Začuda pa je tokrat v naš predal prispelo tudi pismo Miklavževega spremljevalca, parkeljna.
Pozdrav iz pekla! Ja, sem le prispel nazaj domov. Tako zahtevno in naporno je bilo letošnje delo! Ob vsej zasedenosti in natrpanem urniku spreobračanja ljudi od lepih navad se mi zgodi še to, da dobim vabilo s površja Zemlje, iz Šentvida tam nekje pri Stični, če bi se lahko pridružil povorki z Miklavžem. Seveda, ni problema! Za take stvari imam vedno čas! Projekt »Klic dolžnosti« sem tako izpustil iz rok in se napotil proti tej že omenjeni fari. In kaj je bilo tam? Najraje bi se obrnil in se vrnil domov! Pridem v tako imenovano zakristijo, kjer me je že nestrpno pričakoval Miklavž, stari kolega, ki ga že tako dobro poznam, da lahko iz njegovih oči razberem vse, kar mi želi povedati, ne da bi odprl usta. Hja … Tako se pač stvari obrnejo, če z nekom sodeluješ pri projektu že skoraj 2000 let! No, ampak to pač ni tista stvar, ki me je tako pretresla. Stopim skozi vrata in tam polno otrok. Sem si sam pri sebi mislil, kako lahka naloga. Malo se zapodim med njih, začne se jok in ko Miklavž razdeli darila, se odpravim domov, nazaj na svoje delo. Hja, pa kaj še! Neka Anica je vsem dajala navodila, kdaj in kako morajo nastopiti, in vsi so jo pridno ubogali!! Nisem mogel verjeti! Vsako leto so otroci bolj pridni! Kam gre ta svet … V rahlem razočaranju sem se potuhnil tam v zakristiji v kot in počakal do začetka. Raaaavno, ko se mi je začelo prijetno sanjati o tem, kako super bo spet malo strašiti, se je od nikoder pojavil angelček. Ja, čisto pravi, tisti iz nebes!! Okrog pasu mi je zapel zlato verigo, nanjo pa navezal še dodatno verigo. Pred mano se prav tako kot angelček od nikoder pojavi Anica: »Dragi moj, letos bo repertoar malo drugačen.« In se mi smehlja v obraz. Kaj!? Kako malo drugače? Tole je precej drugače! Da bi
Izdaja ekipa Župnijskega utripa v župniji Šentvid pri Stični. E-naslov: zupnijski.utrip@siol.net
24. 12. 2010
e-zupnijski utrip 22-2010
3