zamorkla junij 2008 by Klub skofjeloskih studentov

JUNIJ 2008

Otvoritev sezone 08/09 v petek, 29. avgusta!!

napovednik petek

13. junij

finish it: OBC piknik od 15h

Tradicionalni, vsakoletni O.B.C. Piknik bo tokrat v petek 13. junija gostil balkanske (elektronske) muzikontarje. Dejan Miličević (Beograd), Demode (Zagreb) s pričetkom ob 15h na Ostriginem vrtu (ki je to leto bolj zelen kot kdajkoli prej:D) z domačimi DJ-ji.

sobota

14. junij

petek

20. junij

dijaški žur

After party

Ostriga bo gostila poslednji dijaški žur tega šolskega leta v počastitev odhoda legendarnih 4ih letnikov. Pridite, mi bomo.

dj male vs dj mick

oD 20h

od 22h dj valentine dj baboo

<< napovednik << napovednik UVODNIK stran 3 kšš taborjenje: Domnevno teroristični vadbeni tabor na Kolpi

stran 8 turčija: Mladi v akciji

stran 14 arwa: 4 perspektive

Nekoč mi je bila dan kratka prilika, v enem tistih momentov, ko se ti nekaj razjasni, ko se lahko za eno besedo ali podobo skriva cela zgodba. Nekateri jim pravijo »aha« trenutki. No, v tej priliki sem videl človeka, ki je sedel na bregu globoke in deroče reke. Že nekaj časa nazaj se je odpravil na potovanje. Njegov cilj je bila gora v daljavi. Sedaj je sedel na bregu, dokaj obupan in osamljen, ne vedoč kaj naj naredi. Sam pri sebi je ponavljal: »Hočem na goro. Hočem na goro…« Pred njim pa reka. Če gre vanjo, ga bo odnesla daleč dol po toku in preden jo bo preplaval, se lahko čisto izgubi in bog ve, če bo še kdaj našel goro… Kaj je potem storil? Odločitev prepuščam tebi. Si je naredil čoln iz ločja in jo poskušal preveslat? Se je kar pognal vanjo in jo preplaval? Ga je res odneslo daleč dol po toku? Se je obrnil in poskusil drugje? Je sploh kdaj prišel na goro? Življenje je včasih zapleteno. Zdi se, kot da se mnoge plasti nerazdružljivo prepletajo. Kot da so vse možnosti izčrpane. Kot da ne gre več naprej. No, takrat lahko globoko vdihneš in si rečeš: »Življenje je kot čokolino. Če ga pustiš predolgo stat, se zgosti.« Naj ti bo poletje navdih za naslednji korak, ki si ga najbolj želiš. Jah bless. Jan

stran 20

ŠPOS PIKNIK KDAJ: nedelja, 22. junij 2008, 11.00 KJE: igrišča za odbojko na mivki na Podnu KAJ: odbojka na mivki, košarka, nogomet, tenis + hrana, pijača, žur KDO: vsi KŠŠ-jevci, k mamo radi šport in žur gremo švicat na ŠPOS piknik! tvoj KŠŠ

kuharije: Kuhajmo kolumbijsko!

stran 22 sodobni ples: Nomad Dance Academy

stran 24 profil: Netopir brez doma,

Gregor B. Hann stran 26 znanost: Kvantna mehanika

stran 32 španija - prosti spis: Drugi del: Festivali

išče se nov/A urednik/CA oglasi se na zamorkla@kss.si Zamorkla je dvomesečno glasilo Kluba škofjeloških študentov. Urednik: Jan Čadež Novinarsko zaledje: Aljaž Zajc, Andrej J. Jug, ARWA, Jaka Furlan, Jakob Drmota, Jan Čadež, Jana Fojkar, Jana Kalan, Janez Bernik, Jerca Mesec, Matija Perne, Matjaž Vouk, Nejc Hudolin, Nejc Jemec, Nina Jan, Teja Ziherl Lektura: Saša Košenina, Kristina Šter Prelom strani in priprava na tisk: RS Design

>> pismo predsednika >> pismo predsednika

PASTIrSKO PISMO Vol .08 No. 03 ... vonj po svežih fotokopijah, temperature nad 25, enormne količine kave, mrzlično iskanje markerjev, neprespane noči, soba v totalnem razsulu ... junijsko izpitno obdobje. Janez Bernik

K Na kaj vse lahko pozabimo vkolikor v enem mesecu ne naberemo dovolj članov ... Ostriga, vse ugodnosti po znižani ceni in ostalo bo šlo rakom žvižgat ...

o tale uvodnik pišem tik pred začetkom opisanega boja, človeka kar zmrazi ob misli, koliko nepotrebnih podatkov, formul in idej si bo potrebno zapomniti v tem mesecu. Tolaži pa me predvsem dejstvo, da ima mesec borih 30 dni, v katerih bo vse skupaj mimo. Še bolj vzpodbujajoča pa je misel na hladno vodo, vonj po šotorih in dobro družbo, ki je nikol ne manjka na Kolpi. Tolaži me tudi to, da v tem šmornu nisem samo jaz, ampak večina študentarije. Ko pa smo ravno pri študentski populaciji ... Po podatkih statističnega urada je v Škofji Loki kar 1500 študentov ... madoncaaa, to pa ni tako zelo malo, si rečem. Seveda bi človek pričakoval, da je večina le-teh včlanjenih tudi v klub študentov. Klub študentom nudi obširen spisek ugodnosti, nekajkrat na teden vam ponuja zastonj rekreacijo, ponuja vam zastonj kino in obisk gledaliških predstav. Ne smemo pozabiti tudi na jezikovne tečaje, na mesečne akcije, kot so bowling, adrenalinski park, skupna smučanja in

žure s poceni pivom. O dogajanju v Ostrigi pa raje sploh ne bi govoril, saj je ta stran za navedbo vseh aktivnosti čisto prekratka ... A kljub vsemu temu, in zagotovo sem pozabil še na kaj, je v naš klub v letošnjem letu včlanjenih bore malo ljudi, če smo natančni je svoja potrdila o vpisu na klub prineselo natančno 178 študentov. GROZA! Zagotovo je k tako nizki številki nekaj pripomogla še vedno trajajoča obnova prostorov, pa vendar ... Seveda se kot predsednik kluba sprašujem, kaj počnemo, oziroma bolje rečeno, kaj ne počnemo, da v klubu nimamo več ljudi. Svojih misli, zakaj je do tega prišlo, ne bom razkrival tukaj, bi pa pozval vse vas, da mi sporočite, namignete na kaj hudiča smo pozabili, da

vas ne pritegnemo več v klub! No, ampak stvar se tukaj na žalost ne zaključi! Pred kakim mesecem se je na klubu oglasila notranja kontrola ŠKISA (ŠKIS – zveza študentskih klubov slovenije). Po statutu organizacije je ena od mnogih določb, ki jih mora klub izpolnjevati, če želi prejemati državna finančna sredstva tudi ta, da mora biti v lokalni klub študentov včlanjenih najman 15 % populacije ... ste že izračunali? Ste že pomislili, na kaj vse lahko pozabimo vkolikor v enem mesecu ne naberemo dovolj članov ... Ostriga, vse ugodnosti po znižani ceni in ostalo zgoraj našteto bo šlo rakom žvižgat ... Zato apeliram na vse tiste, ki svojega potrdila še niste prinesli, da to storite čim prej. Prosil bi vas tudi, da k temu pozovete še vse tiste, za katere veste, da bi lahko bili člani našega kluba ... upam, da napisanega ne jemlete v smislu ‘’pussiji ne znajo delat, zdej nas pa tle fehtajo ...’’ ampak kot javno obvestilo o kritičnem stanju. Priznam, težke besede za takole vroče dni ... sem si želel pisati o kaki lahkotni temi, pa mi nekako ni dalo, da vam ne bi razkril opisane situacije. Zatorej ovčice moje drage, ubogajte svojega pastirja in vse bo zopet fino ... ;) Dodajam še obvestilo glavnega projektanta in vodje obnove prostorov. Žane pravi, da zadnjih nekaj tednov deluje z motom: ‘’Od Kolpe, do Kolpe!’’ Pa brez skrbi, vse bo, sam ne čist kuj ... :)

