Giovannino Guareschi, DON CAMILLO IN PEPPONE 7

97 89612 78446 1

28,50 €

N

7

45 ovih

zgod

b

Giovannino Guareschi Don Camillo in Peppone

Čez nekaj časa je začelo letalo počasi izgubljati višino in kmalu so se njegova kolesa dotaknila ruskih tal. »Gospod, kako daleč je moja cerkvica!« je v strahu pomislil don Camillo, medtem ko se je spuščal po zunanjih stopnicah iz letala. »Toda nebo je blizu,« ga je pomiril Kristusov glas.

In don Camillo je spet postal tovariš Tarocci.

Giovannino Guareschi

Don Camillo in Peppone

7

Prevedel Dean Rajčić

Giovannino Guareschi Don Camillo in Peppone 7

Giovannino Guareschi DON CAMILLO IN PEPPONE © Celjska Mohorjeva družba, 2019 Vse pravice pridržane.

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.131.1-32 821.131.1-7 821.131.1.09Guareschi G. GUARESCHI, Giovanni Don Camillo in Peppone / Giovannino Guareschi. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2013-<2019> Prevod dela: Tutto don Camillo 7 / [prevod Dean Rajčić]. - 2019 ISBN 978-961-278-446-1 (zv. 7) COBISS.SI-ID 268826624

Giovannino Guareschi

Don Camillo in Peppone 7 Prevedel Dean Rajčić

Vsebina 252 Don Gildo 253 »Operacija pes« 254 Vznemirljivo doživetje v zraku 255 Znanost in življenje 256 Pismo bralcu, bralki 257 Operacija sveti Babila 258 Šampion 259 Lambrusco in Garibaldi 260 Ostanki iz vojne 261 Diegov delež 262 Rdeči in beli nagelj 263 Gospodarske razmere v Nižini 264 Zgodovinski govor 265 Predalnik 266 Zaprta rešetkasta vrata 267 Poročno potovanje 268 Dialog 269 Na trgu 270 Uspavanka 271 Domislek Mršavega 272 Clementinina dota 273 Zemljo zidarjem!

274 Pokrajinski zapor (»Flik«) 275 Trojanski tovornjak 276 Zaklad 277 Vrnitev kipa svetega Antona

7 15 26 34 43 57 66 73 79 88 96 105 114 124 135 143 151 160 168 177 185 198 210 218 227 239

278 Motorizirajte dekana!

279 Vzhod in Zahod 280 Konji in ženske 281 Kristus v predalniku 282 Prihodi iz mesta 283 Tovariš don Camillo 284 V preobleki 285 »Operacija Rondella« 286 Počitek na kavču 287 Vesoljska celica 288 Vožnja čez sovhoz in kolhoz 289 Kristusov tajni agent 290 Kako je deževalo!

291 Tri pšenične bilke 292 Člani celice se spovedo 293 V čakalnici za pekel 294 Sladka kava tovarišice Nadje 295 Predzadnji val 296 Konec zgodbe, ki se ne konča ZAKLJUČEK

252 263 270 288 296 309 321 334 350 362 375 386 405 420 432 443 456 473 489 503

265

Predalnik Rosa je odločno krenila proti župnišču in ko je prišla v njegovo bližino, se je pomaknila na skrajno desno stran in se ustavila točno pred oknom jedilnice.

Ko je don Camillo zaslišal škripanje zavor, je dvignil glavo in pogledal proti oknu, in ko je zagledal Roso, ki se je oklenila železne rešetke, je pustil svoje papirje in stekel k oknu, da bi slišal novico. »Prihajajo!« mu je rekla Rosa. »Že so končali obhod po posestvih in zdaj so na poti proti Mali palači.« »Kdo so ti ljudje?« je povprašal don Camillo. »Ne vem,« je odgovorila Rosa. »Nisem jih videla. Marchino mi je rekel le, da jih je pet: dva pranečaka, njuni ženi in notar.« Rosa se je odlepila od železne rešetke pred oknom jedilnice, spet sedla na kolo in začela na vso moč poganjati pedala.

