Page 1

FEBRUAR 07


»Ni ne črno ne belo, vse so le odtenki sive.«

Natečaj za najbolšo črno-belo fotografijo, ki jo bomo izbrali do konca leta, nagrada 40 Eurov. Zmagovalna fotografija tega meseca je delo Aljaža Zajca. Če hočeš sodelovati, pošlji fotke na: Zamorkla@kss.si.


UVODNIK

stran 2 Pismo predsednika stran 5 intervju stran 10 arwa stran 19 Kaj je za vas realno stran 20 nimaš sira nimaš nc stran 24 varna vožnja stran 28 rakete v

Urednik: Jan Čadež Novinarsko zaledje: Nejc Jemc, Aljaž Zajc, Jan Čadež, ARWA,Matija Perne, Nejc Hudolin, Jelka Jelovšek, Petra Čičić, Andraž Tušek, Aleš Kolenc, Kitty, Klemen Lampič, Maruša Čadež, Hektor C. Trdec, Ana Marija Grbanovič Lektura: Gašper Beguš Prelom strani in oblikovanje: Žiga Čavić

Hej everyone. Lepo vas je spet videt (zdej si vas predstavlam, kako berete). Zgodnje pomladanska Zamorkla je nastala v celi seriji namernih naključij. Naključnih do te mere, da sem včasih komaj zadrževal napad smeha. Namernih do te mere, da je blo treba dostkrat resno delat. Teden odštekanih zanimivosti je za mano. Postavu sem si cilje. Direkt, kje se vidm julija 2007. Zanimiv za nardit. Vsi mamo cilje, vsi bi radi nekam pršl, pol se pa dostkrat zapnemo na čist neke malenkosti in ne gremo tja, kamor bi radi. In mine teden, dva , mesec, leto (bognedej), ki ga prebluzimo. Zato se splača na čase usedet, pogledat kje si, kam bi rad pršu in to zapisat. In pol kadarkol te zaheka v vsakdanjem lajfu, greš in prebereš - in se spomneš, da se ti ne splača obešat na malenkosti. Aja, pa če se slučajn na konc ne sezide, ni panike, enkrat bomo že pršl na cilj, očitno ni bil cajt. To vam je tko kot en predlog za spomladansko čiščenje (v tem primeru svoje glave). Drugač pa, kjerkoli že ste na svoji poti, upam da uživate, da se spomnete smejat in da vam gre dobr. Verjamem, da bo ta cajtngček, ki ga držiš v roki, dodal še kakšen zanimiv delček v mozaik življenja, ki ga živiš. Ker morm rečt, da mam vrhunsko ekipo (polna je motivacij in idej, sam časovni roki jo mal jebejo) : )) Ni de ni. Hvala jim. JahBless Jan Deadline za naslednjo številko: 7.4. 2006, članki na zamorkla@kss.si


Pismo članom; iz Knjige predsednika

Ne veste? Vprašajte! Nejc Jemec, predsednik KŠŠ

Misel, ki denar, profit, postavlja pred namen, vsebino. Takšen način razmišljanja me žalosti in obenem jezi.

Imam privilegij, da kot predsednik Kluba škofjeloških študentov (KŠŠ) v vsaki številki Zamorkle napišem nekaj besed, skupek napisanega pa je bil v prejšnjem režimu (socialistična proletarsko-prostovoljska diktatura) poimenovan pastirsko pismo. Gre za poseben žanr lasten Zamorkli, pripadajoč predsedniku Kluba, namenjen pa članicam in članom. Zasnova tega besedila je sila preprosta. Najprej vam moram postreči z neko osebno izkušnjo, ki naj jo kasneje razširim na področje Kluba, za zaključek pa naj postrežem še z nekakšnim globalnim zaključkom. Lahko pa je vrstni red tudi nekoliko drugačen, lahko so prvine nekoliko bolj prepletene. Pa začnimo. Vsem ljudem ne gre zaupati. Vsak ima pač svoje interese, za doseganje katerih s(m)o sposobni manipulirati, zavajati, prikrojevati resnico, klečeplaziti, ustrahovati, groziti..., odvisno pač od pritlehnosti posameznika. Kolikor bolj so pritlehni, toliko bolj nam mora biti vseeno za njihovo mnenje. Obstajajo pa tudi ljudje, ki jim brezpogojno zaupamo. Tisti, katerih mnenje nam nekaj pomeni, zaradi katerih smo pripravljeni razmisliti, morda celo premisliti si. Od enega takšnih mi je pred kratkim na uho prišlo mnenje enega tistih prvih. V svoji naivnosti, neizkušenosti in še čem, je namreč tisti prvi razmišljal, da sta KŠŠ in posredno Rdeča Ostriga, primerni mesti za dober zaslužek, za pridobivanje profita! Dobro, si reče človek, fant pač

nima pojma o našem delovanju, pomenu in namenu. V tem pogledu bi izjavo kot predsednik nekako še preslišal, za mnenje bi mi bilo vseeno, rekel bi si, da so takšni ljudje pač vredni poduka. So vredni pravim. Vsak, ki želi izvedeti več o našem delovanju, naj nas kontaktira in z veseljem bomo pojasnili našo organiziranost, naše namene. Vse bolj namreč opažam, da je glavni krivec natolcevanj, laži, podtikanj, zahrbnosti in nevoščljivosti – nevednost. Da, nevednost, nepoznavanje določene zadeve. Vseeno pa si priznajmo. Kljub temu, da zadeve ne poznamo, si jo drznemo napadati, klevetati o njej, izpeljevati neke svoje kvazi sklepe. Ne razumite me napak. Izredno vesel sem kritike, a le takšne, ki je konstruktivna in predvsem argumentirana. Na klevete in kvazi sklepe se zgolj požvižgam, da ne uporabim prijateljeve težje izjave. V tem smislu me je impresioniral sociolog dr. Ivan Bernik, ki v Ostrigini predavalnici ni hotel resno debatirati o protestih študentov v Franciji, dasiravno je vedel o tej stvari stokrat več kot vsi slušatelji skupaj! Ni hotel, ker je menil, da ne ve dovolj in zato ne more podati verodostojnega mnenja. Spoštovanja vredna poteza! Malce sem skrenil. Naj se vrnem na primer tistega mladca, ki meni, da sta KŠŠ in posredno Rdeča Ostriga potencialni točki za večanje profita. Če bi ga nekako še lahko podučil o naših namenih, o naši organiziranosti, me, veliko bolj kot sama »zmotnost in zgrešenost« tega razmišljanja, moti in žalosti druga stvar. Namreč misel kot taka, ki vidi predvsem obliko in ne vsebine. Misel, ki denar, profit, postavlja

pred namen, vsebino. Takšen način razmišljanja me žalosti in obenem jezi. Kaj storiti, da temu ne bi bilo tako? Težko kaj. Z moje strani le nasvet – vprašajte, če česa ne veste, če kakšne stvari ne razumete. Morda pa je težava v nezainteresiranosti za vedenje, apatičnosti, lenobi, pomanjkanju radovednosti, v odsotnosti želje po prebijanju do srži problema? Razumem, da se je težko izogniti vplivom kapitalistične logike, ki je ravno takšna kot zmotno mladčevo razmišljanje. Kakšni so njegovi nameni ne vem, upam pa, da se sprašujete, kakšni so moji, da vam takole razpredam? Zakaj posvečam temu toliko pozornosti, ko pa naj na takšna mnenja ne bi dal veliko? Mi zaupate? Upam, da ne. Kajti besede so eno, dejanja pa drugo. Govori in piše lahko vsak, dejanja pa so tista, po katerih se ločimo. Zato mi ne verjemite na besedo, pač pa na dejanja. Poudaril bi rad, da sta nam, ki aktivneje delujemo v okviru Kluba, pomembni tako oblika kot vsebina, a da je vsebina daleč pred obliko, da je naš namen ponujati članicam in članom široko paleto storitev. Te naj obsegajo izobraževanje, pomoč pri študiju, dostop do interneta, rekreacijo, kulturne dogodke, zabavo ... In veste kaj, te storitve so in bodo, dokler si bomo to lahko privoščili oz. bolje, dokler nam bodo dovolili, za vas člane ugodne, subvencionirane ali celo zastonj. To je naš namen - pomagati članom in bogatiti njihovo študentsko življenje, ne pa izkoriščanje članov in bogatenje na njihov račun. Tega (izkoriščanja in profitiranja na račun drugih) je že drugod dovolj. Če kdo tega ne razume, naj se obrne name in

 


razložil mu bom, če kdo noče razumeti, je težava globja. Za vas člane letos poleg stalnih projektov (rekreacija, jezikovni tečaji, delavnice, internet, fotokopiranje, koncerti ...) pripravljamo tudi nekaj novosti. Pripraviti vam želimo mednarodno izmenjavo, že zdaj vas ob vikendih vabimo v hribe, za dijake pripravljamo inštrukcije, poleti se bomo odpravili na taborjenje ob Kolpo, spomladi bomo preuredili naše prostore in vas nato povabili v novo galerijo in v nov, dodaten cyber-lounge kotiček. Vse aktualne novosti, zanimivosti in za študenta/dijaka pomembne informacije lahko dobite na naši spletni strani www.kss.si. Vsak, ki bi želel prispevati svoj delež k še kvalitetnejšemu preživljanju študentskih dni, pa je vljudno vabljen v naše vrste. Verjamem, da vsak posameznik premore precej kreativnosti in idej, le vzpodbuda in volja je včasih potrebna. Težava pa bržčas spet tiči v nezainteresiranosti, apatičnosti, lenobi in nevednosti? Moj naslov za takšna in drugačna vprašanja, za predloge, pohvale ali argumentirane kritike je nejc.jemec@kss.si. Po klevetarjih, zahrbtnežih, škodoželjnežih in podobnih tičih, bom udaril nazaj - brez milosti.

 

PROSTOVOLJENJE V MAKEDONIJI Jelka Jelovšek Današnji tempo življenja v Sloveniji je postal zelo hiter. Veliko mojih znancev in bivših sošolcev si že pridno služi kruh, nekateri pa poleg vsakodnevnega pridobivanja denarja tudi študirajo. Ko sem zaključevala študij, me je prešinila ideja, da mora obstajati še nekaj več, da si pri moji starosti lahko privoščim še malo bluzenja in spoznam kaj drugega, preden se podam na Odisejo odraslega davkoplačevalca. Želja je bila dovolj velika, da sem našla Program MLADINA, ki mladim omogoča, da čas do enega leta pod sponzorstvom Evropske Komisije preživijo v drugi državi, drugi kulturi, med popolnoma novimi ljudmi. Izbrala sem organizacijo, jim poslala mail in … rekli so, da lahko pridem. Moj projekt poteka v Strugi, ki je mestece v Makedoniji ob Ohridskem jezeru, veliko kot Škofja Loka. V mestu imajo svojo univerzo in trije prijatelji, ki so trenutno študentje, vodijo organizacijo, ki gosti in koordinira EVS (Evropska Prostovoljna Služba) projekte in organizira mladinske izmenjave. V Strugi je veliko prostovoljcev različnih narodnosti, kar olajša prilagajanje novemu okolju. Jaz sem v Strugo prišla julija, sredi turistične sezone, ko se ob jezero preseli pol Makedonije. V tem času je v mestu težko dobiti stanovanje in po prvih dveh tednih v malem enosobnem stanovanjcu v centru mesta sem se še z dvema prostovoljkama preselila v stanovanje ob jezeru. Pozicija je

bila fantastična. Petdeset metrov od jezerske plaže, ki si jo čez sicer zelo prometno cesto videl z balkona. Moja soba je bila ogromna. A bilo je dotrajano. Parket je razpadal, v kopalnici so bile stene zelene od plesni, ni bilo umivalnika, vsake dva dni smo imeli na obisku kvazi električarja, ki je ugotavljal, na katerem delu napeljave je tokrat problem. Ob uporabi kuhalnika se je segrela celotna stena, v kateri je bila napeljava. Problemi z nastanitvijo in poletna odsotnost mentorjevin fantov iz organizacije zavoljo počitnic je vodila v pravcato krizo in konflikte med prostovoljci in organizacijo. Ko se je vsakodnevno poletno nastavljanje soncu in večerno žuranje, značilno za turistično sezono, končalo in se je poletje prevesilo v jesen, so se težave s stanovanjem nekoliko uredile. Preselila sem se nazaj v center, v stanovanje, ki tako izrazitih pomanjkljivosti in problemov nima. V njem živim z Evo, ki je prostovoljka iz Avstrije. Živeti sama, brez crkljanja in nadzora staršev, mi je postalo všeč. Na začetku, v času privajanja ene na drugo, je bilo sicer veliko težav, vendar sva se kar ujeli in se zelo navezali ena na drugo. Imava tudi domačega ljubljenčka. Morskega prašička z imeni Marsu od Finke, Peteršilj od Slovenije, Paci od Makedonije. Zaradi neobstoječega sesalca sva se spoprijateljili z priletno sosedo, ki naju vsake toliko tudi nahrani. Življenje v Strugi je lahkotno. Mesto


se prebudi malo pred enajsto dopoldne in do večera je glavna ulica Čaršija v vseh letnih časih polna ljudi. Česa takega v Loki, razen ob prireditvah, kot je recimo Venerina pot, nisem doživela. Kot minus Struge bi izpostavila kulturo. Kulturnih ustanov ni. Ni kina, ki gledališča. Vsake toliko se primeri kakšen kulturni dogodek, a tudi teh ni veliko. Struga gosti večer poezije, na katerem se zberejo pesniki vsega sveta in recitirajo svoje izume. Veliki dogodek, ki sem ga doživela, je bilo še skakanje v reko Drim na 19. januarja dan. Mislim, da sem bila v mesecih svojega bivanja v Strugi večkrat v knjižnici, kot je bil povprečen stružan v zadnjem desetletju. In knjige imajo le v makedonskem, albanskem in jugoslovanskem jeziku! (In kar hitro sem obupala nad ambicijami, da bi uživala v branju grabljic.) Makedonci so zelo prijazni ljudje. Družba je precej patriarhalna in veliko lažje je spoznati fanta kot dekle. Večinoma se prostovoljci, ki nas je okoli sedem, družimo med sabo in z ljudmi iz organizacije. Poleg treh fantov, ki so vsak dan v pisarni, med te ljudi spadajo še lokalna mladina, ki je vključena v manjše projekte. Organizacija izdaja časopis za mlade, katerega uredniški odbor vodijo prostovoljci, članke pa piše skupinica lokalnih srednješolcev, ki se za nagrado udeležijo ene od mladinskih izmenjave v kaki drugi državi. In to niti ni tak hec. Makedonski državljani za vstop v veliko večino držav rabijo vizo, ki pa jo je strašno težko dobiti. Organizacija jim daje možnost udeležbe katere od izmenjav v sicer njim tudi s finančnega vidika težko dosegljivi tujini.

