Page 1

35

Prizadeval sem si za resnico in doživljal tisto, kar se mi je razodevalo, kot resnico. Zgodovinsko pravoslavje se mi je zdelo premalo vesoljno, preveč zaprto, skoraj sektaško. Nisem krivoverec in niti najmanj sektaš, ampak verujoči svobodomislec. Moje ideje so popolnoma svobodne, a povezane s prvinsko vero. Zame je značilna neomajnost neke prvinske vere. Pri meni gre za religiozno doživljanje, ki ga zelo težko izrazimo z besedami. Poglabljam se v duha in se zaustavljam pred skrivnostjo sveta, pred skrivnostjo vsega, kar obstaja. In vsakokrat znova s prodorno ostrino občutim, da obstoj sveta ne more biti samozadosten, ni mogoče, da za njim v še večji globini ne bi obstajala neka Skrivnost, nek skrivnostni Smisel. Ta skrivnost je Bog. Ljudje se niso mogli domisliti višje besede. Negacija Boga je možna le na površini, ne pa v duhovni globini.

Nikolaj Berdjajev Samospoznanje

35 € 9 789612 784294

Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev (1874–1948) je bil ruski filozof in religiozni mislec. Ko je v začetku 20. stoletja spremenil svoj marksistični in materialistični nazor ter se usmeril v duhovnost in religioznost, se je ob svojih izjemnih filozofskih razmišljanjih ter najostrejših in najradikalnejših krščanskih pogledih uveljavil kot ugleden glasnik filozofije osebnosti in svobode, ki je bila vseskozi izvor njegovega razmišljanja, nemira in iskanja. Po izgnanstvu iz komunistične Rusije je do smrti živel in ustvarjal v Parizu. Njegovo ime ni vpisano samo v zgodovino ruske, marveč tudi svetovne kulture. Samospoznanje je eno od poslednjih stvaritev Berdjajeva, svojevrsten povzetek njegove filozofske dediščine. V Eseju filozofske avtobiografije – tako je opredelil zvrst svoje knjige – se kot osnovne teme pojavljajo osebnost in čas, osebnost in njena epoha, osebnost in njena duhovna svoboda.

35

Nikolaj Berdjajev Samospoznanje

35

Znameniti ruski filozof Nikolaj Berdjajev (1874–1948) se je ob koncu svojega življenja ozrl na svojo življenjsko pot, ki ga je vodila od rodnega kraja blizu Kijeva preko Sankt Peterburga v Berlin, nato pa v Pariz, kjer je v njegovem predmestju Clamartu opisal svoje duhovno potovanje, človeško zorenje, intelektualna odkritja pa tudi trenutke grenkobe, dvomov in temine. Svojemu zapisu je dal ime Samospoznanje. Čeprav priznava, da je zavestno sprejel, da bo izhajal predvsem iz sebe, ne zaide v narcistično zagledanost vase, ampak v svojih globinah odkriva nekoga Drugega ali vsaj njegove sledove, ki jih imenuje Bogopodobnost. Gre za izkustvo svobode, ki ga najbolj približa Bogu. Res je, da je bil v imenu te svobode Berdjajev vse življenje »anarhist«. Toda te besede ne smemo razumeti zgolj kot ikonoklastično razdiranje vseh družbenih struktur, ki se izdajajo za svete. Duhovni pisatelj misli tudi na človeka, ki ne more biti sam sebi počelo, ampak ga lahko najde le v Bogu. Zato njegovi spomini niso nostalgično oziranje v preteklost, ampak ustvarjalna misel, ki hoče iz preteklosti vstopiti v nov čas, v večnost. Dr. Edvard Kovač

Prevedel Pavel Požar


35

Nikolaj Berdjajev SAMOSPOZNANJE


Nikolaj Berdjajev SAMOSPOZNANJE Esej filozofske avtobiografije Zbirka Religiozna misel 35 © Celjska Mohorjeva družba, 2019 Vse pravice pridržane. Naslov izvirnika: Николай Бердяев Самопознание: Опыт философской автобиографии Санкт-Петербург, Азбука, Азбука-Аттикус, 2015