Don Camillo si je obrisal prah s čevljev, skrtačil svoj talar in se z dolgimi koraki odpravil proti Mali palači.

Ni potreboval veliko časa, da je prišel do tja, toda nekdo ga je očitno prehitel in prišel pred njim, saj je že čakal pred rešatkastimi vrati. »O, naš gospod župan!« »Dober dan, prečastiti!« Don Camillo je prižgal svojo polovičko toskanske cigare, potegnil dim, ga pihnil skozi usta in vprašal Pepponeja: »Kaj pa vi na tam koncu, gospod župan?« Peppone je z dobršno mero agresivnosti odgovoril: »Ali zdaj potrebujem posebno dovoljenje škofa za sprehod po vasi?« 124

»Ne še,« je odvrnil don Camillo. »To vprašanje sem vam postavil zato, ker sem mislil, da imate kaj opraviti z dediščino uboge gospe Noemi in da se morate zaradi tega pogovoriti z njenimi dediči.« Peppone je takoj položil karte na mizo: »Častiti, jaz sem prišel v Malo palačo branit interese doma za starejše. Zakaj pa ste prišli vi?« »Jaz pa sem prišel branit interese otroškega vrtca.« V tem trenutku je prišel avtomobil, ki se je ustavil pred rešetkastimi vrati. Iz njega so izstopili trije možje in dve gospe in po tem, kako so bili oblečeni, ter po njihovem vedenju je bilo mogoče sklepati, da gre za zelo imenitne osebe. Odpravili so se po drevoredni cesti, ki je vodila k hiši, in se pri tem umirjeno ter vljudno pogovarjali med seboj. »Kakor kaže, bi se s temi ljudmi dalo pogovarjati in pogovoriti,« je pripomnil Peppone. »Da bi človek vedel, ali se z osebo da pogovoriti, se mora z njo začeti pogovarjati,« je zamrmral don Camillo. »Skušajva jih takoj zaustaviti.« Don Camillo je hitro dohitel peterico in takoj za petami mu je bil Peppone.

Medtem je Rosa odprla vhodna vrata in vsa sedmerica je vstopila na poltemen hodnik stare hiše, kjer je bilo sveže.

Sedli so na pletene stole in ko so opravili formalnosti ter končali z vsemi vljudnostnimi frazami, je zavladala tišina, ki je bila nekoliko moteča, zato se je don Camillo opogumil in načel to kočljivo témo.

Ubogi gospe Noemi sta bila zelo pri srcu tako otroški vrtec, ki ga je vodil odbor, ki mu je predsedoval župnik, kot dom za starejše, ki ga je vodil odbor, ki mu je predsedoval gospod župan. In ves čas je izrecno zagotavljala tako župniku kot gospodu županu, da v oporoki ne bo pozabila niti na otroški vrtec niti na dom za starejše in jima bo namenila določeno vsoto denarja.

Ko so dediči poslušali don Camillove uvodne besede, so se pogledali, nato pa je v imenu vseh odgovorila žena suhega 125

pranečaka: »Kakor gotovo dobro veste, uboga prateta Noemi ni pustila nobene oporoke.« Žena suhega pranečaka se je obrnila k notarju in ta je pritrdil njenim besededam tako, da je resno pokimal z glavo. »Opravljene so bile vse potrebne preiskave,« je rekel notar, »tako da lahko izključimo vsakršno možnost, da je pokojnica narekovala komu oporoko ali jo napisala. Če oporoke ni, se dediščina razdeli po zakonu in edina, ki imata pravico do nje, sta tu prisotna gospoda Giorgio in Luigi Rolotti, pranečaka pokojnice.« »Pranečaka«!

Sinova hčere brata uboge gospe Noemi, ki ju v času Noeminega življenja nikoli ni bilo na spregled in ju ni bilo niti na nobeni družinski fotografiji!

