Sam_a v množici

SAM_A V MNOŽICI

Odbor za socialo in zdravstvo Zveze ŠKIS

Zbrale in pripravile:

Brina Greif, Eva Klobčar, Katja Kastelic, Katja Žinger, Maša Gasar, Nina Hvalec, Teja Kušar, Eva Premzl

Urednica: Katja Žinger

Jezikovni pregled: Mia Hočevar

Izdala in založila: Zveza študentskih klubov Slovenije

Oblikovanje: Mojca Šauperl

Projekt je sofinanciran s strani Urada RS za mladino in Mestne občine Ljubljana.

Dragi kdorkoli že si,

dobrodošel pred knjižico, ki predstavlja tebe, mene, bližnje in daljne, tiste danes in tiste jutri. To je knjižica o mladih, ki se soočajo s stiskami, predvsem pa je to knjižica, ki ti želi ponuditi ramo, na katero se lahko opreš.

Iz otroštva stopimo v mladost in odraslost s polno košaro pričakovanj. Želimo in upamo se podati v nekaj novega, neznanega, pa naj bo to začetek srednješolskega izobraževanja, študija, nova zveza, nov avto, novo študentsko ali dijaško delo. Ko se kot mladi podamo v nekaj novega, nas ponavadi navdaja razburjenje, navdušenje in zdrava mera treme. Vse novosti in izzive poskusimo zajemati z veliko žlico. Novosti so lahko čudovita popestritev našega življenja, a včasih nam stopijo na pot tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Nenadni udarci nas vržejo iz tira, od nas pa je odvisno kako se bomo po padcu pobrali. Včasih nam je to lažje, saj čutimo, da imamo okrog sebe ljudi, katerim se zaupamo, nas lahko obvarujejo in nam svetujejo, zgodi pa se tudi, da nihče okrog nas nima prave rešitve ali razumevanja za stiske, ki so se nam pojavile.

V preteklih treh letih so se odvili dogodki, zaradi katerih smo mnogi zapadli v stiske, ki jih prej nismo poznali. Zdravstvena kriza kjer smo se bili z neštetimi dejstvi, negotovimi rešitvami in nestabilnimi razmerami v družbi nas je zaprla za domača vrata. Ko smo imeli veliko časa sami s sabo, smo se lahko o sebi marsikaj naučili, tudi tega, da je biti sam lahko težko. Stanovanja in sobe postanejo premajhna, stene popolnoma produšne, ljudje pa postanejo uteha ali pa pekel okoli nas. Dela ni, denarja ni, pogosto smo videli, da študentje dobivajo večje količine študijskega dela zaradi odpovedi raznih praktičnih obveznosti. Stik med ljudmi se je izgubljal, bili smo si vse bolj tuji. Vsak je postal sam v svoji izkušnji. Tam kjer smo včasih svojo stisko izpovedali prijatelji, kjer nas je kdaj opazil kak profesor ali sodelavec, je sedaj zijala luknja praznine, v katero smo lahko kričali, a iz nje nismo prejeli odgovora. Sedaj, ko se je stanje malce umirilo, so se morda vrnili naši prijatelji, znanci, sodelavci. Morda pa so z nami ostale stiske, o katerih si ne upamo govoriti, saj se nam zdijo premajhne, nenavadne, kot da nikogar ne bodo zanimale ali pa nam nihče ne bo znal pomagati. Morda imamo stiske že tako dolgo, da se jih ne zavedamo več, smo se naučili živeti z njimi in jih sedaj celo sprejemamo. Zbrati pogum in poiskati pomoč je zahtevno, saj so nam naše

zgodbe nenavadne in nerazumljive. Ne upamo si dvigniti telefona in zavrteti številke prijatelja, starša, psihologa, terapevta. Rajši stisnemo zobe in počakamo na boljše čase. Včasih smo s prijatelji in si rečemo, da ni pravi čas, da bi govorili o svojih stiskah, saj je vzdušje preveč veselo. A tudi to se mora enkrat končati. Čeprav kot družba še nismo na zeleni veji, se med mladimi vse več govori o pomembnosti duševnega zdravja in sprejemanju iskanja pomoči.

Knjižica Sam_a v množici naj ti bo, kdorkoli že si, v pomoč in podporo, ko boš iskal_a odgovore za svoje stiske. V njej so zbrane zgodbe mladih, ki so v svojem življenju doživeli take in drugačne stiske in so jih želeli deliti s tabo, saj so mnenja, da je biti slišan pomembno. Tu lahko najdeš košček sebe, ki ga stiskaš v prsih in ga ne pokažeš nikomur. Morda v tej knjižici najdeš uteho.

Želim ti vse dobro,

Katja Žinger, urednica

DISCLAIMER

Od daleč morda deluje(m) umetniško, quirky, takoj ko pa se mi kdo dovolj približa, da lahko zares prebere vse črke, ga te opozorijo, naj se ponovno oddalji. Zdi se mi da hodim okoli prelepljena z ogromnimi napisi DISCLAIMER, ki skorajda zasvetijo, ko nekdo pokaže zanimanje zame.

DISCLAIMER imam kompleksni PTSD. No, semizdi. To je le nekaj, kar sem si šele pred kratkim začela priznavati. Ta izraz je bil z vso svojo težo v mojih mislih rezerviran za specifične ljudi s specifičnimi zgodbami, ki so čisto druge kot kaos, ki sem ga doživela jaz. Kot da si oznake CPTSD s svojo zgodbo ne zaslužim. Iskreno vsemu temu še vedno težko rečem zloraba oziroma zlorabe. Ta neotipljiva reč je zame prej zločin brez krivca, ki sploh ne bi bil zločin, če ne bi sama doživljala vseh možnih čudnih posledic, ki jih grem lahko kot check-listo kljukati pod Google zadetki simptomov kompleksnega PTSD-ja. Kot da vse skupaj nima zares vzroka, ima pa posledice.

Malo čudno, ne? No, meni je čudno. In bedno. Zdi se mi, da poskušam opisati nevidne reči v praznem prostoru – z domišljijo že gre, a prej kot slej si priznaš, da vse skupaj bullshitaš in se vrneš na sam začetek in tu prej kot slej tudi obtičiš.

Občutek, da si v svoji stiski sam, je obupen. A temu dodajam še en občutek, ki prvega po mojem mnenju in izkušnjah še prekaša: občutek, da si stuck. Da boš za vedno obtičal na isti točki in da boš v svoji zataknjenosti zblaznel, ker nimaš upanja, da bi lahko kdaj bilo drugače. DISCLAIMER zdi se mi, da sem nepopravljiva, čeprav se res trudim, da ne bi bila. In DISCLAIMER vsega skupaj imam že poln kurac.

DISCLAIMER vsega možnega me je strah in zdi se mi, da nimam ničesar, sploh pa sebe, pod kontrolo. Strah me je seksa, strah me je neznanega, strah me je strahu in tega, da konstantno niham iz skrajnosti, kjer čutim vsa možna čustva, v to, da sem čisto mrtva. Strah me je, česa vsega iz svojega otroštva se spomnim, še bolj pa me je strah, česa vsega se ne. Strah me je, če bo to kdaj prišlo na površje, a hkrati mi je še hujša misel, da bom za

vedno živela v nevednosti in s prevpraševanjem »kaj pa če«. Mučno mi je moške spustiti blizu, saj se mi zdi, da takrat te misli postanejo še glasnejše in skorajda kričijo name in na vsakega blizu. Bližje kot mi stojiš, večje so črke in obupno je, ko te postanejo tako velike, da se v njih izgubim, da od mene ostane le še gmoten kup kaotičnih opozoril.

DISCLAIMER z vsako besedo, z vsakim disclaimerjem te spuščam bolj blizu in te zapletam bolj in bolj v ta kaos, istočasno pa te potiskam vse bolj stran.

ERASMUS

Hi! I’m Estonian living in Ljubljana for a year now, even a bit over it. I came here for a compulsory mobility semester. I had to compete for my international degree from Bratislava, just because I’d never been to Slovenia or knew anything about it. Never thought I’d actually stay here & how pretty Ljubljana will be. I prolonged my stay to write my master’s thesis here. It was really hard at first, cause all my friends went back & I was pretty lonely and depressed here for a while. I still applied for another mobility – CEEPUS, got it & stayed even longer. Now I have my dear friend group here & even more different people I know. Slovenes have kind of an Estonian vibe to them as well & it’s such a lovely progressive country (with some faults of course).

Anyway I never thought life would bring me to Ljubljana & that I would stay here. Something is keeping me here. It’s calm, cozy & everything is close by & I also like the people. And I can’t believe how much I’ve spread out socially now. I’m here at least until June, then I’ll see if I have more to experience here or life will bring me somewhere else. For now, I prefer to live in a small city, settle (been traveling & moving too much) & find a job later. Thank you Ljubljana for making me feel like at home.

Oddajaj pozitivno/ visoko vibracijo in privabil boš lepe stvari, dobre priložnosti in dobe ljudi, oddajaj negativne vibracije oz .nizke boš v življenje privabil slabe ljudi, situacije in dogodke.

IZČRPANA

Trenutno se počutim izčrpano, na način kot se nisem še nikoli v življenju. Pretekli teden sem zbolela. Dobila sem covid. Nikoli v življenju se še nisem počutila tako slabotno.

