Bogdan Kolar: ZGODOVINA KRŠČANSTVA NA OZEMLJU CELJSKE ŠKOFIJE

ZGODOVINA KRŠČANSTVA NA OZEMLJU CELJSKE ŠKOFIJE

Na sprednji strani ovitka: Nagrobni napis škofa Gavdencija, Prebold, 6. stoletje, marmor. Opis na straneh 28–30.

Na zadnji strani ovitka: Križnorebrasti oboki v kapeli Žalostne Matere Božje v cerkvi sv. Danijela v Celju. Foto Tomaž Lauko (Damir Žerič, Celeia Cilli Celje, Pokrajinski muzej Celje, 2011).

Na veznih listih: Kamnite gotske sedilije v kapeli Žalostne Matere Božje v cerkvi sv. Danijela v Celju. Foto Klemen Sitar.

Bogdan Kolar

Zgodovina krščanstva na ozemlju

celjske škofije

ob deseti obletnici škofije

Škofija Celje

Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2016 Vse pravice pridržane. Natisnjeno v Sloveniji.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-772(497.4Celje) 272-9(497.4Celje) KOLAR, Bogdan Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije : ob 10. obletnici škofije / Bogdan Kolar ; [spremna beseda Stanislav Lipovšek]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 ISBN 978-961-278-253-5 283767808

Vsebina Spremna beseda (škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek) 7 1 Antični čas 11 1.1 Najstarejše sledi krščanstva v Noriku 14 1.2 Krščansko središče v Celeji 17 1.3 Zatočišča – kasteli 21 1.4 Spomenik škofa Gavdencija 28 1.5 Sv. Maksimilijan Celejski 31 1.6 Vprašanje kontinuitete – škof Andrej 33 1.7 Stanje arheoloških raziskav konec 20. stoletja 35 2 Zgodnji srednji vek 39 2.1 Prehod iz antike v novo obdobje 42 2.2 Prve misijonske akcije 46 2.3 Pomen oglejskega patriarhata 51 2.4 Delo svetih bratov Cirila in Metoda 56 2.5 Najstarejše župnije – pražupnije 62 2.6 Vloga sv. Eme Pilštanjske 69 3 Visoki srednji vek 75 3.1 Zaključek gradnje pražupnijske mreže in nastanek arhidiakonatov 79 3.2 Samostan v Gornjem Gradu 90 3.3 Akcija patriarha Bertolda 94 3.4 Naselitev mendikantov in vitezov 97 3.5 Kartuzijani v Žičah in Jurkloštru 101 3.6 Praktično versko življenje 106 3.6.1 Začetki bratovščin in cehov 107 3.6.2 Nastajanje romarskih krajev 110 3.7 Grofje Celjski in cerkvene ustanove 113 3.8 Jesen srednjega veka 118 3.9 Posledice turških vpadov 124 4 Razgibano obdobje reform 131 4.1 Reformacija in protireformacija na Celjskem 136 4.2 Katoliška prenova in poskus ustanovitve škofijskega sedeža 146 4.2.1 Prenovitvena prizadevanja škofov 148 4.2.2 Nove župnijske skupnosti 150 4.2.3 Razcvet in zatrtje bratovščin 153 4.2.4 Oživljene romarske poti 156 4.3 Nove redovne skupnosti 163 4.3.1 Kapucini v Celju 164 4.3.2 Frančiškanski skupnosti v Nazarjah in Brežicah 166 4.3.3 Pavlinci v Olimju 170