Večina projektov, za katere smo se kot prostovoljke prijavile, ne obstaja in velika nevarnost je dolgčas, ki v zimskem času privede do depresije. Meni se ji je zavoljo pisanja diplome in bloga, izletov v Slovenijo in Turčijo ter izmenjave v Srbiji uspelo izogniti. Imela sem tudi kar nekaj obiskov iz Slovenije, ki so mi popestrili sicer dokaj monotono življenje. Z monotonostjo brezdelja se za moj okus najmanj primerno bori prostovoljka iz Finske, ki je na dobri poti za članstvo v kakem društvu anonimnih alkoholikov. Imamo tudi divjega fotografa iz Francije, moja Avstrijka je obsedena z uspehom, druga Slovenka je v Makedonijo pobegnila od sedaj bivšega fanta, Francozinja je tu v upanju, da bo našla pot iz predivjega mladostniškega življenja. Kljub vsem negativnim stranem Struge mislim, da je obdobje, ki ga bom preživela kot prostovoljka v Strugi obdobje, ko se počutim najbolj svobodna in ta občutek bom marsikdaj v bodočnosti pogrešala.

Poezija

Vem, da jo gledaš. In da si hkrati na njej. Kajti le ti imaš zmožnost, da poletiš do nje. Da prodreš skozi oblake in predreš njeno mavrično avro. Da prideš prav k njej, v njeno bistvo. Gledaš jo in vabi te. In ti se ji ne znaš upreti. Ne moreš se. Kajti njeni čari so premočni in njena moč prevelika. Tako privlačna je. Kraljica noči, gospodarica neba.

Arja

 


»Če ne bi pisala, bi se mi že zmešalo. Preveč globoko čutim.« Sobota dopoldan. Siv februarski dan nekje visoko … v bloku Škofje Loke. Čaj. In Neža Maurer. Ženska z veliko začetnico. Prav res. Ne le še kot ena fraza, ko opisujemo velike in pomembne ljudi. Ženska, ki se je s svojim talentom prebijala skozi moški svet ustvarjanja literature. Ženska, ki je moški svet ni ustavil. Pravi, da je samo zaradi trme in vztrajnosti tam, kjer je danes. Najmočnejši pač preživijo … in obstanejo. »Ne morem reči, da sem imela več talenta … Lahko pa rečem, da sem še danes čustveno zelo živa. Še vedno zelo močno doživljam vse stvari. Še vedno lahko pišem ljubezenske pesmi … še čutim vse te stvari. To pa je … Ni me nič ubilo, bi se lahko reklo. Imeti to prepričanje o sebi, to je pa tisto … Ker vem, da ima mnogo žensk talent. Pišejo pa, dokler se ne poročijo in potem spet, ko so v pokoju. Tako tiste najbolj sposobne kot tiste najbolj strastne. Gre za strasten odnos do življenja in vsega, kar te obdaja. Tista najbolj strastna leta jim popolnoma ogradijo življenja drugih. Pa ne vem, zakaj … Zato, ker je bilo tako rečeno, da mora biti, tradicionalno naj bi ženska namreč živela za družino ali pa so, ne vem … Ali jih ljubezen tako prevzame, da potem njih osebno ne ostane nič več, ne vem … Manj kakor do moškega se podredijo svojemu čustvu do njega. Potem, ko pridejo otroci, ima pa tako rada tistega otroka, da ne more nič drugega. Saj je to res. Saj takrat te celotno življenje sili, da bi bila samo zraven otroka, pa samo zanj živela, ampak to pač ne gre. Ker otrok kmalu zamahne z roko in te ne rabi več. Takrat pa potem nastanejo tragedije, pa žalosti, pa misel, da jih otroci nimajo radi … Ampak ni res. Otroci gredo samo svojo pot. In tako nastane potem neka teža v teh ženskah, zelo talentiranih, in potem ko so že toliko starejše, da gredo otroci res svojo pot, mož je ali pa ga ni več, potem pač začnejo pisati. Ker teh upokojenk, gospa, ki slikajo, pišejo, poznam zelo veliko.« Vidite razliko med moško in žensko poezijo? »Ja, do zdaj je bila kar velika. Zdaj pa prihajajo nove … Po ženskih pesnicah se nisem ravno zgledovala, mi niso bile vzor, ker so bile tako mile. Žrtve. Vedno so se moški nekaj spotikali, kako lahko tako pišem. In sem odgovarjala, da ne morem biti kot neka zlomljena veja (no sicer je to zelo lepa zbirka). Nisem mogla sprejeti te žalosti, pa tega odrekanja …

 

Razen Sapho. No, samo ona je pisala lezbično poezijo, ona je pisala odločno poezijo. Ko sem prvič dobila v roke pregled svetovne lirike, je bila v njej ona edina ženska. Pa sem čisto ponorela … pa saj ni edina na svetu, ki je pisala …« Tudi Neža Maurer se je najbolj posvetila literaturi, ko se je že upokojila, ko je imela čas. Ker ustvarjanje potrebuje predvsem čas. Prej se je največ gibala v novinarskih vodah. Sicer pa je bila skozi vse življenje zelo aktivna. Celo učila je. In to kar več predmetov. Slovenščino, ruščino, nemščino, srbohrvaščino pa tudi risanje. Kaj pa zdaj počne, s čim se ukvarja? »Ta teden je spet precej živ, ker je Prešernov teden. V Ljubljani, v Konzorciju smo imeli književniki v četrtek prireditev, v petek v Kašči literarni večer, potem bom pa spet imela gotovo še kakšne prireditve na raznih šolah. Letos bo izšla nova zbirka. Razen čisto prve me do zdaj še nobena ni tako izmučila. Decembra je bilo dve leti odkar jo je založba sprejela, pa še zdaj ni izšla.« Zakaj ne? »Najbrž ni denarja. Tako jaz mislim. Založnik jo je namreč kar sam prišel iskat k meni domov, da jo ne bi dala kam drugam . Kljub temu, da knjiga še ni izdana, sem v decembru že imela predstavitev v Novi Gorici. 23. februarja pa bo predstavitev zbirke še v Kranju.« So to pesmi za odrasle? »Ja, za odrasle. Naslov je Raj. Sicer je ta urednik potem, ko je prebral, vprašal, kje je tukaj kakšen raj. Odgovorila sem, da je ravno v tem stvar, da na tem svetu ni nobenega raja, če pa kdo v kakšnega drugega verjame, je pa to njegova stvar.« Pa zdaj že kaj novega pišete? »Ja, tako po malem. Pridejo, kakor se reče suhi meseci, ko ni nič. Takrat imam potem dosti drugih knjig in zbirk za prebrati, jih oceniti in povedati, kakšne se mi zdijo. Tega mi ljudje kar dosti prinesejo. Saj ravno zdaj imam neko knjigo na mizi. Berem pa kolikor oči zmorejo, ker sem imela že tri operacije na očeh.«


Pa rajši pišete za otroke kot za odrasle? »Odvisno, v katerem svetu sem. Občutek imam, kot da poteka vse moje življenje tako, kot da bi bila dvotirni vlak. Enkrat vozim po enem tiru, drugič po drugem. Takrat ko pišem, ne pišem o svojih otrocih ali pa o drugih, ampak nekako po neki sreči postanem čisto otročja. Torej pišem pravzaprav o sebi. In zato so tudi pesmi, kakršne pač so. Take res otroške, ali že skoraj otročje. Istočasno pa nikoli ne morem pisat za otroke in odrasle. Ker, kadar sem v svojem svetu, v sedanji starosti, v odraslosti … takrat je nemogoče spravit iz mene otroškost.« Vas sušno obdobje prestraši ali veste, da za njim pride spet plodno obdobje? Verjetno se vam je to do sedaj že velikokrat zgodilo. »Zelo velikokrat. Kar ena taka praznina te prime, joj, a zadaj pa nič več … potem pa, kot da nikomur tega ne moreš povedati, samo pesmim. Tudi najboljšim znancem, prijateljicam ne morem razlagat tega, kako to čutim, v pesmih pa lahko povem.« In potem spet nastaja… »Potem pa spet nastaja.« Se vam zdi, da pri nas lahko živite od literature? »Pri nas skoraj ni mogoče. Takih je bilo pri nas malo, dva ali trije. Na primer Makarovičeva živi samo na ta način, ona ni v službi. Je pa v društvu pisateljev rekla, da je ostala sama, ker se ne bo samo zaradi preživljanja otrok poročila z bogatim moškim. Drugače namreč nimaš dovolj denarja, ne moreš … potem Pavle Zidar ni bil v službi, ampak je bila pa njegova žena. Tudi tisti, ki so zelo dobri, so v službi. Saj to so večinoma službe, ki dajejo ogromno svobode, ampak porabijo ti pa tvoj »mozag«. Glede na to, da ste bili v življenju tako veliko v novinarskih vodah, kakšen pa imate danes odnos do medijev? »Dostikrat sem se že vprašala, kako bi bila lahko danes novinarka. In nisem sigurna, da bi me sprejeli naravnost takšno, kot sem. Težko bi bilo. Ne vem pri katerem časopisu bi danes sploh lahko sodelovala. Ker povsod bolj ali manj lažejo. Ali lepšajo ali slabšajo … kakršen je pač vsakodnevni trend. Tega, kar je res, tega

ni več ali pa le malo kje. Kar dosti spremljam medije. Ne morem brez družbenega življenja. Meni se zdi prvič hudo to, da ta družba, ne samo pri nas, ampak tudi na sploh v svetu, če se še toliko govori o ljudeh, ti niso toliko pomembni kot kapital. Denar kot sredstvo plačevanja je dosti več vreden kot človeška bit. In tudi, ko se kdaj pripoveduje o kakšnih spopadih, se ve, da so vmes računi. Saj so tudi včasih bili vmes računi, kdo bo kaj pograbil, ali pa koliko ljudi je treba spravit s sveta, ker jih je preveč, vendar pa gre zdaj skoraj vsak trenutek za to, da mi istočasno prodajamo in smo prodajani.« Pa mislite, da lahko rešujete svet z literaturo, ki jo pišete? »Ja. Ampak jaz sem zelo šibka na tem področju. To ni moje področje. V novinarstvu sem imela vedno tudi socialo, ampak takrat sem jaz še nekako verjela … moraš verjet, če hočeš res dobro kaj napisat. Se mi zdi, da bi morala čisto vse moči, ki jih imam dati v to, pa še bi me verjetno čisto povozilo. Poznam namreč »mašinerijo« javnega mnenja in mislim, da se nimam kaj vpletati v ta svet. Samo kolikor me vprašajo, toliko povem.« Mislite, da se moraš nekako prilagajati sistemu in oblasti, če hočeš biti uspešen? »To je pa čisto sigurno. Ne vem, če je kje na svetu takšen sistem, da bi lahko čisto svobodno govoril. Potem moraš biti že res dober književnik in ti mora biti vseeno ali boš plačan ali zaprt.« Se po vašem mnenju da kulturo delati kvalitetno, kljub temu, da je množična? Množičnost se ponavadi namreč enači z neko slabo kvaliteto. »Eno je, če je tisti, ki jo dela, izredno kvaliteten in potem ljudje to povzamejo. To je namreč potem tudi precej množično. Druga varianta množičnosti je pa to, da delaš, kar je ljudem všeč. To je tista negativna … da svoj nivo znižaš zato, da bo več ljudi lahko bralo, gledalo ali prepevalo. Kot popevke. Pa so nekatere naše popevke včasih bile silno fine. Saj je celo Strniša pisal za popevke. Ampak če se postaviš čim nižje zato, da potem lahko hopsasa drajsasa vsi to poberejo … no potem je pa to tista slaba množičnost.«

 


In kaj bi za konec še povedali vsem študentom? »Takrat ko sem jaz študirala … bom kar o sebi spregovorila … se pravi najprej moraš preštudirati profesorje, profesorice, ker se je čisto prazno učiti in ne vedeti, kaj oni hočejo ter zahtevajo od tebe. Druga stvar je to … jaz, ki sem bila zelo praktična, kar je pomenilo čim manj časa porabit za študij … Takrat ko se učiš, se učiš tudi po 16 ur na dan, strpaš v glavo vse, kar je možno za izpit, ne pa, joj … ne pa razpravljati o tem, da to ni smiselno. Vedno sem rekla, da bomo o tem razpravljali potem, ko bomo imeli diplome v žepu, zdaj pa ne. Zdaj bomo delali to, kar je treba. Ker je kasneje čas za to. Ko si na neki poziciji. Da imajo tvoja razpravljanja in razmišljanja tudi nek efekt. Drugače sem pa dosti štopala po Jugoslaviji, ko sem bila študentka. Vendar samo TIR-ove tovornjake. Sem se pozanimala, kaj je to TIR in ugotovila, da to pa je prevoz zame. Oni imajo točno predpisano, kdaj morajo biti kje. Potovala sem zelo rada. Moje geslo je bilo, da je potovanje najhitrejša šola. Potovala pa sem čisto sama. Nikoli nisem hotela imeti nikogar zraven. Zato, ker potem misliš na tistega drugega in se prilagajaš. Drugače pa si lahko ogledaš to in izstopiš tam, kjer tebi ustreza. To prilagajanje je šlo meni vedno zelo težko od rok.« Pa še čisto za konec, ko smo ravno pri prilagajanju… anekdota: Niko Grafenauer ji je pred kratkim rekel: »Tebe so vzgajali samo moški, potem pa seveda, da lahko tako misliš.« Pravi da jo je večinoma vzgajal stari ata. Neprestano pa sta bila skupaj tudi s sosedovim fantom, ki je bil dve leti starejši.

