16
IZ NAŠIH KRAJEV
št. 42 15. oktobra 2017
www.druzina.si redakcija@druzina.si
Šentviško tisočletje Župnija Šentvid pri Stični je v arhivskih virih prvič omenjena leta 1016 in velja za eno največjih prafar na Slovenskem
V
Sloveniji je le malo župnij, ki lahko z zgodovinsko gotovostjo praznujejo tisočletnico obstoja. Šentvid pri Stični je med njimi. Čeprav se je še do lanskega leta ustanovitev župnije omenjala z letnico 1136, istočasno kot stiški samostan, in so 850-letnico obstoja slovesno praznovali leta 1982, je bila po ugotovitvah Janeza Höflerja »cerkvena struktura v Šentvidu pri Stični zagotovo razvita že v prvih letih novega tisočletja. O tem posredno priča daritvena listina iz leta 1016, s katero je cesar Henrik II. podelil ozemlje 'med Savo in Mirno' savinjskemu grofu Viljemu II.« Na listino je Šentvidčane ob lanski blagoslovitvi novega župnijskega doma opozoril p. Metod Benedik, župljani pa so častitljivo obletnico proslavili z velikim praznovanjem v septembru: izdali so bogato monografijo Šentviško tisočletje, v kateri se na čez 400 straneh sedemnajst avtorjev »sprehodi« od najzgodnejših srednjeveških začetkov do danes, v novi dvorani so pripravili pregledno razstavo, medse pa so povabili kardinala Franca Rodeta, ki je v zahvalo za tisoč let daroval mašo in Šentvidčane spodbudil, naj bodo »hvaležni za dar vere in ponosni na krščanske vrednote svojih prednikov«, kar so izbrali tudi za geslo praznovanja (o slavju smo poročali v 38. številki Družine).
Del severne in južne ladijske stene župnijske cerkve sv. Vida časovno umeščajo (vsaj) v zgodnje 12. stoletje, kar pomeni, da je v jedru starejša od stiške samostanske cerkve.
KORAK IZ SENCE STIŠKEGA SAMOSTANA Predvsem z izdajo monografije, ki je šentviška fara doslej ni imela, župnija stopa, kot so zapisali, »iz sence stiškega samostana«. Šentviško ozemlje je bilo eno najstarejših misijonskih središč, od koder se je v 8. stoletju širilo krščanstvo po Dolenjskem. Ko so menihi gradili samostan v Stični, so stanovali v Šentvidu in šele kasneje, ob duhovnem, verskem in kulturnem razmahu stiškega samostana, je bila župnija leta 1384 inkorporirana samostanu, tako je župnijsko življenje usahnilo oziroma je bilo »podrejeno meniškemu razmahu«. Znova je župnija
POGOVOR
Iz prafare želimo zgraditi »profaro« – živo občestvo Izidor Grošelj, šentviški župnik dobri dve leti Kakšen čas živi župnija danes, po tisoč letih od nastanka? Razgiban! V zadnjih desetih letih je župnija doživela kar nekaj hudih pretresov. Že to, da sem bil pred dvema letoma jaz že kot peti župnik umeščen v tem stoletju, pove veliko. Od vseh pretresov je bila gotovo najbolj boleča nenadna smrt župnika Jožeta Grebenca v začetku leta 2015 – umrl je sredi dela, gradnje župnišča in župnijskega občestva. Slovo je bilo težko, pa vendar je Šentvidčane izguba na neki način zganila, povezala. Mednje je prišel stiški menih p. Maksimilijan File, ki je v šestih mesecih med njimi povzročil preobrat, naredil mali »čudež«. Kakšen je bil ta čudež? Že v eni prvih nedeljskih pridig jim je s prispodobo ribice povedal bistvo. Če ribica v morju plava sama, je ranljiva in bolj ogrožena, če pa plava v jati, je večja in močnejša. V tistem času je nastalo geslo »povezujmo se«, spremlja nas še danes. Z močno duhovno spodbudo in dobrim pastoralnim vodenjem je p. Maksimilijan župnijo dal v roke laikom. Postavil jih je pred dejstvo: če boste dokončali župnišče, boste dobili duhovnika; jasno je bilo, da se v staro, napol podrto župnišče nihče ne bo ma-
ral vseliti. In so zagrabili, stopili skupaj, imenovali nov gospodarski svet in župnija je zaživela. Način, da Cerkev »vodijo« laiki, mi je bil blizu, saj sem prišel skoraj naravnost z Madagaskarja, deset let sem misijonaril v krajih, kjer ni duhovnikov in večino stvari vodijo laiki. Kardinal Rode je ob praznovanju tisočletnice večkrat izpostavil »ponos« – ta zaznamuje šentviške farane? Šentvidčani so ponosni ljudje! Upravičeno. Ponosni so na svojo tisočletno zgodovino, ponosni na prednike, tradicijo, na zvestobo Bogu. Radi imajo to zemljo, tu so pognali korenine. Upal bi si reči, da so patrioti, seveda v dobrem smislu. Čutijo z domačim krajem, s tradicijo, z vsem, kar so živeli in še živijo. Zrasli so na svoji zemlji, do nedavnega je bilo to kmečko, podeželsko območje. Vemo pa, da kdor sam sebe preživlja, tudi sam razmišlja. Prvo, kar sem slišal ob prihodu, je bil stavek: »Župnik, mi smo prafara!« … Tudi zaradi bližine starodavnega stiškega samostana? Seveda se pozna vpliv, radi se pohvalijo, da so starejši kot Stična. Znana je letnica 1132, ko so menihi gradili samostan, stanovali pa so v šentviškem župnišču. Ta »samostanska« letnica je