4.4 Ukinitev oglejskega patriarhata 172 4.5 Pod oblastjo goriških nadškofov 175 4.6 Posledice jožefinskih posegov 180 4.7 Nove župnije 185 4.8 Celjsko območje kot del lavantinske škofije 191 5 Devetnajsto stoletje in konec avstro-ogrske monarhije 195 5.1 Odmevi tujih duhovnih tokov med Slovenci 199 5.2 Odmevi leta 1848 na cerkvenem področju 202 5.3 Kaplan, župnik in škof blaženi Anton Martin Slomšek 208 5.4 Misijonska družba pri Sv. Jožefu 217 5.5 Kontemplativna skupnost – trapisti v Rajhenburgu 221 5.6 Škof Jakob Maksimilijan Stepišnik 224 5.7 Sestrske skupnosti v Celju in drugod 228 5.8 Oživljanje romarskih krajev 230 5.9 Razmah bratovščinskega delovanja 235 6 Dvajseto stoletje 241 6.1 Posledice prve svetovne vojne 246 6.2 Obnavljanje redovnih skupnosti po prvi vojni 251 6.3 Evangeličanska in pravoslavna skupnost v Celju 254 6.4 Na začetku druge svetovne vojne 257 6.5 Čas med vojno – nasilje okupatorjev, žrtve, razna škoda 261 6.6 Težke razmere po vojni 263 6.7 Nove župnijske skupnosti 271 6.8 Izrazi verskega življenja 275 6.8.1 Ljudski misijoni 275 6.8.2 Posebne pobožnosti 277 6.8.3 Romanja 279 6.8.4 Cerkveni tisk 280 6.8.5 Cerkvena združenja in bratovščine 282 6.8.6 Zanimanje za misijone 286 6.9 Karitas in druge oblike navzočnosti Cerkve 290 6.10 Prihodi novih redovnih skupnosti 292 6.11 Zgodovinski dogodki v letu 2006 296 Povzetki: Christianity in the territory of diocese Celje in history 301 L’histoire du christianisme sur le territoire du diocèse de Celje 305 Il cristianesimo nel territorio della diocesi di Celje: il prospetto storico 309 Geschichte des Christentums im Bereich des heutigen Bistums Celje 313 Viri ilustracij 316 Izbrana literatura 317 Krajevno in imensko kazalo 322

7

škofova spremna beseda Bilo je 7. aprila leta Gospodovega 2006, ko je papež Benedikt XVI. s slovesno listino Varia inter munera – Med raznimi nalogami ustanovil celjsko škofijo in tako uresničil tisočletna pričakovanja duhovnikov, redovnikov in vernikov tega dela naše domovine, da bi imeli svojo krajevno Cerkev in bi bilo bolj poskrbljeno za duhovni blagor vernikov. Skupaj s celjsko škofijo sta bili ustanovljeni tudi soboška in novomeška škofija ter mariborska metropolija. Tu je imel pomembno vlogo takratni apostolski nuncij v Sloveniji msgr.

Santos Abril y Castello. Tako so bili dani vsi pogoji in možnosti za nov začetek in razcvet pastoralne dejavnosti v Cerkvi na Slovenskem, ki jo usmerjajo drugi vatikanski koncil, slovenska sinoda, krovni dokument pastoralne prenove Pridite in poglejte ter v zadnjem času pastoralne pobude izrednega svetega leta usmiljenja, ki ga na pobudo papeža Frančiška obhajamo od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016.

Naša škofija, ki letos obhaja 10. obletnico ustanovitve, je zares Božji dar, vabilo, izziv in nagovor za vse prebivalce in še posebej za duhovnike, diakone, redovnike, redovnice, bogoslovce, pastoralne sodelavce, za škofa in za vse vernike tega območja, od Logarske doline do Dobove, od Šaleške do Savinjske doline, od Kozjanskega in Obsotelja do Zasavja in Posavja.

Prvi celjski škof dr. Anton Stres, rojak celjske škofije, ki se ga vedno hvaležno spominjamo, je z apostolsko gorečnostjo in ljubeznijo skupaj s svojimi sodelavci takoj krenil na pota pastoralne prenove, da bi mlada škofija postala »dinamično, povezano in misijonarsko goreče krščanski občestvo«, kot je zapisano v pastoralnem načrtu Prednostne pastoralne naloge celjske škofije. Ko je prišlo do spremembe na škofijskem sedežu in je bil dr. Anton Stres 28. novembra 2009 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, smo začeto delo nadaljevali, dograjevali in bogatili s smernicami in pobudami, zapisanimi v dokumentu Pridite in poglejte, ki osvetljuje in navdihuje mnogotera pastoralna področja in naloge Cerkve v sedanjem svetu.

V pričujoči monografiji imamo zbrano in na novo ovrednoteno obsež­no zgodovinsko gradivo in dogajanje, vse od začetkov in prvih sledov krščanstva na naših tleh tam v antični rimski dobi, prek sred­njega in novega veka vse do današnjih dni. Iz sive davnine tako znova vstajajo mogočni pričevalci in stebri začetkov krščanstva na naših tleh, pa tudi

8

druga pričevanja: arheološke najdbe in starokrščanski pomniki v Celju, na Rifniku, na Ajdovskem gradcu nad Vranjem, na Svetih gorah in drugod.

