Giovannino Guareschi, DON CAMILLO IN PEPPONE 5

9 789612 783082

20 €

Giovannino Guareschi

35

ovih

zgod

b

N

5 Giovannino Guareschi Don Camillo in Peppone

Don Camillo je z vsako roko prijel eno železno palico rešetke in ju zvil proti sebi. »Tako je udobneje,« je razložil. »Če pa te moti prepih, ju lahko spet zapreš.« »Ja, moti me,« je mrko rekel Peppone, prijel ukrivljeni palici in ju zravnal.

Don Camillo in Peppone Prevedel Dean Rajčić

5

Giovannino Guareschi Don Camillo in Peppone 5

Giovannino Guareschi

Don Camillo in Peppone 5

Celjska Mohorjeva družba, Prešernova 23, si-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2017 Vse pravice pridržane. Natisnjeno v Sloveniji.

Naslov izvirnika: Giovannino Guareschi. Tutto don Camillo – Volume primo © Alberto & Carlotta Guareschi Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.131.1-32 821.131.1-7 821.131.1.09Guareschi G. GUARESCHI, Giovanni Don Camillo in Peppone / Giovannino Guareschi. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2013-<2017> Prevod dela: Tutto don Camillo 5. - 2017 ISBN 978-961-278-308-2 (zv. 5) 268826624

Vsebina 172. Partíje škope 173. Zlata mrzlica 174. Človek brez glave 175. Beraški menih 176. Rdeča vrtnica 177. Spolovinarska srčnost 178. Stalinovo darilo 179. Luč, ki ne ugasne 180. Od božiča …

181. … do silvestrskega večera 182. Vinta 183. Superlošč 184. Blediček 185. V preobleki 186. Šala 187. »Vihar« 188. Tovariš Penelop 189. Gladovna stavka 190. Vest 191. Proletarska zmaga 192. Pejsaž in podoba 193. Tovariš Plevel 194. Canalaccio 195. Trotil 196. Spet se vidiva pri Filipu 197. Volilni material

7 19 31 42 51 59 72 84 93 102 106 119 133 143 157 165 175 184 193 203 213 228 243 255 267 277

198. Pomembno je biti na listi 199. Mali lepotec 200. Slonova zaobljuba 201. Na mostu 202. Trgovina z Ĺživili s skrivnim vhodom 203. Zborovanje v hiĹĄi 204. Upornik 205. DruĹžinska klop 206. Mir ljudem dobre volje

286 296 307 318 325 333 336 341 348

185

V preobleki Da bi človek lahko ujel direktni vlak, ki vozi v Milano, mora priti na železniško postajo kraja, ki je približno štirideset kilometrov oddaljen od vasi. Toda če hoče priti v Milano pred deveto uro, se do tja ne more pripeljati z avtobusom, ker tako zgodaj še ne vozi.

Zato se je moral Peppone podvizati, saj je moral čim prej priti v Milano, tam kupiti rezervne dele, ki jih je potreboval za popravilo nekega traktorja, in se z vlakom takoj vrniti. Jutro je bilo hladno in megleno, toda ko je Peppone trdno sedel v sedlu svojega motorja, se ni bal nikogar in ničesar.

Na železniško postajo je prispel ves premražen in pustil motor na parkirnem prostoru pred postajo, toda zmanjkalo mu je časa za nakup vozovnice, kajti ko je pritekel na peron, se je vlak že začel premikati.

Vseeno mu je uspelo skočiti na vlak, v vagon drugega razreda.* Peppone je zagledal povsem prazen kupé. Zdelo se mu je, kot da ga vabi in vabilu se preprosto ni mogel upreti. ›Ni problema, stroške za višjo vozovnico bom pač vračunal v ceno popravila traktorja,‹ je pomislil. ›Zdaj se mi res ne ljubi prebijati se skozi gnečo in trpeti neznosen smrad v tretjem razredu.‹ Mimo je prišel sprevodnik, ki mu je zaračunal vozovnico, nato pa je Peppone zaprl vrata kupeja, zagrnil zavesice in se zleknil na dolgo tapecirano sedišče v skritem upanju, da ga ne bo nihče motil. * V tistih časih, torej takoj po drugi svetovni vojni, je bil še v veljavi tretji razred in drugi razred je bil nekako primerljiv z današnjim prvim.