 

»In ko sem prišla v Ljubljano sploh nisem razumela, zakaj nekaj, kar moški lahko, punce ne bi smele. Sem rekla, da zdaj pa grem malo v kavarno pogledat, kako je. Pa so mi govorili, da ne morem sama … Zakaj pa ne, sem odvrnila. Saj znam sama hoditi, pa tudi govoriti znam. In sem mirno šla sama v kavarno. In potem sem videla, da mi nič hudega ne pade na glavo, pa sem enostavno tako živela naprej. Ja pač, če si vzameš, si pa vzameš, te niti ne preganjajo. Tako da je ta vzgoja kar vplivala na mojo … ne predrznost, ampak to lahkotno jemanje te razlike med fanti in dekleti. Mene ta razlika sicer ni motila, saj sem si jaz to ležerno, po svoje prilagodila, je pa druge punce motilo, kako lahko jaz vse to naredim. Ni se mi dalo dopovedati, da ta razlika obstaja. Sicer pa so fantje to kar nekako sprejemali. Se še spomnim, enkrat na fakulteti, ko je bil cel krog fantov in jaz. Takrat smo že hlače nosile, pa ostrižena sem bila na fanta in potem pripovedujem tam med njimi neke stvari, pa me opazijo da joj … saj je Neža tukaj. In Snoj je samo odvrnil, da ah … saj ona pa ne šteje, gremo kar naprej s svojim delom. Ja, je bilo kar tako.« Kako prijeten je lahko čaj na mrko sobotno dopoldne… Petra


C pn KŠŠJEVA PLANINSKA SEKCIJA Hoja je zelo sproščujoča oblika relaksacije in jo imamo ljudje v krvi že od pradavnine, ko so se naši prapraočaci potepali po prostranih pokrajinah in so se morali prebiti skozi globoke gozdove, prečkati mnogo rek in preplezati marsikateri hrib, preden so se lahko ustalili. Kaj pa je tisto. kar nas še dandanes žene v hrib, ko imamo že vse na dosegu roke, je to res vse zapisano v genih ali pa je to morda želja doseči nebo, stik z naravo ali bogom, si želimo le dodobra preznojiti majico ali pa si želimo s trudom prislužiti pirček na vrhu v topli koči? Razlogov je mnogo, a dejstvo je, da planinci vriskajo od sreče, zdravja in so vedno dobre volje in v dobri kondiciji. Zato smo se na KŠŠju odločili, da tudi sami ustanovimo veselo druščino planincev in tako smo pred kratkim ustanovili planinsko sekcijo »cPn«, ki bo vsak konec tedna organizirala pohode na slovenske vršace. V nedeljo 4.2. smo se podali na našo krstno odpravo, cilj pa je bil naš »domači« Lubnik (1026). Pred KŠŠjevo pisarno se nas je v zgodnjih popoldanskih urah zbralo 11 nadobudnežev. V velikih, težkih čevljih smo zajeli sapo in se začeli vzpenjati po občinskem klancu vrhu naproti. Do Grebenarja so se nam noge že dobro ogrele in čevlji so postali lažji. V zmernem tempu smo se brez večjih težav povzpeli do Gabrovega, od tu naprej pa so nekateri člani krajših sap upočasniti korak in naša skupina se je razdelila na manjše oddelke in hitrejši so urno pobegnili naprej. Pot je postajala vse bolj strma in tekle so nam kapljice potu, vsaka vredna zlata in so nam močile majice. Kdo je prvi dosegel vrh niti ni važno, pomembno je, da smo se pri koči spet združili. Odkril se nam je prelep pogled na prelepo

rodno deželo, razgled je bil fascinanten. Videlo se je vse od natrpane Ljubljane, preko milega, s snegom prekritega Sorškega polja, mimo Karavanških vršacev vse do visokih Julijcev in do najlepšega med vsemi, našega velikana, Triglava. Trud poplačan! Na mizo s piri, zaseko in krhli! Sedaj so se začele sanje in kovanja načrtov kam naprej, bo to Blegoš, Ratitovec, Košuta, Krn, morda Triglav ali pa bi se podali na kakšno večdnevno ekspedicijo? Zakaj pa ne bi osvojili kar vseh?? Sekcija je zaživela, srce je poskočilo in pognalo kri po žilah! Naši cilji so visoki, morda višji od naših hribov, a začeli bomo postopoma, se najprej podali na kakšen okoliški tisočak in kasneje skočili na višjo stopničko. Odločitev za naslednji podvig je padla, Ratitovec. Večer se je bližal, treba je bilo spraviti pot pod noge in se odpraviti v dolino. Vračali smo se dobro uro in v ekipi je bilo čutiti zadovoljstvo, saj smo imeli za sabo lepe vtise in super doživetje. Rad bi zelo pohvalil

 


vse ‘cPn’arje, saj so se izkazali s svojo vztrajnostjo in pogumom! V »ranih« urah ( beri ob 11h) smo se že naslednjo nedeljo 11.2. zopet zbrali pred KŠŠjevo pisarno. Tokrat smo se podali proti nekoliko odmaknjenim krajom, kamor pravijo da še sonce redko zaide, v prestolnico Selške doline, Železnike. Hojo smo začeli iz visoke odskočne deske - Prtovča (okoli 1000m), ter se po močno zasneženi poti počasi vzpenjali proti Krekovi koči na vrhu Ratitovca (1667). Baza skupine je bila podobna kakor prvič, le nekaj malega je bilo menjav. Po uri in pol zmerne hoje smo se zasidrali v koči, kjer nam je prijazni KŠŠ častil pojedino klobas in zaseke, s priloženim kruhom in zelenjavo, slast! Pohod bo verjetno najbolje zaznamovalo vračanje, saj smo po dodobra zasneženi poti uživali v zimskih radostih. Spuščali, podrsavali in premetavali smo se po snegu (sicer nič nevarnega!), vrgli kakšno kepo in se vmes tudi dobro nasmejali. Izlet je ponovno uspel, naslednjo nedeljo je obvezna ponovitev! Kar težko čakam naslednji pohod in vem, da jih bo še veliko. Sproti se bomo odločali kam se bomo odpravljali, izbrali pa si bomo tudi naš cilj, nek večji

 

vzpon, ki ga bomo uresničili poleti. Pohodi se bodo vrstili vsak konec tedna, načeloma bodo to nedelje, nameravamo pa opraviti tudi kakšno večdnevno turo. Vse, ki jih hoja, hribi, narava in druženje veseli, prav lepo vabimo, da se nam pridružijo. Tisti bolj težkih nog se lahko z nami odpravite le na kakšen pohod, tisti

V načrtu je tudi s strani KŠŠja sponzorirana jedača v osvojenih kočah, vendar zadeva zaenkrat še ni potrjena. Na dan pohodov se bomo zbrali pred KŠŠjevo pisarno na mestnem trgu, od koder se bomo s svojimi avtomobili odpeljali do vznožja. Priporočljivo je s seboj na odprave poleg obveznih planinskih čevljev vzamete še primerna oblačila, sem spadajo tudi dodatne majice in nogavice (pozimi seveda tudi topla bunda, rokavice, kapa, šal,…), vzemite še planinske palice, ako jih premorete in pa v primeru sneženo ledenega zimskega vremena še male dereze. V nahrbtnik zapakirajte še kaj jedače in pijače in pripravljeni boste na izstrel v nebo. Informacije o naslednjih turah bodo sproti objavljane na KŠŠjevi spletni strani (http://www.kss. si/), za kakršnekoli dodatne informacije pa nas lahko tudi kontaktirate in sicer sva vam na voljo Andraž na telefonski številki 051/341-117 (ali na emailu k3sch@ msn.com) in Aljošo na 041/257-284 (ali aljosah@kss. si). Pa lep planinski pozdrav, IIIIII IIIIIIIII IIIIIIIIIHUHU 

Tušk bolje podkovani oziroma tisti, ki si to še želite postati pa se lahko v naših odpravah udejstvujete večkrat ali kar redno. Pa ne skrbite, tempo ne bo prenaporen.


Arwine 4 perspektive...

MODRC

Včasih se ljudje zataknemo pri precej prismuknjenih stvareh. Današnja Arwina tema seveda ni izjema. Zakaj pišemo o tem? Verjetno zato, ker sta nekaj tednov nazaj Nina in Urša spet razpravljali o bedni situaciji Danzinih plesnih modrcev. O tem, kako bedno je, če si človek ne more privoščiti modrca številka 2 – kar pomeni, da mora dan za dnem, trening za treningom razpolagati z enim samim modrcem – suhim, dišečim, sveže opranim – ali pa (kar se večkrat zgodi) z nagnusnim, prešvicanim, mokrim in izrazito smrdečim izdelkom. O tem, kako se je celotna produkcija športnih modrcev osredotočila na estetiko (čeprav, če smo iskreni, izgledajo obupno), pri tem pa popolnoma pozabila, da so izvirno namenjeni fiksiranju in ne plapolanju. A pogovor se tu ni zaključil. Dekleti sta se sicer vdali v usodo, a težila ju je še ena stvar. Zakaj modrc??? A? Dejstvo je, da izumitelju te besede verjetno ni bilo čisto jasno, kaj točno želi povedat. Nekoliko bolje je šlo njegovemu tekmecu, pogruntavcu besede nedrc, ki je vsaj približno nakazal, zakaj se tukaj gre. Na tem mestu sta se debati pridružili še Kaja in njena mati. Slednja nam je s svojim znanjem nemščine, predvsem pa s pomočjo slovensko-nemškega slovarja, pomagala odkriti, da so Nemci eni redkih ljudi, ki so modrcu pripisali njegovo resnično vrednost. Büstenhalter = prsidržec je ena redkih besed, ki si drzne preseči mejo abstrakcije. In tako modrc še vedno ostaja uganka. Ampak, kdor je modrc je modr. Modra pa je tudi vsaka modrica. Več modric za več modrosti – morda to velja tudi pri modrcih. Kdo ve...

»Modrc« ... modrost, ki nosi joške. Brez nje so sicer svobodnejše, po mojem tudi lepše, a nikakor ne tako skrbno pospravljene in »primerne«. Je absolutno res, da nekateri primerki tega materinskega simbola ženskosti gotovo res potrebujejo ta veleumni podstavek. Koristil bi lahko npr. Willendorfski Veneri – iz ok. 25000 pr.n.št. Vendar pa je kar za večino našega spola, če zraven štejemo še vsa bolj ali manj odraščajoča dekleta, vsaj teoretično (po moji teoriji seveda) to povsem nepotreben dodatek, če ne gre za ukvarjanje s športom in podobno. A ženska naj bo ženska ... naj se lomi ob nošenju petk, naj izdihne izpod korzeta, naj sonce obsije njene na novo pobarvane rdeče lase, naj ji v majceni torbici zvončkljajo evri, ki se zaletavajo v njeno luštkano ogledalce, naj se ji prsa bočijo pod majico in naj se pritrdilno smehlja svetu, ki jo kot tako spozna kot »žensko«. Gotovo obstaja takšna paralelno nasprotna zgodba o moškem, a on le nima kake podobne modrosti, ki bi nosila tisto, brez katerega ne more postati oče. Seveda so ti stavki popolnoma nesmiselni, če jih postavim v nek zdravorazumski okvir ... ki pa je, kakršen je na podlagi patriarhalne tradicije. Hvala bogu, pa obstajajo dame, kakršna je bila Janis Joplin, ki je »imela jajca« (na vidiš, le kaj ima ženska v tem primeru?), da se je v še posebeno konzervativnem okolju osvobodila tega, šele v tridesetih letih 20. st. (dokončno) izoblikovanega in množično proizvedenega, zgornjega dela ženskega spodnjega perila. Kakorkoli že, naj bo nedrček (joj mati, kakšna beseda!) smiseln, funkcionalen, primeren, sexi, zdrav ali pač nič od tega ... na srečo (!) živimo v okolju in času, ko je to bolj ali manj stvar osebne izbire.