Neprestano sem imela visoko vročino, kar me je utrujalo in cele dneve sem prespala. Ko sem ozdravela in se mi telesna temperatura ni več povišala, sem mislila, da je najhujše za mano. Zdaj pa se mi zdi, da trenutno doživljam hujšo stisko. Vse, kar počnem, mi je naporno. Počutim se šibko, izčrpano. Težko hodim, nisem sposobna dvigniti stvari, ki so drugače pravzaprav lahke. Ko se sprehajam, mi je naporno nositi torbo in se zadiham že po prvih petdesetih metrih. Težko sledim, kaj se dogaja okoli mene in zdi se mi, kot da so vsi »pred mano«. Okoli mene so ljudje napolnjeni z energijo, motivirani za delo. Vsi hitijo. Jaz pa bi si želela le počitka in spanja. To mi je precej tuje in počutim se, kot da se edina soočam s takim poblemom, zato mi je še toliko težje. Zdi se mi, da ne dohajam okolice, da izstopam. Trenutno sem v obdobju, ko se mi zdi, da mi gre vse narobe. Bliža se konec študija, počasi bom stara 25 let, kar štejem za nek mejnik, ki ločuje brezskrbna dvajseta leta od tistih »ta resnih«. Skrbi me, ker se mi zdi, da so vsi okoli mene bolj pripravljeni za življenje, ki prihaja kot jaz sama. Vse, kar lahko rečem za sebe je, da sem zmedena. Zmedena, kot še nisem bila nikoli. Poleg zmedenosti bi lahko rekla, da sem tudi precej nesrečna. Občutek imam, da mi trenutno nič kaj ne gre kot bi si želela. Sicer sem diplomirala in dokončala štiri leta svojega študija, ampak iskreno ne vem ali je to nekaj, kar bi delala celo življenje. Strah me je, da bom nekega dne ugotovila, da tega pravzaprav absolutno ne želim počet in se mi bo vse skupaj porušilo. Kaj če bom celo življenje nesrečna, ker ne bom uživala v delu, ki ga bom opravljala? Kaj če sploh ne bom dobila zaposlitve? Kakšno zaposlitev sploh hočem? Nimam pojma, žal. Poleg tega se mi zdi,

da je moje ljubezensko življenje precej kaotično. Okoli mene so večinsko osebe, ki so v resnih razmerjih, jaz pa nisem sposobna ustvariti odnosa, ki bi trajal ali deloval, kot bi si želela. In ko se ti dve področji rušita, se mi zdi, da nekako izgubljam smisel. Neprestano se primerjam z ostalimi, ki mi izgledajo kot da imajo življenje porihtano v nulo. Pa najbrž ni tako. Baje da so dvajseta najlepša in hkrati najbolj naporno obdobje življenja. Toliko vprašajev in zakajev in kakojev pa tako malo odgovorov. Ko bi vaj poznala kakšnega.

Če bi lahko s tleskom uredil_a eno področje svojega življenja, katero bi to bilo?

Mentalno zdravje

Mentalno raztreščenje v moji glavi, ki bi omogočalo bolj doživljajsko življenje

Finance

Moj odnos s starši

Zdravje

Večja spontanost

KAKO SE ROKA TRESE

Že od nekdaj me nekaj trese po prstih in v prsih. Včasih sem to pripisovala kavi, saj sem skupaj z začetkom pitja kave začela dobivati tudi to čudno tresavico. Na maturi psihe sem se spoznala s konceptom anksioznosti in ugotovila, da imam drugačen problem kot je pitje kave. Ugotovila sem in ugotavljam vse več stvari, ki se mi pletejo po glavi in zaradi katerih se mi pojavlja tresavica, kasneje mogoče celo nekaj kar bi poimenovala napadi anksioznosti. Včasih se mi zdi, kot da se mi življenje ruši, saj nadme prihajajo razne pričakovane in nepričakovane življenjske spremembe, za katere se nikoli ne počutim pripravljena. Nisem dovolj odrasla, kako se bom preživljala? Nisem dovolj študirala, kako bom zaključila študij? Nisem dovolj stara, kako bom živela brez svoje mami? Včasih me čas povozi in ne sfolgam vseh obveznosti in takrat se tresem. Včasih se tresem, ker se bojim kaj bo mami izvedela pri zdravniku. Tresem se, ko ne vem kaj si bodo drugi mislili o meni, včasih sem se tresla že samo zato ker sem morala govoriti z nekom, ki se mi je zdel več od mene. Velikokrat sem se tresla, ker nimam zaupanja v romantičnih razmerjih. Nikoli nisem oblikovala pravega odnosa do sebe, drugih, sveta... Mene je sam skos ful strah, pa tud če ni treba.

Kaj te danes teži?

Stres magistrske in strokovnega izpita

Počutim se precej anksiozno, vsiljive misli me ovirajo pri drugih vsakdanjih stvareh.

Študijske obveznosti

KAKŠNA BI MORALA BITI

Pri sebi sem opazila, da se velikokrat obremenjujem s tem, kaj si bodo drugi ljudje mislili o meni. Strah me je, da bom pred drugimi izpadla čudno, neumno ali brezvezno. Posledično v večjih oz. nepoznanih družbah nisem najbolj sproščena, saj veliko razmišljam o tem, kaj bom rekla, da bom zanimiva, zabavna, sprejeta, … Če se kadarkoli znajdem v neprijetni situaciji, ko ne znam na prav način izraziti svojih misli, mi postane zelo nerodno in se počutim obupno. Kasneje sama pri sebi tudi večkrat podoživljam neke neprijetne trenutke, ki so se mi zgodili in se sprašujem o tem, kaj bi lahko v neki situaciji naredila drugače. Z drugimi besedami bi lahko rekla, da neprestano ''overthinkam'' in tega ne morem ustaviti. To pogosto vpliva tudi na moje spanje, saj ravno takrat največkrat premlevam različne scenarije.

V teh scenarijih običajno iz neke popolnoma navadne situacije potegnem najslabšo možno stvar in jo pripeljem do točke, kjer mislim, da me nihče ne mara.

O tem sem že tudi večkrat razmišljala in nekako prišla do ugotovitve, da imam najverjetneje nekje v ozadju prepričanje, da moram ugajati ljudem okoli sebe in želim dobiti njihovo potrditev. Ne vem sicer od kje to izhaja, ampak se zavedam, da nikoli ne morem biti vsem všeč in se z vsemi razumeti. Na prvi pogled se sicer sliši čisto preprosto, ampak teh nadležnih misli se nikakor ne morem znebiti, čeprav si tega zelo želim, saj me ovirajo v odnosih z drugimi ljudmi.

Poleg tega opažam, da sem včasih nagnjena k perfekcionizmu, saj od sebe pričakujem, da moram vse stvari narediti popolno in da mi mora iti vse po načrtu, ki sem si ga zadam. Za vsako stvar imam narejen plan, četudi je čisto preprosta stvar (npr. klic zobozdravnika). Če se znajdem v neki novi, neznani situaciji, pa se velikokrat počutim izgubljeno in me grabi panika. Vse zadeve imam rada vnaprej pripravljene in organizirane, saj se tako počutim bolj varno.

S popolnostjo in perfekcionizmom se velikokrat srečam tudi na socialnih

omrežjih, kjer se večkrat ujamem v past, da se primerjam z drugimi ljudmi. Mislim, da to zelo slabo vpliva na mojo samopodobo. Medtem ko gledam popolna življenja ''infuencerk'' namreč premišljujem, kaj vse gre narobe v mojem življenju in kaj je narobe z mano. Veliko stvari na sebi mi ni všeč, tako na zunaj kakor tudi na znotraj. Ni mi všeč kakšna stvar na mojem telesu, niso mi všeč nekatere moje karakterne lastnosti. Ne znam oz. ne zmorem se sprejeti takšno kot sem, zato vedno želim pri sebi nekaj popraviti ali izboljšati. Nekje globoko v sebi se zavedam, da življenje nikogar ni popolno in da na socialnih omrežjih običajno objavljamo samo vesele, prijetne in pozitivne dogodke, ki niso prikaz realnega življenja. Pa vendar se še vedno sprašujem, kako naj v celoti sprejmem sebe z vsemi svojimi napakami.

If you change the way you look at things, the things you look at change.

LJUBEZEN

Ljubezen je nekaj, kar meni pomeni ogromno. Sem oseba, ki močno ljubi, ko ljubi, oseba z veliko empatije, oseba ki rada izkazuje in občuti ljubezen, oseba ki rada objema in začuti druge. Vedno me je bilo strah, da nebom našla sebi primernega partnerja, ki me bo imel rad, tako kot imam rada jaz. Tudi, da se ne bom nikoli zares sprostila ob tej osebi in ne bom pokazala pravo sebe. No, ampak se je. V drugem letniku srednje šole sem spoznala fanta. Preskočila bom ta »spoznavni del« in povedala samo, da sem ob njemu SE sprostila in SEM bila ob njemu tista prava jaz, ki jo je tako globoko lahko poznal samo on. V tem obdobju, ko sem »dobila« fanta, sem izgubila tudi svoji dve najboljši prijateljici. Vedno sem se počutila »krivo« zaradi tega, ker me je bilo strah tega, da bi si ju enkrat želela nazaj. Ampak ju nikoli nisem, ker smo se odslovile z razlogom. Pa tudi spoznala sem dekle, ki ni samo moja najboljša prijateljica, ampak je del mene. Z izkušnjo zveze, sem doživela veliko, kar nikoli prej nisem. Spopadala sem se z meni novimi situacijami. Tukaj sem šele začela postajati JAZ. Začela sem rasti v najširšem smislu. Bolj sem se poglobila vase, začela sem se zanimat za nove stvari, začela sem živet na prepričanjih, ki zadovoljujejo mene in ne drugih.

S fantom sva prihajala do velikih izzivov, saj si kar se tiče čustev, nisva bila tako podobna. Jaz sem bila zelo nežna, veliko stvari me je prizadelo, veliko sem jokala, potrebovala ogromno pozornosti. On pa je bil nasprotje temu. Zelo malokrat mi je pokazal svoja čustva, se mi odprl, veliko stvari ga je jezilo (najbolj, ko sem bila »ljubosumna«). To je pač bolelo. Verjetno tako mene, kot njega. Mene, ker sem si ga želela bolj čutiti, želela sem,

da bi me imel najrajši. Njega pa zato, ker je pač sam svoj človek, ki teh stvari ne potrebuje v tako veliki meri. Imela sva se zelo rada, a se najina načina razmišljanja nista ujemala. A jaz nikoli nisem pričakovala, da se bo ljubezen v tej zgodbi kdaj končala. Da ga ne bom morala videvati vsak teden, ga objemati, mu povedat kako se počutim, kakšen dan sem imela, z njim gledat filme, kuhat, plesat, se smejat… No, zelo na kratko, najina zgodba se je po dveh letih končala. On je bil tisti, ki jo je zaključil in to je bilo zame najtežje obdobje mojega življenja. Mislila sem, da tega pač enostavno ne bom preživela. Do njega sem gojila takšno močno ljubezen, da sem se počutila, kot da mi je nekdo pač umrl. Ob odhodu mi ni izkazal nekih bolečih čustev, zato je mene še bolj bolelo, da njega ne boli.