<< kšš taborjenje << kšš taborjenje

Domnevno teroristični vadbeni tabor na Kolpi Lov ameriških oblasti na največjo grožnjo svetovnemu miru traja že leta, Osama bin Laden pa se še vedno neovirano giblje pod svobodnim soncem. Matjaž Vouk

N Takrat prekurjeni nasmeški pokažejo poanto vsega taborjenja – musklfibr v predelu trebušne prepone, popolno sprostitev, brezskrb.

jegovo diabetično telo je nezlomljivo, um pa je še vedno krepko usmerjen k svojemu življenskemu poslanstvu – uničenju Velikega hudiča, ki tlači njegove muslimanske brate po vsem svetu. Ta njegov osebni hudobec je širši civilizaciji bolj znan pod imenom Združene države Amerike, reprezentira pa se s povsod razširjenimi pločevinkami kokakole, nike supergami, ki jih šivajo drobne, a nadvse pridne ročice otrok iz tretjega sveta, s televizijskimi imbecilizmi a la Jerry Springer Show in plehkotopoglavimi pop ikonami, ki so zgled generacijam mladoletnikov, ne glede na geografsko lokacijo njih odraščanja, pa tudi z bombami, ki dežujejo z neba v Ameriki malo manj naklonjenih delih sveta. In prav te dobrine utegnejo biti ogrožene, ko bo Osama naslednjič udaril. In glede na njegove lastne izjave bo ta udarec mnogo bolj poguben kot je bil WTC 11. septembra. Apokalipsa se kot kaže nezadržno približuje. Ob vsem tem Združene države seveda niso stale križem rok. Napadle

so vrsto držav, v katerih naj bi se ta fundamentalistični revolucionar skrival, in jih vsepovprek podrobno preiskali. Če se je le dalo priti s humweejem dovolj blizu ... Prečesali so puščave, planine, oaze, naftna polja, babilonske viseče vrtove, bungalove ob rekah Tigris in Evfrat ter vse jame, ki so v registru afganistanskega in iraškega speleološkega društva. Neuspešno. Za njim se je izgubila vsaka sled. Najbliže so mu prišli, ko so v predmestju Mosula našli bojler kitajske proizvodnje, za katerega je lastnik trdil, da je v bližnji preteklosti pripadal Osami bin Ladnu. A se je kasneje

izkazalo, da je ta možakar v kaosu, ki je sledil zmagi koalicije voljnih, pobegnil iz bagdadske psihiatrije, zato je najprej dobil status neverodostojne priče, nato pa še sovražnega bojevnika, ki so ga kot takega poslali na daljšo terapijo v Guantanamo. Uspehi vojne proti terorizmu morajo biti pač na nek način otipljivi. Končno pa je poleti 2007 le prišlo do napredka. Takrat je posnetek ameriškega vohunskega satelita razkril možno lokacijo bin Ladnovega poletnega bivališča z vsemi njegovimi vzporednimi dejavnostmi. Tako je bila s fotografije jasno razvidna

>> kšš taborjenje >> kšš taborjenje

Prečesali so puščave, planine, oaze, naftna polja, babilonske viseče vrtove, bungalove ob rekah Tigris in Evfrat ter vse jame, ki so v registru afganistanskega in iraškega speleološkega društva. Neuspešno.

struktura, ki je značilna za teroristične vadbene centre, razločiti je bilo mogoče tudi kapacitete za izdelavo vseh oblik orožij za množično uničenje, vključno z jedrskim, da pa gre za bin Ladnovo osebno bazo pa se je potrdilo iz pod drevesi parkirane vrste luksuznih vozil. To pa za to, ker je zbiranje dragih avtomobilov splošno znan hobi večine arabskih šejkov, kar naj bi potem takem veljalo tudi za Osamo. Zadnja senca dvoma pa je padla, ko so po podrobni analizi v gozdu nekaj deset metrov severozahodno od vadbišča za teroristične spretnosti našli nekaj, kar naj bi bil naftni vrelec. Arabci si namreč, za razliko od ostalih predstavnikov človeške vrste, bivališča iščejo izključno ob izvorih črnega zlata. Tako vsaj trdijo trenutno vodilni ameriški antropologi. Presenečala je le sama lokacija baze, vendar se je obenem tudi razjasnilo dejstvo, zakaj je bil lov na ameriškega numero uno sovražika v preteklem obdobju tako neuspešen. Osama si je namreč svoje skrivališče vzpostavil na mestu, ki je še bolj skrito in nepričakovano kot lani odplaknjena Bolnica Franja. To je v zavetju širnih belokranjskih gozdov ob reki Kolpi, natančneje pri zaselku Breg pri Sinjem Vrhu, na sami hrvaško-slovenski meji, kjer lahko v naročju neokrnjene narave, ob pristnem ptičjem petju, daleč od bližnje- in srednjevzhodnega kaosa, v miru sestavlja atomske bombe, izdeluje široko paleto kemičnega in biološkega orožja, zvečer

pa si vrže na žar sveže ulovljenega sulca, ki ga dokazano obožuje, in se poveseli s svojimi dragimi brati teroristi ob kameljih dirkah, ki domnevno potekajo

po obrežju reke, ali pa ob igri Buzkashija na bližnjem travniku. Ti dokazi so postali neovrgljivi, ko so jih dokončno potrdili neimenovani zanesljivi