Izredno duhovno bogastvo so prinašali vedno novi meniški redovi in samostani, ki so postali vse do danes prava duhovna, misijonarska in kulturna žarišča. Zgodovina ne more in ne sme mimo celjskih grofov, ki so kot ustanovitelji mnogih cerkva in cerkvenih ustanov pa tudi kot državni knezi nekaj edinstvenega v naši duhovni in narodni zgodovini.

V naših krajih se je močno uveljavila reformacija pa tudi katoliška prenova, ki jo je začrtal tridentinski koncil. V tej zvezi je zanimivo, da je ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1602 v Gornjem Gradu ustanovil zavod Collegium Marianum, kjer so vzgajali bogoslovce in mlade duhovnike in jih v duhu tridentinskega koncila pripravljali na pastoralno delo.

Izredno bogastvo pričujoče monografije je tudi podroben opis pražupnij, župnij in župnijskih cerkva, romarskih središč, pa tudi drugih pastoralnih ustanov, bratovščin in društev, ki so bili izraz pastoralnih potreb in razmer v posameznih zgodovinskih obdobjih. Tu so tudi dragoceni viri iz zakladnice naše cerkvene umetnosti, stavbarstva, slikarstva in kiparstva, pa tudi mnogotere glasbene in literarne stvaritve, ki jih pozna duhovno izročilo tega območja.

Novejšo zgodovino naše škofije močno določa pastirska služba bl. škofa Antona Martina Slomška, našega rojaka s Ponikve, ki je skupaj z drugimi znamenitimi Slovenci tega obdobja oblikoval našo duhovno zgodovino, posebej z ustanovitvijo Mohorjeve družbe, s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor ter z ustanovitvijo Visoke bogoslovne šole, bogoslovja in malega semenišča v Mariboru. Njemu, ki je prvi zavetnik naše škofije, priporočamo zaskrbljujoče vprašanje duhovnih poklicev, s katerim se sooča naša škofija; zato 10. obletnico škofije obhajamo v znamenju poglobljene molitve in dela za duhovne poklice.

Ko smo nekoliko odstrli bogato zgodovino krščanstva na ozemlju celjske škofije, nam ostane še prijetna dolžnost, da se iskreno zahvalimo vsem, ki so pripomogli in sodelovali pri nastajanju pričujoče monografije.

Bog povrni in prisrčna hvala avtorju prof. dr. Bogdanu Kolarju, ki nam je tako mojstrsko približal duhovno bogastvo in duhovno izročilo naše škofije, da bo ta monografija gotovo postala vademekum, nepogrešljivi spremljevalec ne le zgodovinarjem, duhovnikom, redovnikom in njihovim sodelavcem, ampak vsem vernikom in vsem ljudem, ki v srcu dobro mislijo. Prisrčna hvala Celjski Mohorjevi družbi za pripravo in izvedbo zahtevnega projekta. Zahvaljujemo se Pokrajinskemu muzeju Celje in njegovemu direktorju dr. Stanetu Rozmanu za velikodušno pomoč in razumevanje pri zbiranju slikovnega in drugega zgodovinskega gradiva.

Bog povrni sodelavcem na Škofijskem ordinariatu, posebej msgr. Jožetu Kužniku, škofijskemu kanclerju, in pastoralnemu asistentu Klemenu

9

Sitarju za zbiranje in urejanje gradiva za zgodovinsko monografijo in za zbornik, ki predstavlja pastoralni utrip naše škofije.

Naj duhovno pot naše škofije in vse bralce Zgodovine krščanstva na ozemlju celjske škofije spremlja obilen Božji blagoslov, varstvo Božje Matere Marije ter zgled in priprošnja bl. škofa Antona Martina Slomška, sv.

Eme Krške ter sv. škofa in mučenca Maksimilijana Celjskega, zavetnikov naše škofije.

V Celju, 7. aprila 2016, ob deseti obletnici ustanovitve celjske škofije + Msgr. dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof

10

prvo poglavje

antični čas

Antični čas

1

11

Na prejšnji strani: Ureditev rimske uprave v slovenskih deželah – zemljevid.

K

antični čas

o govorimo o antičnem času v slovenskem prostoru, imamo v mislih tisti del zgodovine današnjega slovenskega prostora, ko je tu prevladovala rimska državna ureditev. Zaradi svojega prehodnega značaja je bil slovenski prostor za rimsko državo zelo pomemben pri vzpostavljanju stikov s srednjo in vzhodno Evropo, preko tega prostora so vodile vse kopenske poti proti Balkanu in naprej proti Bizancu oz. Konstantinoplu.