AMPAK. Bistvo moje zgodbe je, da odkar se je to zgodilo, odkar ga ni več ob meni, sem jaz najboljša jaz, kar sem kadarkoli bila. Kot oseba sem zrasla zelo in še več. Zdaj vem, da me je ta izkušnja samo želela naučiti nečesa, česar prej v sebi nisem imela in nisem poznala. Naučila me je imeti rada sebe, naučila me je, da v življenju lahko najdeš ljudi, ki ustrezajo TEBI in te občudujejo in spoštujejo in si jim všeč zaradi tega kar si in kar daš. In ta izkušnja JE bila potrebna. Zdaj vem kaj želim, kakšnega partnerja želim, kakšno ljubezen želim čutiti in kakšno ljubezen želim dati.

Vse kar se nam v življenju zgodi, je tukaj, ker mora biti. Ker nas UČI. Največkrat skozi situacije, ki bolijo in za katere si želimo, da se nebi zgodile. Oh, pa še tako potrebne so. Zdaj lahko puščam v svoje življenje osebe, ki jih želim imeti ob sebi. Puščam ljubezni, da sama pride do mene. Odpiram srce in puščam vesolju, da me vodi in usmerja. In ZAUPAM, da se bo vedno zgodilo točno tako kot se mora. Zaupam, da mi bo svet dal nazaj, kar jaz dam njemu.

MED DVEMA OGNJEMA

Moja zgodba ima nek začetek, neko sredino in neznan konec. Vsak dan oblikujem nekakršen drugačen pogled nanjo, s tem drugačne občutke in ji podam svojo vrednost. Kdaj sem ponosna na vsak korak, ki ga naredim, kdaj pa so ti koraki zame ničvredni. Kdaj sem na vrhu sveta, kdaj v peklu. Moja zgodba ni enaka nobeni in še sama sebi je redko. Nevem kaj naj napišem, ampak vem da bi želela sporočiti, naj svoje zgodbe ne omejujemo na en dan, na eno počutje, ampak naj se igramo z njo v različnih situacijah. Trenutno nisem preveč optimistična, saj je vsega preveč pa še malo. Želim si imeti neke trdne cilje, ki jih trenutno nikjer ne najdem. Ampak napredek vidim v tem, da sem se sprotila v nevedenju in to z zavedanjem, da je tudi to proces odkrivanja sebe, iskanje novih poti in idej. Čas ko je lahko vse mogoče, če si le dovolim. Pri tem si moram dovoliti počutiti žalostna, vesela in kdaj tudi sebična - vsakega po malo. In ob vsem tem upam da bom končno vzela telefon, kliknila na številko, ki jo imam shranjeno že 5 mesecev in končno poklicala terapevtko. Klicanje je "the worst".

NEMOČ

Sestrica

Kakšen mesec nazaj sem si postavila vprašanje, katero obdobje v mojem življenju je bilo zame najhujše. Nekaj časa si nisem znala odgovoriti na to. Kot da bi tisti del mojega življenja malo potlačila, saj se mi je o tem neprijetno spominjat. V bistvu sploh ne vem, če sem kdaj s kom spregovorila o tem, kako mi je bilo takrat hudo.

1. oktobra 2022 se je začelo novo študijsko leto. Končno je spet zgledalo, da bo ponovno študijski proces potekal na fakulteti. Za mojo mlajšo sestro pa bi naj ta dan bil še bolj poseben, saj je začela obiskovati prvi letnik študija. Uredila si je svojo novo sobo, kupila karte za prvi spoznavni žur in se veselila vsega novega. Potem pa je prišel tisti klic... določili so ji diagnozo avtoimune bolezni muiltipleskleroze. Sestra se že od nekdaj boji, da bo zbolela, ali da se ji bo zgodilo kaj hudega. Ko se je v 4. letniku začela pripravljat za maturo, jo je kar naenkrat veliko bolela glava in en teden je v roki čutila mravljince. Takrat tega noben od nas ni jemal resno, saj smo mislili, da gre za stres. Ker se ni pomirila, sta se starša odločila, da jo odpeljeta na magnetno resonanco, ampak zgolj z namenom, da jo pomirimo. Na rezultate smo čakali kar nekaj časa, opravila je več preiskav, nato pa smo 1. oktobra izvedeli, da gre za multiplo.

Zdravnica je rezultate sporočila staršem, ona dva pa meni. Vsi smo vedeli, le sestra ne. Bilo mi je grozno, saj je mami jokala, ati je bil žalosten in tudi jaz sem jokala. Ampak na samem, saj sem želela biti močna za vse ostale. Starša sta se odločila, da je najboljše, če se vsedeta v avto in ji novico sporočita v živo. Jaz sem bila doma z babi, saj imamo v hiši dve ločeni stanovanji. Spomnim se, da sem bila v dnevni sobi in jokala, ko naenkrat zaslišim krik na pomoč. Takoj sem tekla do babičinega stanovanja in jo videla na tleh. Padla je in ni se mogla pobrat. Ko sem se je dotaknila, je začela stokat od bolečin. Nisem je mogla pobrat, saj me je bilo strah, da jo bom še bolj poškodovala. V tistem trenutku res nisem vedla, kaj naj naredim. Nisem želela poklicati staršev, saj sta imela dovolj skrbi, grozno mi je bilo.

Poimenuj nekoga, ki ti pomaga v stiski

Poklicala sem teto, ki je takoj prišla, a je tudi z njeno pomočjo nisva mogli pobrat. Poklicali sva rešilca. Končno sem se spet počutila malo bolj varno in še enkrat zajokala ter vse povedala teti. Babi si je zlomila roko, ni bilo nič hujšega, ampak mene je od takrat začel spremljati občutek samote. Zvečer sta se vrnila starša, sestra ni želela prit z njima. Seveda je novico zelo slabo sprejela. Zavedam se, da to ne bi bilo nobenemu lahko slišati, ampak moja sestra ima res nizko psihično odpornost in po tem je seveda vse šlo navzdol. Vse njene težave z anksioznostjo so le še bolj eskalirale. V tistem trenutku sem bila na nas zelo ponosna, saj smo stopili skupaj in ji stali ob strani. Vendar čez nekaj časa nam je vsem vse padlo dol. Seveda težave kljub psihološki pomoči niso izginile in naveličani smo bili življenja v večnem strahu. Sestra je vsako spremembo na njenem telesu začela dojemati kot simptom multiple in takrat je veliko časa preživela na urgenci. Njen pogled na življenje že prej ni bil preveč optimističen, zdaj pa še manj. In tako smo kmalu začeli vsi razmišljati.

Prvič v življenju mi dom ni predstavljal več nekega varnega prostora, ampak sem se ga izogibala. Spominjal me je na vso dogajanje. Takrat je bilo v hiši veliko joka in bolj malo smeha. Najhuje mi je bilo, če sva s sestro bili sami doma, saj sem takrat jaz postala tista oseba, ki jo je spremljala čez panične napade in strahove. Čeprav sem na študiju o tem veliko izvedela, je čisto drugače, ko gre za ljubljeno osebo.

V tem obdobju sem se počutila res samo, saj doma nisem želela delit s

starši svoje bolečine, kako hudo mi je za sestro in kako zelo me skrbi, da bi njena bolezen napredovala, saj sta imela tudi ona dva veliko skrbi. S prijatelji se o tem nisem želela pogovarjat, saj je bilo polno enih vprašanj, ki so v meni zbujala še večje strahove, da sestra ne bo ok. V družbi sem se počutila, da se vse dogaja mimo mene, nisem bila dejansko prisotna. Četudi pa kdaj sem komu kaj omenila, pa me je konstantno spremljal občutek krivde, da jamram o problemu, ki sploh ni moj. Vedno sem si govorila, da je sestri še desetkrat huje in da so moje skrbi nepomembne. V tem obdobju je bilo res vse tako temno, ob vsakem pismu iz bolnice ali telefonskem klicu, me je stisnilo, da se je kaj zgodilo in je bolezen napredovala. Veliko sem razmišljala, kaj lahko sploh naredim za sestro, da ji bom stala ob strani.

Stvari so se nekako stabilizirale, ko so nam zdravniki povedali, da je multipla v tako začetnem stanju, da ne bodo predpisali niti zdravil, so pa tu letni pregledi. Malo pa smo se na situacijo seveda tudi navadili. V tej situaciji sem velikokrat razmišljala, da bi si želela, da imam jaz to diagnozo namesto sestre, saj mi je bilo res tako zelo grozno gledat njeno trpljenje in se ves čas počutiti nezmožno, da ji lahko pomagam. Ne počutim se več samo in razumem, da tudi za nas, svojce, to ni lahka novica in si lahko pustimo, da nas prizadane.