Svetopisemsko besedilo je iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). © 1996, 2003, Društvo Svetopisemska družba Slovenija, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Berdjaev N. A. 1Berdjaev N. A.(092) 821.161.1-94 BERDJAEV, Nikolaj Aleksandrovič       Samospoznanje : esej filozofske avtobiografije / Nikolaj Berdjajev ; prevedel [in opombe [napisal]] Pavel Požar ; [uvodna beseda Edvard Kovač ; spremna beseda Pavel Požar]. - Celje ; Ljubljana : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2019. - (Zbirka Religiozna misel ; 35) Prevod dela: Samopoznanie ISBN 978-961-278-429-4 298857984


Nikolaj Berdjajev

SAMOSPOZNANJE Esej filozofske avtobiografije

Prevedel Pavel PoĹžar


Vsebina 9 Zreti v svojo dušo 13 Predgovor 19 1. Izvori in poreklo. Jaz in okolje sveta. Prva gibala. Aristokratsko okolje 53 2. Samota. Otožnost. Svoboda. Uporništvo. Sočutje. Dvomi in duhovni boji. Razmišljanje o erosu 101 3. Prvo spreobrnjenje. Iskanje smisla življenja 109 4. Svet filozofskega spoznanja. Filozofski izvori 130 5. Spreobrnitev k revoluciji in socializmu. Marksizem in idealizem 162 6. Ruska kulturna renesansa zgodnjega 20. stoletja. Srečanja z ljudmi


198 7. Obrat h krščanstvu. Religiozna drama. Duhovna srečanja 245 8. Svet ustvarjanja. »Smisel ustvarjanja« in doživljanje ustvarjalnega zanosa 264 9. Ruska revolucija in komunistični svet 289 10. Rusija in zahodni svet 348 11. Moja poslednja filozofija. Izpoved vere. Eshatološki svet. Čas in večnost 374 12. O samospoznanju in njegovih mejah. Zaključek o sebi 396 Težka leta 417 Spremna beseda Nikolaj Berdjajev in njegovo Samospoznanje 431 Slovenska bibliografija Nikolaja Berdjajeva 436 Imensko kazalo


3 Prvo spreobrnjenje. Iskanje smisla življenja V življenju vsakega človeka obstaja ritmičnost in periodičnost. To sem posebej opažal v svojem življenju. Izmenjavanje različnih obdobij je povezano s tem, da človek v sebi ne nosi polnosti in ne more biti stalno v stanju poleta. Imel sem obdobja večjih poletov, ko sem bil blizu doživljanju ekstaze, pa tudi obdobja otopelosti, ko sem se spuščal navzdol, ko sem doživljal obdobja slabljenja ustvarjalne energije. Vendar moram, medtem ko pregledujem svojo duhovno pot, reči, da pri meni ni bilo tega, kar v strogem smislu besede imenujejo spreobrnjenje (conversion).59 Ne vem za takšen dan, ki bi v mojem življenju predstavljal prelomnico. Nisem imel spreobrnitvene krize, to pa mogoče zato, ker je moje celotno duhovno življenje nasploh sestavljeno iz samih kriz. Conversion ima mnogo večjo vlogo pri katolikih in protestantih kot pri nas. Zahodni kristjani pretiravajo s conversion. Pri nas, Rusih, je spreobrnjenje manj opazno, ostaja bolj v globini. O svojem duhovnem življenju bo govor v drugem delu knjige. Da bi pojasnil enega od najpomembnejših dogodkov mojega duhovnega Fr. conversion ’spreobrnitev, spreobrnjenje’; v nadaljevanju Berdjajev uporablja latinsko obliko conversio.