143

Mir, ki je vladal v kupeju, je Pepponeju tako ugajal, da je zadremal in kinkal, vse dokler ni prišel kontrolor, ki mu je vozovnico preluknjal. Ko je kontrolor šel iz kupeja, ni povsem zaprl vrat in Peppone je že prijel za kljuko, da jih zapre in naprej uživa v miru, toda ustavil se je, ko je zaslišal neki glas, ki je prihajal s hodnika. »Rad bi plačal razliko do drugega razreda.« Peppone je bil prepričan, da se ni zmotil: tisti, ki je hotel plačati razliko do drugega razreda, ni mogel biti nihče drug kot don Camillo.

Peppone je rahlo odgrnil zavesico, toda na njegovem obrazu se je pokazal izraz začudenja, kajti človek, ki je pred njim na hodniku govoril s kontrolorjem, je imel don Camillov glas, obraz in postavo, pa vendar ni bil don Camillo.

Oblečen je bil namreč v obleko, ki ni bila niti malo podobna duhovniškemu talarju.

Peppone je počasi zaprl vrata kupeja, se zleknil na sedišče in si pokril obraz s časopisom Unità. ›Don Camillo v civilu!‹ je zamrmral sam pri sebi. ›Ta je pa res dobra! Ampak kako neki je ta nebodigatreba prišel sem?‹ Don Camillo je prišel sem preprosto tako, da je na železniški postaji stopil v prvi vagon tretjega razreda v duhovniški obleki, in ko je vlak odrinil, je prehodil vse vagone tretjega razreda in pogledal vse obraze, in ker ni našel nobenega znanega ali sumljivega človeka, se je šel zapret v stranišče.

Tam si je slekel duhovniško obleko, si oblekel civilno, ki jo je imel spravljeno v kovčku, in se odpravil v vagon drugega razreda. S tem ni nič tvegal, saj ni nihče iz vasi, niti najbogatejši zemljiški posestnik, nikoli potoval v drugem razredu.

Ko je don Camillo plačal razliko do drugega razreda, je odprl vrata Pepponejevega kupeja in previdno pomolil glavo skozi špranjo, a jo je hitro potegnil nazaj in vrata zaprl. Mož, ki je spal s časopisom Unità, razprostrtim čez obraz, nikakor ni mogel biti prijeten sopotnik za duhovnika.

Don Camillo je spet prijel svoj kovček in se odpravil po hodniku, pri čemer je pokukal v vsak kupe ter se ustavil šele takrat, ko je naletel na povsem praznega.

144

Medtem pa je pod Unità Pepponejeva velika glava razmišljala: ›Ne more iti nikamor drugam kot v Milano; ampak zakaj se je preoblekel?‹ Peppone je premlel vse možnosti, tudi tiste najbolj drzne in nemogoče, nazadnje pa je prišel do edinega možnega zaključ­ka: da bi izvedel, kaj gre don Camillo počet v Milano v preobleki, bi ga moral na vsak način zasledovati.

Peppone je v trenutku pozabil na rezervne dele za traktor. Če se preobleče reakcionar, se za tem zagotovo skriva nekaj umazanega. Odločil se je, da takoj stopi v akcijo. Preiskal je hodnik, in ko je ugotovil, da je popolnoma prazen, je hitro vsto­pil v tretji razred ter se ustavil šele takrat, ko je prišel do prvega vagona, ki je bil na čelu vlakovne kompozicije.

Ko je vlak prispel na peron železniške postaje v Milanu, je Peppone odvihal ovratnik plašča, izstopil iz vlaka in jo kakor blisk mahnil proti izhodu.

Prečkal je postajno čakalnico in se skril v bližini časopisnega kioska, pri čemer ni niti za trenutek izpustil iz oči izhodnih vrat postaje. Ko je v množici potnikov zagledal glavo visokega človeka, podobnega don Camillu, se je spustil po velikem stopnišču in ga šel počakat v pritličje, pod obok na začetku veže.

Kaj neki bo storil: bo poklical taksi, bo šel na avtobus ali na tramvaj? Treba je bilo stopiti v akcijo in ga zasledovati takoj, ko bi se prikazal, in na to se je moral Peppone psihično pripraviti.