10 11


Vsaka se verjetno spomni svojega prvega … modrca. Za marsikatero deklico je nakup prvega kar pomemben korak na poti razvoja iz deklice v žensko. A od takrat je preteklo že kar nekaj časa, z njim pa kar lepo število najrazličnejših modrcev. Kljub ne tako dolgi zgodovini njegovega obstoja se je tekstilna industrija močno posvetila problemu velikosti, oblike in praktičnosti. Nič hudega sluteče uporabnice so se torej znašle pred vprašanjem, kakšen modrc pravzaprav potrebujejo. S kostjo ali brez? Zapeljivega ali športnega? Push-up ali pa morda takega, ki optično zmanjša velikost oprsja? V vsej tej zmedi so verjetno še najbolj srečne tiste, ki se zatečejo k povsem drugi možnosti in modrcu brez zadržkov rečejo ne. Je pa tale kos ženskega spodnjega perila ena smešna beseda. Obstaja kar nekaj različnih poimenovanj zanj – modrc, modrček, nedrček, slovar sopomenk pa pod to besedo uvršča še steznik, životec in celo (meni do danes neznano) besedo oprta. Za vso to množico poimenovanj si še nekako znam predstavljati njihov izvor, razen za modrc. Kljub temu, da je to najpogostejše uporabljeno poimenovanje. Se je kdo že kdaj vprašal, zakaj se modrcu sploh reče modrc? Neka debata še ne tako dolgo nazaj se je dotaknila tudi te teme, a glave niso bile kos zahtevni nalogi. Ja, nekdo je moral biti zares moder, da je našel povezavo med besedo modrc in njegovo namembnostjo. Nelogično ime gor ali dol, modrc bo verjetno za vedno ostal modrc. Dekleta, ženske in žene pa bodo v trgovino stopale s še ne čisto določeno predstavo o novem nakupu. Pustimo se presenetiti, s kakšnim novim revolucionarnim izumom na tem področju nam bo postregla prihodnost.

10 11

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira besedo MODRC kot del ženskega spodnjega perila, ki pokriva dojke; je pa MODRC (tudi modrec) kdor premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih. Hm, le katerega smo imele v mislih? Pravzaprav nas je ravno podobnost teh dveh besed s tako različnim pomenom (ali pa tudi ne?) pripeljala do ideje za temo tega članka. In potem … od kje za vraga sploh izhaja beseda modrc (v pomenu dela ženskega spodnjega perila, ki pokriva dojke)!? Nedrc seveda izhaja iz besede nedra (ženske prsi). Toda modrc? Beseda nekako še najbolj spominja na besedo moda (moška spolna žleza)! Podobnosti pa nismo našle niti v tujih jezikih: Büstenhalter (nemško), bra (angleško), le soutien-gorge (francosko) … ? Včasih je modrc predstavljal zgornje oblačilo, natančneje oprijet ženski suknjič, navadno brez rokavov. Danes pa je le (nepotreben?) del spodnjega perila. In zakaj ga ženske sploh še nosijo (-mo)? Zaradi toplote sigurno ne. Večina pa prav gotovo tudi ne iz potrebe; to je, da obravnavani kos garderobe podpira bujno oprsje (saj se večina namreč ne more pohvaliti s tako velikim bogastvom). Torej: zaradi etike ali estetike? Kakorkoli že, modrci v večini primerov povzročajo same težave. Zaplete se že pri nakupu – da najdeš udoben, po obliki prilegajoč se, na pogled okusen, situaciji ustrezen in denarnici sprejemljiv modrc, moraš imeti precej potrpljenja. Do komplikacij lahko pride tudi zjutraj, ko ga še vsa zaspana v naglici zapenjaš, pa tudi kasneje, ko ti ga kdo drug (morda spet v naglici) odpenja … Zato si, drage uporabnice, olajšajte življenje. Odpnite se, odprite se, osvobodite se!


ATELJE CLOBB PROGRAM MAREC Otroške delavnice - 2. marec 2007 ob 17.00 - 9. marec 2007 ob 17.00 - 16. marec 2007 ob 17.00 - 23. marec 2007 ob 17.00 - 30. marec 2007 ob 17.00 Otroške delavnice potekajo vsak petek, celo leto, pod mentorstvom štirih deklet Maje, Tjaše, Petre in Maruše. Delavnice so za vse otroke brezplačne in potekajo vsak petek od 17.00 – 19.00 v ateljeju Clobb. Foto delavnice PUM - 7. marec 2007 - 14. marec 2007 - 21. marec 2007 - 28. marec 2007 Fotografske delavnice - 8. marec 2007 - 15. marec 2007 - 22. marec 2007 - 29. marec 2007 -digitalne: pričetek marca, mentor: Peter Pokorn ml. Nadaljevalni in začetni, vsak po 8 tednov 4 tedne po terenu in v ateljeju , 4 tedne v mmc obdelava -cena cca. 100 e - klasične takoj po zadostnem številu prijav (6)

TEČAJ RISANJA IN SLIKANJA Vabljeni vsi, ki radi ustvarjate rišete ali slikate, bodisi za hobi za nekaj novega v vašem vsakdanjiku ali pa rabite predhodno znanje za sprejemne izpite na Oblikovalskih šolah. Tečaj je namenjen vsem populacijam, vabljeni stari in mladi. Sami pa se boste odločili kaj je najbolje za vas in kakšno znanje potrebujete.Tečaj poteka pod strokovnim vodstvom. Razdeljen na dve skupini, in sicer; na začetni in nadeljevalni tečaj. Pričetek obeh skupin bo v soboto 17. marca 2007. Tečaj bo potekal v prostorih ateljeja Cloob na mestnem trgu 20 v Šk.Loki. V začetnem tečaju se boste srečali z osnovnimi tehnikami na umetniškem in likovnem področju. Pričetek prve skupine je ob 13h in 30 min. V nadeljevalnem tečaju pa bo poudarek na slikarstvu, slikanje z tehniko akrila in na koncu slikanje na platno. Pričetek druge skupine je ob 16h in 30 min. Vse to seveda na isti dan. Tečaj vsebuje deset srečanj po tri šolske ure (45min),vsako soboto v tednu, in sicer do 2.junija. Cena tečaja je 85 evrov. Material je vključen v ceno. Tečaj vplačate predhodno, na dan vpisa v kšš pisarni nasproti ateljeja. Prijava je možna do 17. marca. Za dodatne informacije in kontakt lahko pokličete na tel. št. 031 508 911 organizatorke Maje Gričar ali pa se obrnite na: ateljecloob@gmail.com in na www.zavod.org/atelje. Vljudno vabljeni.

12 13


Otroške delavnice v kristalni dvorani Delavnice v kristalni dvorani so namenjene otrokom vseh starosti, ki se lahko brezplačno zabavajo in kreativno preživljajo vsako prvo soboto v mesecu . Otrokom je na voljo mentorstvo na delavnicah za ročne spretnosti, slikanje, izdelovanje daril in še marsikaj .Za poskočno zabavo pa je poskrbljeno s trampolinom in raznoraznimi otroškimi igračami. Otroci vabljeni!! Delavnice potekajo v kristalni dvorani od 10.00 – 14.00 ure . Za varstvo je poskrbljeno. Zamorklina ekipa se je odločila in obiskala kristalno dvorano na trampolinskih delavnicah. Udeležba je bila kar solidna, nekje 7, 8 otrok (ki pa so se ves čas menjali, tako da je realna številka še veliko večja). Z dvema najbolj zgovornima (Katja in Mitja) smo naredili en mali intervju:

Nista prvič, kolkrat sta pa že bla? Katja: Ooo, hm, ne vem, skoz prideva. Skor skoz. Mitja: Jst sm Mitja. Sm bil 5x. Katja: Jst sm bla pa ze stokrat, ka skoz pridem, tk da

12 13

nism prvič v tej kristalni dvorani Kaj pa mislita o Tjaši in o Barbari (mentorki)? Ne vem, v redu sta…

A mate kakšna pravila za trampolin? Katja: Samo trije naenkrat so lahko. Salt ne smemo delat. Ne smemo se butat. Ta velka sta lah pa sam dva naenkrat. Pa ne smeš salt. Mitja: Jst pa znam salto, a ti pokažem? Ne smeš ka je lih rekla … biiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiipppppppppp (da ne bi ostali otroci prevzeli slabih navad tega dela nismo opisali : )) Katja: V srednjem veku so imeli srednjeveške obleke, bili so kmetje in mel so renesančne plese (poskus preusmeritve pozornosti – brotha sista spirit : )) A bi še kej povedala celi Škofji Loki? Vsem otrokom v Loki? Katja: Ja, jst bi povedala, zakaj je medved v grbu. Ker je rešu unga pred medvedom, kaj je že, škofa. Mitja: Jst pa želim vsem predvsem veliko zdravja!


Množični mediji o znanosti in tehniki: koliko jim je verjeti? Matija Perne Urednik si je zaželel, da bi za Zamorklo napisal kaj o temni energiji. Vendar sem se odločil, da mu ne bom ustregel, saj o temni energiji nimam pojma. O stvareh, ki jih ne poznajo, pa piše že preveč ljudi. Berite novinarske prispevke o znanosti in boste videli. Rad pogledam strani teleteksta RTV Slovenija o znanosti in tehniki, saj je to najhitrejši zanesljiv način, da pridem do informacij o aktualnem dogajanju. Zanesljiv zato, ker teletekstovi novinarji skoraj nikoli ničesar ne spregledajo, zabeležijo res vse, kar je vredno omeniti. Žal pa se ravno v najbolj zanimivih novičkah najde zelo veliko napak (ali pa napake naredijo novice presenetljive in zanimive). Dostikrat se opazi, da pisec ni razumel pomena in je novico od nekod povzel bolj na približno. Ob zadnjem poletu raketoplana sem zaradi gore napak novicam s teleteksta tako malo zaupal, da so mi služile le za opozorilo, da se je zgodilo nekaj zanimivega, kaj je to bilo, sem pa preveril v drugih virih, na specializiranih internetnih straneh. Ravno za najbolj zgrešene

novice pa ponavadi izvem še enkrat – nenavadne in zanimive se zdijo tudi mojim prijateljem, ki me potem sprašujejo, ali kaj vem o tem ... Pojav me je zadosti ujezil, da sem ga sklenil temeljiteje preučiti. Ogledal sem si dober mesec internetnega arhiva novic RTV Slovenija na temo “Znanost in tehnologija” in poiskal ter analiziral najbolj izkrivljene novice. Začel bom pri poletu raketoplana Discovery (10. – 22.12.2006). 11. decembra so poročali, da bo Discovery opravil še najmanj 14 poletov v vesolje. Resnica pa je, da bodo še 14-krat v vesolje poleteli vsi trije raketoplani skupaj (Atlantis, Discovery in Endeavour). Prava cvetka pa je bilo sporočilo dne 17.12. V njem napovedujejo četrti vesoljski sprehod, ki da bo tako kot prvi trije namenjen umikanju sončne ploščadi. Ploščad naj bi ovirala gibanje sončnih kril, ki jih je posadka Discoveryja na postajo namestila pred tem. Resnica pa je, da sta napravi, ki

ju imenujejo “sončna krila” in “sončna ploščad”, identični. Gre za naprave, na katerih so sončne celice (take kot na kalkulatorjih), ki vesoljsko postajo oskrbujejo z energijo. Najboljše slovensko ime za to napravo je najbrž “sončno krilo”, čeprav je rahlo zavajajoče, saj bi po njem lahko sklepali, da skrbi za vzgon ali potisk. “Sončno krilo” kljub podobnemu imenu nima nobene povezave s sončnim jadrom, ki je naprava za izkoriščanje potisne sile sončeve svetlobe. Termin “sončna ploščad” pa izvira iz navtike in pomeni nekaj čisto drugega, del čolna, namenjen sončenju. In kaj je raketoplan v resnici počel? Novih sončnih kril ni namestil, ampak jih je raketoplan Atlantis že septembra. Discovery je pripeljal drug sestavni del vesoljske postaje, ki so ga vesoljci privijačili na prvem od vesoljskih sprehodov. Nato so daljinsko, s pomočjo ukazov iz notranjosti postaje, zlagali staro sončno krilo, ki bi nova krila sicer zares oviralo pri njihovem gibanju. Zlaganje je bilo napol uspešno, novim sončnim krilom so naredili zadosti prostora, da so se od 14.12. naprej lahko normalno vrtela. Zaradi drugih manj nujnih razlogov pa je bilo krilo prej ali slej potrebno

zložiti do konca. Sledila sta dva vesoljska sprehoda, namenjena delom na električnem omrežju vesoljske postaje, na drugem od njih sta vesoljca tudi pomagala staremu sončnemu krilu pri zlaganju, a jima ga ni uspelo zložiti do konca. Zato so se 17.12. odločili še za dodaten vesoljski sprehod, posvečen zlaganju sončnega krila. Ta sprehod je bil uspešen, o čemer je 19.12. poročala tudi RTV. Žal so takrat poleg “sončnih kril” in“sončne ploščadi” uvedli še čudno besedno zvezo “solarna antena”, ki po kontekstu sodeč pomeni enako napravo. Medtem so 16.12. poročali o tem, da ameriška agencija oblikuje pravila za organizacijo zasebnih potovanj v orbito. V resnici pravila govorijo o vseh zasebnih potovanjih v vesolje s poudarkom na suborbitalnih, ne na orbitalnih, poletih. Orbitalni polet s posadko je namreč draga in zahtevna stvar, ki je noben privatnik še dolgo ne bo sposoben izpeljati. Turistični suborbitalni poleti pa se načrtujejo in naj bi bili vsaj stokrat cenejši od orbitalnih. 2.1. so poročali o novih odkritjih o delovanju možganov. V arhivu novic sem zdaj zasledil, da so do ugotovitev prišli s slikanjem z magnetno resonanco, kar se zdi smiselno. Na teletekstu pa smo