59

101


življenja, moram nemudoma povedati naslednje. Iz svojega otroštva se ne spomnim tradicionalnih pravoslavnih verovanj. Nisem se izneverjal tradicionalni veri niti se k njej nisem vračal. Nimam religioznih spominov, ki bi mi ostali v spominu za vse življenje, in to je velikega pomena za moj tip religioznosti. V mojem otroštvu je manjkalo pravoslavno religiozno okolje, iz katerega bi se napajal. Za dvoje prvih gibal svojega duhovnega življenja smatram iskanje smisla in iskanje večnosti. Pri iskanju smisla je šlo za izvorno iskanje Boga, pri iskanju večnosti pa za prvotno iskanje odrešenja. Ob neki priložnosti na prehodu iz otroštva v mladost me je presunila naslednja misel: čeprav ne poznam smisla življenja, pa že samo iskanje smisla življenja podeljuje življenju nek smisel, zato svoje življenje posvečam temu iskanju smisla. Šlo je za pravi duhovni prevrat, ki je spremenil moje celotno življenje. Doživel sem ga z navdušenjem. Ta prevrat sem opisal, a je bil rokopis ob moji prvi aretaciji zasežen in izgubljen. Zdaj bi želel še enkrat prebrati to, kar sem takrat napisal, da bi bil na ta način spet deležen ogromnega navdušenja, ki sem ga preživel takrat. To je bila dejansko moja prava spreobrnitev, najmočnejša v mojem življenju, spreobrnitev k iskanju Resnice, ki je bila obenem s tem tudi vera v obstoj Resnice. Iskanje resnice in smisla sem postavil nasproti vsakdanjosti, nesmiselni realnosti. Vendar pri mojem prevratu ni šlo za spreobrnjenje v kakršno koli veroizpoved, v pravoslavje ali pa enostavno v krščanstvo. To je bil obrat v smeri duha in spreobrnitev k duhovnosti. Za vedno sem ohranil prepričanje, da religije ni nad resnico, formula, ki so jo zlorabljali teozofi. To je za vedno zaznamovalo moje duhovno in intelektualno življenje. Kot temelj mojega bitja se je v meni izoblikoval radikalen spiritualizem. Tega izraza ne uporabljam v šolskem ali doktrinarnem, marveč v eksistencialnem smislu. V globini duše, v sloju, globljem od umskih teorij, sem začel verovati v prvotno realnost duha in v šele drugotno, zrcalno, simbolično-znakovno realnost zunanjega, tako imenovanega »objektivnega sveta«, naravnega in zgodovinskega. To doživljanje sveta je ostalo 102


v meni tudi v marksističnem obdobju. Prepričan sem, da ljudje prvinskega »spiritualizma«, ki niso nikoli preživeli materializma, predstavljajo tip ljudi, ki ni pripravljen sprejeti nikakršne religiozne pravovernosti v čisti obliki. Materialisti, ki so doživeli spreobrnjenje, lažje in raje sprejmejo religiozno pravovernost. To ugotavljam ves čas. »Spiritualist« od vsega začetka sprejema duha kot svobodo, »materialist« pa, ki mu je od vsega začetka težko priznati realnost duha, ga sprejema kot avtoriteto. »Spiritualist« ne pozna ostre konfesionalne spreobrnitve, »materialist« pa jo pozna. To je med drugim povezano tudi s tem, da religiozna pravovernost vključuje močan element religioznega materializma, ki je mimogrede tudi najbolj avtoritaren element religioznega življenja. Zato v nasprotju s prevladujočim mnenjem mislim, da duh predstavlja revolucionarno, materija pa reakcionarno počelo. Vedno so me mučila ne le teološka, dogmatična, cerkvena ali šolsko-filozofska vprašanja, marveč tudi vprašanja o smislu življenja, o svobodi, o zlu. Zaradi tega so mi bili blizu junaki Dostojevskega in Leva Tolstoja, preko katerih sem sprejel krščanstvo. Kot posledico duhovnega prevrata, ki sem ga doživel, sem začutil večjo duhovno moč. Vse moje življenje se je spremenilo. Začutil sem večjo duhovno trdnost, neomajno duhovno izhodišče življenja, in to ne le zato, ker sem našel opredeljeno resnico in smisel, opredeljeno vero, marveč tudi zato, ker sem se odločil posvetiti svoje življenje iskanju resnice in smisla, službi resnici. To pojasnjujem s tem, da je iskanje takšne vrste resnice v določenem smislu pravzaprav tudi najdenje resnice, da je spreobrnitev k takšne vrste smislu življenja pravzaprav tudi prežetost s smislom. To je razumel že Pascal. Verjel sem, da ima življenje višji smisel, vendar pa v tej veri ni bilo ničesar dogmatskega. Verjel sem v moč duha, in tako je ostalo za vedno. Spreminjala se je lahko le simbolika te duhovne moči. Prevrat ali spreobrnitev so pri meni spremljali moralno poboljšanje, očiščenje in celo neke vrste askeza. Spoznal sem, da je duh neodvisen od duševnih ovojev. Blizu mi je postal ideal človeka, ki prenaša preganjanja 103