<< kšš taborjenje << kšš taborjenje viri. Nemudoma je stekla akcija. Preverili so arhivske posnetke istega področja iz prejšnjih let in prišli do ugotovitve, če ne že kar presunljivega odkritja, da se tabor že kar nekaj let kontinuirano vzpostavlja vsako leto ob približno istem času na istem kraju, iz česar se je lahko sklepalo, da se bo ponovno pojavil tudi julija 2008. To pa je v luči prihajajočih predsedniških volitev primernejši termin za pridobivanje političnih točk in posledično glasov volilcev. Odobren je bil plan, da se takrat Osamo z bliskovito letalsko akcijo pošlje v večna lovišča, s tem pa si republikanska klika zagotovi predsedniško pozicijo še za naslednja štiri leta. Če le ne bi prišlo do kakega nepredvidenega dogodka. Na srečo vseh bodočih udeležencev KŠŠ-jevega taborjenja informacije zaupne narave ne curljalo le iz slovenskega zunanjega ministrstva in se nato pojavljajo v Dnevniku, temveč po zaslugi malce preveč vinjenih uslužbencev ameriške ambasade uhajajo tudi iz posvečenih vojaških krogov na ušesa in v roke priložnostnega sodelavca Zamorkle, ki zaradi svoje neposredne udeležbe ve, da se ob Kolpi nikakor ne načrtuje uničenje sveta, temveč kvečjemu le alkohola. Pa še to v (ne)razumnih merah. Torej, prej omenjena strogo tajna fotografija je nekako prešla v mojo posest. In pri tem čutim človeško dolžnost, da svetu prikažem pravo plat vsakoletnih julijskih dogodkov ob Kolpi in s tem preprečim potencialno bombardiranje domnevnih

svetih bojevnikov, oziroma bolje povedano ničhudega slutečih razposajenih študentov iz Loke in njene okolice. In ta skrb je seveda povsem na mestu, če poznamo zgodbe o afganistanskih ohcetih, zradiranih z obličja zemeljske oble s strani ameriških letalskih sil nekje v dolini Helmanda, ker so pač odgovorne osebe mislile, da gre za oboroženo grupacijo krvi željnih talibanov. Zmota, ki je povzročila kolateralno škodo v višini med 120 in 250 mrtvimi veseljaki, kar je skoraj primerljivo z vsakoletnim obiskom KŠŠ-jevega taborjenja. Naša prva obligacija je, če želimo preživeti nadvse zanimivo počitniškoteroristično izkušnjo, da s ceste Vinica– Stari trg pri Sinjem Vrhu zavijemo po bregu navzdol in se po dovozni poti, ki ni nikakor namenjena kameljim dirkam, približamo taboru, ki je pozicioniran ob sami reki Kolpi v nadvse izoliranem predelu doline, pri čemer zapeljemo mimo para florescentno zelenih kemičnih stranišč, ki dajeta znake bunkerja le, če je njun obiskovalec/obiskovalka nagnjen k malce preglasni izvedbi zadnje faze prebave. Svoja tipično študentsko obtolčena skromna vozila parkiramo pod nizom sadnih dreves starejših sort in se približamo srcu tabora, ki naj bi po ameriških obveščevalnih poročilih obsegal izdelovalnico najsmrtonosnejših sredstev. Dejansko pa gre tu za kuhinjo, ki deluje pod taktirko kuharskega mojstra z mnogoletnim stažem, Davorja Gantarja, katerega kulinarične čarovnije so milina

in radost za vsakega sladokusca, vključno s pripadajočimi prebavili. Izpod njegovih rok in rok njegovih pomočnikov tako na mizo prihajajo trije obroki dnevno, ki obsegajo na primer puranove zrezke v smetanovi omaki, paniran sir s tatarsko omako, raznovrstne solate, obare in še in še, pri čemer pa se nikakor ne pozablja na naše vegetarijanske prijatelje. Tisti, ki tega niste okusili, si ne morete predstavljati, kako ogromna, ah kaj ogromna, kolosalna je razlika med jedili, ki šibijo mize bližnje, s senco dreves in šotorskega krila obsijane jedilnice, in raznimi sarini, gorčičnimi plini, antraksi, ki naj bi prihajali od tu in sejali strah in trepet po zahodnih mestih. Prenočitvene zmogljivosti predstavlja obisku prilagojeno število taborniških šotorov, ki so vsi po vrsti nadstandardno opremljeni z blazinami, ki omogočajo kar se da mirno prenočevanje. Seveda če vas ne moti vztrajno kaljenje nočnega miru bolj razposajenih počitnikarjev, ki zajema večinski delež udeležencev. Na žalost ekscesov ne morete prijaviti odgovornim osebam, ker so ponavadi ravno ti v prvih vrstah direndaja, uradnim organom pregona pa tudi ne, ker na tem področju ne obstajajo. Red(n/k)ih patrulj obmejne policije pri tem ne upoštevamo, ker so namenjene izključno preganjanju nelegalnih migrantov, poleg tega pa se v naši družbi počutijo zelo nelagodno, povzroča jim težko zavist in bega njihovo policijsko pasje spremstvo, zato predmet našega opisa prečka kar se da hitro.

Vendar tam ne boste ozrli zaraščenih mudžahedinov, ki na konjih premetavajo crknjeno ovco sem ter tja, kot je imel pred kratkim na POP TV-ju priložnost izkusiti Sylvester Stallone v Rambu III.

>> kšš taborjenje >> kšš taborjenje

Ko se dan prevesi proti večeru in ko se temperature spustijo na nivo, ki že omogoča telesne napore, ne da bi tvegali vročinski udar, se razživijo zelene površine v bližnji okolici tabora, ki služijo športnim aktivnostim. Vendar tu ne boste ozrli zaraščenih mudžahedinov, ki na konjih premetavajo crknjeno ovco sem ter tja, kot je imel pred kratkim na POP TV-ju priložnost izkusiti Sylvester Stallone v Rambu III, temveč dosti bolj običajne igre z žogo, ki bistveno boljše skriva svoj potencialni živalski izvor kot štirinoga umazanobela volnena gmota, pa tudi uporabnost je bistveno boljša. Tako je omogočeno igranje nogometa, del travnika z napeto mrežo pa je

namenjen odbojki in badmintonu, za kar so na razpolago tudi loparji in žogice. Samo kolpovanje ponavadi poteka, ko v deželo butne vročinski val z dnevnimi temperaturami okrog 40 stopinj celzija. Zato je v smislu golega preživetja najpametneje dan preživljati kombinirano z izmenjajočimi intervali bivanja v senci in v vodi, čemur je prilagojen pas zemlje ob rečnem bregu imenovan plaža ali po domače kolpakabana. V senci lahko nadomeščamo manjko nočnega počitka, igramo družabne igre in karte, brenkamo na kitare in bobnamo na bobne (če jih posedujemo), si temnimo polt ali pa le diskutiramo o perečih

družbenih vprašanjih, v stilu kdo je s kom in kdaj. Da pa je debata še bolj pronicljiva in kvalitetnejša, pa poskrbi glede na razmere nepričakovano hladno pivo, ki s pomočjo dveh kanujev redno prihaja s hrvaške strani schengenske meje. Tam namreč ekzistira izvir, ki v danih razmerah prevzema vlogo hladilnika in s tem pravega religioznega središča, saj nam iz svojih mrzlih globočin daje pravo ohladitev v obliki polliterskih steklenic z zeleno ali rdečo nalepko, zato se na skalah okrog njega tekom celega dneva zbira velika koncentracija malikovalcev hmeljnega napitka, ki tja prihajajo s pomočjo prej omenjenih kanujev, napihnjenih traktorskih zračnic, če

pa so ta prevozna sredstva zasedena in če je sila prevelika, pa tudi s povsem lastnimi plavalnimi močmi. Zato zanj velja, da je pravi vir življenja, kar se v največji meri pokaže zvečer, ko pade mrak in se družabno udejstvovanje še okrepi. Večerno zabavo delno omogoča šibek bencinski agregat, ki je daleč od jedrskega reaktorja, saj njegova moč omogoča razsvetlitev le najbolj strateških mest v taboru, kot je kuhinja, jedilnica in štabni prostor, kamor se druženje umakne v primeru, ne daj bože, dežja, nanj pa se lahko priključi tudi skromen ferštekeraj, katerega muzika odmeva od samotnih bregov in gozdov globoko v noč. Toda