NA POMOČ

Torej random zgodba iz mojega življenja. V Ljubljani sem šla na slikanje zob in seveda sem pred tem morala dati dol svoje (najljubše) uhane, ki sem jih skrbno shranila v košček papirja. Po koncu pregleda sem šla v kopalnico, da bi si te uhane zopet nataknila in kot bi lahko že pričakovala, mi je eden padel naravnost v odtok. Zagrabi me panika, nisem vedela kaj naj naredim, saj sem te uhane konstantno nosila vsaj 2 leta in so mi res veliko pomenili. Poskusila sem z rokami odviti tiste cevi, izpod umivalnika, kar seveda ni bilo uspešno, tako da sem se odločila poiskati pomoč. Takoj, ko sem stopila iz kopalnice sem videla enega urejenega moškega (s plaščem in vse to) pa ga iz obupa vprašam, če zna odviti cevi pod umivalnikom. Seveda me je najprej čudno pogledal, saj mu ni bilo jasno zakaj ga to sprašujem. In mu razložim, da je moj najljubši uhan padel v umivalnik in bi ga rees rada dobila nazaj. Sploh ne vem zakaj sem ogovorila tistega moškega, saj sem imela občutek, da mi bo odgovoril, da to ni njegov problem in naj ga pustim pri miru. Res je rekel, da ne ve kako naj mi pomaga,

naj vprašam na recepciji ali imajo mogoče kakšnega hišnika, ki je še vedno na delu. Se mu zahvalim in grem do recepcije, kjer mi ženska za pultom reče, da mi na žalost ne more pomagati. Nato čisto obupana hodim gor in dol po hodniku ter se poskušam sprijazniti s tem, da je moj uhan za vedno izgubljen, ko pride tisti moški zopet do mene in reče, da je našel popravljalca dvigala in ga prosil, naj mi pride pomagat rešit izgubljen uhan. Nisem mogla verjeti, da si je tisti moški res vzel toliko časa za ta moj (navidezno) nepomemben problem in poskušal najti nekoga, ki bi mi lahko pomagal. Še posebej zato, ker moški, pač ne nosijo uhanov in sem predvidevala, da ne bo imel razumevanja do te situacije. Rekel mi je še naj počakam pri tistem wc-ju, da bo delavec prišel tam. In delavec je res čisto zmeden prišel do tistega wc-ja ter me vprašal kakšno pomoč točno potrebujem. Razložila sem mu situacijo in se je res spravil odvijat tiste cevi. Ko je cev dokončno odvil, najprej iz nje ni padlo nič, je stresal in stresal tisto cev, dokler nisva oba že obupala nad tem in sem bila prepričana, da je uhan očitno odneslo že predaleč. Nato pa ravno, ko jo je že želel zaviti nazaj, pade iz nje moj uhan. Tako sem se razveselila, da je še delavec videl, da njegovo delo ni bilo zaman. Poanta moje zgodbe pa je, da še danes ne razumem, zakaj se je tisti moški odločil, da mi bo takrat pomagal. Saj še sama ne vem, kako bi odreagirala, če bi do mene pristopila neznana punca in me prosila, če ji lahko pomagam najti njen uhan. Še posebej danes, v tem svetu, ko se nam vsem nekam mudi in nimamo časa za nepredvidene postanke. Tako, da to je definitivno zgodba, ki ne izgleda, da bi bila kaj posebnega, sama pa si jo bom za celo življenje zapomnila.

PRIJATELJ

Kjerkoli se nahajam in kamorkoli grem, me prijatelj drži za roko. Počasi se ga navajam. Kako dolgo bo tu, ne vem, ko ga vsaj ne bi bilo.

Vidim ga samo jaz. Pravzaprav ga samo čutim, včasih bolj, včasih manj. Čutim ga kot nekakšen mraz, čisto vedno ga v bližini slutim, nikakor ne morem pozabiti nanj.

Nekateri vedo da obstaja, on pravi, da mar jim ni, da je on moj prijatelj pravi. Če moja misel črna postaja, me on v objemu drži, njegova melanholija pa me davi.

Saj se ga skušam otresti, a to ne gre kar tako, ker zakaj je tu, ne vem. Ne obnesejo se moji protesti, dan za dnem sem bolj nizko. Kaj bo, če z njim roko v roki grem? -Zmajčk

SELITEV

Spomnim se skrinje v svoji sobi. Mami me posede. Gledam čez okno. Gledam dvorišče. Mami mi nekaj govori. Ne poslušam. Z besedami “živet gremo k Majdi” me predrami. Razveselim se. Babico imam zelo rada, vsak vikend sem pri njej. Mami ni vesela. Gleda v tla. Posveti mi lučka. Vprašam: “A oči gre tudi z nami?” Odgovor se glasi: “Ne.” Pojasni, da gremo le jaz, ona in sestra. Naprej se ne spomnim. Iz spomina sekajo le čudni, slabi dogodki v naslednjih mesecih. Ugotovim, da pri babi ni tako lepo kot sem sprva mislila. Ni lepo, ker ni očita. Ni lepo, ker mami joka. Ni lepo, ker nevem kaj se dogaja. Čez 5 mesecev sedim v dnevni sobi s svojo sestro in igram igrce na telefonu. Med igranjem slišim očita reči: “Dobile boste sestrico.” Ne reagiram. Tišina in nadaljujem z gledanjem v mini motorolo. Ne razumem, kaj to pomeni. Kmalu spoznamo neko rdečelaso žensko, ki jo predstavi kot svojo punco. Ne štekam. Vse gre prehitro. On ima vse, jaz nič. Naslednja leta najbolje opišem kot miks jeze in žalosti. Začenjam razumeti. Sestavljam sestavljanko, ki ima sedaj 1000 in ne 100 kosov. Sestavljam delčke, ki mi ne grejo skupaj. Sestavljam skupaj tisto, kar bi morala sestaviti moja starša. Nič ne bi moglo preprečiti bolečine in vsega, kar se je zgodilo. Toda nevednost v kateri sta me puščala… ta je naredila največ škode. Otroštvo naj bi bilo brezbrižno.

Hm… Moje je šlo mimo k raketa, samo da je puščala za sabo samo škodo, ki jo čutim še danes.

STRAH

Vsak večer, ko ležem v posteljo, me je strah. Strah me je zaspati in strah me je teme. Skoraj vsako noč sanjam. Sanje so zelo različne in izjemno žive. Večkrat se mi je že zgodilo, da sem se nekoliko predramila in v sobi videla osebe. Največkrat vidim žensko, ki sedi ob meni v postelji. Ne morem je videti v obraz, vidim samo njene lase. Včasih jih ima spete v dve kiti, včasih pa ima spuščene. Vidim moškega, ki sedi na mojem stolu, vendar tudi njega ne morem videti v obraz. Gleda od strani in se smeji. Ko se mi to zgodi in se zavedam, da v svoji sobi nisem sama, me oblije panika. Včasih se pokrijem z odejo, potem pa se več ne upam odkriti. Poskušam zaspati, vendar me je še vedno strah, zato vseeno zberem pogum in se odkrijem. Ko zagledam osebo, zakričim in kolikor hitro lahko prižgem luč. Naenkrat ni več nikogar v sobi. Ostanem sama. Ali se to dogaja samo meni? Zakaj vidim ponoči ljudi? Kdo so ti ljudje? V zadnjem času imam pogoste tudi nočne more. Vsakič so iste sanje. Sanjam, da me nekdo lovi. Tečem kolikor hitro zmorem, ampak sem vseeno prepočasna. Moški me vedno ujame. Srce mi bije, poskušam kričati, vendar iz mojih ust ne pride nič, samo tišina. Nemo odpiram usta in poskušam nekoga priklicati pa to ni mogoče. Nato se zbudim. Sem prepotena, srce mi bije in imam občutek, da mi bo 'padlo ven'. Potem pa se naenkrat vlijejo solze. Solze tečejo v potokih, ihtim in hlipam. Pomaga mi, če me lahko nekdo v tistem trenutku objame in mi pove, da so to samo more in da sem varna. Se to dogaja samo meni? Od kod te sanje? Zakaj so tako pogoste? Zakaj sanjam vedno iste sanje? Ali sem kakšen dogodek pozabila in potlačila? To so vprašanja, ki se mi pojavljajo vsako jutro, ko premišljujem o sanjah. O tem ne govorim veliko, saj se mi je zgodilo, da mi ljudje ne verjamejo in se ob tem smejijo. Meni pa je ob tem težko in si želim le, da bi me nekdo razumel.

YOU MATTER

Ko sem bila stara 16 let, sem se prvič v življenju srečala z občutki, ki jih pred tem nisem poznala; iz nasmejane, vedno vesele deklice, sem se spremenila v žalostno, neprestano utrujeno in obupano dekle. Sprva nisem vedela, kaj se mi dogaja, saj je bilo to zame povsem novo. Tudi starša sta mislila, da je to zgolj del odraščanja in bo slej ko prej minilo. Pa ni - stvari so se iz tedna v teden slabšale. Povsem sem se izolirala, večino časa preležala ali prespala, v šolo nisem več zmogla, izgubila sem voljo za prav vse aktivnosti, ki so me včasih veselile. Pojavili so se občutki nemoči, brezupa, nevrednosti, odsotnosti smisla ter misli, da življenje nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Nato sem začela z jemanjem antidepresivov, a sprva ni pomagalo. Začela sem se samopoškodovati, saj se mi je zdelo, da sem popolnoma izgubila nadzor nad dogajanjem in sem postala zgolj pasivna opazovalka svojega življenja, ki sem ga vse bolj sovražila. Kasneje so začela čustva izgubljati moč, postajala sem vse bolj apatična in nikakor nisem našla načina, s katerim bi se lahko izrazila, čeprav sem v svoji notranjosti na glas kričala. V nekem trenutku sem se začela vse bolj izogibati hrani in precej hitro izgubljati težo - takrat sem bila prvič hospitalizirana. Po približno mesecu neprestane borbe za vsak grižljaj sem prešla v drugo skrajnost - začela sem uživati pretirane količine hrane, zatem pa hitela na stranišče in vse izbruhala. Z bulimijo sem se spopadala dobro leto, pri čemer sem bruhala skoraj vsakodnevno, včasih tudi večkrat na dan. Bilo je izčrpavajočezopet mi je začelo zmanjkovati energije. Vse skupaj je trajalo do lanskega januarja, ko nisem zmogla več - poskusila sem si vzeti življenje. To je bil nedvomno najtežji dan v mojem življenju, še bolj pa za moja starša in vse bližnje, ki niso vedeli, ali bom preživela. Zopet je sledila hospitalizacija, ki je bila vse prej kot lahka, saj sem se - čeprav sem bila vesela, da sem preživela - ves čas borila sama s seboj in mislimi, ki so me še vedno želele

Za dežjem vedno posije sonce.

prepričati, da se ni vredno truditi. A počasi, res zelo počasi, sem se jim začela zoperstavljati, saj sem vedela, da jih moram enkrat za vselej zaustaviti, sicer bi me naslednjič premagale. Vsak dan sem poskušala poiskati eno stvar, za katero sem bila hvaležna in zaradi katere je bilo vredno živeti - to so bile osebe, ki so mi stale ob strani, pa tudi malenkosti, ki jih, če me ne bi bilo več, nikoli ne bi doživela; opazovanje sončnega vzhoda nekje na vrhu hriba, druženje s prijatelji, rojstvo bratranca, dolgi sprehodi s kužkom v objemu narave,... Če me ne bi bilo več, nikoli ne bi prestopila praga te fakultete in spoznala toliko čudovitih ljudi - sošolcev in profesorjev, ki me ves čas spodbujajo ter navdajajo z upanjem, da je življenje lahko lepo in je vsekakor vredno vztrajanja, čeprav zna biti neznansko težko. Ponovno sem našla smisel in lučka na koncu tunela je vse svetlejša!