Toda don Camillo je zamujal, ni in ni ga hotelo biti na spre­ gled in v nekem trenutku je Peppone celo z grozo pomislil, da se je morda spustil po stranskem stopnišču in stopil na trolejbus pod nadvozom.

Toda nič od tega; don Camillo se je zadržal zato, da odloži svoj kovček v garderobno omarico, za kar je potreboval kakih deset minut, nato pa se je prikazal v veži.

Kaj bo izbral: tramvaj, taksi, avtobus? Kaj pa, če ga čaka kak osebni avtomobil?

Peppone je komaj dihal zaradi strahu, da ne bi izgubil sledi za njim.

145

Toda zadeva se je rešila nepredvidljivo in hkrati ugodno za Pepponeja: don Camillo se je namreč odpravil peš. To je Pepponeju znatno olajšalo zasledovanje in ga je odtlej spremljal kot senca.

V nekem trenutku se je prikazal pred njim eden izmed uličnih fotografov z leico, obešeno okrog vratu: »Posnameva eno lepo fotografijo?« »Ne, ne!« je nevljudno odgovoril Peppone. Nato pa si je premislil in poklical mladega fotografa. »Ja, posnemite fotografijo, ampak ne meni,« mu je razložil. »Vidite tistega hrusta tam spredaj … z rjavim površnikom in s sivim klobukom? Fotografirajte ga, ampak ne da bi to opazil.

Dobro vas bom plačal!« »Brez skrbi, delo bom opravil tako, kot je treba,« je odgovoril mladenič in prešel v pretanjen ter neopazen juriš na hrusta.

Peppone je fotografov manever spremljal z dovolj varne razdalje. Hitro se je dalo razumeti, da gre za sposobnega tipa; dohitel je don Camilla, ga prehitel s sproščenimi koraki, se skril za tramvaj, in ko mu je don Camillo prišel na muho, je sprožil prvo fotografijo.

Nato je sprožil še drugo, ko je bil don Camillo deset metrov pred njim, in nazadnje še tretjo.

Don Camillo ni ničesar opazil, saj je bil ves zbegan v vsem tem vrvežu. Pepponeja je prevzelo zmagoslavje; s takšno fotografsko dokumentacijo bi lahko opravil odlično delo v volilni kampanji. Peppone je že videl razglase, na katerih bi bile reproducirane povečane fotografije, pod njimi pa bi pisalo: Kdo neki je ta eleganten gospod, ki se sprehaja po ulicah Milana? Raje kot da bi onečastil talar, ga je slekel in se preoblekel v civil!

Tedaj je prišel k njemu fotograf: »Delo je opravljeno. Vse je teklo gladko kot po maslu.

Narediva šest slik za vsak posnetek?« »Da, naredite jih šest in povečajte posnetke. Ampak potrebujem jih takoj.« Fotograf je razširil roke: »Pred večerom ne bo mogoče.« 146

»Mora biti mogoče.« Fotograf je potegnil iz žepa majhen blok, načečkal nekaj na prvi listek, ga odtrgal in izročil Pepponeju: »Bodite ob dveh popoldne na tem naslovu. Vse bo pripravljeno.

To znese šest tisoč lir; tri takoj in tri ob izročitvi materiala.« Peppone je potegnil iz žepa tri bankovce po tisoč lir in jih dal mladeniču. »Glejte, da bo delo opravljeno res dobro.« »Fotoscat je najboljše fotografsko podjetje v Milanu.« Peppone, ki kljub pogovoru s fotografom ni prekinil zasledovanja in ni niti za trenutek izpustil iz oči svoje žrtve, je mladega fotografa na hitro pozdravil in se nato posvetil izključ­no don Camillu.

Zdelo se je, kot da se don Camillu nikamor ne mudi, saj ne le, da je hodil zelo počasi, pač pa se je ustavil pred skoraj vsako izložbo. ›Ali je opazil, da ga nekdo zasleduje, in se dela, da se mu ne mudi in da pohajkuje,‹ je pomislil Peppone, ›ali pa ima kakšen zmenek ob določeni uri in skuša ubiti čas.‹ Druga domneva je bila očitno resnična, kajti don Camillo je v nekem trenutku vzel iz žepka uro, pogledal nanjo in pospešil korak.