Zato so kmalu po letu 181 pred Kristusom, ko je bila ustanovljena vojaška postojanka Oglej (Aquileia), Rimljani začeli svojo pozornost usmerjati proti vzhodu, od koder so prihajale nevarnosti. Slovenski prostor je bil razdeljen med tri rimske upravne enote: deseto regijo (regio X, Venetia et Histria, zahodni del), Sredozemski Norik (osrednji del) in Zgornjo Panonijo. Meje teh enot in njihov obseg so se v teku stoletij spreminjali.1 Leta 394 je bila po večletni državljanski vojni v bitki pri Frigidu blizu Ajdovščine dokončno poražena poganska smer rimske politike. Že okoli leta 400, to je kmalu po smrti cesarja Teodozija Velikega († 395) pa so se razmere v rimske državi, zlasti v njenih obrobnih provincah, začele hitro slabšati.

Prek slovenskega prostora so v času preseljevanja ljudstev ta prodirala proti Italiji, proti zahodni Evropi in proti Sredozemlju. V zadnjem desetletju četrtega stoletja je južni Norik in Prvo Panonijo prizadejal val barbarskih vpadov, najprej arijanskih Zahodnih Gotov (Vizigotov) in nato še Vzhodnih Gotov (Ostrogotov). Sledila so druga barbarska ljudstva, ki so preko osrednjega slovenskega prostora prodirala proti Italiji. Posledice za krščanske skupnosti, ki so bile predvsem v mestih, so bile hude.

Mnogi duhovniki so bili pobiti, cerkve porušene, uničeni predmeti, ki so spominjali na krščanstvo. Romansko prebivalstvo je bežalo proti Italiji in s seboj poneslo relikvije mučencev. Tisti, ki niso imeli možnosti, da bi se odselili, so si našli zatočišče v utrjenih in težko dostopnih višinskih naselbinah, ki so od tedaj dalje nudile skromne pogoje za življenje in ohranjanje krščanskih vrednot. Življenje krščanskih skupnosti je bilo zelo omejeno in cerkvena organizacija prizadeta.

Sredi petega stoletja je sledil val hunskih vpadov preko naših krajev.

Iz Panonije so redno prodirali proti zahodu in zlasti proti Italiji vzdolž glavne prometne poti, ki je tekla skozi mesta Petoviona, Celeja, Emona in Aquileia. Huni so za seboj puščali oplenjena naselja in požgane cerkve.

Arheološke najdbe so pokazale, da so uničili sakralna poslopja v vseh 1 Za pregled tega obdobja prim. R. Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske Cerkve od začetkov do nastopa verske svobode, Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve, 1986 (AES 8); A. Tilatti (ur.), La cristianizzazione degli Slavi nell'arco alpino orientale (secoli VI–IX), Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, 2005; R. Bratož, Med Italijo in Ilirikom. Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki, Ljubljana 2014.

13

14

prvo poglavje

omenjenih krajih, tudi v Celeji in že kakšno višinsko naselje, npr. Vranje.

Ko so se po ropanjih v Italiji vračali proti Panoniji, so iz naših krajev s seboj odpeljali množico ujetnikov. Krščanstvo v Panoniji in v južnem delu Norika je bilo ponovno prizadeto, skupnosti uničene, prepuščene revščini in nazadovanju. V drugi polovici 6. stoletja so sledile selitve Avarov in Slovanov, ki so prinesle nadaljnje uničevanje mest in kulture, ki je nastala v predhodnih stoletjih.

1.1 Najstarejše sledi krščanstva v Noriku Velik del prostora, kjer danes deluje celjska škofija, je bil del rimske province z imenom Norik, ki se je delil na Obrežni Norik (središče mesto Lauriacum) in Sredozemski Norik (središče Virunum). Provinca Norik je obstajala od srede prvega stoletja po Kristusu in je bila znana po najdiščih bogate železove rude. S svojim jugovzhodnim krilom se je Norik raztezal vse do današnje meje slovenskega in hrvaškega prostora, to je do reke Save, osrednji del province Obrežni Norik pa je bil na današnjem Koroškem, to je v Avstriji. Na današnjem avstrijskem Koroškem so nastala velika krščanska središča v rimskih mestih Virunum (blizu Gospe Svete), Teurnia (blizu Špitala na Dravi) in Aguntum (Vzhodna Tirolska).