14 15


takrat lahko brali, da so raziskovalci uporabili “možganski rentgen”, kar je nekaj čisto drugega in popolnoma neprimernega za tovrstne raziskave. 8.1. pa smo brali, da britanski znanstvenik Stephen Hawking za leto 2009 načrtuje turistični polet v nizko zemljino orbito. Spet gre za isto napako, novinar jo je povzel iz svojega vira. Če bo Hawking letel v vesolje, bo le na suborbitalni polet. 17.1. smo doživeli še eno cvetko. Novica govori o malem planetu ovalne oblike 2003 EL61. Velik naj bi bil toliko kot Pluton, ležal pa naj bi v Kuiperjevem pasu zunaj Osončja. Hitro naj bi se približeval Merkurju, ki bi ga lahko zaradi gravitacije pritegnil v naše Osončje. Tako bi planet postal “le” komet, in sicer najsvetlejši. To bi se lahko zgodilo “že” v dveh milijonih let. Podatki mi nikakor niso šli skupaj. Kuiperjev pas namreč je del Osončja, in sicer tisti del, kjer domuje Pluton. Nekateri kometi naj bi zares prihajali od tam, a nikakor ne zaradi Merkurja, ki je majhen in daleč od Kuiperjevega pasu. Če bi telo, veliko kot Pluton, drvelo iz zunanjosti Osončja proti Merkurju, bi ga odkrili kvečjemu nekaj let pred srečanjem. Za povrh pa komet ni manj kot planet, tako da besedica “le” ni upravičena. Zgodbo sem s pomočjo Interneta uspel razvozlati. Objekt 2003 EL61

14 15

je mali planet, ki leži v Kuiperjevem pasu in je del Osončja. Njegova orbita naj bi bila po zadnjih ugotovitvah nestabilna, in sicer po krivdi Neptuna, ne Merkurja. Menda se zares lahko zgodi, da bo postal komet, mogoče že v dveh milijonih let. Objekt je manjši od Plutona, se pa zelo hitro vrti, sklepajo, da je zaradi tega ovalen. Če vas zanima,

prevozu vesoljcev. V resnici je Progres tovorno plovilo za enkratno uporabo. 26.1. so poročali o uspehu japonskih znanstvenikov, ki so izumili način za odkrivanje razstreliv s pomočjo radijskih valov. Bil naj bi boljši od rentgena, saj zaznava “različne tipe belega praška”. Za iskanje min naj bi bil boljši od detektorjev kovin, saj ti ne ločijo med

kaj pri 2003 EL61 spominja na Merkur, pa preberite originalne vire. 20.1. pa je RTV poročal o združitvi plovila Progress M-59 z mednarodno vesoljsko postajo. Zapisalo se jim je, da je to že 24. obisk tega plovila na vesoljski postaji in da je plovilo namenjeno tudi

mino in kovino. Nekatera razstreliva vsebujejo dušikove atome, ki vibrirajo na zelo nizki frekvenci in jih je bilo do zdaj izredno težko zaznati. Napravo so znanstveniki poimenovali Squid in ima zelo občutljiv senzor magnetnega polja, ki zazna dušik.

Drugih virov, ki bi govorili o tem odkritju, nisem našel, vseeno pa si upam kaj dodati. Rentgen ni ravno zmogljiv način odkrivanja razstreliv, kaj so hoteli povedati z “različnimi tipi praška”, pa ne vem. Da detektor kovin zaznava kovino in ne eksploziv, vemo, logično je tudi, da je za mino bolj značilen eksploziv kakor kovina in da je detektor eksploziva zato uporabna reč. Kaj mislijo z “vibriranjem atomov dušika”, je težko reči, Squid pa je že dolgo znana naprava za merjenje magnetnega polja, ki pa sama po sebi ne pokaže ne dušika (ki je med drugim sestavina zraka) ne razstreliva. Če prav vem, se razvijajo metode za zaznavanje razstreliv z magnetnoresonančno spektroskopijo dušikovih jeder, morda je novica povezana s čim takim. Opozoril bi vas, da tudi moja tolmačenja dogajanja niso stoodstotno zanesljiva. Morda so bile napake že v mojih virih, kakšno pa sem gotovo dodal tudi sam1. Kljub vsemu bi moral v povprečju imeti bolj prav kakor novinarji, saj sem precej na boljšem od njih. Oni morajo namreč pisati o vsem, kar se zgodi na področju, za katerega so zadolženi. Jaz pa sem si sam izbral področje, ki me zanima, in se lotil le tistih novic, ki so mi domače. *Te napake lahko obidete tako, da si ogledate moje vire. Sicer jih ne navajam, ker pri Zamorkli to ni v navadi, verzijo članka z navedenimi viri pa si lahko ogledate na http://www.kss.si/zamorkla/mnozicni_mediji.pdf


mmc PULSAR Regionalni multimedijski center Pulsar vabi vse ustvarjalce intermedijskih vsebin, da se s svojimi deli udeležijo produkcijskega natečaja v okviru festivalskega programa 13. mednarodni festival računalniških umetnosti. Namen natečaja je spodbujanje in omogočanje produkcije manjših intermedijskih del, ki vključuje naslednje zvrsti: intermedijski performans, intermedijsko instalacijo, spletno umetnost, softversko umetnost, hektivizem, računalniško animacijo, računalniške igre, virtualno resničnost in digitalni video. Natečaja se smejo udeležiti ustvarjalci v povezavi s svojim MMCjem, ki tudi sodelujejo pri izvedbi produkcije. Rok za udeležbo na natečaju je 28. 2. 2007, tematika je poljubna. Prav tako vabimo vse ljubitelje oblikovanja, programiranja, inovativnih multimedijskih rešitev in nasploh vse ljubitelje sodobne digitalne kulture, da se nam pridružite in so-oblikujete program marsikaterega festivala ter se s svojimi izdelki udeležite mednarodnih audio-vizualnih razpisov. Področje multimedije je resnično zelo odprto in le čaka nove pristope, novo energijo in nove ljudi! Več informacij na www.pulsar.si Vsak dan med 11. in 21. uro pa nas najdete na Mestnem Trgu 20! V letu 2007 MMC Pulsar nadaljuje z izvajanjem izobraževalnega programa z delavnicami in tečaji. Poleg že izvedenih delavnic v letu 2006 vam to leto ponujamo še širši izbor. Vedno pa smo veseli vaših predlogov! Delavnice bodo praviloma potekale med tednom (ponedeljek in torek) od 17h naprej, vodili jih bodo izkušeni predavatelji, cene pa bodo dovolj dostopne za vse! Izvajali bomo naslednje delavnice: Autocad (2D načrti in 3D modeli), Filmska delavnica (od snemanja, videomontaže do postprodukcije), Macromedia Flash, digitalna fotografija in obdelava fotografij v Photoshopu, izdelava spletnih strani (Macromedia Dreamweaver), oblikovanje besedil (Openoffice), programiranje (PHP/MySQL), VJ-janje (miksanje slike na glasbeni podlagi). Več informacij in prijave na spletnem naslovu www.pulsar.si/delavnice

Vsak torek ob 21h pa bodo na velikem platnu predvajani filmi različnih zvrsti. Predvsem se bomo osredotočili na t.i. prostodostopne filme, ki jih je moč brezplačno prenesti preko spleta. Razlika s komercialno produkcijo je predvsem v vsebini, saj v tej kategoriji zbiramo predvsem družbenokritične filme, zanimive krajše animacije in filme ter klasične celovečerce. Vredno ogleda! Torek 20. februar ob 21h Večer 3D animiranih filmov Don’t go (Zendik Production, 2006, 10 min) Comics Trip (Supinfocom Production, 2001, 6 min) Elephants Dream (Orange Production, 2006, 11 min) Pipe dream (Animusic, 2001, 4 min) Work in progress (Industrial Light & Magic, 2006, 3 min) Torek 27. februar ob 21h Beyond treason (William Lewis, 2005, 89 min) “Česar ne veste o vaši vladi vas lahko ubije.” Dokumentarec o obsežni dokumentaciji ameriške vlade o prikritju vojaških in civilnih eksperimentov izpred 60ih let... Torek 6. marec ob 21h Orwell rolls in his grave (Robert Kane Pappas, 2003, 84 min) Orwell rolls in his grave je odlicen film, ki pa na žalost ni bil predstavljen širši javnosti. Neodvisen dokumentarec vam grozovito prikaže kako medije v Združenih državah kontrolira pešcica velikih korporacij. Torek 31. oktober ob 21h Kino Impulz: The fourth world war (Rick Rowely, 2003, 78min) Dokumentarec uporablja intenzivne posnetke, artisticno editiranje in poeticno povezovanje zgodbe da ucinkovito portretira popularno upiranje globalizaciji v desetletju in pol od konca Hladne vojne (znan tudi kot 3. svetovna vojna). Zgodba se osredotoca na proti vojaške napore in prosteste v Argentini, Južni Afriki, Koreji, Palestini, Quebecu... Več informacij o filmih na Kinu Impulz: www.pulsar.si/impulz-feb-mar.html

16 17


Zibelka Talentov Slovenskega Nogometa Naj bo to zgodba o uspehu in porazu, veselju in žalosti, smehu in solzah, upanju in razočaranju, pivu in kokakoli, pici in bureku, super zvezdnikih (Cristiano, Zlatan, Zinedine, Thierry…) in malih ljudeh (Bine, Blaž, Tadej, Jan, Grega, Aleš). Zgodba o tem, kako se lahko usoda poigra z našim življenjem in vse skupaj združi v eni majceni sobici sredi velemesta Škofje Loke. Vse se je začelo tistega lepega popoldneva, ko sem se ravno odpravljal iz službe. Mislim, da je bil vikend. Če še enkrat dobro pomislim, je bila sobota. Da, bila je sobota, saj še danes slišim zvonove, kako so naslednji dan klicali k maši (al pa je men zvonil u glav, sj ne vem). Prepričan pa sem, da je bilo letos, saj naša babi pravi: “Toj blo unga leta, k je prou mal snega zapadl.” Kakor koli že, ta dan sem se ravno odpravil iz službe, ko mi je zazvonil telefon. Na drugi strani se zasliši tako poznan otroški glas odraslega človeka (Blaž): “Ke si cipa!” Jaz: “Ke si bedak!” On:”A prideš na pivo?” Jaz: “A ste gor?” On: “JA.” Jaz: “OK, pridem, a še kej prnesem?” Po kratkem premisleku: “Ne ni treba, je vsega dost! Ajde.” In tako me je pot vodila po ne več tako zelo luknjasti cesti čez enega izmed treh semaforjev, po novem mostu čez Selško Soro, po bajno široki cesti na Spodnjem trgu, po majhnem občinskem klancu do napol praznega in brezplačnega parkirišča pred upravno enoto, kjer sem bočno parkiral svojo Korveto in kasneje nisem dobil obvestila mestnega redarstva. Do cilja je bilo še čisto malo. Najprej skozi Poljanska vrata, kjer na levi stoji gostilna z najboljšim pivom in na desni trgovina z najboljšimi sendviči. In nato po ozki uličici in nekaj stopnicah do Zibelke talentov slovenskega nogometa. No, ta zibelka je eden izmed prostorov na KŠŠ-ju, ki ima dve posebnosti. Prvič: v njem je

16 17

eden redkih, če ne celo edini, računalnik v našem preljubem mestu, ki ima non-stop priključene štiri Joy pad-e (igralne palice), namenjene igranju športnih računalniških igric. In drugič: v tem prostoru vedno “smrdi po zajcih”. Tisti, ki ste že bili tam, veste o čem govorim. Zakaj Zibelka? Zato, ker nekateri tam preživijo večino svojega časa. Zakaj Talentov? Ker se vedno najde kakšen nov obraz, ki preseneti s svojim znanjem katerega od “Starih Mačkov”. Zakaj Slovenskega? Lahko bi rekli tudi škofjeloškega, to

pa preprosto zato, ker še nismo imeli priložnosti gostiti kakega igralca iz druge občine/države. Zakaj Nogometa? Kaj mislite zakaj – verjetno zato, ker igramo šah. Tistega dne je bil na sporedu turnir iz nogometne igrice PES 6 (Pro Evolution Soccer 6). A zaradi službenih obveznosti se le tega nisem mogel udeležiti, zato še vedno trdim, da turnir ni bil regularen. Uspelo pa mi je ujeti začetek finala. Ravno, ko sem vstopil v Zibelko, je sodnik z žvižgom naznanil pričetek tekme, v kateri sta se pomerila Bine (Chelsea) in Tadej (Liverpool). Poiskal sem si udoben naslonjač in si zaželel pošteno zasluženega piva. Potem pa

presenečenje: na Klubu ni piva! Joj prejoj tistemu, ki je rekel, da je vsega dovolj! V tistem trenutku bi še znorel, če ne bi bila tekma tako zelo zanimiva (mimogrede, gledalci smo jo lahko spremljali na velikem platnu). Torej, v sodnikovem podaljšku drugega podaljška je Bine povedel s 3:2 in si tako zagotovil zmago in s tem titulo Kralj PES-a. Turnirja je bilo tako konec, jaz pa sem bil še vedno brez piva. Po nekem srečnem naključju sem izvedel, da ga imajo v Ateljeju na pretek. In seveda sem se šel pozanimat, mogoče bodo pa kakšnega odstopili. Tam je v dokaj podobni sobici, kot je naša, sedelo ducat ljudi. “Živjo, a mate kakšno pivo za posodit?” prijazno pričnem pogovor. “Seveda, lahko vzameš tri,” odgovori moški po imenu Jan, ki je kot kakšen kralj sedel na svojem fotelju. Ravno začnem razmišljati, da še obstajajo dobri ljudje na tem svetu, nakar nadaljuje svoj stavek: “Lahko vzameš tud siks pek. Edini pogoj je, da napišeš članek za Zamorklo.” Kaj sem pa jaz vedel, da imajo ravno sestanek za naslednjo številko te študentske revije. In kot ste verjetno opazili, je bila želja močnejša od pameti. Sicer mi je bilo naročeno, naj napišem nekaj o turnirju, a ker vas nisem želel obremenjevati s statistiko in številkami sem pač napisal zgodbico o tem, kako je sploh prišlo do tega, da sem napisal ta članek. Naj povežem še uvod s celotno zgodbico. Tisto o veselju, uspehu … pač sodi zraven tekmovanja. Zvezdniki so bili le lutke v naših rokah za doseganje golov. Pivo sem že omenil – nekateri ga pač mešajo s kokakolo in si zraven privoščijo pico in burek. Kar se pa malih ljudi tiče, sem pa tudi omenil že vse, razen Grega. Ja, naš Grega je pa spil ves pir in je kriv za to, da je Aleš ostal žejen. AleKol


„Kva sm jst „?