Peppone mu je brez težav sledil do trga Piazza della Scala.

Toda od tam naprej se je zasledovanje otežilo zaradi velike množice ljudi.

Ko je pozneje don Camillo stopil v pasažo galerije Viktorja Emanuela II., ki povezuje Piazza della Scala in glavni milanski trg Piazza del Duomo, je Pepponeja začel oblivati mrzel pot: ›Zagotovo je opazil, da ga nekdo zasleduje, in me je pripe­ ljal vse do sem, kjer je velikanski vrvež; tako bo v pravšnjem trenutku smuknil med množico in ga ne bo več mogla najti živa duša!‹ In res, ko je don Camillo prečkal pasažo galerije, zavil na levo in prišel pod obokana stebrišča, ki potekajo ob robu trga Piazza del Duomo, se je izgubil v množici.

147

Toda Bog obstaja tudi za ljubiteljske detektive, tako da je Peppone, ki je že izgubil vsako upanje, da bo ponovno izsledil svojo žrtev, ponovno zagledal don Camilla, ki je vstopal v veleblagovnico »Rinascente« na Piazza del Duomo.

Don Camillo, ki je imel Pepponeja ves čas za petami, se je začel vzpenjati po premičnih stopnicah in se povzpel vse do zadnjega nadstropja. Nato pa se je začel prav tako po premičnih stopnicah spuščati in se spustil vse do kleti.

In iz kleti se je po premičnih stopnicah spet povzpel do zad­njega nadstropja. In nato se je spet spustil, vendar se je ustavil v pritličju.

V klet je prišel po običajnih stopnicah, nato pa se je spet vrnil k premičnim stopnicah in se po njih povzpel do zadnjega nadstropja.

Tam pa je don Camilla, kot kaže, nenadoma prevzela neka misel, kajti spet je pogledal na uro, se po premičnih stopnicah spustil do pritličja, zapustil stavbo na nasprotni strani od tiste, s katere je vstopil, in s korakom bersaljerja korakal po Piazza della Scala.

Na Piazza della Scala je urno smuknil v taksi in ta je švignil kot blisk. Toda Peppone mu je sledil v drugem taksiju.

Dirka ni bila dolga, saj je don Camillo le nekaj minut pozneje izstopil. »Ustavite tukaj,« je rekel Peppone taksistu. »Imam zmenek z nekim prijateljem. Počakal bom, da pride.« Taksist je potegnil iz notranjega žepa suknjiča časopis in ga začel mirno brati, medtem ko je Peppone, ki se je skrival na zadnjem sedežu, sledil vsakemu don Camillovemu gibu.

Ko je don Camillo plačal taksistu in izstopil iz avta, je kakšno minuto stal na pločniku, potem pa je začel hoditi sem ter tja pred velikimi na stežaj odprtimi vrati.

Najbrž ga je mučil dvom ali obhajal sum. Kakorkoli že, kar na lepem je sprejel odločitev in smuknil skozi velika vrata.

Peppone je napel oči in uspelo mu je prebrati, kaj piše na vzidani tablici ob vratih: »Montecatini!«* * Montecatini je bil koncern za rudarstvo in kemično industrijo, leta 1966 pa se je z energetsko družbo Edison združil v koncern Montedison.

148

Kakšen smisel ima, da se župnik iz Nižine preobleče v civilno obleko zato, da bi šel v Milano na upravo družbe »Montecatini«?

Mogoče zato, da bi kupil umetno gnojilo?

Potem se mu je pa posvetilo: vatikanska duhovščina in ameriška veleindustrija kujeta zaroto proti proletariatu, in bolj ko se volitve bližajo, bolj so zarotniki dejavni. »Kot kaže, moj prijatelj ne bo prišel na zmenek,« je rekel Peppone taksistu. In že se je pripravljal, da stopi iz avta, ko je nenadoma opazil, kako don Camillo prihaja iz stavbe. »Vseeno počakajva še kakšno minuto,« je rekel Peppone taksistu.

Don Camillo je po prihodu iz stavbe zavil na desno in naredil nekaj korakov, nato pa se je ustavil, obrnil za sto osemdeset stopinj, začel hoditi proti velikim vratom in spet vstopil skoznje.