Don Camillo je z veliko težavo pogoltnil vse besede, ki jih je imel na konici jezika in bi jih najraje izrekel. »Ne dvomimo o vaših trditvah,« je z nasmeškom rekel ženi suhega pranečaka. »Samo opozorili bi vas na to, kakšne so bile želje pokojnice.« Peppone je dal vedeti, da se v popolnosti strinja z don Camillovimi besedami.

Suhi pranečak je rekel, da bosta z bratom ponudila nekaj denarja tako otroškemu vrtcu kot domu za starejše. »Nekaj denarja iz dediščine vam bomo ponudili iz osebnega spoštovanja do vas, častiti, in do vas, gospod župan!« je dodala žena debelušnega pranečaka. »Ne pa iz spoštovanja do prebivalcev vajine vasi.« Peppone in don Camillo sta se začudeno pogledala; kaj neki bi lahko zakuhali vaščani tem štirim nebodijihtreba, ki so prvič prišli v vas pred zgolj dvema ali tremi urami? Žena suhega pranečaka je don Camillu in Pepponeju razložila: »Spoznali smo le dve družini iz vasi in obe sta nas skušali prevarati. In če sta dve družini v vasi takšni …« Dve družini, ki sta ju dediča spoznala, sta bili družina spolovinarja, ki je obdeloval posestvo Golobnjak, in družina spolovinarja, ki je obdeloval posestvo Mali kanal; šlo je za zelo dobre ljudi, ki bili pridni delavci in se niso vtikali v tuje zadeve.

126

Peppone je to vljudno izpostavil ženi suhega pranečaka, ta pa je odločno odkimala: »Pravite, da so to dobri ljudje?! Težko je reči, da so dobri, če pa so si skušali prisvojiti del živine, orodja in priprav. Pravijo namreč, da je polovica kapitala njihovega!« »Seveda!« je vzkliknil Peppone. »Tako pač deluje spolovinarstvo. Saj to ni nič novega, to je že ustaljena praska.« Žena suhega pranečaka je z veliko nenaklonjenostjo pogledala Pepponeja. »Kakorkoli že,« je odrezavo rekla, »s tema primeroma se bodo ukvarjali naši odvetniki! Kar se pa tiče višine ponudbe, ki jo nameravamo dati otroškemu vrtcu in domu za starejše, vama jo bomo sporočili, ko bodo končani vsi postopki.« Don Camillo je priklonil glavo. »Zahvaljujeva se vam, gospe in gospoda. Če mi dovolite, bi vas samo še opozoril na nekaj. Gospa Noemi mi je večkrat povedala, da v oporoki ne bo pozabila niti na Roso in na Marchina. Oba sta namreč kar petnajst let nadvse zvesto služila ubogi gospe Noemi. Rosa je prišla v to hišo, ko je imela štirinajst let, Marchino pa, ko jih je imel petnajst. Čeprav sta pripadala služinčadi, ju je uboga gospa Noemi imela rada in ju spoštovala, kot da bi bila njuna otroka.« Žena debelušnega pranečaka mu je zelo suho odgovorila: »Ne skrbite, častiti; oba bosta dobila odpravnino, kakor veleva zakon.« Rosa in Marchino sta stala tam blizu, zraven stopnic, in negibno ter tiho prisostvovala celotnemu pogovoru. Žena debelušnega pranečaka se je obrnila k dvojici: »Še danes, takoj ko bomo končali z delitvijo premoženja, bosta odpuščena s sporočilom o odpustu z dela, kakor veleva zakon.

Imata delovno knjižico pri sebi?« Rosa in Marchino sta se pogledala: »Nimava nobene knjižice,« je začudeno rekel Marchino. Žena suhega pranečaka je dvignila roke kvišku. »Presneta starka!« je vzkliknila. »Petnajst let je imela pri sebi služabnika in služkinjo in ni poskrbela za to, da bi uredila vse potrebne papirje zaradi ljubega miru s sindikati, nato pa odide 127

na oni svet in pusti probleme nam, ki jih moramo zdaj reševati!