<< kšš taborjenje << kšš taborjenje pravi vir animacije smo mi sami. V tej džungli, daleč od priteklin sodobne civilizacije, se v nas sprosti prvinskost, debilizem najboljše vrste. In tu smo najbliže teroristični organizaciji. Zagorijo taborni ognji, pojavijo se živalski glasovi človeškega porekla, koncentracija smeha postane eksplozivna, stopnjuje pa se vse do jutranjega svita, ko udarci na kastrolo oznanijo začetek zajtrka. Takrat prekurjeni nasmeški pokažejo poanto vsega taborjenja – musklfibr v predelu trebušne prepone, popolno sprostitev, brezskrb, ki bo letos trajala pet dni. No, dragi moji mlajši bralci, upam, da sedaj vesoljna Slovenija in svet z vami na čelu vesta, da se na tem malo manj znanem počitniškem področju ne zadržuje nobena mala šola terorizma, temveč večinoma ljudje v zgodnjih dvajsetih letih, ki po izpitnih travmah nujno potrebujejo rehabilitacijo. Če pa vas s pisano besedo nisem prepričal, pa preverite kolekcijo arhivskih fotografij iz preteklih taborjenj, ki se nahajajo na galeriji spletne strani vašega in našega najbolj priljubljenega kluba, to je Kluba škofjeloških študentov, skrivajo pa se pod naslovom www.kss.si. Ne preostane vam nič drugega, kot da se v primernem času prijavite na primernem mestu in se v obdobju med 17. in 22. julijem pojavite med nami. Zahtev ni. Za full paket boste odšteli nekaj deset skromnih

evrov, alkoholizem bo na razpolago po študentu prijaznih cenah, pozivamo vas le, da s sabo prinesete lastno posodje za konzumiranje Davorjevih dobrot vključno z bišteki, poleg tega pa potrebujete še kopalke in dobro voljo, mogoče utegne biti dobrodošla tudi kaka marela. Za odganjanje dežja oziroma za zaščito pred točo bomb. In to je vse. Če pa ste pristaš malce bolj aktivnih počitnic, s čimer se da prihraniti nekaj evrov, pa se javite predsedniku, in skupaj vzpostavite delovno ekipco, ki bo skrbela za to, da bo šlo vse tako, kot mora iti, ali pa še bolje. Za konec moram še razložiti, kaj se skriva pod naftnim vrelcem, ki so ga tako vešče odkrili Američani v podrasti. Najbrž ni treba poudarjati, da se Slovenija ni uvrstila med države proizvajalke nafte, temveč kvečjemu mogoče dreka, kjer pa že itak prevladuje. Ta nesojeni vrelec ni namreč nič drugega kot latrina, oziroma lično iztesan sekret na štrbunk, kot so ga poznali naši stari starši s kmetov. Torej ... Make peace not war. Go to Kolpa.

Bin Laden Kolpa trening camp Kot je že vsem znano, bo tudi letos v zapuščeni dolini tik ob schengenski meji organiziran terorističen trening kemp. Zainteresiranim teroristom so na voljo urjenja za: Muđahedin 1 (6 dnevno urjenje) ... 55 € (s predhodno najavo!) Muđahedin 2 (3 dnevno vikend urjenje) ... 12 €/noč (s predhodno najavo!) Muđahedin 3 (enodnevni obisk kampa) ... 17 €/noč (s predhodno najavo!) Zadnji dan za prijavo je torek, 15. 7. 2008. Prijavite se lahko v pisarni KŠŠja! Zgolj v vednost in ravnanje naj še dodamo, da hrane zaradi same logistike za neprijavljene osebke ne bo!!

Točne koordinate: x: 45°26’47.03”, y: 15°7’51.96” Termin: 17. 7. – 22. 7. 08 Na kraj dogajanja se lahko brezplačno transportirate s posebnim avtobusom, ki iz Škofje Loke odpelje v četrtek zjutraj. Potrebna oprema: - vsak svoj šotor !! - zložljiv stolček - menažka

STALNI SESTAV VABI K SODELOVANJU Nujno se potrebuje še: 4x front line terorists aka deklice za vse 1x pridigarja korana aka programskega motivatorja 1x food supplier terorists aka kuhinjski pomočnik Izbrani mučeniki v vojni proti zahodnemu hudiču, imajo bivanje v kampu seveda zastonj. Zagnanost in poslušnost pa bo nagrajena z večjimi količinami hmeljevega napitka!

>> MLADI V AKCIJI >> MLADI V AKCIJI

MLADI V AKCIJI – TURČIJA Projekt mladi v akciji sofinancira Evropska unija. Seveda je zaradi sofinanciranja takšna izmenjava zelo priročna tudi za študentske žepe. In tako se nas je zbralo šest in smo 1. maja šli v akcijo. Jana

O Ko smo vstopili na dvorišče, je naenkrat završalo, vsi dijaki so se zbrali okrog nas in nam potem tudi sledili proti zbornici.

b dogovorjeni uri smo se zbrali na letališču Aljoša, Jelka, Vera, Diana, Uroš in jaz. Privoščili smo si še eno kavico, potem pa na letalo in novim dogodivščinam naproti. Začele so se že takoj po pristanku v Istanbulu. Da ne bi zamudili letala, je Jelka kot organizatorka vztrajno preskakovala vrste in nam kupila vize, potem pa smo seveda dirjali dalje na drugo letalo proti Dyabakirju.

GOSITELJI IN GOSTJE No, logično so bili naši gostitelji Turki. Vztrajno so nas čakali na letališču, kajti naše letalo je imelo eno uro zamude. Glede na to, da z letala ni prišlo veliko turistov (mislim da smo bili edini), so nas seveda takoj prepoznali. Po nekaj problemih z izgubljeno prtljago smo se naložili v kombi in odrinili proti Batmanu (mestu, ne tistemu iz filma), kjer smo naložili še tri Portugalce. Vožnja je bila seveda nora: rdečih luči nismo upoštevali, po lokalnih cestah smo drveli tudi do 150km/h, sredinska črta pa se tam tudi ne upošteva. Če upoštevamo še slabo vzdrževanje

cest in številne luknje v asfaltu, si lahko predstavljate, da je bilo podobno vlakcu smrti. Ampak seveda smo preživeli in po nekaj urah prispeli na cilj – v mesto Siirt.

SIIRT Siirt je mesto, ki leži na vzhodu Turčije (blizu sirske in iraške meje) in ima približno 100 000 prebivalcev. Znano je predvsem po pistacijah, ki so nekoliko manj slane in na notranjem delu lupine rdeče barve. Nasadi pistacij se razprostirajo po rodovitni pokrajini v okolici mesta. Za mesto Siirt ne morem ravno trditi, da je turški biser. Ulice so polne nesnage, prahu in odpadkov, poleg tega pa se s temi odpadki prehranjujejo še domače živali (krave). Tudi naša nastanitev ni bila v stilu zahodnjaških hostlov. Že na začetku smo spoznali nekaj pravil, ki so se nam seveda zdela popolnoma nemogoča: moški in ženske ne smejo spati v isti sobi (razen poročeni!!!) in prepovedano je vsako pitje alkohola. Seveda nam je tale druga zapoved popolnoma preprečila načrte (s seboj smo imeli vse vrste domačih alkoholnih zvarkov). Da pa goljufanje ne bi

bilo možno je na hodniku stala kamera, ki je budno spremljala naše podvige. Po vsakem poskusu je sledil obisk lastnika.