Ko je prišel v vežo, se je obrnil na levo okrog, odkorakal ven na ulico, ponovno vstopil v stavbo in nato ponovno šel ven iz stavbe. Toda tokrat se ni obrnil, ampak jo je potegnil naravnost.

Taksist, ki je spremljal don Camillovo početje, se je zarežal: »Očitno je tako, da se ljudem, ko pridejo v stara leta, skisajo možgani in se zabavajo s sodobno tehnologijo kot majhni otroci!

Ste videli, kaj je počel oni?« »Sem« je odgovoril Peppone. »Ampak nisem razumel, kako to gre.« »Niste iz Milana?« »Ne.« »Aha. V tej stavbi so velika steklena drsna vrata z dvema kriloma, ki se odpirajo na principu senzorja in fotocelice, torej avtomatsko. Ko človek prestopi prag, se žarek med senzorjem in fotocelico prekine in vrata se odprejo. In enako velja, ko človek odhaja iz stavbe. Opazujte tistega človeka.« Neki človek je ravno vstopal v stavbo in Peppone ga je pozorno gledal. »Moj prijatelj očitno sploh ne bo prišel,« je rekel Peppone, ko je uvidel, da mora nekaj ukreniti, da ne bi svoje žrtve izgubil iz oči.

149

Plačal je taksistu za čas vožnje in postanka, nato pa je stopil iz avta in nadaljeval zasledovanje don Camilla. Toda že po nekaj korakih se je obrnil in odkorakal naravnost proti velikim steklenim vratom, ki so se voljno in skoraj čudežno odprla pred njim in se zaprla za njegovim hrbtom.

Podoben fenomen se je zgodil, ko je Peppone odhajal iz stavbe. g Don Camillo je spet začel pohajkovati. Zdelo se je, kot da nima pojma, kam bi hotel iti. Kljub temu pa mu je bil Peppone ves čas za petami, kajti duhovnikom, četudi so oblečeni v civilno obleko, človek ne more nikoli zaupati.

Vsa zadeva je že začela postajati strašansko enolična, toda v nekem trenutku je prišlo do preobrata in vse skupaj je spet postalo zanimivo. Ko sta namreč don Camillo in za njim še Peppone zavila v neko ozko ulico, se je za njunima hrbtoma zaslišalo kričanje in zelo hitro se jim je približevala velika gruča ljudi, ki so strašansko vpili in mahali s transparenti, na katerih so bila ostra protivladna gesla. Številna gesla so med drugim omenjala tudi ukinitev tako imenovanega »prevarantskega zakona«.* Peppone se je umaknil pred množico tako, da je smuknil v vežo skozi bližnja vrata, ki so bila slučajno odprta, don Camilla, ki je hodil sredi ulice, pa je množica dohitela, posrkala vase in ga med pohodom proti bližnjemu trgu, očitno cilju tega sprevoda razgretežev, vse bolj potiskala naprej, tako da se je nazadnje znašel v povsem prvih vrstah.

Težava je bila v tem, da so na majhnem trgu v polni bojni pripravljenosti stali v vrsti pripadniki posebne policijske enote, in Peppone, ki je hitel za množico, je prišel na trg ravno v pra* »Prevarantski zakon« (it. legge truffa) je bolj znano ime volilnega zakona iz leta 1953, ki je uvedel v Italiji nekakšno mešanico proporcionalnega in večinskega volilnega sistema. V njem je bila tudi sporna določba o dodatnem številu sedežev v parlamentu za zmagovito stranko (glej zgodbo št. 206). Po velikih protestih ljudi in ostrih kritikah, pa tudi zaradi tega, ker ni dal želenega učinka, je bil zakon ukinjen leta 1954.

150

vem času, da je videl, kako skupina specialcev v silovitem napadu razbija čelo kolone demonstrantov.

Seveda je med demonstranti, ki so bili v prvi vrsti, največ pozornosti vzbujal don Camillo zaradi nenavadno krepke in visoke postave; in na don Camillovi buči se je razdivjal tak vihar batin, zaradi katerih je videl toliko zvezd, da bi bilo z njimi mogoče napolniti dva ali tri nebesne svode.