Močno upam, da ne bosta te zadeve izkoristila za kakšne špekulacije!« je zaključila, ko se je obrnila k Marchinu in k Rosi. »Bodite brez skrbi, s takimi nepoštenimi rečmi se ne ukvarjava!« je užaljeno odgovorila Rosa. »V redu. Vi pa zavihajte rokave in napišite to črno na belem,« je žena suhega pranečaka rekla notarju. »Treba je sprejeti vse previdnostne ukrepe, da ne bi prišlo do kakšnih nevšečnosti.

Zdaj pa skušajmo rešiti vprašanje posestev.« Notar je povzel stanje stvari. »Pri razdelitvi posestev ne vidim nobenih težav. Gre za dve posestvi, ki sta enako veliki, zemlja na njiju je iste kakovosti, gospodarska poslopja so bila zgrajena istega leta in so enako velika, kapital na obeh posestvih pa je enako visok. Med posestvoma praktično ni razlike.« Brata sta se pogledala in skomignila z rameni. »Potem pa žrebajva, kdo bo dobil katero posestvo,« je predlagal debelušni dedič in potegnil iz žepa kovanec. »Če pade cifra, bom vzel Golobnjak, če pade mož, bom vzel Mali kanal.« Kovanec je izročil notarju in ta ga je vrgel v zrak. »Cifra,« je naznanil notar, ko je kovanec padel na tla. »Posestvo Golobnjak dobi gospod Luigi Rolotti.« Žena suhega dediča je besno skočila na noge: »Saj, pri najemniških pogodbah, ki jih ni mogoče spreminjati, bomo mi vzeli Mali kanal, katerega zemljo obdeluje spolovinar, ki je odvratni pikolovec in nadutež!« »Ne pretiravaj!« je rekla žena debelušnega dediča. »Vsi spolovinarji so enaki!« Žena suhega dediča se je uprla: »Pri človeku znam hitro ugotoviti, kakšen je! Misliš, da sem trapa, ampak se globoko motiš! Tisti spolovinar je odvraten človek … Povejte vi, gospod župan! Vi dobro poznate vse tukajšnje ljudi!« Peppone seveda ni izpustil ponujene priložnosti. »Gospa ima prav!« je zatrdil. »Spolovinar na posestvu Mali kanal je hinavski in podli krščanski demokrat, medtem ko je spolovinar na posestvu Golobnjak simpatičen in pošten človek!« 128

»In komunist!« je dodal don Camillo. »Komunist, ki je tako rdeč, da je postal celo črn!« Vmes sta posegla brata in rekla, da v to zadevo ne smejo vpletati politike. »Sicer pa, kar je storjeno, je storjeno,« je zaključil debelušni dedič. »Usoda mi je namenila posestvo Golobnjak, ki ga bom tudi obdržal.« »Če tvoj brat ne bi bil tepec, ga ti zagotovo ne bi obdržal!« je zavpila žena suhega dediča. »Moj mož je mevža in vidva skušata to izkoristiti!« Ozračje se je razvnelo in moral je posredovati notar, ki je moral kar dvajset minut miriti navzoče, preden je ponovno vzpostavil mir. Nato pa je don Camillo, ki tako kot Peppone sploh ni razmišljal o tem, da bi odšel, saj ga je neizmerno zanimalo, kako se bo vse skupaj končalo, prišel na dan z odločilnim argumentom. »Gospa,« je dejal don Camillo. »Ni vam treba skrbeti. Če se spolovinar na vašem posestvu ne bo obnašal tako, kot se spodobi, se bom osebno potrudil in ga spravil spet k pameti.« »Jaz pa bom enako storil s spolovinarjem na posestvu Golobnjak,« je dejal Peppone. »Vi boste prijazni z nama in nama namenili nekaj sredstev za otroški vrtec in za dom za starejše, midva z župnikom pa vam bova vrnila prijaznost tako, da bova poskrbela vsak za svojega spolovinarja.« Šele ko so dediči slišali omembo otroškega vrtca in doma za starejše, so se pomirili. Toda šlo je za kratkotrajen mir, kajti zdaj je bilo treba razdeliti dve povsem enaki polovici imetja v Mali palači.