in zatiranja zaradi svoje ideje in svojega verovanja. Tudi zdaj bi hotel ponovno živeti, da bi znova in znova iskal resnico in smisel. Novost in mladost resnice sta dejansko večni. Omenjal sem že, da imam neko čudno značajsko potezo. Nikoli nisem doživljal postopnega in kontinuiranega razvoja duhovnega življenja. Res­ nica je pred mano večno nova, prvorojena in na novo odkrita. Celo stara, že poznana knjiga se mi je ob ponovnem prebiranju zdela nova in dojemal sem jo na nov način. Le pravi ustvarjalni polet je v meni vzbujal entuziazem. Tako imenovani »razvoj« se mi je zdel odtujitev, ki se že nahaja pod znakom nujnosti, ne pa svobode. Moje mišljenje je intuitivno in aforistično. V njem ni diskurzivnega razvoja misli. Ničesar ne morem jasno razviti in dokazati. Razen tega se mi to zdi tudi nepotrebno. Kanta zelo cenim in ga imam zelo rad, smatram ga za enega največjih filozofov. A oblaganje Kantove misli s šolsko-sholastično skorjo, polno zapletenih dokazov, se mi je vselej zdelo odveč in škodljivo, zastirajoče njegovo genialno misel. Smešno bi bilo misliti, da je Spinoza dobil svoje spoznanje s pomočjo geometrijske metode. V svojih izhodiščih je Spinozino spoznanje prav tako intuitivno kot filozofsko spoznanje vsakega resničnega filozofa. Diskurzivno razvijanje misli ne obstaja zaradi tistega, ki ve, ampak zaradi drugih. Na tak način se nadejajo, da bodo tudi drugim omogočili, da bodo deležni njihovega spoznanja, jih prepričali. Vendar tudi to drugih ne prepriča povsem. Diskurzivno razvijanje misli je družbene narave, to je organiziranje spoznanja v družbeni vsakdanjosti. Vedno sem smatral, da lahko le z ostro in jasno formulacijo svoje intuicije pripravim druge do udeležbe pri lastni misli. Ob tem moram pripomniti, da moja misel nikakor ni nepovezana, ni fragmentarna, ni usmerjena k posebnostim in podrobnostim. Nasprotno, močno je osredotočena, celovita, usmerjena k celostnemu dojemanju smisla, v njej je vse povezano z vsem. Aforizem je pravzaprav mikrokozmos, ki izraža makrokozmos, v njem je vse. Nikoli me niso zanimale teme in problemi, ampak me je zanimala ena sama tema in en sam problem. Glede 104


na to, da sem po svojem načinu mišljenja aforističen pisec, je bila moja največja napaka kot pisca, da se nisem dosledno držal tega stila, ampak sem zraven mešal tudi ne-aforističen stil. Moram reči, da me je bolj malo zanimal rezultat mojega ustvarjanja, njegova popolnost. Zanimalo me je, kako naj izrazim sebe in vzkliknem svetu kot resnico to, kar mi je razodeval notranji glas. Med trenutkom svoje mladosti, v katerem je pri meni prišlo do prevrata, in današnjim trenutkom življenja ne vidim sistematičnega razvoja misli z jasno določenimi etapami, z izboljšavami zaradi razvoja. Prej bi rekel, da vidim celo vrsto razsvetljenj, celo vrsto kriz, ki jih opredeljujejo intuicije, celo vrsto kriz, ki sem jih preživel na nov način, v novi svetlobi starih intuicij. Pravzaprav se ne odrekam temu, kar se mi je razodelo v preteklosti, ne odrekam se temu, ampak to bodisi začasno odmikam iz polja svoje zavesti bodisi to zdaj vidim v zame novi svetlobi. Zato lahko vrednoto, ki se sicer nahaja v preteklosti, doživim v tem trenutku kot večno sedanjost. Po prevratu, ki sem ga doživel, sem začel z večjim navdušenjem, skorajda ekstazo, prebirati filozofske knjige. Tudi pred tem sem veliko bral, a z manjšo filozofsko osredotočenostjo. Vse življenje sem veliko bral. Kljub temu pa moja misel nima književnih korenin, ampak se je napajala z življenjskimi intu­ icijami. Ostrila se je ob aktivnem branju knjig in porajale so se mi misli, ki so bile včasih popolnoma drugačne od prebranega, pogosto so bile v odklonilni reakciji na prebrano. Zgolj lastna duhovna izkušnja mi je nudila sposobnost dojeti knjigo, ki sem jo bral. V tem primeru je bilo to, kar je bilo napisano v knjigi, dejansko le simbol moje lastne duhovne poti. Mislim, da razen tega iz knjig ni mogoče jasno razumeti in spoznati prav ničesar. Nečesa od zunaj, iz »ne-jaza«, ki mu ne bi ustrezalo nekaj v »jazu«, ni mogoče jasno razumeti in spoznati. Dojemanje in spoznavanje sta mogoča zgolj iz razloga, ker je človek dejansko mikrokozmos, ker se v njem razodeva vesolje in ker je usoda mojega »jaza« obenem tudi usoda vesolja. Medtem ko razmišljam o samem sebi in si prizadevam, da bi osmislil svoj tip, 105