In glede na to, da je množica, ki se je zbrala v uličici, močno pritiskala proti trgu, so se nesrečniki na čelu kolone znašli v precepu, saj niso mogli iti nazaj, tako da so specialci z gumijevkami vse bolj silovito tolkli po njihovih beticah in hrbtih, ki so že do tedaj prejeli astronomsko število batin.

Don Camillo, ki ga je presenetila ta poplava – pravzaprav bi bilo primerneje reči vesoljni potop – udarcev, je bil na začetku zbegan, nato pa je uvidel, da bi mu, če bi še naprej stal na tem mestu, naredili tako veliko glavo kot balon, zato se je s silovitim gibom izvil specialcem iz rok, se obrnil na levo okrog in se skušal prebiti skozi množico, toda preboj mu ni uspel. Ko so specialci zagledali ta hrbet, obsežen in udoben kot postelja za dve osebi, se jim je zdelo, kot da so dobili povabilo na poroko, in so ga začeli izpraševati s tako gorečnostjo, da je zaradi tega don Camillo hočeš nočeš moral zbrati v sebi čisto vse atome moči za odločilno dejanje: z obema rokama je zgrabil krajce klobuka, sklonil glavo in začel na vso moč potiskati proti množici razgretežev, tako da si je naredil prostor in se je lahko umaknil bolj proti sredini množice.

Zaradi nevarnosti, da bi specialci vnovič napadli, tokrat z maricami, se je množica razkropila in don Camillo je lahko smuknil v stransko uličico ter našel zavetje v neki kavarni.

Peppone je imel oči zgolj in samo za don Camilla in to, da je videl, kako je don Camillo fasal vse tiste udarce z gumijevkami specialcev, mu je napolnilo srce z neizmernim veseljem.

Misel, da bo potem lahko pripovedoval v vasi, česa vse je bil deležen don Camillo in kako so ravnali z njim, ga je preprosto navduševala. Še več, spravljala ga je v delirij.

Don Camillu je sledil tako, da si je utiral pot skozi množico z odrivanjem ljudi s komolci, in nekaj trenutkov pozneje 151

je tudi sam vstopil v isto kavarno, v katero je malo prej vstopil don Camillo.

Velika dvorana je bila nabito polna ljudi in don Camillo, ki je sedel za mizo v kotu, je previdno prešteval buške, ki jih je imel na najbolj vidnih mestih.

Peppone je zmagoslavno prekinil igro zasledovanja. Usedel se je za mizo, ki je bila v neposredni bližini mize, za katero je sedel don Camillo, in veselo zavpil: »Oštir, plačam pijačo vsem!« Kavarnar ga je sumničavo pogledal: »Kaj vam je? Ste zadeli sedmico na loteriji?« »Še več!« je povedal Peppone in se začel režati. »Videl sem nekega tipa, kako je fasal od specialcev vse tiste batine, ki bi mu jih rad dal jaz! Kako zelo so mu pristajale; namazali so ga tako lepo, kot bi ga umetniško namazal z barvami sam slikar Correggio. Tisti dobri fantje notranjega ministra Sceibe so res sposobni, ni kaj!« Don Camillo je vse Pepponejeve besede potrpežljivo prenašal in se ni premaknil niti za milimeter. Toda Pepponejeva prefinjena ironija očitno ni požela pretiranega uspeha, kajti kmalu zatem, ko je Peppone izgovoril te besede, ga je obkolilo kakih trideset mož z namrščenimi obrazi, ljudi, ki so prišli v kavarno zato, da bi se zatekli pred viharjem policijskih gumijevk. »Umazani fašist!« mu je rekel nekdo in s plosko roko zamahnil proti njemu, tako da mu je odletel klobuk z glave.

Peppone ni imel niti toliko časa, da bi odprl usta, kajti v naslednjem trenutku ga je naskočila vsa trideseterica in vsakdo si je prizadeval z dušo in telesom, da bi ga čim bolj obdelal. Na srečo pa je gospodar kavarne še pred začetkom obdelave namignil natakarju in ta je kakor blisk stekel na trg, ki je bil le nekaj korakov oddaljen od kavarne, in enega izmed pripadnikov specialnih enot, ki so ostali na straži, obvestil, da je prišlo v kavarni do pretepa.