PRVI TURISTI Naši gostitelji so nam že prvi dan prijazno razkazali glavno ulico – edino zaprto za promet in resnično lepo urejeno. Na sprehodu po tej ulici smo se počasi pričeli zavedati, da zbujamo ogromno pozornosti. Za nami se je kar naenkrat zbrala gruča otrok, ki so nas opazovali z velikimi očmi, deklice so nam prinesle vrtnice, vsi pa so se hoteli slikati z nami. Naši prevajalci so nato pojasnili, da smo prva skupina turistov v tem mestu in da ljudje česa podobnega še niso doživeli. Po nekaj dneh smo se seveda navadili tudi na takšno spremstvo. Ker smo bili en teden v mestu največja atrakcija smo spoznali tudi večino predstavnikov lokalne oblasti. Različne ministre, župana, direktorja bolnice in številne pomembne može v kravatah, za katere niti natančno ne vemo, kakšne so njihove funkcije (glede na izgled nedvomno zelo pomembne).

<< v akciji << mladimladi v akciji

HRANA – KEBAB ITD.

ŠOLE

Še dve besedi o hrani. Zajtrk: košček sira, 5 oliv, dve rezini paradižnika, dve rezini kumare, maslo in topljeni sir, zraven pa cel kup kruha. Kosilo in večerja sta si bila zelo podobna: glede na to, da smo obedovali v menzi namenjeni učiteljem, smo lahko izbirali med več različnimi jedmi. Med drugim smo izbrali tudi kebab. Hrana je bila okusna, ravno prav pikantna, menza je dišala po mesu na žaru, v glavnem popolno. Po nekaj dneh pa smo pričeli spoznavati tudi drugo plat. Kar naenkrat nam hrana ni več teknila, menza ni več dišala, ampak nam je zbujala odpor, ob misli na začimbe pa so se nam obračali želodčki…. Krivec za vse to je bila zelenjava, oprana v navadni vodi in posledično tudi driska in bruhanje, ki smo ju izkusili skoraj vsi. No in tako smo se dodobra spoznali tudi z uporabo turških wc-jev (tam smo preživljali večino dni).

Ker je mesto Siirt tudi nekakšno izobraževalno središče in je polno šol (kamorkoli se ozreš vidiš otroke v uniformah), smo si zaželeli obiskati tudi eno izmed njih. Prvi obisk je bil obisk srednje šole s poudarkom na angleškem jeziku. Ko smo vstopili na dvorišče, je naenkrat završalo, vsi dijaki so se zbrali okrog nas in nam potem tudi sledili proti zbornici. Tam smo se spoznali z vodstvom šole in profesorji ter se dogovorili za obisk nekaterih razredov. Kasneje smo si ogledali še osnovno šolo in nekakšno umetniško šolo, ki pa sta bili na srečo že skoraj prazni.

HASANKEYF Hasankeyf je starodavno mesto, nekaj ur vožnje oddaljeno od Siirta. Sam pogled na mesto, ki leži ob reki Tigris je fascinanten, še bolj pa je zanimiv sprehod po njem. Po uvodnem pozdravu otrok smo se povzpeli proti majhnim, v skalo

vkopanim bivališčem. Pot je bila urejena, pa vseeno ne preveč lahka, saj se je bilo potrebno povzpeti prav na vrh pečine. Vendar se je izplačalo, ker je bil pogled navzdol proti mestu in na reko res nekaj posebnega. Mesto Hasankeyf pa morda ne bo več dolgo obstajalo, saj nameravajo turške oblasti na Tigrisu in Evfratu zgraditi približno 20 elektrarn in zanje potrebujejo tudi jezove. Eden od jezov naj bi popolnoma poplavil to staro mestece.

DOMOV 8. maja smo se odpravili proti domu. Čakala nas je še dolga pot, kajti noč smo preživeli na letališču, 9. maja popoldne pa smo končno prispeli na domačo zemljico. Kljub nekaterim težavam je bila izkušnja čudovita, spoznavanje prave Turčije se nam bo vsem vtisnilo v spomin, daje pa nam tudi zagon za naslednjo odpravo.

>> avantura >> avantura

OBISK ADRENALINSKEGA PARKA S KŠŠjem Juhuhu vsem skupaj :) … torej skupaj z ostalimi študenti in prijatelji sem se podala na dvourno adrenalinsko pustolovščino v Adrenalinski park na Ljubelju. Jerry Moon

Celoten drog se na polno maje pod težo tvojega telesa, tako da so bila znanja iz joge o ravnotežju vsekakor dobrodošla.

Nikoli si ne bi mislila, da lahko en hormon povzroči toliko smeha, strahu, veselja, šoka, otrplosti, skratka, ni besed s katerimi bi lahko opisala filinge, ki so se dogajali v očarljivem zavetju Karavank. Govorim torej o adrenalinu. Gre za hormon, ki ga izločajo predvsem nadledvične žleze. Adrenalin pospešuje hitrost delovanja in moč krčenja srčne mišice. S tem omogoča, da delujoče mišice dobivajo več sveže krvi. Adrenalin se pogosto izloča v pretirani količini »brez potrebe«, ko smo vznemirjeni. To se kaže z zvišanjem krvnega tlaka, hitrim, včasih tudi nerednim bitjem srca in vse sledeče smo bolj ali manj občutili vsi … Črt in Mojca, prijazna in simpatična vodiča sta nas opremila s potrebno opremo in napotki, potem pa se je adrenalinska pustolovščina pričela. Glede na to, da sem nazadnje plezala na češnjo na domačem vrtu v času, ko se je pil še Pingo sok in žvečila Bazuka, ter da nisem ravno najboljša prijateljica z višino, je zadeva pognala kri po venah že v

samem štartu. Priplezali smo na 8-meterski kompleks, opremljen z visečimi mostovi, drogovi, gumami in drugimi pripravami, ki testirajo tvoj pogum. Kljub temu, da si varovan in da je zadeva 100% varna, ti višina in vrzel pod nogami ne pusti mirne duše … Obisk parka je super metoda, da pozabiš na vse izpite, kolokvije in ostale probleme, ker se 2 uri koncentriraš in osredotočaš na svoje telo … občutja, ki sem jih doživljala so se menjala s svetlobno hitrostjo, največji občutki pa so se prebudili na orjaški gugalnici, kjer je mera zgoraj že omenjenega hormona najvišja … Zadnja preizkušnja pa je bila totalna zmaga nad umom, le-ta mi je pravil, da je nemogoče stati brez kakršnekoli opore na 8-meterskem drogu s cca. 20 cm širine, kjer je komaj dovolj prostora za dve stopali. Celoten drog se na polno maje pod težo tvojega telesa, tako da so bila znanja iz joge o ravnotežju vsekakor dobrodošla. Dejstvo DA ZMOREŠ, te napolni z vsemi občutji tega sveta, skok s stebra pa ti predstavlja veliko odrešitev. Kot bodoča sociologinja se ne morem izogniti opisu doživljanja adrenalina glede na spol. Vsekakor smo bile pripadnice nežnejšega spola glavne komentatorke občutkov na stebru, kot so: »Mater se tole trese. Ti, tole je pa visok. Šit, jst ne morem. Moje noge so otrpnile ...« Poleg zmagovitih stavkov so bile prisotne še sočnejše besede, predvsem pa medmeti in kriki. Vsekakor smo dekline pokazale, da smo tud me hrabre in pogumne, nekatere celo bolj od fantov. Fantje so predvsem