prihajam do sklepa, da sem v veliko večji meri homo mysticus kot homo religiosus.60 S tem je povezan tudi značaj moje prve spreobrnitve v življenju: zame je značilno prvinsko doživljanje sveta in v primerjavi z njim je organizacijsko-religiozni moment v nekem smislu drugotnega pomena. Eckhart,61 Jakob Böhme62 in Angel Silezij63 so mi bližje kot cerkveni učitelji. Verjamem v obstoj univerzalne mistike in univerzalne duhovnosti. Mistične knjige v pravem pomenu sem začel brati šele pozneje in v njih naletel na mnoge stvari, ki so mi bile domače. Vendar mi je bila mistika gnostičnega in preroškega tipa vselej bliže kot mistika, ki sprejema uradno odobritev cerkva in priznanja pravovernosti, ki pa je pravzaprav bolj asketika kot mistika. Pozneje bom govoril o filozofih, ki so imeli poseben pomen na moji intelektualni poti. Tokrat bi rad poudaril svojo hvaležnost določenim avtorjem in določenim knjigam. To sta predvsem Lev Tolstoj in Dostojevski, bral sem ju že zelo zgodaj, že takoj od duhovnega prevrata dalje. Z Vojno in mirom me veže domovinsko čustvo, mogoče edino domovinsko čustvo, prisotno pri meni. Od filozofov sem zgodaj bral in globinsko sprejemal Schopenhauerja. V njem sem odkril nekaj, kar je ustrezalo pesimističnemu elementu moje narave. Schopenhauer je potrjeval moje globoko prepričanje, da empi Lat. homo mysticus ’mistični človek’; homo religiosus ’religiozni človek’. Mojster Eckhart (tudi Eckhart, Eckhart von Hochheim) (1260–1328) je bil vpliven poznosrednjeveški dominikanski teolog in filozof z mističnimi potezami. Nekatere njegove izjave so smatrali za sporne in jih obsodili kot heretične. Ena od takšnih tez je, da »temelj duše ni ustvarjen na enak način kot vse druge stvari, temveč naj bi bil božanski in neustvarjen. V temelju duše naj bi bilo vselej neposredno prisotno Božanstvo.« Kljub temu so Eckhartove zamisli pomembno vplivale na pozno srednjeveško duhovnost, zlasti na nemškem in nizozemskem področju (op. prev.). 62 Jakob Böhme, tudi Jacob Böhme (1575–1624), nemški mistik, filozof in krščanski teozof. Hegel ga je imenoval prvi nemški filozof (op. prev.). 63 Angel Silezij (lat. »šlezijski angel«), pravo ime Johannes Scheffler (1624–1677), nemški pesnik, teolog in zdravnik. Njegovi globoko religiozni epigrami, ki so blizu mistiki, spadajo med najpomembnejša lirična dela baročne literature (op. prev.). 60 61