TEMNO OBDOBJE

V zadnjem času se počutim super, večino mojega časa posvečam študiju in druženju s prijatelji in družino. Rada tudi kam odpotujem in se gibam. Rekla bi da se o duševnem zdravju ne govori dosti in da je na sploh še vedno tabu tema. Iskreno mislim, da se je lažje o tem pogovarjati z mladimi kot pa starejšo generacijo, ker so nekateri še vedno mnenja, da problemi z duševnem zdravjem ne obstajajo. Tudi sama, če sem imela s kom pogovor so mi trdili, da se pretvarjam ali pa da samo pretiravam. Sem pa vesela, da se o tem vedno več govori, čeprav je žalostno, da ima vedno več ljudi tudi težav s tem. Pozitivno vpliva name s strani, da sem začela več delati na sebi in sem zaradi tega postala tudi bolj močna oseba. Ko sem imela zelo težko obdobje anksioznosti in tudi paničnih napadov sem iskreno mislila, da mi nikoli več ne bo šlo na bolje. Zato sem tudi sama začela raziskovati kako si lahko z meditacijo in raznimi športi pomagam izboljšati počutje. Življenje se mi je obrnilo na bolje saj sem zaradi tega tudi opustila veliko grdih navad in tako postala boljša oseba.

Negativno pa vpliva seveda na samo počutje kar pa je seveda vplivalo tudi na šolo, prijatelje, družino... Na trenutke, ko sem se zelo slabo počutila nisem želela nikamor in tudi nisem imela nikakršne motivacije za učenje. Trenutno študiram v Ljubljani vendar prihajam z Jesenic. Takrat sem močno potrebovala bližino staršev zato sem bila večinoma na Jesenicah in s tem sem nehala hoditi na predavanja in vedno manj izpitov sem imela opravljenih.

Nevem zakaj, ampak so vsi spomini od mojega »temnega obdobja« zelo motni, mogoče zato ker so zares slabi spomini. Težko se spomnim določenega dogodka, ki bi me res zaznamoval vem samo, da sem veliko dni prejokala in na trenutke sem bila tudi pripravljena odnehati. Ko so se mi začeli pojavljati napadi, je bilo to zame še vse novo. Torej povišan srčni utrip, težko

dihanje, vrtenje, mravljinci...od takrat naprej sem postala zelo panična in bila sem vedno v strahu kdaj se mi bo to ponovilo. Vse to mi je tako močno stopilo v glavo, da sem konstantno samo še o tem razmišljala in zato sem se še slabše počutila kot prej. Začela sem pretirano razmišljati o vsem in strah me je bilo početi karkoli. Stanje se mi je tako močno poslabšalo, da sem odšla k zdravnici čeprav še sama nisem vedela, kako naj ji razložim svoje počutje. Vedela sem samo, da tako ne zmorem več živeti. Na žalost mi zdravnica ni pomagala in je trdila, da je to zame samo stresno obdobje zaradi faksa in da bo minilo. Pomoč sem si poiskala pri prijateljih in starših. Vesela sem, da lahko rečem da se od takrat počutim zares bolje. Korona ni imela pri meni nikakršnega vpliva. Čeprav smo bili omejeni sem še vedno imela stik s prijatelji in imeli smo različna druženja. Vendar sem tudi sama po naravi oseba, ki je zelo rada sama v svoji sobi lahko tudi po več dni, zato mi ni bil to nikakršen problem. Tudi to, ko sem sama doma in gledam različne serije/filme zelo pozitivno vpliva na moje počutje.

Poimenuj

nekoga, ki ti pomaga v stiski

Prijateljice

Sama

Družina, fant, prijatelji.

Sestrica

TELOVADIM, DA SE BOLJŠE POČUTIM

Načeloma se v zadnjem času počutim kar v redu. Mogoče je malce stresno obdobje zaradi obveznosti na faksu, predvsem pa zaradi bolezni v družini, ki je zagotovo nekoliko vplivala na družinsko dinamiko in počutje... ampak se uspešno spopadamo, tako da ostajam optimistična.

Mislim, da se v zadnjem času kar precej govori o duševnem zdravju. Zdi se mi, da se daje kar precej poudarka na to, predvsem od začetka epidemije. Mogoče celo malo preveč. Ne me narobe razumeti, to je v bistvu super, končno se lahko spregovori o duševnih problemih, stiskah in tudi vedno več krajev je kamor se lahko obrnemo po pomoč. Imeti terapevta ali psihiatra ni več nekaj sramotnega, oziroma nekaj kar bi skrivali pred drugimi in to se mi zdi ključnega pomena, saj to vzpodbudi veliko ljudi v stiski, da si poiščejo pomoč. Edino zdi se mi, da smo mogoče včasih že malce preveč vpeti v to in kdaj pa kdaj delamo iz muhe slona. Ni vedno vsak najmanjši znak slabega počutja že simptom depresije, to sem mislila . Kot najbolj učinkovito dejanje zmanjšanja stresa mi zagotovo pomeni fizična aktivnost. Tek ali vsaj sprehod vedno izboljšata moje počutje, pomaga pa seveda tudi pogovor s kolegi, partnerjem. Zelo me sprosti tudi gledališče kjer ljubiteljsko ustvarjam in velikokrat mi prav to pomaga, da nekoliko pozabim na probleme, neham hiteti in zgolj uživam v sedanjem trenutku.

Največ stresa pa mi na drugi strani predstavlja predvsem faks, ki mi včasih povzroča kar precej sekiranja in stresa na sploh...verjetno zato ker sem malo perfekcionistka in se preveč obremenjujem z izpiti in drugimi zadolžitvami, ki v resnici niso tako zelo pomembne. Zelo negativno name vplivajo tudi spori v družini ali s partnerjem, nekako ne morem zares funkcionirati,

če vem, da ni vse v redu in da se s kom nisem še vsega razčistila. Dogodek v življenju, ki me je najbolj zaznamoval je bila zagotovo anoreksija, katere posledice zagotovo še vedno čutim v vsakdanjem življenju. Čeprav sem jo uradno »prebolela« že nekaj let nazaj, pa tega nikoli v celoti ne preboliš. Še vedno se včasih obremenjujem s svojo postavo, s tem kaj in koliko pojem in to zagotovo vpliva na moje počutje. Včasih sem po vsakem obroku doživljala hude občutke krivde, bila sem brez energije in brez prave volje do življenja, kar me je pripeljalo v hudo depresijo. Po petih letih terapevtskih in psihiatričnih obravnav lahko rečem, da je danes stanje veliko boljše. Čeprav se slabi občutki še vedno pojavljajo in imam na čase spet svoja »ana obdobja« (anoreksična obdobja), pa zdaj znam dovolj zgodaj ustaviti takšne misli, jih preusmeriti in se na bolj konstruktiven način soočati z negativnimi občutji. Pri tem so mi bile terapije, družina in prijatelji ter gledališče v veliko pomoč.

RAJŠI SE NE RAZKRIVAM

Do duševnega zdravja imam odprt in pozitiven odnos. A vendarle, se mi zdi, da se o njem ne govori dovolj. Duševno zdravje je še vedno tabu tema v določenih okoljih.

Name pozitivno vpliva že sam pogovor. Predvsem imeti nekoga, ki te aktivno posluša, zastavi kakšno podvprašanje in mogoče celo ponudi pomoč. Negativno stran pa predstavlja že samo ignoriranje težav oziroma duševnega zdravja s strani bližnjih, nenamerno ali načrtno. Tudi dolgotrajna samota.

Kot največji dogodek, ki me je zaznamoval, bi izpostavila obdobje mojega življenja, v katerem sem mojim staršem »outirala« kot lezbijka. Že sam dogodek take narave je stresen za vsakega posameznika, ker ne veš kaj pričakovati. Tudi jaz nisem vedela. Ko sem povedala očetu, je odgovoril, da lezbijke tolerira, ampak še dobro, da nisem »peder«, ker bi šla drugače iz hiše. Od tega pogovora naprej je sledila tišine, moje usmerjenosti nisva omenjala, kaj šele, da bi me kdaj vprašal kako sem in če rabim kakršno koli pomoč. Mati je reagirala malo drugače. Vse je sprejela, a vendar mi je kar nekajkrat potožila, da se ji smilim. Tudi z njo se kar nekaj let o moji usmerjenosti nisem pogovarjala, če pa sem se pa je bil pogovor prisiljen in včasih neprijeten. Seveda sem bila takrat s takimi reakcijami staršev kakor toliko zadovoljna, saj sem pričakovala veliko slabše reakcije. Nisem pa videla, kako vpliva ignoriranje moje usmerjenosti na samo duševno zdravje. Večini starejšim osebam še sedaj ne razkrivam tega dela mojega življenja, saj se mi zdi, da ustvari nepotrebno nelagodno ozračje, tako kot ga je med mano in mojim staršem. Pomoč sem takrat na srečo našla med prijatelji, ki so mi vsi z veseljem pomagali, predvsem s pogovorom. Žal pa si še vedno del mene želi, da bi bila v mojih najstniških letih sprejeta s strani staršev in ne samo tolerirana.

Moje dusevno zdravje se med samo koronakrizo ni pretirano spremenilo. Sem imela sreco, da sem jo preživljala v druzbi prijateljev in partnerke.

NAJHUJE JE, KO SI V STISKI SAM

Menim, da se kljub velikemu številu duševnih stisk med mladini o tej temi ne govori dovolj, se ji ne posveča dovolj pozornosti in še vedno ostaja tabu tema današnje družbe.

Pozitivno glede duševnega zdravja mi veliko pomeni, da se duševnega zdravlja ne obravnava kot tabu, temveč se to temo obravnava bližje ljudem.

Ravno to. Občutek, ko potrebuješ pomoč, a te ne dobiš in se v situaciji nemočno znajdeš sam, to je najhuje.

