Dragica Šteh, Jerneja Potočnik Koritnik in Tadej Koleša pripravijo to tiskovino.
Anton Kovačič - Jurček naslika postaje križevega pota, okvirje pripravi Maks Jerina.
Križev pot prvič na Gradišče. Izdelani so križi in izbrana mesta postavitve.
Župnik župnije Šentvid Jože Grebenc uvede pobožnost križevega pota v naravi.
2023
2016
2013
2009
Pred mano je pot. Izhojena, uhojena, znana, priljubljena. In vendar tokrat drugačna. S postajami, ki me vodijo k
vrhu in vabijo, da vstopim v globino. Vase. S križem, ki je samo moj. In s
Kristusom, ki je od vseh, ki ga iščejo. Pridi, brat; pridi, sestra. Greva na pot premišljevanja, iskanja, trpljenja, odpuščanja. Prehodimo skupaj moj in tvoj in naš gradiški križev pot.
Tukaj sem. Na začetku poti. Cilj se mi zdi daleč, ne vidim ga. Znotraj mene dvom. Toliko stvari v življenju gre
narobe. Najraje bi odnehal in se vrnil. Sem obsojen na poraz?
Prvi koraki. Negotovi. Težki. Zdi se mi, da je pot prestrma. Bremena, ki jih nesem s seboj, mi jemljejo moči. Rad bi
dvignil pogled, pa se bojim teme, ki je pred menoj in v meni.
Vse me boli. Moje zmote. Lažne obljube. Neuspeh. Osamljenost, ki se zažira v mojo dušo. Spotikam se in padem. Najraje bi se umaknil in pustil, da me pozabijo.
Kaj bi dal za objem. Za sočutje in tolažbo. Za pomirjujočo tišino bližine. Za besedo upanja, da bo vse v redu. Da ohranim svoje dostojanstvo. Da rešim skrhane odnose. Da znova začutim lepoto življenja.
Trmasto vztrajam pri svojem. Ne želim priznati, da sem zlomljen, skrušen, ugasnjen. Ne želim biti slabič, ki ne zmore. In vendar nemo prosim za pomoč. Za nasmehom skrivam krike obupa. In s puhlimi besedami ugasnem priložnost za resnično srečanje.
Skrivam solze žalosti in razočaranja.
Skrivam svoja čustva. Pred mimoidočimi si nadenem sproščenost in vedrino. In vendar trepetam. Gorim od napora in stiske. V prijaznem, sočutnem pogledu zasije svetloba.
Hrepenim po njej, a me hkrati slepi.
Umaknem pogled in grem dalje.
Ne, ne zmorem. Ta preizkušnja je pretežka. Pot pred menoj se zapira. Svetloba ugaša. Zelo me zebe. V mislih
imam vse, ki sem jih prizadel. Jih ranil s svojo škodoželjnostjo, privoščljivostjo in sebičnostjo.
Mimo mene hodijo ljudje. Zdi se mi, da so srečni, brezskrbni. Me gledajo s pomilovanjem? Me obsojajo? Me zaničujejo? Ne vedo, kakšno težo nosim. Bolezen. Bolečino. Tesnobo.
Skrb. Nad menoj je teman oblak malodušja.
Jezus pade tretjič pod križem
Ni več upanja. Vse rane mojih napačnih odločitev so se znova odprle. Vse zamere. Vse laži in sprenevedanja.
Ne morem več nazaj, toda cilj pred menoj se zdi neskončno daleč.
Jezusa slečejo in mu dajo vina z žolčem mešanega
Čisto sam sem. Kot da bi se izgubil v času. Ničesar več ni. Le praznina in sram. Ne bo mi uspelo. Vse, kar mi je bilo v življenju pomembno, je izgubilo smisel. Bogastvo. Slava. Ugled. Zabave. Vse je izginilo.
Telo trepeta od silnega napora. Izjokal sem svoje solze. Duša postaja lahka. Zdaj vem, da nisem hodil sam. Moj
Bog, tvoje odpuščanje je izbrisalo mojo krivdo. Verujem, da zdaj lahko začnem znova.
V tvoje roke, moj Bog, polagam svoje
življenje. Vse svoje zmote in napuh. Vse notranje boje in hrepenenje.
Pomagaj mi streti okove zemeljskih
blodenj in mi pokaži Življenje onkraj
smrti.
Jezusa vzamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje
Tvoja Mati je hodila s Teboj, moj Zveličar. Trpela je in hkrati verovala.
Moje bolečine, tesnoba in skrbi
postajajo pot do resničnega zaupanja v Tvojo bližino. Še vedno ne vidim cilja, a smer pred menoj je jasna in svetla.
Jezusa položijo v grob
Ta pot je končana. Kljub solzam, ki tečejo po licih, kljub bolečini, ki prežema telo, čutim olajšanje. Nebo
nad menoj odkriva skrivnost presežnega. Narava okrog mene me vabi k čuječnosti in predanosti. Vsak dan znova.
Pogled na vrhu hriba me pomiri. Pot, polna ovir in notranjih bojev, je za mano. Kakor zarja Vstajenja se razsvetli nebo. Kristus je tukaj.
Poveličan. Zmagoslaven. Z ljubečim pogledom, ki me vabi, da nikoli ne obupam, da se nikoli ne predam, da verujem. Da. Verujem, Gospod!