106


rični svet, ki me obkroža, pravzaprav ni pravi in dokončen svet. Konec koncev sem Schopenhauerja sicer zapustil, vendar je v meni ostalo nekaj schopenhauerjanskega. Za vedno mi je ostal domač schopenhauerski voluntarizem. V tem času sem že bral klasično Oldenbergovo64 knjigo o budizmu,65 ki je name naredila močan vtis. Prav tako sem bral Maxa Müllerja in kneza Trubeckega o metafiziki v antični Grčiji. Spominjam se tudi šoka, ki sem ga doživel ob branju knjige Carlyla Heroji in heroično v zgodovini. Vedno sem občudoval velike ljudi, čeprav jih nisem izbiral med zavojevalci in državniki. Nejevoljo sem občutil tudi takrat, kadar sem jim bil idejno sovražen. Takšen primer je bil z Marxom. Kupoval in z navdušenjem sem prebiral v tistem času izhajajočo, zelo neproporcionalno in raznorodno serijo Pavlenkova Življenje znamenitih ljudi. V veliko veselje mi je bilo prenikanje v življenje znamenitih, izjemnih ljudi, doživljanje tragičnosti njihove usode. Govoril sem si, da tistega, ki je spoznal svojo poklicanost, »ne ustavi vprašanje, kam iti«. V tistem času sem ogromno trpel. Tudi danes z navdušenjem berem o življenju pomembnih ljudi. Gorje njihovih usod me prevzema in mi krepi vero v možnost človeške veličine. Vendar pa nikoli nisem maral tako imenovanih velikih zgodovinskih akterjev, akterjev državne oblasti, zavojevalcev. V njih nisem nikoli videl resnične veličine in zavračal sem možnost genialnosti, povezane s tako nizko sfero, kot je država. Očarati so me mogli le družbeni reformatorji. Nikoli nisem verjel, da je za oblast značilen božanski element. Vse življenje se je pri meni ohranilo nekaj, kar imenujejo sektaško-dualistični element, element metafizičnega anarhizma. In kaj v svetovni literaturi sem imel najraje? Rad sem imel preroke in Jobovo knjigo, posebno pa grško tragedijo, Cervantesa, Shakespeara, Goetheja, Byrona, Hoffmana, Dickensa, Balzaca, Victorja Hugoja zaradi njegove člo Hermann Oldenberg (1854–1920), nemški indolog, pionir na področju budističnih študij in Ved (op. prev.). 65 Prim. Buddha: Sein Leben, seine Lehre, seine Gemeinde, Berlin: Verlag Wilhelm Hertz, 1881 (op. prev.). 64

107


večnosti, nadvse rad sem imel Ibsena, Baudelaireovo poezijo. Rad sem bral tudi zgodovinske romane Walterja Scotta in Alexandra Dumasa. Od ruske književnosti mi je bil razen Dostojevskega in Leva Tolstoja nadvse pri srcu Lermontov. Puškina sem imel manj rad, vendar sem ga pozneje začel visoko ceniti. Zelo rad sem imel Tjutčeva. Nikoli pa nisem mogel prenašati retorike, nisem mogel vzljubiti Cicerona. Izobražen sem bil na osnovi ruske književnosti. Kot posledica prevrata, ki sem ga doživel, se mi je pojavila strastna želja, ne le spoznati resnico in smisel, marveč tudi spremeniti svet v skladu s tem smislom in resnico. Čeprav sem zgodaj začutil filozofsko poslanstvo, nikoli nisem gojil želje, da bi stopil na akademsko pot, postal ugleden profesor, da bi se nekje daleč od življenjskega boja ukvarjal s filozofskimi disertacijami in raziskavami. Na začetku sem se podal na pot filozofije, ta pot pa me je privedla do revolucije. V prvi vrsti bi rad pojasnil zvezo mojega tipa filozofskega svetovnega nazora z mojim tipom duševne in duhovne strukture. Ravno v moči te nerazdružljive zveze je bila moja filozofija vselej eksistencialna. Izobraževati sem se začel v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja, ko se je v Rusiji začenjalo podtalno duhovno gibanje.