Zdi se mi, da so na spremembo mojega počutja vplivali trije dejavniki. Prvi, zelo splošen, je bil covid oziroma sama karantena, zaprtost. Moje življenje se je iz pestrega vsakdana čez noč spremenilo v bivanje v mehurčku. Tega življenjskega stila sem se v enem letu privadila, zmeraj sem si mislila, še sreča, da sem pred covidom dobila fanta, da mi ni bilo dolgčas.

Po dobrem letu se je vse postopoma začelo sproščati, vedno več je bilo druženja, naše staro, že rahlo pozabljeno življenje se je začelo obnavljati.

To je pomenilo tudi novo realnost za moj odnos s fantom, kateremu v vrvežu vseh dogodkov nisem morala več posvečati pozornosti kot v času karantene. Različni zapleti in nesoglasja so to zvezo pripeljali do konca, katere konec je bil spraven, kot sem si želela in upala. Kmalu za tem, mi je umrla oseba v družini, ki mi je bila izredno blizu, vsak dan, 20 let. Ker je bilo to zame prvič in ker me na tako izgubo nihče ni pripravil, mojih čustev ni bilo mogoče nadzorovati. Moj odziv na vse kar se mi je zgodilo v tako kratkem času, po enem letu mirovanja, ko je moje telo morda že pozabilo kaj je stres in kako prebroditi kakšne življenske dogodke , je bil predvasem telesen. Že na pogrebu sem dobila paničen napad oziroma napad tesnobe, za katerega se splogh nisem zavedala, saj mi je bilo to tako tuje, da na to nisem niti pomislila. Čez kakšen teden se je moje fizično stanje poslabšalo. Stalen občutek roba nezavesti, slabost, visok pritisk in srčni

utrip so bili moji glavni simptomi. Bila sem prepričana, da bom tako kot meni blizu oseba, umrla. Zdravnica mi je predpisala pomirjevala in tablete za zniževanje srčnega utripa. Poudarila bi morda to, da je vso to situacijo moja družina dojemala kot neko fizićno bolezen, kot neka rana, ki se sama zaceli v tednu dni. Nihče ni poskušal razumeti moje stiske, se o tem temeljito pogovoriti, mi pomagati razumeti in se tega tudi ne sramovati, saj se mi je zdelo, da je bilo dejstvo, da sem jemala pomirjevala tak tabu, s katerim se res ni nihče želel hvaliti. Po slaben mesecu se je stanje dejansko izboljšalo in vsi smo bili prepričani, da je temu konec. Žal je bilo to poboljšanje zelo površinjsko. Kmalu se mi je fant, ki sem ga pred časom misleče spravno pustila, »maščeval«. Naredil je nekaj zelo grdega, ki me je zelo prizadelo, ponižalo, počutila sem se ničvredno. Za tem je prišel faks, prvič v živo, šok pravzaprav. 4. letnik gimnazije in 1. letnik faksa je bil na daljavo, od doma. Zdaj se je bilo treba zjutraj vsest v avto, priti tja, imeti pravo interakcijo, bilo je veliko dela, ob tem sem delala tudi ob faksu študentsko delo. Sliši se banalno, ampak to je bil neke vrste šok. Danes mi je to spet vse normalno, takrat ni bilo tako. Kakorkoli, z oktobrom je šlo vse na slabše, in to precej na slabše v primerjavi z začetkom. Probala sem zdrćati, ne povedati doma in delati panike, a na točki, ko sem panični napad dobila na faksu in zaradi tega nisem bila zmožna priti sama do doma, sem vedela, da potrebujem pomoč. Ker od doma ni bilo neke volje do pomoči, morda nihče ni vedel, kako pristopit, morda so se bali pristopit, ne vem. Vem pa, da je bil njihov pristop napačen. Družinska prijateljica, takrat še dolgoletna medicinska sestra v Polju, mi je dala kontakt psihologinje, katero sem začela obiskovati. Ni mi analizirala depresije, zgolj tesnobo. Še danes sem ji hvaležna za njeno pomoč, za razumevanje moje stiske in za vse, kar me je naučila. Da premagaš tesnobo ni mačji kašelj. Truditi se moraš vsak dan, temu posvečati ogromno pozornosti in volje. Tesnobo sprejmeš, se naučiš živeti z njo in

potem s časom počasi izgine. Spremeniti sem morala kar veliko stvari, zaživeti znova. To je bilo najboljše zdravilo. Za tem sem kmalu odšla na izmenjavo, kjer sem popolnoma zamenjala svojo okolico in socialno mrežo. Zaćela sem znova in od prvega dneva izmenjave nisem do danes niti enkrat dobila paničnega napada in pojedla kakšnega pomirjevala. Vsa ta moj astiska je bila obdobje prejšnjega leta 2021. V začetku leta 2022 sem si zaobljubila, da bo to moje srečno leto za razliko od prejšnjega. V to sem tako zelo močno verjela, da je 2022 še kar srečno leto, kjub kakšnim dogodkom, kateri bi mi lahko povzročili kakšno potencialno duševno stisko, a mi jo niso, saj sem po moji zgoraj opisani izkušnji bolj utrjena ozroma se znam s stisko bolj spoprijeti, ni mi več tuja. Ves spomin na to obdobje je grenak. Najlepši spomin je morda ta, ko mi je psihologinja dala nek list neke rastine, iz katerega so pognale korenine in sem jo pozneje lahko posadila. Sočasno z izboljšanjem mojega zdravja je rasla tudi ta rastlina. Iz enega ubogega lista je to danes prava rastina z mnogo listi. Tako je tudi z mojim duševnim stanjem, na kar sem izredno ponosna in ta rastilna ima zelo poseben čar bi rekla. Naučila sem se predvsem, da se vse da, če se hoče. Ta percepcija, da je na koncu vsakega tunela vedno luč, čeprav je ta tunel še kako dolg in temačen.

Nič

ni narobe, če je

kdaj kaj narobe.

IZ MAJHNEGA ZRASTE VELIKO

Za anksioznost ful dolgo nism vedla. Nismo se o tem pogovarjal ne doma, ne drugje. Zase sem misla, da sem pozitivna oseba, ki itak vse probleme reši v svoji glavi. Nikol nisem opazila, da se to v men nalaga. Vse se mi je nalagal tud ko mi je umrl stari ata. Pa sem ful žalovala, pol sem se pa zatekla k filmom in serijam. Prvi panični napad, za katerga sm se zavedla, da to je, sem doživela v 3. letniku srednje. Mislm,d a v tistem mesecu celo štiri. Pa mi ni nihče znal razložit kaj to je. Pogooglat sem mogla in sem zvedla,d a imam anksiozni napad. Prej sm to slišala samo v filmih. Drugač pa ne govorim velik o svojih stiskah, ker se mi zdi, da ljudje omalovažujejo te majhne stiske, ki se ful nakopičjo. Pač če ni velika travma ni pomembno zanje. Pol se pa zapiram Jaz sm se začela zapirat vase enkrat v osnovni… Vedno sem bla nek mediator v precej veliki skupini sošolk. Pol smo se na koncu osnovne ful skregale, vse na eno prjatlco, ki je bla pa moja najboljša prjatlca, ampak so me druge prsilile, da se ne pogovarjam z njo. In pomoje se je to nabiral v men, več stvari… Nisem govorila o smrti bližnjih, vedno sem morala bit medator, nism govorila os ovjih stiskah ampak samo poslušala. Vedno sem probala delat mir, čeprav so te težave prijatelc vplivale name. Enkrat sm se zaupala ni prijatelci o tem kako me utesnjuje, da vedno poslušam in skor silim druge, da govorijo o sovjih stiskah, medtem ko sm jst vse držala v sebi. In ona je men rekla,d a se smilim sama sebi. No to je blo, da sm se še bl zapirala, ker je moje odprtje udarlo nazaj.

Še bolj sm se zaprla, ko mi je nek tip pisal, da sem mu všeč, ampak jst itak nism verjela v to ker mam nizko samopodobo. Tip je pa tok rinu vame, da sm se začela še bolj zapirat. Ampak ne sam,d a je on rinu, še vse moje prijatelce so ble vpletene v to neko simpatijo. In sm se počutila, ku da sm lutka v njihovih rokah in ko da me ne vidijo kot neko doraslo osebo ki bi lahko pohendlala pogovor s tipom. Čeprov sm si na eni točki misla, da sm jst najbolj mentalno dorasla. No na eni točki so mi zrihtale »zmenk« z njim.

Pa za rojstni dan so ga k men klicale in je on pokazal več razumevanja do tega, da bi sam hotla bit s prijatelcami. Vse je pa eskaliral, ko sem v svojem stilu poslušala njegove psihične težave in probleme še dveh prijatelc naenkrat. To pa zato, ker so se punce skregale, ko sem prijela za roke tega tipa, ki so mi ga skos usiljevale. Nism hotla, da bi dejtala, ampak sm se prisilila, da bi ugotovila ali mi sploh sede, bit blizu nekomu. Potem sm spet jst mogla vse mirit, ker so se začele neke zdrahe. Pač počutila sms e razpeto med dvema svetovoma. Takrat sm res dala njihova čustva, k so se kregal, pred moja. Ampak na koncu sm ugotovila, da niti nism mela priložnosti nekej splest s tem tipom, ker so bla druga čustva pa drugi ljudje tok bolj agresivni. Pač sej me je neki osvaju pa vse, ampak hkrati sem pa morala prenašat ta neka čustva njegova, pa depresijo, neka samomorilna nagnjenja. No in sm se na koncu vsega tega le odtrgala od njega, ker je blo preveč drame zarad tega in sm postavla prjatlce pred njega in sm takrat pretrgala stike. Takrat sm si tako pomagala, da sem zapisala vse kar se mi je dogajal, kot ena novela.

Jaz sm se dost zanašala na učenje pa nogomet. Nogomet je bil ena stvar v kateri sm si priznala, da sem bla dobra, čeprav sm mela nizko samo-

podobo. Pač težko mi je blo dat sami sebi kompliment. Ampak pol se je pa vse nekak zrušlo. Polomila sm si koleno in sm morala nehat z nogometom. Zgubila sm eno stvar, za katero nisem vedla, da mi je bla tko življenjsko pomembna.