Listina iz leta 1016
zaživela po letu 1784, ko je bil z jožefinskimi reformami ukinjen stiški samostan – konec 18. stoletja se je osamosvojila in s številnimi podružnicami (v tistem času kar dvajsetimi) spet bila poldrugo stoletje versko bogata in gospodarsko močna dolenjska župnija. Razmahnile so se nove pobude verskega življenja, kot so razne bratovščine in združbe, zadružništvo in katoliška gibanja. Verski razcvet je trajal vse do druge svetovne vojne in družbenopolitičnega sistema po njej, ki je, kot so zapisali v monografiji, »pustil globoke rane«. V 20. STOLETJU V ŽUPNIJI PETNAJST NOVIH MAŠ O vojnih preizkušnjah in povojnem zatiranju šentviških župnikov, kaplanov in vernikov govorijo številni zapisi in pričevanja. Polstoletno obdobje delijo po župnikih, ki so v tem času delovali: medvojna in prva povojna leta župnika Janeza Hladnika (v Šentvidu je bil od leta 1923 do smrti leta 1949), obdobje do leta 1970, ko sta župnijo vodila Janez Bergant in Stanislav Pavlič, ter obdobje tridesetih let, ko je bil pastir do preloma tisočletja župnik Jože Koželj. Župnijska pastorala je bila na preizkušnji, župnike so zasliševali, Berganta tudi dvakrat zaprli, njihovo pastirsko delo je oblast na različne načine v tem obdobju onemogočala. Leta 1946 so večino cerkvenega ozemlja podržavili in jo tako prizadeli tudi na gospodarskem področju. Kljub zatiranju so vsi duhovniki širili in utrjevali vero: z mašami in redno pastoralo, pa četudi so morali imeti slavje birme na torek; bratovščine so se številčno širile, utrjevale so se stanovske nedelje s spovedovanjem in pobožnostmi, organizirali so ljudske misijone – že leta 1958 ga je vodil p. Simon Ašič, štiri leta pozneje še patri kapucini … Sestre usmiljenke, ki so v župniji imele skupnost od leta 1967 do 2001, so dobrodelno karizmo utrjevale na srečanjih Marijanske vincencijanske mladine in na razne dru-
bila najstarejša znana, povezana tudi s Šentvidom. Lani ob blagoslovitvi novega župnišča pa nas je p. Metod Benedik opozoril na letnico 1016, v povezavi s Šentvidom jo je našel v starih virih. Sedaj je že manj grenkobe med domačini, ko slišijo: Šentvid pri Stični. Kar 15 duhovnikov in čez 30 redovnic je izšlo iz župnije v 20. stoletju. Čemu to pripisujete? (razmislek) V teh krajih so zaradi krščanske vere veliko pretrpeli. V cerkvi imamo križ s številko 211 – toliko je bilo pobitih med drugo svetovno vojno in predvsem po njej. Ljudje v teh krajih so veliko pretrpeli, duhovni poklici so zrasli na krvi domačinov – mučencev. Ponosne kmete in verne kristjane, to so Šentvidčani, je komunizem spodrezal in pobijal, zaničeval in poskusil uničiti. Ko so bili najbolj zatirani, so največ molili, v Bogu so našli moč in upanje. Iz trpljenja, iz zaupanja v božjo pomoč se rojevajo duhovni poklici. Imamo tudi tri bogoslovce, če Bog da, bomo čez dve leti imeli novo mašo. Kako pa živi župnija pastoralno? Ko sem prišel na župnijo, so me najprej podučili, da so prafara, drugo pa je bilo: »Pa da ne bi ukinili nedeljske maše ob 6. uri zjutraj!« Vedno pride več kot 100 ljudi, sodelujejo s petjem, branjem beril, ministriranjem … Potem imamo še dve dopoldanski maši, navadno je maša še na kakšni od 12 podružnic. Z dvema duhovnima pomočnikoma, Janezom Zaleteljem in Cirilom Brglezom, zmoremo. Darov za mašo je toliko, da imamo mi trije dovolj namenov, vsaj za dva duhovnika pa jih še oddam. Rednih nedeljnikov je okrog 800, kar je kar zadovoljiv odstotek od 3500 prebivalcev. Imamo 300 veroučencev, šolo
Nov župnijski dom, lani ga je blagoslovil nadškof Zore.
pa obiskuje okoli 400 otrok. Lani smo imeli 50 krstov! Tudi drugače je župnija živa, povečini so za ves župnijski utrip pobudniki kar sami farani. Župnijski dom je srečevališče za številne skupine. Vrata so vedno odprta. V živahnem utripu – kakšno mesto ima župnik? Živim z njimi in med njimi. Povsem drugače kot v mestni župniji, ko se komaj poznajo, duhovnika »na vasi« vsi pozdravljajo, poklepetajo na cesti, še otroci se derejo čez cesto: »Župnik, župnik!« Sem eden od njih, vedo, da sem tam in da sem za njih vedno dosegljiv. Na tem, kar se je tu tisočletje dobrega sejalo, želim skupaj z njimi nadaljevati in plemenititi, z nagovori in pogovori, srečevanji in verskimi obredi pa namesto malodušja in zaskrbljenosti mednje sejati zaupanje, jih vabiti k molitvi in novim načrtom. Kot sem zapisal v monografiji, ki je izšla ob tisočletnici, želimo iz nekdanje prafare z božjo pomočjo in priprošnjo našega zavetnika sv. Vida zgraditi »profaro«, župnijo – živo občestvo, usmerjeno v prihodnost.