Takoj ko so podivjanci zavohali vonj po bližajoči se gumi, so prenehali s tepežem in jo popihali skozi dvoriščna vrata.

Ko je Peppone po tej poplavi batin spet priplaval na površje, se 152

je komaj spravil na noge in se nato zgrudil na stol. Kavarnar mu je prinesel velik kozarec konjaka in mu rekel, naj ga spije.

Tedaj so v kavarno vstopili specialci. »Vsi so zbežali,« je razložil gospodar. »Če bi tepež trajal še pet minut, bi ga zdrobili na koščke!« Specialci so se obrnili k Pepponeju: »Jih poznate?« »Nikogar ne poznam,« je odgovoril Peppone. »Na demonstracijah sem se znašel po nesreči in da bi zbežal pred to zmešnjavo, sem se zatekel v kavarno.« Razložil jim je, odkod prihaja, in da je prišel v Milano zato, da kupi rezervne dele za traktor. Pokazal je osebno izkaznico in pismo podjetja, ki ga je povabilo v Milano na nakup teh delov.

Policisti so se nato obrnili h gospodarju: »Kaj pa vi poznate tiste tipe?« »Nikoli jih nisem videl. Sem so prišli zato, da bi se zatekli pred policijskim napadom. Vsi so zločinci, komunistična drhal. Kot zverine so se vrgli nanj, ker nima enakega prepričanja kot oni.« Eden od policistov je videl, da v kotu kavarne sedi don Camillo. »Kaj pa tisti tam pripada tej skupini?« je sumničavo vprašal. »Nekam znan obraz mi je.« Kavarnar je razširil roke. »Ne vem. Obraz komunista nedvomno ima, je pa res, da se med tepežem sploh ni premaknil s svojega stola.« Policijski podčastnik je vzel iz žepa knjižico in si nameraval nekaj zabeležiti. »Raje pustite vse skupaj, gospod policist,« je dejal Peppone. »V teh trenutkih imate dosti drugega pomembnejšega dela. Jaz imam trdo kožo, in da bi mi naredili kaj slabega, bi potreboval veliko večjo silo. Sicer pa se bom v najkrajšem možnem času vrnil v svojo vas in rešena zadeva.« Z ulice se je zaslišalo vreščanje in policisti so odšli.

Gospodar kavarne je natočil Pepponeju še en kozarec konjaka, s katerim se je tovariš župan okrepčal in spravil svoj motor na delovno temperaturo.

153

Ko je Peppone poravnal zmečkana oblačila in preštel buške na glavi, je vstal in vprašal kavarnarja: »Koliko sem dolžan?« Kavarnar je odkimal z nasmeškom na obrazu, mu ponudil roko in rekel: »Nič; ljudje enakih prepričanj moramo drug drugemu pomagati! Pozdravljen, kamerad!« Peppone je kavarnarju stisnil roko in odšel.

Kmalu zatem sta se don Camillo in Peppone znašla na klopci v parku. »Jasno,« je v zelo sarkastičnem tonu pripomnil Peppone, »ti policisti, uslužbenci klerikalne vlade, ne spoštujejo nikogar, celo duhovnikov ne!« »Ampak tudi ti komunisti ne spoštujejo nikogar, niti svojih somišljenikov! …« je odvrnil don Camillo. »To je nekaj drugega, častiti!« se je zarežal Peppone. »Nekaj drugega!« »Ampak batine so zmeraj batine, ne glede na to, s katere strani jih dobiš,« je dejal don Camillo. »No, kakorkoli, te batine nimajo nobene veljave, ker so preprosto posledica nesporazuma.« »To govorite zdaj, častiti, ko še niste uredili vtisov, ampak vprašal vas bom jutri, in me prav zanima, kaj boste povedali.« Peppone si je prižgal toskansko cigaro, potegnil nekaj dimov in potem vprašal don Camilla: »Častiti, so vam to obleko za prost izhod poslali naravnost iz Vatikana?« Don Camillo je zavzdihnil: »Ne, to obleko mi je pustil doma moj brat. Oblekel sem jo zato, da bi jo malo prezračil.« »Res je bila dobra ideja, da ste jo oblekli; ne le, da ste jo prezračili, ampak ste dali tudi policistom možnost, da so jo izprašili tako, kot se spodobi.« Don Camillo je izvlekel desno roko iz žepa plašča in pokazal Pepponeju policijsko gumijevko. »V tisti zmešnjavi mi je ostala v roki …« je razložil.