Na eni točki sm se tud začela ful pridno učit, npr. moj star ata je vedno relu najprej šola pol pa fantje in posebi po njegovi smrti sms e uzela v roke in sm popravla slovenščino iz 3 na 4, kar mi je dal en zagon za nadaljno učenje, pa en ponos, trdnost. Na koncu osnovne me je začela zanimat psihologija in sm hotla študirat kriminalno psihologijo…Sem se hotla vpisat v psihologijo, k ima ful visoko omejitev. Pa mi je najprej šlo, da sm dobivala petke, potem pa tud kakšno štirico, kar me je potrlo. No in sem spet prišla v eno izgubo, ko sm zgubila voljo, ker sm zgubila priložnost za študij psihologije.

Najprej sm si pr teh stiskah pomagala tako, da sm natančno zapisala sovjo zgodbo. Reflektirala sem. Za en paničen napad, ki je bil ful slab sem se zatekla k mami. Pa ona ni vedla kako mi pomagat. Jaz sm jih šele začela učit o anksioznosti in paničnih napadih, takrat k sm mela tistega slabega pa smo bli vsi nemočni. Takrat mi je mama predlagala psihoterapevtko, k jo je poznala od sestrične in sem šla. Sama sem šla in sem bla ponosna name. Pol leta sem hodila in mi je pomagalo. Ful enih geštalt vaj je mela. No ta vaja… Je mela v sobi en tepih in ker je mela po sobi ful stvari sm jst mogla te stvari zložit na tisto preprogo. In sm zravn dala masko, nevede… Masko za čez faco, k je sam bela. In se mi zdi… In pol sm ugotovila, da je to en zid k ga mam k sm ga nardila. In se mi zdi da ena stvar, k je nism razčistla na tej terapiji je ta zid. Se mi zdi da sm ga sam začela odkopavat in sem ga šele kasnej čist razbila. Ampak… Se mi zdi da nism nadaljevala več k pol leta ker se je stanje malo izboljšalo…

Online counselling mi pa ni všeč. Vedno sem raje zaupala osebi, ki mi ni bla tak blizu, al pa je 3000 kilometrov stran. Ampak vseen pa take stvari k se morm dejansku odpirat, sm pa vseen rada v tistem fotelju in pijem čaj, kot sem bla tam in govorila in jokala.

In ker sovražm dramo, se izogibam drami, zarad stvari k so se mi zgo-

dile in zato tud se rajš zaupam enmu neznancu, ali pa profesionalcu, ki ne bo minimaliziral mojih težav, pa me bo dejansko poslušal, če pogledamo na tisto, ko mi je prijateljica rekla, da se sama sebi smilim. In se mi zdi da je vse to vodilo v to, da ne morem zaupat ljudem toliko… tistim, ki so mi blizu. Ampak povem to zgodbo, ker sem že odpeljala tovor sama s sabo. In verjetno je še ful takih stvari k bi jih lahku povedala, ampak nečem se mučt cajta, ker bi mogla ful razmišlat e 100 let kaj je.

Ampak se mi zdi da je ful pomagalo, da sm začela faks. Tehnično mi je faks pomagal pr moji psihosocialni stiski. Ker sm se praktično zaljubila na prvi pogled, to je bla edina ljubezen, k sm jo doživela v svojem življenju.

Ampak so se mi panični napadi vrnili zarad enga predmeta. Mela sem 20 minutni panični napad, kjer sem se mirila tako, da sem šla pod tuš, pa mami in očita sem klicala, kar je pomagal. Kasnej do karantene ni bilo nobenih več konkretnih. Med karanteno sem velik pisala v dnevnik. In velikrat je prišla tema zgubljenosti, kako se vrtim v krogih. Zarad karantene nisem čutila posebnega pritiska, samo dosegla sem že vse kar sem načrtovala in nisem mela načrta za naprej. Enkrat sem pa imela napad, ker sem po nesreči zbirasala 1000 slik iz telefona, ki so mi ful pomenile, moji spomini in vse to. Takrat sm se zavedla, da me je strah, da bi izgubila neke lepe momente, jih kar pozabila. Spet so se te majhne stvari nakopičle v grmado in ta grmada je začela goret. In mogoče bom mogla še kdaj na psihoterapijo.

Ne glede na to, kakšno napako naredimo, se bo svet vrtel naprej.

DALEČ OD DOMA

Pred faksom nikol nisem imel posebnih težav z depresijo in anksioznostjo. Bil sem del skupnosti in sem imel frende, ki so bili dovolj, da se počutim samozavestno.

Moje stiske so se začele, ko sem šel na faks. V drugem letniku so se pa začele hujše stiske. Ko sem se preselil iz Bosne v Lj, so bili z mano še bližnji prijatelji, blo nas je 5 prijateljev in mi smo se v srednji šoli neprestano družili. Izven te skupine nisem imel tako tesnih prijateljev. Ti štirje prijatelji so mi bili kot družina in oni so mi dajali neko ogledalo, v katerem sem tud gradil svojo identiteto. Oni se v Ljubljani niso znašli, ni jim šel faks, meni pa je šel. Zato so se odločili, da grejo nazaj v Sarajevo, jaz pa sem ostal v Ljubljani. Že takrat sem mislil, da se ne bo končalo dobro. Ker nisem imel nobenih bližnjih prijateljev, ampak sem bil najprej optimističen, ker sem spoznal v prvem letniku veliko ljudi. Prvič sem dobil občutek osamljenosti. Deliš si prostor z ljudmi, ki te držijo na distanci in nimam občutka pripadnosti. Tej občutki malo izginejo v 2. letniku ko sem se naučil slovensko in sem bil motiviran in na začetku se mi je res zdelo fajn, še vse mi je šlo na faksu. Pač, saj sem imel kakšne epizode, ampak ni bilo bed. Nič si nisem mislil, da z mano ni ok.

Prišla je pandemija in sem moral biti doma v Bosni. In sem ugotovil, da se je dogajalo ful stvari, ki so slabo vplivale name. Moj oče je doma ležal bolan.

Naša družina je funkcionirala kot en stroj, ki ima notri napako. Funkcionira, ampak le dokler se vse ne razstavi. Foter že dolg ni bil delavno sposoben, ker je imel infarkt, bolj je kuhal z nami, mami pa je bolj delala. Po kapi je bilo doma vse bolj umazano, jaz in mama sva prevzela več dela doma, plačevanje položnic in vse to kar moraš doma naredit. Veliko stvari je bilo, ki jih jaz nisem znal. Ne vem, peljat avto na servis. Nimam pojma o avtu, nimam pojma kje so mehaniki in niti ne vem kako povedat kaj je narobe z avtom. Tud to dejstvo, da je medtem da je živ in mrtev, skos se matra, nikol ne veš a je to zadnje leto ko je z nami… Ne vidiš alternative. Edina alternativa temu življenju je negativna.

Pač bil sem doma in imel sem sranje doma. Privatno družinsko življenje se je zlilo s faksom. Ni bilo ločeno. V teh 6 mesecih me je ful mučilo, da nisem imel svojega prostora. V bed me ej spravilo, ko sem videl kako moj oče leži v postelji in je bolan in je okrog njega kaos. Vse je bilo v kaosu in umazano. Čez eno uro sem imel predavanja pa sem moral pospravit ta akos, pa se stuširat, pač vse je bilo natrpano. V teh 6 mesecih so se najbrž začele te moje stiske. Jaz sicer nimam diagnoze. Bil sem pa razdražljiv, prepirljiv, bil sem agresiven, vse mi gre na živce, glava me je tako bolela, da se nisem mogle niti pogovarjat. Zdaj sem zgubil vse prijatlje tukaj in v soseski, bil sem tujec v Ljubljani in tujec doma. 6 mesecev sem bil kot v mehurčku iz katerega nisem mogel pobegnit.

Faks na daljavo mi je bil muka. Bil je prostor kjer sem razvijal stiske. Spomnim se kako sem imel seminar, pa sem bil na kameri in mi je bilo grozno, da sem na kameri in me 30 glav gleda. Še huje mi je bilo kot seminar v živo.

Tam bi vsaj gledal 5-6 istih oseb, na kameri pa vidiš vseh 30. In vsi gledajo vate.

Tudi zdaj vsakič, ko grem domov se mi dogaja. Kot da ne morem domov v miru, nikol se ne počutim ful fajn. Tega občutka od prej ni več, nikol več ne bom dobr.

Da bi si pomagal sem poskusil svetovanje, ki ga omogoča faks, pa s psihologom v Bosni in sedaj se dobivam z eno psihologinjo tukaj. Ampak sem ugotovil, da svetovanje ni nič takega, kar bi pomagal. Podeliš svojo stisko in on ti pritrdi ali pa te poveže nekam. Na trening asertivnosti, čuječnosti, ampak je vse na tebi. Ni neke strategije, kjer ti lahko nekdo pomaga. Potem sem se odločil za zdravila, ker po nekem času nisem več mogel funkcionrat normalno. Vedno sem zastajal v 3. letniku faksa. Na faks sem prihajal utrujen, sploh nisem bil psihično prisoten, z mislimi sem bil nekje drugje, sanjaril sem o tem ali bom dovolj zaslužil, ali mi bodo starši morali poslati denar. Skos sem bil utrujen in sem upal da mi bodo zdravila pomagala pri tem da ne bom utrujen, anksiozen na predavanjih itd., da bi ustvaril normalne odnose z ljudmi, ker zdaj to kar je bilo v 3. letniku ni bilo normalno. Na zdravila sem šel v 4. letniku faksa, ampak so bili to razlogi, ker sem misli, da mi bodo zdravila vsaj umetno olajšala funkcioniranje. Sem šel k psihiatrinji in sem šel na zoloft za vsaj pol leta ampak sem ugotovil da ni nobene fore. Ni spremembo na dobro ali slabo. Potem nisem več hotel eksperimenti-

rat z zdravili. Ali pa se mi ni dalo še enkrat k psihiatrinji. Zdaj sem po novem začel s psihoterapijo.

