprej na druge in šele potem nase.

Srčnost je eden od najboljših okrasov človekove osebnosti in daje ljudem visoko vrednost. Bila je ena izmed najbolj cenjenih vrlin antike, saj je osnova za vsa junaška dejanja.

Tedaj je ljudi v junaštvo gnala želja, da bi njihova dela slavili prihodnji rodovi. In srčnost potrebuje močan vzgib. Potrebna je močna volja, da se lotimo zahtevnega podjetja, in če imamo pred očmi motiv, lahko vztrajamo v junaškem ravnanju. Stari Grki so veliko razmišljali o tej slavi, ki jo je njihova kultura nenehno poveličevala. Kristjana pa mora, nasprotno, gnati Božja ljubezen. Ljubezen je bila vedno ena od vzvodov junaštva, zato jo je treba upoštevati, še posebej, kadar zaradi težav bolj živo občutimo malodušje. To je čas, da povzdignemo svoje oči in se z apostolom Pavlom spomnimo, da »vse zmorem v njem, ki mi daje moč« in z besedami psalmista dodamo: »Zakaj ti si moja skala in moja trdnjava« (Ps 31,4).

Audaces fortuna iuvat: sreča je na strani pogumnih, pravi antični aforizem. Bogu je prav tako všeč, da so pogumni tisti, ki mu služijo. Sv. Terezija Avilska pravi: »Veličanstvo ljubi junaške duše, če so le ponižne in ne zaupajo vase. Med takšnimi dušami ne poznam nobene, ki bi bila na poti molitve zaostala« (Lastni življenjepis 13,2).

Srčnost daje kristjanu utrjenost vojaka, ki je potrebna za bojevanje v tej bitki za Boga, usmerjeni predvsem zoper najslabši del lastne osebe in je ključnega pomena za izvrševanje del služenja, ki jih želimo opraviti za Boga.

56

Juan Luis Lorda | BITI KRISTJAN | Naslov izvirnika PARA SER CRISTIANO | © 2015 de la presente edición, by EDICIONES RIALP, S. A. | Prevod Milena Černe | Urednica Cvetka Rezar | Oprema in prelom Rok Ločniškar | Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. | Za založbo predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič | © Celjska Mohorjeva družba, 2018 | www.mohorjeva.org | Natisnila tiskarna Dravski tisk d. o. o. v 500 izvodih | Celje-Ljubljana 2018

9 789612 783488

22 €

k

r b i t i i s

t

j a

n

fotografija na naslovnici: shutterstock

Juan Luis Lorda

Juan Luis Lorda

To, kar je predstavljeno v tej knjigi, seveda ni edini način, kako živimo krščanstvo; tega ni treba pojasnjevati.

Krščansko življenje je izjemno bogato in načinov, kako ga živeti, je zelo veliko.

Na teh straneh se ponuja eden od njih, ki je namenjen zlasti tistim ljudem, ki svoje življenje živijo med družino in delom ali študijem.

Juan Luis Lorda (Pamplona, 1955) je duhovnik, posvečen leta 1983, industrijski inženir (1977) in doktor teoloških znanosti (1982).

Od leta 1983 predava dogmatično teologijo in krščansko antropologijo na Univerzi v Navarri.

Poleg tega dela, prevedenega v različne jezike, med njegovimi knjigami izstopajo: Antropologija.

Od drugega vatikanskega koncila do Janeza Pavla II.; Znamenje križa; Morala, umetnost življenja, prav tako prevedeno v več jezikov; Krščansko pojmovanje človeka; Humanizem 1. Nevidne dobrine; in Humanizem 2. Naloge duha.

biti kristjan

Juan Luis Lorda

Naslov knjige Biti kristjan že vnaprej sporoča njen namen: izoblikovati shemo poti, po katerih je mogoče popotovati v smeri pristnega krščanskega življenja.

Zato gre za prizadevanje, ki je povezano z naporom, bojem, napetostjo, voljo, pa tudi s hrepenenjem, ki mora biti prisotno v človeku, ki je zaslutil presežni smisel človeškega življenja in si želi resno odgovoriti na njegove zahteve.

S tega zornega kota je postavitev problema klasična in enostavna.

Ni pričakovati velikih odkritij na že tisočkrat obdelanem polju, mogoče pa se je na nauk osredotočiti z drugačnimi potezami, izrečenimi prav po meri časa in načinov bivanja v tem današnjem svetu, z drugačnimi oblikami soočanja z vprašanji, ki kipijo v razumu in duši. To je tisto, česar se je lotil in kar je dosegel Juan Luis Lorda.

Fotografija na naslovnici: Shutterstock