Popisali so čisto vsako stvar, od vilic do brisač, in nato preverili, ali česa niso izpustili.

Ko so ugotovili, da je vse popisano, so prešli na perilo, kar ni bilo pretirano težko razdeliti.

Enako je bilo s kuhinjskimi stvarmi, s posodo: toliko krožnikov tebi, toliko kozarcev meni, toliko vilic tebi, toliko meni in tako naprej.

Seveda so gledali tudi kakovost določene stvari, stopnjo ostrine rezila pri nožih, težo loncev in bakrenih ponev. Rjuhe, 129

prevleke za blazine, brisače in podobne reči so pogledali proti svetlobi, da bi videli, v kakšnem stanju so, in jih uvrstili v naslednje skupine: »nove«, »napol nove«, »stare, a dobre«, »obrabljene«, »zakrpane« in tako naprej.

Brez večjih težav so razdelili tudi stole in fotelje, težave pa so nastopile, ko so se lotili delitve jedilnice, saj so morali poklicati mizarja, da je ocenil vrednost posameznih reči in določil, s katerimi predmeti je mogoče poravnati razliko zaradi slabše kakovosti drugih predmetov.

Z razdelitvijo spalnice tudi ni bilo težav, saj so bili v njej dva predalnika, dve postelji, ki sta bili združeni, dve omari, dve nočni omarici, dva manjša fotelja, dva predposteljnika, dve nočni posodi, dve okenski zavesi, dve sveti podobi enake velikosti in z enakim okvirjem.

Razdelitev stvari v kleti je bila prijetna posebej za don Camilla in Pepponeja, ki sta se skupaj z mizarjem pridružila precej številni skupini strokovnjakov kot strokovna svetovalca; morala sta namreč poskusiti veliko različnih vin v steklenicah, pletenkah in sodih, da bi ugotovila njihovo kakovost in na osnovi tega ter ob upoštevanju količine razdelila vina na dve povsem enaki polovici. Ko je bilo to opravljeno, so prešli v shrambo, kjer so uporabili tehtnico, s pomočjo katere so razdelili slanino, svinjsko mast, olje, stvari, vložene v kisu, zavito brezkostno gnjat, razne kose vratovine in ostale reči.

Salama, za katero niso mogli najti nobenega po kakovosti in količini enakovrednega živila, so pač prerezali na dva enaka dela.

Majhno konzervo s paradižnikovo mezgo, ki je ni bilo mogoče razdeliti na pol, so radodarno podarili don Camillu »za otroke iz otroškega vrtca«.

Pepponeju pa so radodarno podarili večji lijak »za starejše občane iz doma za starejše«.

In nazadnje je prišel na vrsto predalnik, osrednji predmet naše zgodbe.

Zraven spalnice uboge gospe Noemi je bila sobica s kaminčkom, v kateri sta bila dva fotelja (eden za gospo in eden za morebitnega obiskovalca ali obiskovalko) in stari predalnik.

130

Giovannino Guareschi DON CAMILLO IN PEPPONE 7 Naslov izvirnika: Giovannino Guareschi. Tutto don Camillo.

Volume secondo © Alberto & Carlotta Guareschi Prevod: Dean Rajčić Urednica: Mateja Kvartič Dolinšek Oprema in prelom: Sara Pančur Izdala in založila: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o.

Za založbo: predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org Natisnila tiskarna Dravski tisk v 600 izvodih Celje-Ljubljana 2019

97 89612 78446 1

28,50 €

N

7

45 ovih

zgod

b

Giovannino Guareschi Don Camillo in Peppone

Čez nekaj časa je začelo letalo počasi izgubljati višino in kmalu so se njegova kolesa dotaknila ruskih tal. »Gospod, kako daleč je moja cerkvica!« je v strahu pomislil don Camillo, medtem ko se je spuščal po zunanjih stopnicah iz letala. »Toda nebo je blizu,« ga je pomiril Kristusov glas.

In don Camillo je spet postal tovariš Tarocci.

Giovannino Guareschi

Don Camillo in Peppone

7

Prevedel Dean Rajčić