Poezija

Ustavi čas! Izstopim iz vlaka, Hodim okrog mogoče le dva koraka, Mogoče imam sto nog. To ni ponovno rojstvo Sedaj nisi nič drugačen. Razpadajoče, razkrajajoče telo, Hočem vrt poln rubinov Ne nesnage.. Poznam prostor, ki ga ni, Kjer smo vsi enaki, Kjer nikogar ni Le malo nas je Veliko ljudi, še vedno Nikogar, slab in dober.

......Kozmično bitje( da se redno povezujem s vesoljnim kozmosom ) ..........Zemeljsko bitje ( da redno uporabljam svoje telesne okončine po Zemeljski obli, ter z njimi osrečujem druga Sorodna bitja : )) ...............Gravitacijsko bitje ( da se vsak dan znova povežem z materjo Zemljo in začutim svojo telesno vertikalo..) Z rednim vzdrževanjem vseh teh 3 aplikacij, Ti garantiram, da ti bo tvoje iskanje smisla oz. Sreče bližje kot nikoli prej ;)

Mr. Mojo Risin

Original Fleši Zmedene Alter Dohtarce

18 19


KAJ JE ZA VAS »REALNO« ? Ob nedojemljivih dogodkih, ki jih je v zadnjem času moč videti predvsem prek najbolj razvijajočega se medija – interneta, se sprašujem naslednje: kaj je sploh besedica realno, kje so fizične omejitve. Ali je to zgolj omejitev našega uma!? Ker sem osebno ljubitelj ekstremnih športov me je stvar začela navduševati prav iz tega vidika. Kako lahko nekdo s smučmi skoči v 75 metrov globoko brezno!? Nemogoče!? Mogoče samo s smrtnim izidom! Ne! Tipčku se je skok ponesrečil in začel v brezno strmoglavljati direktno na glavo … Po pristanku se je po nekaj minutah brskanja iz snega suvereno postavil na noge, zalučal svoja očala in kapo tja v tri krasne in zavpil: »Yeeeeees!!!« Po vsej logiki bi tipček moral umreti ali vsaj obležati za nekaj dni ... Seveda na to ni niti pomislil. Vse se začne z mislijo. S to krasno »stvarjo«, ki ni v bistvu stvar, ne moremo jo potipati, pobožati, povohati; pa vendarle vemo, da je povsod okrog nas in del nas samih. Če bi isti podvig hotel napraviti zgolj pač nek smučar, ki ima pač toliko »jajc«, mogoče živalsko telo, če hočete, bi mu poizkus najverjetneje usodno spodletel. Takih primerov je še malo morje! Zakaj si nek kitajček, ki suvereno razkosa na pol deset naloženih opek ne zlomi roke!? Po vseh fizičnih omejitvah bi se matematično morala kost pri takih obremenitvah zlomiti. Pa se mu ni! Po vseh fizičnih omejitvah bi morala pri daljši hoji po žerjavici na podplatih tistih, ki to počnejo, nastati opeklina, ker celica zgubi toliko in toliko vode. Pa ne nastane! Kje je torej ključ!? Ne mislim … vem, da se nahaja v naši »glavi«, če se lahko tako izrazim.

18 19

Zanimiv je tudi naslednji primer; na smrtni obsodbi nekje v ZDA so nekemu obsojencu razložili, da ga bodo usmrtili z vbrizganjem smrtonosnega seruma. Smrt naj bi bila hitra in neboleča. V bistvu pa je bila ta obsodba tudi nek preizkus. Tipčku so zavezali oči in vse kar k temu spada ter mu vbrizgali snov, ki ni bila nikakor škodljiva za tole. Tudi neškodljiva ob neposrednem vbrizganju v krvožilni sistem, če vas to moti. Kaj mislite, kaj se je zgodilo? Tipček je umrl. Po vseh fizičnih zakonih bi moral ostati živ, pa ni! Velikokrat slišimo misli, pregovore v stilu »Vse je v glavi«! Ja, res je, vendar mislim, da večina ljudi to jemlje preveč samoumevno, nepoglobljeno. Veliki misleci nas onih in takih naukov učijo že od časa Kristusovega rojstva. Kristus sam je bil eden izmed njih, a kaj, ko potem to neka organizacija vse lepo izrabi … Lep primer »super« uma najdemo tudi v 20. stoletju – to je Albert Einstein. Spomnite se, kaj nam se o času povedal Einstein! Čas v linearnem svetu ne obstaja – čas je človekova iznajdba, kajti človek ima omejeno vizijo ter potrebo po predalčkanju. V resnici pa časa ni. V vesolju torej, v katerem ni časa, vse, česar se lahko domislite, že obstaja. Kje

drugje pa bi lahko bilo? Stvar v naši glavi, ki jo imenujemo misel, je dejansko že v fizičnem svetu. Ni v kakem drugem sončnem sistemu ali v drugem vesolju. Tukaj je. Vendar ne morete nečesa samo vizualizirati, potem pa obsedeti in čakati, da se materializira. Razumeti morate, da je priložnost prenašanja misli v fizično realnost odvisna od vas in da je fizična realnost že tukaj, na tej ravni, in čaka, da jo vi povežete z mislijo. Ko vizualizirate, je vaša naloga ta, da spustite stvar iz astralnega sveta misli v fizični svet. Recimo, da vizualizirate samega sebe, kako prodajate pet milijonov sestavnih delčkov nekega stroja, katerih inovator ste. Morda si rečete: »Kako naj bo ta slika že tu, ko pa še sploh niso bili izdelani?« Ker je že vse, kar vizualizirate, že tukaj. Toda kdo bo pokupil vse te delčke? Kje je teh pet milijonov ljudi? Na drugem planetu? V kakem drugem sončnem sistemu? Seveda ne. Ti ljudje so že tukaj. Seveda je mnogo korakov, kako boste izdelali, razpečevali in reklamirali svoj izdelek. Preostali koraki so že v mislih. Vaša naloga je le, da povežete svoje misli z njihovimi misli o nakupu tega izdelka, potem pa bo tisto, kar ste vizualizirali, začelo materializirati. Pa poskusite samega sebe vizualizirati,

kako tečete 24 kilometrov dolg maraton. Kje boste tekli? Prav tu! Ko sta brata Wright vizualizirala letenje z letalom, je bila stvarnost že tam. Ni nam bilo treba izumiti novega sistema stvarnosti, v katerem bi obstajala možnost letenja za ljudi. Morali smo le povezati svojo misel s stvarnostjo, ki je že obstajala. Ko so se te misli uglasile s frekvenco možnosti letenja, je to postala naša stvarnost. Naj zaključim tale članek z lepo mislijo: »Misli so čarobni del nas samih in vodijo nas na kraje, kjer ni ločnic niti omejitev.« Ne razumem, zakaj ljudje iščejo srečo povsod okrog sebe, samo v sebi ne. Mogoče se še kdo spominja tiste velike (50X50 cm), rdeče slikanice o potovanju nekih risanih junakov. Prebrodili so cel svet v iskanju zaklada in reševali skrivnostna sporočila, na koncu pa so jih te rešitve pripeljale domov! Na vse možne načine nas »veliki umi« poskušajo že od malih nog naučiti, da so dragulji v nas samih. Ti, prav ti si čudež tega vesolja! Vendar pa žal nimaš časa za poglabljanje v take neotipljive stvari … moraš razmišljati, kako dobiti še 20 evrov, da boš lahko kupil nov mobilni telefon … Spremenite sebe in okoliščine okrog vas se bodo začele spreminjati! God bless all of you !

Nejc Hudolin

P.S.: Za vse tiste, ki jih stvar malo bolj zanima svetujem, da si preberejo knjigo kakšno knjigo…jih je mnogo…ena boljših je verjetno od Martina Kojca : Učbenik življenja ali pa od tujega avtorja dr. Dyerja : Verjemite in videli boste.


NIMAŠ SIRA, NIMAŠ NČ Aljo

Za dobre 3 evre po osebi se nas je prenajedlo pet kulinarikov.

Splošna

ocena je bila, da se bi nas z isto količino hrane nasitilo vsaj sedem.

Torej pride 2,3

evra na osebo, kar pa je primerna cena za vsak študentski žep.

Aaahhh sir… le kaj bi brez njega? Dandanašnji si je prav težko predstavljati življenje brez tega živila. Čeprav ni bistvena sestavina večine naših obrokov, bi veliko jedi brez dodatka sira zgubilo svoj pomen. In to je tudi današnja tema. Sir. No, pa si malce poglejmo, kaj sir je in kakšne vrste sirov poznamo. Sir je mlečni izdelek, ki ga poznamo že več kot 5000 let. Izdelujejo ga iz ovčjega, kozjega in kravjega mleka, zadnje čase predvsem iz slednjega. Narejen je iz prešane skute, po prešanju pa nam ostane tekočina, ki se imenuje sirotka. Vsebuje vse mlečne hranilne snovi: mlečne beljakovine, maščobe, voda, minerali in vitamini. Odvisno od tehnološkega postopka lahko delimo sir na štiri značilne predstavnike. Ker je sirov veliko vrst so tukaj predstavljeni samo vidnejši predstavniki:

NAMAZ: Na majhnem ognju stopimo gorgonzolo, dodamo sladko smetano za stepanje in na majhne koščke naseckane orehe, vlijemo v lonček primeren za shranjevanje namaza ter postavimo na hladno. Nekaj orehov lahko posujemo tudi po vrhu za dekoracijo. 0,25l smetane za stepanje 150 g gorgonzole (3 trikotne) orehi

Zelo trdi siri (siri za ribanje): parmezan, zbrinc, Trdi siri: ementalec, grojer, čedar Poltrdi siri: edamec, gavda, trapist, luka, jošt Mehki siri: -s plemenitimi plesnimi: -siri z modro plesnijo v testu : gorgonzola, rokfor, dor blue -siri z belo plesnijo na površini: kamember, brie -mehki siri z rdečo mažo: limburški sir, romadur, kvarglji -beli siri: feta, beli sir v slanici -dimljeni sir: paški dimljeni sir Kot pa se spodobi, smo naredili tudi mali test. V trgovini smo kupili 4 sire, katerih cena je primerna tudi plitvemu študentskemu žepu in jih na podlagi mnogih parametrov ocenili. V naš želodec so romali: edamec, luka, trapist in gauda. Presenetljivo smo za najboljšega izbrali sir luka, medtem ko je poraz slavila gauda ali kakor jo je poimenoval član strokovne žirije – gravža.

20 21


JUHA:

GLAVNA JED:

maslo 150 g čebule 150 g korenja 150 g pora česen 200 g sira malo belega vina poper sol moka peteršilj jušna osnova 0,5l (goveja, zelenjavna, kurja…) sladka smetana

Stopimo za 2 žlici masla, dodamo malce moke in zadevo na hitro pocmarmo. Zalijemo s sladko smetano in začnemo počasi topiti sir, seveda narezan na majhne koščke. Omaka 4 siri pač sestoji iz štirih sirov. Ni sicer nujno, da uporabite različne sire (poltrde in mehke sire) , vam pa vsekakor priporočam. Če je vmes gorgonzola ali kakšen podoben plesniv sir, toliko bolje. Seveda vsaka spodobna omaka potrebuje tudi prilogo. Tokrat smo izbrali njoke, kar je vsekakor posrečena izbira, čeprav mogoče vse skupaj izpade malce preveč nasitno. Stvar okusa pač, kaj boste uporabili izberite sami.