Peppone je potegnil iz žepa kos blaga.

154

»Tudi meni je v tisti zmešnjavi v kavarni ostalo nekaj v roki,« je rekel.

In to je bil ovratnik jakne s komunistično značko, vtak­ njeno v gumbnico. »Najbolje, da si izmenjava trofeji,« se je zarežal don Camillo in mu ponudil gumijasto palico, sam pa vzel od Pepponeja ovratnik s komunistično značko.

Peppone je nekaj trenutkov obračal v rokah gumijevko, nato pa jo je zabrisal daleč proč. »Grda trofeja, častiti, čeprav me spominja na dogodek, ki je zame prijeten, za vas pa neprijeten.« Tudi don Camillo je zagnal proč ovratnik. »Prav si storil, da si ga vrgel proč, Peppone. Jaz imam še eno gumijevko, kajti v zmešnjavi sta mi ostali v rokah dve … Ampak to bom obdržal. Nikoli se ne ve, lahko mi bo kdaj prišla prav.« Peppone je s prezirom pogledal gumijasto palico, ki jo je don Camillo potegnil iz drugega žepa, in zatem rekel: »Ne izpustite prav nobene priložnosti, da razkrijete svojo umazano fašistično dušo!« »Da, kamerad,« je z nasmeškom odgovoril don Camillo.

Kot ris jezni Peppone se je oddaljil. Toda kaj kmalu se je spet razvedril, saj se je spomnil fotografij, ki jih je fotograf v njegovem imenu posnel dopoldne tega dne. Iz listnice je vzel potrdilo, našel taksi in vozniku rekel, naj ga odpelje do ulice in hišne številke, navedene na potrdilu. In ko ga je taksi pripeljal do tega kraja, je Peppone lahko videl le razvaline bombardirane hiše.

Tri tisoč lir za fotografije, posnete s fotoaparatom, v katerem sploh ni bilo filma.

Fotografije, ki so bile vredne milijon lir. g Tudi ob vrnitvi v svojo vas je moral Peppone iti v vagon drugega razreda, saj je bil ves zmečkan. In takoj ko se je usedel na udobno, kavču podobno sedišče, je prišel v kupe don Camillo, oblečen v duhovnika.

155

»Se je končalo vaše brezskrbno potepanje po Indiji Koromandiji?« je vprašal Peppone. »Ja, končalo se je.« »Če sem čisto pošten,« je dodal Peppone, »Milano ni zame nič posebnega, čeprav ga tako hvalijo.« »No, ima svoje dobre in slabe strani,« je odgovoril don Camillo, ki vsemu navkljub ni mogel pozabiti dveh čudes sodobne tehnike: premičnih stopnic v veleblagovnici »Rinascente« in »magičnih« vrat v stavbi družbe Montecatini.

Ko je don Camillo prišel domov, je šel pokleknit pred Kristusa nad glavnim oltarjem. »Si že nazaj, don Camillo? Si se imel lepo?« »Da, Jezus, zelo lepo, ampak vsega lepega je enkrat konec; človek nikoli ne sme pretiravati v uživanju.« Modre besede.

156

Giovannino Guareschi | Don Camillo in Peppone 5 | Naslov izvirnika: Tutto don Camillo. Volume primo | Prevedel Dean Rajčić | Uredil Ivan Mohar | Prelom in oprema Lidija Murenc | Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. | Za založbo predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič | Natisnila tiskarna Dravski tisk d. o. o. v 700 izvodih | Celje-Ljubljana 2017

9 789612 783082

20 €

Giovannino Guareschi

35

ovih

zgod

b

N

5 Giovannino Guareschi Don Camillo in Peppone

Don Camillo je z vsako roko prijel eno železno palico rešetke in ju zvil proti sebi. »Tako je udobneje,« je razložil. »Če pa te moti prepih, ju lahko spet zapreš.« »Ja, moti me,« je mrko rekel Peppone, prijel ukrivljeni palici in ju zravnal.

Don Camillo in Peppone Prevedel Dean Rajčić

5