108


Nikolaj Berdjajev SAMOSPOZNANJE Esej filozofske avtobiografije Zbirka Religiozna misel 35 Naslov izvirnika: Николай Бердяев Самопознание: Опыт философской автобиографии Санкт-Петербург, Азбука, Азбука-Аттикус, 2015 Prevod in opombe: mag. Pavel Požar Uvodna beseda: dr. Edvard Kovač Spremna beseda: mag. Pavel Požar Urednica: dr. Cvetka Rezar Oprema in prelom: Rok Ločniškar in Lidija Murenc Izdala in založila: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. Za založbo: predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org Natisnila tiskarna Dravski tisk v 400 izvodih Celje-Ljubljana 2019


35

Prizadeval sem si za resnico in doživljal tisto, kar se mi je razodevalo, kot resnico. Zgodovinsko pravoslavje se mi je zdelo premalo vesoljno, preveč zaprto, skoraj sektaško. Nisem krivoverec in niti najmanj sektaš, ampak verujoči svobodomislec. Moje ideje so popolnoma svobodne, a povezane s prvinsko vero. Zame je značilna neomajnost neke prvinske vere. Pri meni gre za religiozno doživljanje, ki ga zelo težko izrazimo z besedami. Poglabljam se v duha in se zaustavljam pred skrivnostjo sveta, pred skrivnostjo vsega, kar obstaja. In vsakokrat znova s prodorno ostrino občutim, da obstoj sveta ne more biti samozadosten, ni mogoče, da za njim v še večji globini ne bi obstajala neka Skrivnost, nek skrivnostni Smisel. Ta skrivnost je Bog. Ljudje se niso mogli domisliti višje besede. Negacija Boga je možna le na površini, ne pa v duhovni globini.

Nikolaj Berdjajev Samospoznanje

35 € 9 789612 784294

Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev (1874–1948) je bil ruski filozof in religiozni mislec. Ko je v začetku 20. stoletja spremenil svoj marksistični in materialistični nazor ter se usmeril v duhovnost in religioznost, se je ob svojih izjemnih filozofskih razmišljanjih ter najostrejših in najradikalnejših krščanskih pogledih uveljavil kot ugleden glasnik filozofije osebnosti in svobode, ki je bila vseskozi izvor njegovega razmišljanja, nemira in iskanja. Po izgnanstvu iz komunistične Rusije je do smrti živel in ustvarjal v Parizu. Njegovo ime ni vpisano samo v zgodovino ruske, marveč tudi svetovne kulture. Samospoznanje je eno od poslednjih stvaritev Berdjajeva, svojevrsten povzetek njegove filozofske dediščine. V Eseju filozofske avtobiografije – tako je opredelil zvrst svoje knjige – se kot osnovne teme pojavljajo osebnost in čas, osebnost in njena epoha, osebnost in njena duhovna svoboda.

35

Nikolaj Berdjajev Samospoznanje

35

Znameniti ruski filozof Nikolaj Berdjajev (1874–1948) se je ob koncu svojega življenja ozrl na svojo življenjsko pot, ki ga je vodila od rodnega kraja blizu Kijeva preko Sankt Peterburga v Berlin, nato pa v Pariz, kjer je v njegovem predmestju Clamartu opisal svoje duhovno potovanje, človeško zorenje, intelektualna odkritja pa tudi trenutke grenkobe, dvomov in temine. Svojemu zapisu je dal ime Samospoznanje. Čeprav priznava, da je zavestno sprejel, da bo izhajal predvsem iz sebe, ne zaide v narcistično zagledanost vase, ampak v svojih globinah odkriva nekoga Drugega ali vsaj njegove sledove, ki jih imenuje Bogopodobnost. Gre za izkustvo svobode, ki ga najbolj približa Bogu. Res je, da je bil v imenu te svobode Berdjajev vse življenje »anarhist«. Toda te besede ne smemo razumeti zgolj kot ikonoklastično razdiranje vseh družbenih struktur, ki se izdajajo za svete. Duhovni pisatelj misli tudi na človeka, ki ne more biti sam sebi počelo, ampak ga lahko najde le v Bogu. Zato njegovi spomini niso nostalgično oziranje v preteklost, ampak ustvarjalna misel, ki hoče iz preteklosti vstopiti v nov čas, v večnost. Dr. Edvard Kovač

Prevedel Pavel Požar

Profile for Celjska Mohorjeva družba

Nikolaj Berdjajev, SAMOSPOZNANJE  

Celjska Mohorjeva družba, 2019

Nikolaj Berdjajev, SAMOSPOZNANJE  

Celjska Mohorjeva družba, 2019

Advertisement