Ob rimski cesti, ki je peljala iz Celeje proti Virunumu, je v Podjuni na Junski gori ali na gori Sv. Heme na višini 840 m nastala močna krščanska naselbina. Po ocenah arheologov je bila prva cerkev (od petih) postavljena na prehodu iz 4. v 5. stoletje.

Za začetke širjenja krščanstva v slovenski prostor so imela odločilni vpliv krščanska središča v soseščini, predvsem Oglej, manj pa druga središča (npr. Sirmij, Salona), ki so sicer bila pomembna pri začetkih krščanskih skupnosti v Panoniji in drugih provincah.2 V Ogleju je krščanska skupnost s škofom na čelu za gotovo izpričana na prehodu iz drugega v tretje stoletje.

Dolgo je veljalo prepričanje, ki je temeljilo na legendarnem izročilu, da je bil ustanovitelj oglejske škofije sv. Mohor, ki je bil učenec evangelista Marka. Poleg Ogleja naj bi krščanstvo širil tudi na vzhodni obali Jadranskega morja in v Istro. Novejše raziskave so pokazale, da je bil sv. Mohor mučenec v Sirmiumu. V liturgičnih navadah in v učenju pa so se v predalpskem prostoru poleg oglejskih čutili vplivi tudi iz drugih okolij, zlasti iz Ilirika. Kakega pol stoletja za Oglejem je mogoče najti 2 Več o tem prim. monografijo R. Bratoža, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske Cerkve od začetkov do nastopa verske svobode, Ljubljana 1986, kjer so obravnavani vsi pomembni vidiki začetkov krščanstva na slovenskih tleh v antiki.

antični čas

sledove krščanstva v današnjem osrednjem slovenskem prostoru.

V skladu z utrjevanjem redne cerkvene organizacije, to je škofij in metropolij, je do sredine 5. stoletja celotno današnje slovensko ozemlje cerkveno-upravno prišlo pod oblast oglejskih metropolitov. Takrat je bilo v metropoliji kar okoli 20 škofij.

Oglejski patriarhi so svojo oblast na tem območju izvajali vse do propada škofij v drugi polovici 6. stoletja, vrsta izvirnih značilnosti oglejske Cerkve in njene teologije pa so se ohranili še v naslednja stoletja.

Vpliv oglejske Cerkve je najti v načinu gradnje cerkvenih prostorov in v njihovi notranji opremi. Cerkve so bile redno postavljene v smeri proti vzhodu, od koder je po svetopisemskem izročilu prišla Luč in odrešenje.

Osrednji cerkveni prostor je bil preproste pravokotne oblike; pogostokrat so v tem prostoru pokopavali imenitnejše kristjane. Oltar je bil postavljen sredi prezbiterija, za njim je bila polkrožna klop za duhovščino. Prezbiterij je bil za stopnico višji od osrednje ladje, obhajilna miza je ločila oba prostora. Pred osrednjim cerkvenim prostorom je bila vhodna veža ali lopa, to je pokrit prostor, kjer so se zbirali katehumeni in spokorniki, to je tisti, ki niso smeli sodelovati pri evharistični daritvi.

O navzočnosti krščanstva v provinci Norik pričujejo najstarejša pisna poročila o mučencih iz časa cesarja Dioklecijana. Preganjanje je trajalo vse od spomladi leta 303 pa do izdaje Galerijevega tolerančnega edikta aprila 311. Ker so se ohranila imena nekaterih mučencev, je to dokaz, da je bilo krščanstvo že razširjeno, še preden sta cesar Konstantin in njegov sovladar Licinij leta 313 izdala milanski reskript in z njim razglasila versko svobodo v vsem cesarstvu.

Prinašalci krščanstva so bili predvsem rimski državni uradniki, vojaki, popotniki in trgovci, domnevati pa smemo, da tudi poklicni misijonarji, ki so se ustavljali v rimskih mestih.

Kot vire za ugotavljanje najstarejših sledov krščanstva štejemo odkritja arheologov, legendarna poročila o posameznih kristjanih in redke spise.

Med slednje sodijo predvsem spisi in delovanje mučenca Viktorina Ptujskega, ki je kot škof vodil krščansko skupnost v Petovioni in je pretrpel mučeništvo v času cesarja Dioklecijana, in sicer 2. novembra leta 303 ali 304. Bil je vsaj že drugi škof na petovionskem škofijskem sedežu, torej v skupnosti, ki je imela za seboj že določeno zgodovino in se je srečevala

15

Zemljevid najdišč v PÓlis NorikÓn.