naštudirali tehniko sestopanja in molčali o strahu in nesigurnosti, kakor se tudi spodobi :). Sama sem s svojim kričanjem preglasila vse strahove v glavi … zadnji preizkušnji orjaška gugalnica in stanje na ozkem drogu sta mi pognali kri po žilah, tako da sem pozabila na žejo, lakoto in vse možne fizične disturbcijske znake … adrenalin me je napolnil z neverjetno ekstazo, energijo in elanom, tako da še pozno v noč nisem mogla zatisniti očesa … torej trde in okamnele noge, strah, zmaga nad seboj, krčevitost, zadovoljstvo, vzhičenost, tresavica, zastoj diha in utripa, presenečenje, smeh, veselje, odrešitev, mir, spokoj, ponorelo ali plitko dihanje, zakrčene in zategnjene mišice, tresoče roke in še bi lahko naštevala … skratka adrenalinska osvežilna prha, ki te vsekakor napolni z neopisljivimi doživetji … Močno priporočam!

<< škofjeloški pasijon << škofjeloški pasijon

PASJONSA ANYONE Stereotipno se povsod zavija okoli nas. To tudi brez razlike velja za Škofjeloški pasijon. Vsaj z določenim delom mlade populacije je tako (hm, tole me sedaj malce spominja na ankete pred prihajajočimi volitvami... ampak vsake oči imajo svojega malarja). Jakob Drmota - Drma

S Mi bomo naredili rez in to večno zgodbo preoblekli, ne v novo, ampak drugačno opravo.

temi ljudmi sem do sedaj razdiral temo o modernizaciji prireditve, katera je v zadnji izvedbi pripeljala v Loko toliko ljudi, kot jih pripeljejo v Planico planiški poleti. »Kva boš to delov, pasjon... a ni to tko, bl na bed sceno. Trplenje pa to. O mi smo to mogl it gledat s šolo. Kolk dolgčas. Jest sm komej gledala to procesijo...« in ostale cvetke v cvetličnih lončkih. Pa res sem se tudi jaz povprašal, zakaj sem tako pograbil idejo Miha in Bojana1, katera se je rodila na lanskem 10 in nekaj letnem festivalu v Ostrigi na moj stavek (v smislu previdnega izraza), da bi pa jest v življenju posnel mjuzikl. Pa sta začela, da dejmo narest raj svoj pasijon na temo mjuzikla, sej ta nam(a) itak ni bil všeč (v smislu prejšnjih stereotipov). Jupiii za ustarjalnost. In ideje so letele še hitreje kot piri s šanka in z mačkasto glavo sem začel malce razmišljati in iskati, pa brati in spet razmišljati. Ker jaz pasijona nisem nikoli videl.

Takrat, ko smo imeli organiziran ogled sem ga zalil. In to v Kranju z litro. Pa to spet lepo zaradi stereotipčkov. Ampak sem jih malce razbil, s pomočjo nekih presenetljivih podatkov (nekaj pa utrdil s pomočjo dvourne kasete na kateri se... hhhrrrr ...prikazuje pasijon.) Fakti torej: To je prvi dramski tekst v Slovenščini. Zanimivo, da ga nihče ne obdeluje malo bolj pogosto in še, ker je dramski, si po sklicevanju na slovensko ustavo lahko skupaj s soustvarjalci privoščimo umetniško svobodo. Zakon! Pasijon je tudi ena najstarejših režijskih knjig v Evropi. Pa glasba... kako je z njo? Je ni, Miha (zapisi o glasbi se na žalost niso ohranili gledano iz strani zgodovinarja) in če bi rad dal v našo verzijo trance and bass...ti kr (gledano iz strani umetnika). Je pa v tekstu velik verski naboj in se ga ustvarjalci definitvno zavedamo. Zato smo tudi podpisali Našo zavezo2 o tem vprašanju, kjer se zavezujemo, da v nobenem primeru ne želimo povzročiti spodbujanja k verski nestrpnosti. »Ej sam to je velik ljudi treba dobit, to je masovka...« Ja Bojan, to sem definitivno upošteval in kje drugje se to lahko zgodi, kakor v Loki. Medsebojno prepletanje mladinskih organizacij in aktivna in aktivirana študentska populacija. Pa saj ne rabimo 1000 ljudi, kolikor jih potrebujejo za »originalno« verzijo. Mi imamo odlično ekipco 10 in še nekaj odprtih glav (med njimi studi nekaj vodij določenih skupin in ustanov) in

želimo ga narediti drugačnega, bolj vpetega v današnji čas, saj se ta tekst že skoraj tristo let prikazuje podobno... V eni sekundi se lahko zgodi revolucija, kaj vse pa se je zgodilo v slabih treh stoletjih. Mi bomo naredili rez in to večno zgodbo preoblekli (ali slekli) ne v novo (ker novo ne pomeni nujno dobro ali boljše) ampak drugačno opravo. Več v septembrskem vzdušju ... 1Eržen in Trampuš 2Kot dokument, v katerem se na podlagi slovenske ustave sklicujemo na umetniško interpretacijo Škofjeloškega pasijona.

>> percepcija >> percepcija

IN VENDAR SE VRTI… N Če bi mi nekdo rekel naj narišem simbol za Življenje bi verjetno brez daljšega premišljevanja narisal krog. Ne glede na to, kakšni so naši življenjski nazori, kaj hitro ugotovimo, da vse v Stvarstvu poteka ciklično in v logičnih zaporedjih. Nejc Hudolin

arava nas neprestano uči, da ni nič obsojeno na večen propad, ampak je vse le energija, ki se pretvarja iz ene forme v drugo; nastopila je pomlad kot simbol novega rojstva in življenja po turobni in mrzli zimi, v vsaki izmed naših celic poteka Krebsov cikel, tudi cene delnic na borzi se gibljejo ciklično in nenazadnje tudi planeti potujejo po svojih namišljenih krožnicah – odvisno je le s katere perspektive opazujemo dogajanje. Izumitelj Alojz Vrbnik, podobno kot drugi fiziki, takole razmišlja o ciklih v naravi: »Telo živi povprečno 70 let. Galaksija živi 150 milijard let. Telo sestavljajo celice in organi. Znotraj galaksij so planetarna osončja, ki so celice galaktičnega telesa. Človeško telo ima ravno tako celice, ki jih obnovi vsakih 7 let. Galaksija svoja satelitsko osončja obnovi vsakih 15 milijard let, razmerje je torej na daljši rok enako. Galaksija potem zleti skupaj in se na novo rodi. Človek pa te sposobnosti kot oblika življenja nima, mora pa imeti reprodukcijsko verigo: oče, mati, otrok. Živimo večno, ker ima vsako življenje reprodukcijsko verigo, atomi pa imajo samoohranitev znotraj sebe. Medtem ko so atomi večni, samozadostni, življenje ni samozadostno. Razlika med živo in mrtvo naravo je samo v tem, da mora imeti živa narava reprodukcijo, da si zagotavlja samoobstoj, samozadostnost in samodelovanje. Ko se z leti skvarimo, se cikel začne na novo. Življenje je v tem, da smo mi drug drugemu življenje. Mi smo samo telesna podlaga, duša pa je cepič, fotonsko telo. Z vidika fizike imamo maso