V srednje velikem loncu stopimo dve žlici masla, dodamo na tenko narezano čebulo in jo nekaj časa pražimo. Ko se zmehča dodamo na kocke narezano korenje in na kolobarčke narezan por. Malce posolimo in dušimo. Ko se zelenjava zmehča in odda vodo dodamo malce moke, zadevo prepasiramo ter v lonec vlijemo jušno osnovo. Sir, ki smo ga prej narezali na majhne koščke sedaj po malem dodajamo v juho in mešamo, da se hitreje topi. Ko je ves sir stopljen dodamo poper, česen, peteršilj in malce belega vina, zgostimo s smetano in postrežemo.

20 21

maslo moka mleko sladka smetana muškatni orešček 4 siri skupaj 300 g(gavda, gorgonzola, limburški sir, trapist, dor blue, edamc, luka, grojer…) peteršilj sol njoki


Pri Rdeči Ostrigi www.ostriga.org

Sobota 10. marec ob 23h koncert: MOVEKNOWLEDGEMENT Vstopka: 2.5 flyer, e-flyer, člani KŠŠ 3.5 ostali Skupina Moveknowledgement, od leta 2006 petčlanska zasedba, izvira iz Novega Mesta in njihov namen je, da občinstvu ponudijo čim širšo glasbeno izkušnjo. Njihov repertoar se spreminja iz koncerta v koncert, galsbeno pa jih je skoraj nemogoče opredeliti, saj se gibljejo od hip hopa, ki ga vokalist N’toko uporablja kot sredstvo izražanja, do reggae-ja, electro duba, drum’n’bassa, jungla in funka, če so v pravem razpoloženju, pa si privoščijo še kakšno

improvizacijo, jam session ali freestyle. DISKOGRAFIJA: Sun Sun (Goga, 2003) Ant people (KAPA records, 2005) Listen to the Nebukadnezar bo izdan marca 2007 (KAPA Records, 2007) MOVEKNOWLEDGEMENT so: Miha Blažič – N’Toko (vokal), Uroš Weinberger – Wein (kitara, aranžmaji), David Cvelbar (bobni), Miha Šajina (klaviature), Dejan Slak (bas kitara, korg) www.galahala.com/moveknowledgement www.myspace.com/moveknowledgement Petek 23. marec ob 22h REGGAE Jahstice soundsystem Roots’n’culture & dubwise soundsystem osnovan 2005. godine u Zagrebu, za svoj drugi posjet Sloveniji pripremaju izrazito plesnu zabavu ovaj puta baziranu na roots zvuku s povremenim izletima u topliji i melodičniji dio drugih reggae stilova. 3 selektora, vokal i udaraljke čine okosnicu iskušanu na najvećim hrvatskim reggae festivalima. Očekujte najnovije roots pjesme i ekskluzivan izbor dubplateova inna King David style. Respect! Dj Batis Dugogodišnji urednik world music emisije “Baraka” na zagrebačkom radio Studentu te

glazbeni novinar Hrvatskog radija, producent, udaraljkaš i dj. Glazbeni izričaj zasniva mu se na World music ritmovima. Za ovu priliku u torbu će pospremiti svoje najdraže reggae i afro pjesme. + gosti Sobota 24. marec ob 21h STAND UP COMEDY Atelje Clobb v ostrigi…. In…… STAND UP COMEDY…smeh… ….za vse ki si ga njegove usluge želijo….. Več o dogodku na posebnem flyerčku in www. ostriga.org ter www.ateljeclobb.org Sobota, 31. marec ob 21:30 METAL KONCERT Vstopka: 2.5 flyer, e-flyer, člani KŠŠ 3.5 ostali SWEET SORROW sweetsorrowslo BURNING LEGION burninglegion PENITENZIAGITE penitenziagite

(lj)

myspace.com/

(mb)

myspace.com/

(kr)

myspace.com/

SWEET SORROW Alpski vikingi, na čelu z ločanom Kuzotom; Get yourself a new hairspray and start banging with Sweet sorrow!!!

22 23


HEARD & SEEN

on Mtv; released tracks autumn/winter 2006 BURNING LEGION They’ve found their own brand of metal in which a mixture of harmony and power takes an important roll. Burning Legion is now looking forward to many successful appearances to the public and recording their first full lenght album. PENITENZIAGITE They were introduced to the audience in Kranj, Bled, Krško... and were greatly accepted. Penitenziagite hope for more loyal fans and great gigs in the future. Petek, 13.april Koncert skupine Siddharta

Britanski studijski ustavarjalci in producenti vsako leto znova iščejo nove načine, kako ustvariti nekaj še neslišanega in privlačnega za trumo poslušalcev (makers of BRIT pop ). Na primer glasbenega „mogotca“ Robbia Williamsa bi morebiti neuspešna prodaja konstantnih novo izdanih plošč zagotovo pokopala. Pa ga ni. Torej kakšne nove efekte oz. zvoke so lani uporabili angleški producenti ? Primeri treh uspešnih singlov : 1. Sugababes – Easy 2. Bodyrox feat. Bodyrox – Yeah, yeah 3. Robbie Williams - Lovelight Pri vseh treh „brit pop“ singlih lahko opazimo močen vpliv elektronice; temnejše, globje base; vse skupaj je tudi zapakirano v nek bolj „dark“ style. Tako kot pri Sugababes tudi pri Robbiju opazimo vplive subkultur kot so industrial, gothic, fetish, elektro ... No, kot zgleda, britanskim pop makerjem ni preostalo drugega kot nekakšen poseg v subkulture , ki jih ponavadi komercialisti zaničujejo. Da se razumemo, take vrste pop naj bi spadal med kvalitetnejše glasbene izdelke, zato Vam priporočam poslušanje vseh treh skladb. Zakaj ta članek? Če ste lastniki vedno bolj pogostejših „domačih glasbenih studiev“* in če radi eksperimentirate, poskusite uporabiti nekatere prej omenjene glasbene elemente in mogoče se tudi Vam nasmehne kakšno mesto na Billboardovi glasbeni lestvici. (Čas bi že bil, da bi do tja prilezel kak Slovenec:)) subjektiven pogled Nekega subjektivnega pogleda

*op.a. Največkrat osebni računalnik z nameščenim programom za produciranje glasbe ( Cubase, Pro Tools, Reason,... ) --> „Yeah , You can have it to, it’s so easy“ ;)

22 23


5 MINUT ZA VARNO VOŽNJO Resnično je, če napišem, da je danes že skoraj vsak voznik. Na žalost pa je resnično tudi, da marsikdo ni dovolj odgovoren ali drugače usposobljen. In že je odprto vprašanje: »Kaj točno je odlika voznika, da mu lahko pripišemo sposobnost dobrega voznika?« Odlika dobrih voznikov je vsekakor obvladovanje vozila v vseh situacijah skozi vse leto, ne glede na vremenske razmere. Občutek za odgovornost v vsakdanjem prometu, skrb za motorno sredstvo in jasno tudi lastna presoja o voznih sposobnostih voznika. Zgornje vrstice so jasne vsakomur, vendar monotonost vožnje to izpodbija. Najlepši primer je zavestno kršenje cestnih predpisov. Glede na kulturo vožnje v Sloveniji je morda čas, da se prenehamo spraševati, zakaj toliko smrtnih žrtev, temveč se raje vprašajmo, kako, da jih ni več? V nadaljevanju pa nekaj nasvetov za varno in odgovorno vožnjo. Danes se bomo posvetili položaju voznika v sedežu med vožnjo, ki je eden od mnogih faktorjev za varno spremljanje okolice in upravljanje motornih sredstev.

SLIKA 1 – pravilen položaj Pravilno je, da sta obe roki kar največ časa na volanskem obroču v položaju, ki ga imenujemo tudi »petnajst do treh«, rahlo pokrčenih rok. Zgolj tako zagotovimo najhitrejšo reakcijo ob nenadnem manevriranju motornega sredstva. Več kot pomembna pa je tudi namestitev nog, ki so ravno tako rahlo pokrčene. Obenem je pomemben element tudi naklon hrbtišča, ki ne sme biti prevelik. S tem zagotovimo optimalno menjavanje stopalk, večje vidno polje ter zmanjšano možnost razbolele hrbtenice.

SLIKA 2 – položaj sportskog vozača Neprimeren naklon hrbtnega dela zmanjšuje vidno polje in hkrati zmanjšuje reakcijski čas, ki je potreben ob nepredvidljivih situacijah. Ravno tako pa obstaja možnost nezaželjenega spreminjanja smeri zaradi dviganja trupa v idealen položaj. Na ta položaj največkrat prisegajo mladi neizkušeni vozniki, ki so precenili svoje znanje in izkušnje, ki so še kako potrebna vrlina za varnega voznika.

SLIKA 3 – položaj babice Elizabete Vsekakor pa je lahko sedež tudi preblizu volanskega obroča, kar onemogoča hitre reakcije, kajti prostora za preprijemanje volanskega obroča enostavno ni dovolj. Enako velja za noge, ki so posledično preveč pokrčene (to onemogoča tekoče menjavanje stopalk). Po tem položaju največkrat prisegajo v svojo vožnjo neprepričani vozniki, ki si podzavestno želijo biti čimbolj v neposrednem stiku z voziščem. DOK VRB

24 25


Ko sem se danes zbudil sem že takoj v mehurju čutil, da je to en res poseben dan, ko sem se prikradu do človekovega ležišča sem ga mal s taco poprasku naj vendar vstane sej je že pozno (5.30 zjutraj) in res bi rad šel mal na svež zrak. Začuda se je kar hitro odzval in odcapljala sva na sprehod. Res ne vem, kaj mu je blo, ker sem sreču staro sovražnico mačko in sem ji seveda mogu strah nagnat v kosti. Moj človek je sicer privrženec boja proti mučenju živali, tega lepega dne me pa še okregal ni. Po odlično opravljenem pasjem poslanstvu sva šla do tistega velikega drevesa, kjer mi moja ljubezen pisma pošilja. Sporočila mi je da je neki časa ne bo v mestu, ker gre baje na toplo na počitnce. O, ko bi jst lohk samo za trenutek ubežal temu dežju in snegu. Kje je že sonce? Preostanek dopoldneva sem na hrbtu preležal v košu in sanjal o soncu, morju in toploti, kje je moj

rodni kraj, kjer nikoli ni mraz pa po smeteh lahko brskaš in se klatiš okol cele ljube dneve... pol se je pa domov vrnil moj človek. Šla sva na lep dolg sprehod, mimo ene velike zgradbe, kamor baje ne smem, ker en človek tam travo kosi in je za pse prepovedano, pa sej je itak bedno tam, ker so povsod razbite

24 25

flaše, da si tačke porežem in pol še una črna energija, ki je tako strašljiva, da sem kar teku stran. Pol sva šla na en hrib, kjer je blo res lepo, taka vijolčna preproga omamno dišečih cvetlic, čeprav me po navadi druge stvari zanimajo, me lepota teh cvetlic vedno prevzame, da kar sedim in bedasto izbuljim oči… Ko sem se zbudil v starem zgaranem košu ,ki me žuli po hrbtu, sem vedel, da so bile samo lepe sanje. 300 KOSMATIH! Sm mislu da bo dons kej drugač, pa je spet vse isto. Spet se mu nč ni dal, kok mene to razpizdi. Ne da se mu me ven pelat, pol pa se dere, ko mu zgrizem čevlje. Sm neki pa morm delat! No, pol k se pa končn odloči, da me bo ven pelu, ampak on to zmeri tko sam na kratko, pelje me nekam, pol me pa priveže, medtem ko jaz zmrzujem pa on s svojimi kolegi, ki me niti ne pogledajo, neko čudno reč v usta daje, pol se pa vsi smejejo in smrdijo. Res ne vem kaj mu je in to že en lep čas traja. Pol sva spet prišla domov in sm mal oči zatisnu… Aja, pa se tole vm morm povedat. Pelem mojega človeka na sprehod, pa pol spet srečava unga zoprnga psa. Jst bi ga kr raztrgal, mislm čist bi ga, tok me razpizdi z uno svojo neumno faco. Sm k je človek na mene prvezan, pa zmer vleče v drugo stran, on je pa tud na svojega človeka privezan. Sm jst bi ga, tok bi ga, res bi ga pregonu, saj enkat bo že vidu. Pa, kaj ni jasno tem ljudem. Jst res morm

SANJE NEKEGA PSA.......... Aljo in Anamarija lulat povsod. Ne morm si pomagat, noge kar same grejo, on me pa pol nekam proč vleče, pa ene bedastoče govori. Pravijo, da je to nagon, pa da se ga lahko naučiš kontrolirat. Ha, me prov zanima. Ampak vse pa le ni tako v pasjem življenju, ker pol le enkrat prideva na tisti zelen hrib. In pol me spusti, jst pa tečem in tečem daleč stran. Sej se zmeri neki dere za mano, sam kdo ga šlivi. Pol pa tam srečam mojga prijatelje Luigija. Tak posrečen pes. Vaški mešanec, prijazen. Mogoče je zato uredu pes, ker pri njemu živi tok kul človek. Mu je lepo kočo nardu na vrtu, pa sploh se ne prveže na Gigija, tk da lohk gre kamor hoče. Cele dneve. Pa povedu mi je da sta sla zadnjič v hribe... ja pa on se gre lahko v reko kopat, pa a veste, če se on naparfumira je njegovmu človeku navadn, mene pa zmer mlatjo.... Če pa pogledam z druge strani življenje ipak ni tko slabo, ker sm pol, ko sem se nehu igrat z Gigijem, sem šel domov s človekom, pa sm pol spet vidu tistga rjavga psa, kako se stiska ob smetnjaku in išče kej za pod zob... tko da odvisn iz kerga zornega kota pogledam. Pasje življenje je lahko pasje in je pač svobodno a zajebano, lahk se pa prepustimo toku, pa je pol tko ko je. Ampak je lepo ni važno v kašni obliki.