Enkrat vmes sem se povezal z eno znano svetovalko preko moje psihologinje. Bil sem parkrat pri njej in je bila tudi neka oblika svetovanja. Včasih sva se pogovarjala, včasih sem ji kaj pomagal… En majhen košček stiske se je premaknu. Ta njen status mi je dal neko varnost, pač bil sem ponosen na to, da sem jo poznal. Pač imaš nekoga močnega v svoji socialni mreži in se mi je zdela fajn stvar.

Psihoterapevtko sem našel, ker aktivno iščem način da si ustvarim bolj stabilno življenje in duševno zdravje. Gre pač po vrsti. Imam psihoterapevtko, ki govori moj jezik in mi je ful lažje, da se izražam v svojem jeziku. Upam, da bo pomagalo. Na prvem srečanju sva že ugotavljala nekaj o mojem življenju pa o starših, osnovni šoli, srednji… V ospredju je bil moj odnos z očetom. Po modaliteti je geštalt psihoterapevtka, ampak to je bilo naključje. Čeprav sem malo iskal p tem kaj bi ustrezalo mojim težavam. Geštalt je pač usmerjen na tukaj in zdaj. V ospredju je sedanjost, pa veliko je abstraktnega, risanje in to.

Ljudje, ki so mi še pomagali… Gotovo je bla to moja mama, in teta, po mamini strani. Pomoje, da me je ona najbolj uvedla v razmišljanje o pomoči.

Z mano je govorila o izkušnjah svoje psihoterapije. Pa nekateri prijatelji in sošolci na katere se lahko zanesem. Bil sem na izmenjavi v italiji kjer sem se veliko lahko s to družino, ki me je gostila pogovarjal. Mamam iz te družine mi je govorila, kako se je trudila 7 let v psihoterpaiji in mi je dala mislit, da če je ona lahko 7 let v psihoterapiji, bolj sem si govoril, da lahko tudi jaz zdržim vsaj eno leto.

Včasih sem si pa moral pomagat sam… Bral sem knjige Bekima Seranovića. Ko berem njegove knjige se počutim malo boljše, ker vidim veliko sebe v njem. Imel je podobne življenjske izkušnje in pogled na svet in hotel je delati isto kot jaz. Ko berem njegovo knjigo je tako, kot da bi gledal svoje življenje v prihodnosti. Imel je zelo divje življenje… To je branje o nekom in dogajanje s katerim se lahko poistovetiš in potem se počutiš kot da si na pravi poti. Mogoče se vse dogaja z nekim namenom in mogoče bom kdaj res našel neko srečo na koncu. Druga stvar je telovadba. Čeprav to ni garant pomoči. Včasih pomaga, da telovadim doma ali v fitnesu. Kot da prebudiš telo ko se slabo počutiš, potem pa telovadiš in si bolj aktiven

in najbrž tudi sproščaš neke hormone. Včasih pomaga in včasih ne. Zadnje čase poskušam s čuječnostjo. Imam Dnevnik Healing Burnout. Temelji na čuječnosti in te pelje skozi tehnike. Ena ki jo delam so neke besede, ki so mantra in jo nadaljuješ. I choose to be….free al pa freedom al pa karkoli. In potem ustvariš stavek, ki ti čustveno neki pomeni, oz. ti prebudi upanje… V neki stresni situaciji ali doma, ko si brez volje si lahko ponavljaš to mantro, da se potegneš iz slabega počutja. Kot da bi v glavi zaprl 100 internetnih zavihkov. Lažje funkcioniraš, lažje poslušaš, odgovarjaš ljudem, manj si razdražljiv… Druga tehnika je monotasking. Tekom dneva si izbereš eno aktivnost, pri meni je to pripravljanje kave in se samo na to fokusiram. Pripravljam kavo in se samo nanjo fokusiram in delam to v tišini in kavo spijem in se pomirim, utelesim, spet se zaprejo zavihki v glavi. Potem je pa še neka meditacija, kjer zapreš oči in šteješ dos to, za umiritev. Ali pa zapreš oči in si zamisliš safe place. Ampak ga zares moraš imet. Včasih ga jaz nisem imel. In to ni delovalo. Dobil sem ga letos v Italiji, kjer sem bil na izmenjavi. Vsakič ko delam zdaj to vajo si zamislim malo mesto v Italiji, pa blizu plaže, ni velik ljudi, imam družino in prijatelje, pa izkušnje so bile same dobre in obožujem morje. Vsakič ko si zamislim ta safe place se spomnim lepih spominov in se spomnim, da to obstaja in ljudje tam vedo da jaz obstaja in se lahko tja vrnem kadarkoli hočem. Zelo mi je ta place pomembne, ker sem v bosni ta safe place izgubil. Mogoče ga v Ljuvljani kdaj dobim, ko bom dobil partnerko ali pa družino. Za zdaj pa vem, da imam take ljudi tam v Italiji.

Veliko ljudi je tko, da ne verjamejo v dolge procese, ki ne dajo takoj rezultatov, čuječnost pa da takoj rezultate in zato pomaga. To je ful plus, da da rezultate v 5 minutah.

Za konec pa še… Veliko razmišljam kaj bo v naslednjih nekaj letih. Mislim, da se bo meni in drugim življenje stabiliziralo. Ne bom študent, bom imel reden šiht in bo bolj mirno. Upam, da se bo v naslednjih letih moja situacija stabilizirala. Da bo ta nestabilnost, kjer ne veš kaj se bo zgodilo, da bo minila. Sicer ne verjamem, da bom še kdaj imel ta občutek popolne sreče in optimizma iz mladosti, ampak mogoče bo kot del odraščanja prišlo še vseeno nekaj pozitivnega.

Profili poklicev za pomoč v duševni stiski

Psiholog: psihološko diagnosticiranje in svetovanje (vrtci, šole, zdravstvene ustanove, kadrovske službe, šport, mediji).

Klinični psiholog: diagnosticiranje in ocena psihološkega funkcioniranja, priporočanje terapevtskih postopkov, izvajanje psihološke pomoči (zdravstveni domovi, zasebne prakse).

Psihiater: preprečevanje, diagnosticiranje in zdravljenje duševnih motenj, medikamentozno zdravljenje (zdravstveni domovi, zasebne prakse).

Psihoterapevt: pomoč pri samospoznavanju, osebnostnemu razvoju, soočanju s strahovi in nezaželenim vedenjem (zdravstveni zavodi, zasebne prakse).

KAM SE OBRNEM PO POMOČ, ČE SAMEMU SEBI NISEM VEČ KOS?

Altra – pomoč ljudem v stiski

•Telefonska številka: 01 542

55 54 ali 01542 55 62.

•Urnik: vsak delavnik med 9. in 15. uro.

DAM, Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami •Več na www.nebojse.si.

Centri za socialno delo Slovenije

•Na enem mestu jih najdeš tukaj: Centri za socialno delo Slovenije

HUMANA, Združenje svojcev pri skrbi za duševno zdravje

•Več na: nvozdravje.si

Novi Paradoks, Slovensko društvo za kakovost življenja

•Izvaja programe stanovanjskih skupin, dnevnih centrov in rehabilitacijskih delavnic.

•Telefonska številka: 01422 85 61.

•Več na: novi-paradoks.si

MUZA Društvo za ustvarjanje in kvaliteto življenja

•Več na: svetovalnicamuza.si

Društvo za psihološko svetovanje

Kameleon

•Več na: SvetovalnicaKameleon.si

Center za pomoč mladim – Svetovalnica CPM

•Odprt prostor za skupno reševanje težav in iskanje poti za spremembe.

•V Ljubljani je svetovalnica odprta v ponedeljek in petek od 9. do 15. ure, v torek, sredo in četrtek pa od 9. do 18. ure. V Mariboru je odprta vsak delovni dan med 9. in 15. uro.

•Več informacij na: www.cpm-drustvo.si

Dežurne ambulante v okviru

psihiatričnih bolnišnic

•Več kontaktov najdete v knjižici KAM IN KAKO PO POMOČ V DUŠEVNI

STISKI Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Zdravstveni dom za študente Univerze v Ljubljani – osebni zdravnik, specialist psihiater, specialist klinični psiholog

- https://www.zdstudenti.si/

- https://www.zdstudenti.si/zdravnik/milos-pavlovic/

- https://www.zdstudenti.si/zdravnik/katja-belsak/

- https://www.zdstudenti.si/zdravnik/mateja-okanovic/

KAM ŠE PO POMOČ?

•POSVET: Center za psihološko svetovanje, kjer nudijo brezplačno svetovanje.

•Študenti vseh fakultet članic Univerze v Ljubljani se lahko usmerite na Psihosocialno svetovalnico, ki deluje na Pedagoški fakulteti in nudi brezplačno svetovanje.

•Delavnice »Podpora pri spoprijemanju s tesnobo«, ki se izvaja v zdravstvenovzgojnih centrih v zdravstvenih domovih po celi Sloveniji. Delavnice so brezplačne, študent potrebuje napotnico od splošnega zdravnika.

•Svetovalnica Centra za pomoč mladim v Ljubljani in Mariboru (brezplačno svetovanje).

•Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše nudi psihološko svetovanje pri kliničnem psihologu za študente, dokler se šolajo.

•Društvo Altra, nudi možnost stanovanjskih skupin, program samozagovorništva in brezplačno svetovalnico.

Če je stiska zelo huda, lahko kontaktirate:

•Univerzitetno psihiatrično kliniko Ljubljana: Center za izvenbolnišnično psihiatrijo: Urgentna psihiatrična ambulanta,

•reševalno službo 112,

•Univerzitetno psihiatrično kliniko, Enoto za krizne intervencije (EKI), dežurna služba izven rednega delovnega časa, Grablovičeva 44b (Center za mentalno zdravje, tel. 01/5874 900),

•Univerzitetno psihiatrično kliniko, Center za klinično psihiatrijo, Studenec 48 (Psihiatrična klinika, dežurni zdravnik: 01 5872 112).

Za pomoč se lahko obrnete tudi na telefone v stiski:

•Klic v duševni stiski: 01 529 99 00, vsako noč med 19.00 in 7.00 zjutraj,

•Tom Telefon: 01 116 111, vsak dan med 12.00 in 20.00,

•Zaupni telefon Samarijan: 01 116 123, 24 ur na dan.