telesa in imamo delce brez mase, to so fotoni. Imamo najprej fotonsko telo nato še fizično telo. Fotonsko telo je vedno isto, zamenjamo samo atomsko raven.« Menjajo se tudi uredniki. Menim, da je dosedanji moderator Zamorkle svoje delo odlično opravil. Vsa mu čast. Prišel bo znova nekdo, ki bo imel nove vizije, novega elana in novo energijo. Menjave so torej naraven proces. Enostavno človek v določenih življenjskih situacijah začuti, da je napočil čas za spremembe, seveda le pod pogojem, da je pripravljen poslušati svoj notranji Jaz. Kdor bo sledil tej intuiciji, se bo počutil izpolnjenega, to vem. Menjajo se tudi naši t.i. »partnerji«. Zelo težko mi je, ko pomislim, koliko ljudi trpi zaradi po njihovem prepričanju nepravične ljubezni in sebičnosti, ki jim jo prinaša življenje. Resnično upam, da bomo nekoč tudi na tem področju preskočili na višjo raven in opustili razne dosmrtne navezanosti, ljubosumje in podobno. Za vse se bo našla sreča, moramo biti le strpni in prenehati izkoriščati svoje potrebe na račun drugih. Vse več je odobravanja tudi iz znanstvenih krogov okrog t.i. »karmične teorije« ali teorije o ponovnem rojstvu po karmičnih zakonih (kar dam, to dobim). Veliko ljudi ima namreč v zgodnjem otroštvu nepojasnjene spomine ali pa fobije, ki si jih težko razložijo na podlagi dosedanjega bivanja. Verjetno se sprašujete zakaj se potemtakem v celoti ne spomnimo preteklih življenj? Največji filozof vseh časov Platon je odgovor na to vprašanje

<< percepcija << percepcija lepo strnil v stavku : »Pred rojstvom vsi pijemo iz čaše pozabe…«. V zelo zgodnjem otroštvu imamo tudi še eno zelo zanimivo sposobnost – avrični vid. Verjetno ste še vsaj slišali za izraz »avra«. Težko bi bilo z besedami definirati kaj avra točno je, lahko pa rečemo, da gre za odraz našega pravega Jaza na zelo finem ali subtilnem nivoju. Zaradi načina življenja v sodobnem času je določen del na očesni mrežnici popolnoma zakrnel in teh sposobnosti nimamo več. Gre namreč za zelo uporabno zadevo, kajti če bi bili sposobni zaznavati sočlovekovo avro bi to pomenilo konec prekrivanj, hinavščine, nenazadnje bi bila tudi svetovna ureditev popolnoma drugačna in pravičnejša, saj bi se visoki položaji določali na podlagi resnične človekove narave in ne na kriterijih kot so izobrazba, poznanstva, ugled, itd. Poznano je namreč, da določene avrične barve izkazujejo posameznikove osebnostne lastnosti in prepoznavanje le-teh nam hitro izriše resnično podobo sočloveka. Iz tega razloga so si na Bližnjem Vzhodu na čelo risali črne pike in na ta način prepoznavali drug drugega. Obstaja tudi posebna tehnologija za določanje avre, t.i. Kirilianova kamera, obstajajo pa tudi vaje s katerimi lahko spet pridobimo sposobnost avričnega vida. Na bel list papirja (npr.A4) narišemo štiri polkroge in na sredini črno piko kot kaže skica. Pobarvamo

jih z svetlimi barvami (npr. zelena, rumena, oranžna, modra). Postavimo se cca. 1,5 metra stran od risbe in vso koncentracijo poizkušamo usmeriti v črno piko. Verjetno vam bo začel pogled takoj begati sem in tja ali pa se vam bo pojavilo trzanje oči. Nič zato, je že tako, da vsaka veščina zahteva svoj čas in trud. Podobno se nam dogaja pri meditaciji, ko poizkušamo um usmeriti v zavest brez misli. V trenutku nam na plano privrejo najbolj brezvezne misli. Skratka, kmalu bi morali pri vaji za avrični vid okrog narisanih polkrogov zaznavati barvni sij. Seveda to še ni prava avra, ampak s to vajo le vzpodbujamo del očesa, ki je namenjen zaznavanju le-te. Svojo avro lahko opazujete tako, da se postavite med ogledalo in nevtralno podlago v ozadju (bela), na čelo pa je najbolje, da si za začetek narišemo črno točko. S časom bi morali okrog sebe uvideti avrične barve, z zaprtjem oči po tem pa lahko za nekaj sekund še bolj intenzivno vidimo te barve. Največji dosežek kot predstavnik človeške rase dosežete, ko imate okrog glave okrogel, pravilen zlato-rumen sij in od tod tudi tako upodabljanje duhovno visoko naprednih ljudi v daljni zgodovini. Mogoče se vam bodo zdela moja pripovedovanja brezvezna, morda celo nora. V razmislek vam citiram še en odlomek iz knjige neverjetnega pisca, predavatelja in psihologa dr. Dyerja : »Dragi bralec, če vam je po volji, si

zamislite naslednji prizor. Dva nerojena otročička, ki ju z vseh strani obdajajo stene maternice, se pogovarjata. Da bi si prizor laže predstavljali, bomo dvojčka poimenovali Ego in Duša. Duša reče Egu : »Vem, da mi boš stežka pritrdil, vendar iskreno verjamem, da obstaja življenje po rojstvu.« Ego odvrne: »Ne bodi prismuknjena. Ozri se okrog sebe. To, kar te obdaja, je vse. Zakaj moraš vedno tuhtati o nečem onkraj danosti? Sprejmi, kar ti ponuja življenje. Poskrbi za svoje potrebe in si izbij iz glave te neslanosti o življenju po rojstvu.« Duša za nekaj časa utihne, vendar ji notranji glas ne pusti dolgo molčati: » Ego, nikar se ne jezi, ampak še nekaj imam na jeziku. Verjamem celo, da obstaja Mati.«

»Mati!« se zakrohoče Ego. »Kako moreš klatiti takšne neumnosti? Še svoj živi dan nisi videla kakšne Matere! Zakaj se vendar ne sprijazniš, da je tole vse, kar imava na voljo?« Duša: »Prepričana sem, da naju vsi ti pritiski in nevšečnosti ne bodo zgolj pripeljale v novo, sijajno luč, temveč se bova takrat seznanila tudi z Materjo in okusila radost, ki je ne moreš primerjati z ničimer, kar sva kdajkoli doživela.« »Res se ti je zmešalo, Duša. Zdaj to zagotovo vem.« Dragi bralec … jaz pa tudi zagotovo vem, da bo nekoč in nekje vladala samo še sila, zaradi katere je Vse, ampak res Vse sploh kdajkoli nastalo. To je ljubezen.