HOW PRASKAFARI!


Zgodba o Indijancu Davidu nekdo odpravi v meglo, zapreti v svoje hiše. Živeli so v velikem strahu pred zlobno meglo. David pa je kot poglavarjev sin lahko te redke dogodke gledal skupaj s starešinami plemena. Toda edini, ki mu je zares ostal v spominu, je bil neki starec, ki se je odločil, da gre v meglo. David se je spominjal, kako je starec, ko je prišel do megle, dvignil veslo in prenehal veslati. Nikoli se ni vrnil. Ravno tako, kot so govorile starešine – kdor vstopi v meglo, se ne vrne nikoli več.

ve, kaj bi to lahko bilo, mogoče pošast, ki čaka na drugi strani megle, strašna bitka ali pa slap, ki te pogoltne takoj, ko si skozi. David je, ko je bil star 34 let, začutil, da ga megla privlači. Čutil je, da je v življenju nekaj več, kar pogreša. Verjetno je to resnica, o kateri ni že leta razmišljal. In zdelo se mu je, kot da ima megla odgovor. Seveda je res, da se nikoli nihče ni vrnil, vendar to ne pomeni, da so izgubljeni, je menil David. In tako se je nekega jutra pogumno odpravil, da bi videl, kaj je na drugi strani megle. Nikomur

Potem, ko je starec izginil v meglo, je celotno starešinstvo še dolge ure sedelo in opazovalo meglo. Čakali so, ker se je pogosto čez nekaj časa slišal mogočen, pridušen zvok, ki jih je napolnil s strahom, bučanje ki ga niso mogli razumeti. David si je ta zvok zapomnil za celo življenje. Kdo

ni povedal – ne starešinam ne vaščanom. Počasi se je usedel v kanu, opravil obrede in se pripravil na to, kar bo naredil. Zahvalil se je bogu za svoje življenje in za razodetje, ki bo prišlo. Hvaležen je bil, ker bo, ne glede na to, kaj se mu zgodi, vedel, kaj je na drugi strani in to ga je gnalo naprej.

Prevod in priredba: Kebo Na nekem otoku je živel Indijanec z imenom David. Ta otok je bil poln obilja in ljudje so imeli vsega zadosti. David je bil kraljeve krvi, saj je bil njegov oče poglavar. Živel je lepo življenje na otoku, ki je ponujal izobilje hrane in užitnih rastlin. Njegova celotna vas že leta ni izkusila nobenega pomanjkanja. Otok pa je imel čudno lastnost – obkrožen je bil z gosto meglo, ki se je pričela 5 km stran od obale. Megla je obkrožala celoten otok, vendar se ni nikoli približala, zato so bili dnevi na otoku večinoma sončni in jasni. Megla je ostajala na enaki razdalji iz leta v leto kot nekakšen zlovešč znak. Nihče ni mogel videti skoznjo. David je, tako kot že mnoge generacije pred njim, odraščal z meglo. Ljudje je niso razumeli in so se je bali, ker se je vsake toliko kakšen od vaščanov odpravil, odveslal vanjo in se ni nikoli vrnil. David se je spominjal, da je, ko je bil majhen deček, eden izmed vaščanov, ki je bil blizu smrti, sedel v kanu in šel megli naproti. Obstajale so mnoge zgodbe o tem, kaj se zgodi, če greš v meglo. Te zgodbe so si pripovedovali ob večernih ognjih. Med vaščani je veljal običaj, da se morajo, ko se

In tako je David veslal počasi in v tišini naproti megli. Nihče ni gledal, ker David ni nikomur izdal svoje namere. Kmalu je prišel čisto blizu roba megle. In nato se je zgodilo nekaj čudnega. Megla ga je začela vleči vase. Malo ga je stisnilo pri srcu. Nič več ni potreboval vesla, zato ga je dvignil in dal v kanu. Kanu je izginil v meglo. Bilo je tiho in mirno, ko je kanu počasi drsel skozi meglo. Nato je postalo temneje in temneje. David je začel razmišljati, kaj je storil. »Mlad sem še. Sem kraljevske krvi, vendar sem se odločil narediti neumnost in razočaral sem starešine.« Davida je postalo strah. Strah ga je preplavil kot odeja smrti, črnina je vstopala v njegove možgane in začel je drgetati, ko se je kanu v tišini pomikal sam od sebe … David je bil v megli že ure in izgledalo je, da se ne bo nikoli končala. Pokrit z odejo je nemo sedel v kanuju. Vedel je, da je naredil napako. »Kaj, če se ne bo nič spremenilo?« se je vprašal, »kaj, če stradam do smrti? Kaj če ostanem v tem kanuju do večnosti?« Popolnoma prestrašen je zagledal vizijo, kjer so vsi tisti, ki so šli v meglo pred njim, zdaj kot okostja v kanujih krožili okoli otoka v črni megli. »Ali bom srečal starca, ki je

26 27


šel pred leti v meglo? Ali se bo karkoli spremenilo?« se je spraševal. »Ah, kje je resnica, ki sem jo iskal?« je glasno zavpil v temno meglo. Nato pa se je zgodilo! David je prišel na drugo stran megle. Bil je navdušen nad tem, kar je videl, kajti pred njim je bila cela celina, polna vasi, do koder mu je segel pogled. Dim je prihajal iz dimnikov in slišal je ljudi, kako se igrajo na plažah.Vzdolž plaže so bili opazovalni stolpi, s katerih so ga v trenutku zagledali. Dali so znak in zrak je napolnil zvok rogov, ki je oznanjal, da je prišel nov pogumni človek. In v odgovor se je iz notranjosti razleglo glasno vpitje in bučanje. Praznovanje. Klici spoštovanja. Ljudje so se mu približali s kanuji in ga posipali s cvetjem. Ko je prišel do plaže, so ga obkrožili, ga posadili na ramena in praznovali njegov prehod skozi meglo. David, potomec kraljev, je tistega dne začel novo in polno življenje.

KOK SMO USI PREVEČ PAMETNI Jah, letos sm v ne dokaj prijetni situaciji, v kateri so bili, so in bodo še mnogi: in sicer kam, kaj, kako sedaj, ko se srednješolska leta bližajo koncu?! No ne skrbite tuki ne bom pisala, kaj zdj jst hočem in kaj bom, samo na kratko bom opisala situaciji, v kateri sm bla postavljena, ko se je razglabljalo o tem. Ha, neverjetno, koliko nepotrebne pozornosti ti usi namenjajo, ko končuješ srednjo šolo. Kot, da ni že dost to, d si sam mučiš glavo z vsemi vprašanji, morjo bit tle pametni še usi profesorji, pa psihologinja, starši, pa kolegi … še lastn ptiček bi me muču s tem, če bi le znal govort.  Uglavnem prva situacija se je imela zgoditi v šoli. Imeli smo uro s psihologinjo in sj veste, kk zgleda, k se use te preljube psihologinje, k drgač ceu delavnik pijejo kavice pa čvekajo za vogalom, spravjo zdj skupini mladih ljudi razlagat kakšne fakultete poznamo, kako poteka seštevanje točk, itd. No sj s tem ne bi bilo nič narobe, če pa le ne bi začele zbijat naših upanj, govort d je brezveze za nas d gremo na faks, kr tko al tko nimamo dost pik … tralala. Tle se pa pol situacija ustav. Tle pa pol dvomim, d komu sede zbijanje njegove samozavesti. Tle pa dvomim, d komu sploh še sede gledat uno faco, k ti kj tazga prjav. Ne vem, men ne. Pustmo to … Druga situacija se mi zgodi še isti dan. Je v osnovi nepomembna, mau smešna, ampak jezna sm bla pa še zmer. Bil je pogovor med mano pa mojo predrago mamico. No, za razliko od kogarkol druzga ma pa mamica že v glavi, d grem jst po srednji šoli delat. Ne delat kake višje šole al pa splošne mature, ne, DELAT, u fabrko po možnosti. Sicer mi še zdj ni jasn, od kje njej take ideje, sam pustmo raj to. Ja, vpraša me vprašanje, k sicer nima nobene veze ne s šolo, ne s šihtom, ne s čimerkol. Da, kako si jst predstavlam, da bom hodila delat, če pa še voznišga izpita nimam?! Halo??? Nč jasn, od kje njej take zadeve, od kje se to kej navezuje na nadaljne šolanje, če je pač o tem tekla debata??!!... Pustmo to … …Dost! Raj neham pisat ta trenutek o tem, k sm spet ratala jezna … Grem naprej svojo pot z mislijo, d ne rabm vsega tega. Rožica

26 27


O RAKETNEM POGONU Matija Perne

Zamisli si, da sediš na vozičku ali čolnu, na katerem je tudi kup kamenja. Če se lotiš metati kamne v smeri nazaj, se bo vozilo začelo premikati naprej. Kriv je Newton s svojim zakonom o vzajemnem učinku. Ko mečeš kamen, nanj deluješ s silo, zato on nate deluje z enako veliko silo v nasprotni smeri, ta sila pa premakne tebe in vozilo. Rakete delujejo po enakem principu. V raketnem motorju gorivo s svojim izgorevanjem ustvari visok pritisk, ki izpušne pline pospeši in izvrže z veliko hitrostjo in s tem poganja raketo naprej. Kljub navidezni primitivnosti se raketni pogon uporablja tudi v visoki tehnologiji, saj je to praktično

edini način pogona v vesolju. Vojska rakete uporablja za sestreljevanje letal in ubijanje domnevnih teroristov. Modelarji izstreljujejo rakete-modelčke (ponavadi kupijo serijsko izdelan raketni motor), okrog novega leta pa marsikdo z raketami poskrbi za ognjemet.

Raketo lahko izdelamo tudi doma. Najbolj enostaven način je napihniti in izpustiti balonček. Zrak iz balončka hitro izstopa in ga s tem poganja naokrog, kar ve vsak otrok. Bolj spektakularne so rakete na vodni pogon. Plastenko, ki ji lahko dodaš še stabilizatorje in aerodinamično konico, delno napolniš z vodo, nato pa s pomočjo ustrezne “vzletne ploščadi” vanjo spravljaš zrak, dokler ne doseže ustreznega tlaka. Raketo nato spustiš, da poleti nekaj deset metrov visoko in pri tem zmoči vse naokrog. Te rakete so odlične za dviganje razpoloženja na piknikih. Doma pa se da narediti tudi bolj “zaresno” raketo, tako, v kateri gorivo zares izgoreva. Vzameš vžigalico iz zvitega povoščenega papirja in njeno glavico na tesno zaviješ v aluminijasto folijo. S šivanko izdelaš majhno luknjico v foliji na vrhu glavice in raketa je narejena. Vžigaličina glavica je raketno gorivo, steblo trup rakete, folija ohišje motorja, luknjica pa izpušna šoba. Raketo namestiš na vzletišče, na katerem raketa leži obrnjena v željeno smer, ne da bi jo kaj držalo in oviralo polet (izdelati se ga da iz koščka aluminijaste folije in ga namestiti na rob stola ali mize). Gorivo moraš še segreti do vžiga (najbolje s svečo) in raketa poleti. Leti največ nekaj decimetrov v višino in nekaj metrov v daljavo, tako da je primerna tudi za zaprte prostore, če je ne izstreljuješ ravno v zavese. Izpušni plini imajo oster vonj, avtor enkrat ni upošteval tega dejstva in je raketo izstrelil v šoli med odmorom, pa mu je bilo potem žal. Ker se izpušne šobe ne da narediti

ravno na sredi glavice, ne pričakujte, da bo raketa letela naravnost.

Izdelava rakete zahteva natančnost in trud. Skrbnost in izkušnje zmanjšajo delež neuspešnih izstrelitev, ki pa je vedno velik. Žal se tovrstnih raket ne da izdelovati iz navadnih velikih lesenih vžigalic, saj so pretežke. Želim vam veliko uspeha pri izstrelitvah.

28 29


»Delam sedem ur, da lahko dve uri pijem«

8. februar je dan, ko so med tednom polne vse gostilne. Dela prost kulturni praznik je smrt (ironično) našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Ne bom olepševal zadev, kot je navada, saj je imel čisto narodne lastnosti. Bil je pijanec, nesrečen, brez denarja in umrl za cirozo jeter, to danes lahko rečem, brez da dobim šus pri slovenščini (ha ha). Kljub temu je bil dober čovek, pripravljen pomagat ljudem v stiski. Napisal je velika dela in tudi (v šoli zamolčane) cel kup zabavne gostilniške poezije, ki je bila po njegovi smrti v večini uničena zaradi našega zavrtega sistema. Če bi Slovenci vsaj pol toliko fukal, kot spijemo, ne bi bili več narod hlapcev. Izgovori magične besede, pa uš vidla, punca! Hektor Trdec

28 29


Klub škofjeloških študentov Mestni trg 20 4220 Škofja Loka

*najnovejše ponudbe prostih del *naročanje napotnic preko interneta http://zamorc.kss-loka.si ali http://www.zamorc.si Mladinski servis Zamorc, Kidričeva 1, Škofja Loka tel.: 04/51-27-880 e-mail: zamorc@kss-loka.si

poštnina plačana pri pošti 4221 Škofja Loka

Zamorkla Februar 07  

Publikacija Kluba skofjeloskih studentov