In kaj bi za konec še povedali vsem študentom? »Takrat ko sem jaz študirala … bom kar o sebi spregovorila … se pravi najprej moraš preštudirati profesorje, profesorice, ker se je čisto prazno učiti in ne vedeti, kaj oni hočejo ter zahtevajo od tebe. Druga stvar je to … jaz, ki sem bila zelo praktična, kar je pomenilo čim manj časa porabit za študij … Takrat ko se učiš, se učiš tudi po 16 ur na dan, strpaš v glavo vse, kar je možno za izpit, ne pa, joj … ne pa razpravljati o tem, da to ni smiselno. Vedno sem rekla, da bomo o tem razpravljali potem, ko bomo imeli diplome v žepu, zdaj pa ne. Zdaj bomo delali to, kar je treba. Ker je kasneje čas za to. Ko si na neki poziciji. Da imajo tvoja razpravljanja in razmišljanja tudi nek efekt. Drugače sem pa dosti štopala po Jugoslaviji, ko sem bila študentka. Vendar samo TIR-ove tovornjake. Sem se pozanimala, kaj je to TIR in ugotovila, da to pa je prevoz zame. Oni imajo točno predpisano, kdaj morajo biti kje. Potovala sem zelo rada. Moje geslo je bilo, da je potovanje najhitrejša šola. Potovala pa sem čisto sama. Nikoli nisem hotela imeti nikogar zraven. Zato, ker potem misliš na tistega drugega in se prilagajaš. Drugače pa si lahko ogledaš to in izstopiš tam, kjer tebi ustreza. To prilagajanje je šlo meni vedno zelo težko od rok.« Pa še čisto za konec, ko smo ravno pri prilagajanju… anekdota: Niko Grafenauer ji je pred kratkim rekel: »Tebe so vzgajali samo moški, potem pa seveda, da lahko tako misliš.« Pravi da jo je večinoma vzgajal stari ata. Neprestano pa sta bila skupaj tudi s sosedovim fantom, ki je bil dve leti starejši.
»In ko sem prišla v Ljubljano sploh nisem razumela, zakaj nekaj, kar moški lahko, punce ne bi smele. Sem rekla, da zdaj pa grem malo v kavarno pogledat, kako je. Pa so mi govorili, da ne morem sama … Zakaj pa ne, sem odvrnila. Saj znam sama hoditi, pa tudi govoriti znam. In sem mirno šla sama v kavarno. In potem sem videla, da mi nič hudega ne pade na glavo, pa sem enostavno tako živela naprej. Ja pač, če si vzameš, si pa vzameš, te niti ne preganjajo. Tako da je ta vzgoja kar vplivala na mojo … ne predrznost, ampak to lahkotno jemanje te razlike med fanti in dekleti. Mene ta razlika sicer ni motila, saj sem si jaz to ležerno, po svoje prilagodila, je pa druge punce motilo, kako lahko jaz vse to naredim. Ni se mi dalo dopovedati, da ta razlika obstaja. Sicer pa so fantje to kar nekako sprejemali. Se še spomnim, enkrat na fakulteti, ko je bil cel krog fantov in jaz. Takrat smo že hlače nosile, pa ostrižena sem bila na fanta in potem pripovedujem tam med njimi neke stvari, pa me opazijo da joj … saj je Neža tukaj. In Snoj je samo odvrnil, da ah … saj ona pa ne šteje, gremo kar naprej s svojim delom. Ja, je bilo kar tako.« Kako prijeten je lahko čaj na mrko sobotno dopoldne… Petra