16

prvo poglavje

tako s pravoverno kot zmotnimi oblikami krščanstva.3 Kot za Petoviono lahko rečemo tudi za druga rimska mesta na današnjem slovenskem prostoru, da so bila močno zaznamovana z vojaštvom in z dejstvom, da so bila mejna naselja. V Viktorinovih spisih je čutiti vpliv teoloških misli, ki so bile značilne za vzhodne dele krščanskega sveta; to dodatno potrjuje prehodni značaj slovenskih dežel, kamor so prihajali vplivi iz obeh delov cesarstva, to je latinskega in grškega. Upravičeno smemo sklepati, da se je vsaj del vplivov, ki so se čutili v mestu Petovio, dosegel tudi Celejo, saj so se tudi skozi to mesto valile vojaške enote, ki so s seboj prinašale različne ideje, tudi verske, razne kulte in duhovna gibanja.

Med pričevanji o mučencih v Obrežnem Noriku ima posebno vrednost izročilo o mučencu sv. Florijanu, ki je mučeniško smrt pretrpel leta 304 v Lauriacumu (blizu današnjega mesta Lorch v Gornji Avstriji), takrat glavnem mestu Obrežnega Norika. Čeprav je obsežno poročilo nastalo šele v zgodnji karolinški dobi, je imelo za osnovo starejše podatke in izročilo, ki je segalo v antiko. Iz pripovedi o mučenju in usmrtitvi z utopitvijo v reki Enns nekdanje državnega uradnika (vojaka) Florijana izvemo, da je bilo krščanstvo razširjeno že tudi med višjimi sloji prebivalstva. Zgodnjesred­ njeveško izročilo potrjuje smrt skupine (štiridesetih) mučencev blizu kraja, kjer je bil umorjen sv. Florijan.4 Kristjani so se v času preganjanj zatekali v gore, tisti ki so bili aretirani, so bili podvrženi zaporu, zaslišanjem in mučenju. Večje krščanske skupnosti so bile le v mestih, na podeželje se je krščanstvo širilo le postopoma. Ob primerjavah iz drugih okolij je mogoče reči, da se je na podeželju ohranjala stara religija. Kljub temu smemo od sredine 4. stoletja dalje govoriti o trdno postavljeni cerkveni organizaciji v celotnem slovenskem prostoru, ki je imela svojo najmočnejšo oporo v mestih. Sestavina praktičnega verskega življenja je bilo ohranjanje spomina na mučence in njihovo češčenje. V posebnih časteh so imeli njihove posmrtne ostanke (relikvije) in kraje, kjer so pretrpeli mučeništvo.

Hkrati z uveljavljanjem krščanstva in širjenjem krščanskih ustanov so tako iz Obrežnega kot iz Sredozemskega Norika izginjala znamenja božanstev in njihovih templjev iz predhodnih obdobij. Marsikatero poslopje je bilo poškodovano že v času germanskih vpadov na začetku 5. stoletja. »V celoti na območju Vzhodnih Alp ni poznan niti en primer, da bi bila zgrajena cerkev na ruševinah poganskega templja, prav tako ni poznan noben primer prezidave templja v krščansko cerkev.«5 3 O zgodovinskem trenutku, v katerem je deloval sv. Viktorin, in o njegovem pomenu za razvoj teologije prim. monografijo M. Špeliča (ur.), Viktorin Ptujski. Razlaga razodetja. In Apocalypsin (in drugi spisi), Celje 1999, predvsem str. 5–35.

4 Prim. R. Bratož, Med Italijo in Ilirikom. Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki, str. 251–252.

5 R. Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 306.

antični čas

17

1.2 Krščansko središče v Celeji

Arheološke najdbe nam vsaj v določeni meri omogočajo, da lahko bolje poznamo večja naselja, ki so v rimskem času nastala na današnjem slovenskem prostoru. Poleg Celeje je namreč znanih še kar nekaj večjih naselbin, ki dajejo pomembne informacije o življenju in o krščanskih skupnostih. Med temi je zgodnjekrščansko središče v Emoni, na Ptuju in v njegovi okolici, v Kranju in v Drnovem pri Krškem. Pričakovati je,

Tloris odkopane zgodnjekrščanske cerkve v Celju, originalna risba iz leta 1897.