Nina R

Arwine 4 perspektive…

Kaj imajo skupnega tele reči: bivanje v samostanu, študentski žur z »ustrezno« konzumacijo, ekstremno športno udejstvovanje, rigorozno opravljanje šolskih obveznosti in road trip po Evropi? Za druge ne vem, a meni se vse to zdi eno samo bežanje – pred sabo seveda. S tem si absolutno ne domišljam, da mene takšne in podobne dejavnosti ne zanimajo. In vem, da bi me marsikdo rad seznanil z očitno napako, ki sem jo storila, ko sem med omenjene reči (poleg ostalih, prav tako spornih) uvrstila potovanje po Evropi (ali kamorkoli nas pot že vabi). A marsikdo si misli marsikaj o marsičem. Povsem OK. Marsikdo si tudi misli, da lahko s svojim življenjem počne kar mu/ji pade na pamet. Povsem OK. Marsikdo si misli, da lahko s svojo osebnostjo povsem svobodno posega v življenja drugih ljudi. Zelo narobe. Naj v kontekst tega preprostega dualističnega moraliziranja vstavim še tole osebno hrepenenje: iskreno si želim, da bi se ljudje več smejali in manj režali. Kaj ima pri tem mati, mleko, moč in zdravje? Očitno nič. Zdaj pač cuzamo čike, zapiske, misli... večinoma pa osebno energijo drugih ljudi. Res je, sesalci smo.

morda v njem vidite smisel, a verjemite: kmalu boste žalostno propadli. Tako kot Gregor, ki so ga pustili izstradati do smrti. Izskočite iz vlaka dokler še lahko! Govorili smo o tem, kako žalostno je, da na nekem mestu vsi zapustimo ljudi, ki jih imamo radi. Prišli smo sem ter se na tak ali drugačen način zaljubili drug v drugega. Odi et amo je vsakodnevna stvar. A vrniti se nazaj je težko. In včasih je čas, da se premaknemo naprej... Vsi smo mrčes, o tem ni dvoma. V najrazličnejši načinih in številu se zbiramo okoli sobne luči. Danes me zanima, koliko žuželk se je zmožnih srečati še enkrat, nek drug dan, v nekem novem stanovanju, po tem, ko bo nekdo ugasnil luč.

Kaja A

GREGOR SAMSA JE IMEL PRAV. VSI SMO MRČES.

PIJMO MATERINO MLEKO, DA BOMO MOČNI IN ZDRAVI!

... in nekega dne gledam, gledam. Na tleh leži skupina nomadov, ki improvizira na neznano temo. A saj to niso ljudje! Izgledajo kot žužki. Mrčes. Kje smo že slišali? Kafka! Brali smo ga pri gospe Sekirnikovi. Katja ima moje zapiske. Bil je tisti nekonvencionalni format. Spodaj desno, dvovrstična pisava, črni Pilot kuli. To je bilo prvič, da so moje misli naletele na Gregorja, Kafko in mrčes. A kasneje verjetno sam Kafka z Gregorjem ni predebatiral toliko ur. Skoraj težko je verjeti, da se nekatere asociativne podobe od nekega trenutka naprej pojavljajo znova in znova. Bad company je omenjala Kafko. Kire mi je neke noči pokazal zbirko Kafkovih kratkih zgodb v bolgarščini. Govorila sva o Preobrazbi. Tisto predavanje v Beogradu. Tudi Ana pozna Kafko. Smo na tistem potovanju v Pragi videle njegovo okno? In zakaj Gregor in mrčes? Spominjam se svoje domišljijske predstave Gregorja v trenutku, ko v svoji postelji ugotovi, da se je spremenil v gomazeče mrčesno bitje. Tisoč migetajočih nožic. A Gregor se sploh ne razburja. Tako pač je. Podoba mene v zadnjih dveh, štirih mesecih. Prilagajanje za ceno integriranja v skupino. Nezavedno, res. Eliminacija osebnih želja in načrtov in prepuščanje nekemu skupnemu ritmu, ki se večinoma vrti v krogu in nikamor ne napreduje. Gregorizem je beden! Danes

Arwine 4 perspektive… >>

VRATA

Urša W

Katja A

V deželo Tamonkraj se začnejo zgrinjati številni snubci in prositi kralja za princeskino roko. Vendar kralj vse zavrne, saj ve, da bo moral hčer slej ko prej izročiti hudiču. Naslednje pomladi pa na dvor pride neznan mladenič in pove, da ima darilo za princesko. Odpeljejo ga k njej in izroči ji prav tako cvetočo češnjevo vejico, kot jih je dobivala vsako pomlad svojega ujetništva. Mladenič se ji pokloni in jo zaprosi za roko, princeska pa mu odgovori, da se bo z največjim veseljem poročila z njim. Nato jo mladenič vpraša, če bi se poročila z njim tudi če bi vedela, da je v resnici hudič. In princeska mu odgovori, da zanjo ne more biti hudič tisti, ki se ji je v peklu zdel kot angel. P.S. – Ko sem prebrala to mojo, ne članek ali kolumno ali karkoli pač že mi tukaj pišemo, temveč bolj pravljico, novelo ali/in kratko zgodbo, se mi je zazdelo, da bralcem in bralkam Zamorkle dolgujem pojasnilo. Hotela sem pač napisati članek, v katerem bi pokazala, da jaz-sedaj-ples-ne-tolk ampak bolj-študiram-inknjiževnost-in-tko. Tokrat smo se namreč odločile, da bomo pisale vsaka o svoji temi in na svoj naslov, saj trenutno vsaka razmišlja o drugih stvareh in se nam različno dogaja. Zato sem si izbrala naslov Vrata – kajti vrata ti lahko nekaj odpirajo ali zapirajo, lahko ti preprečujejo, da bi nekaj uvidel, lahko pomenijo prehod nekam drugam ali oviro na poti, lahko skrivajo skrivnosti, nova doživetja in nove možnosti, ki čakajo, da odpremo vrata in jih najdemo. Potem pa me je zaneslo popolnoma drugam in nastala je zgodbica, v kateri lahko prepoznate vplive Goethejevega Fausta, Kleistove Markize O…ške, Sartrovih Zaprtih vrat in verjetno bi se našlo še kaj. Zato vam lahko le odprem vrata v poletje in vam zaželim prijetno branje.

Ja, oh in sploh moramo imeti vsi na vseh področjih enake možnosti. Čista iluzija, zamegljena resnica, ki jo želi prikazati naša oh in sploh pravna država (kot se pogosto uporablja izraz med učenimi in malo manj učenimi poznavalci stanja naše družbe). Izpolni obrazec in na podlagi objektivnih kriterijev in točkovanja te bomo obvestili, če dovolj dobro izpolnjuješ pogoje, ki smo jih po tehtnem premisleku postavili. In potem se seveda lotiš izpolnjevanja vseh teh obrazcev, iščeš razna potrdila, dokazila, priporočila, mnenja in se nekje vmes izgubiš v gori formalnosti. Najverjetneje se zgodi tudi to, da si s svojim občutkom za dneve in datume še nekje na začetku meseca, ko presenečeno ugotoviš, da je do skrajnega roka, deadline-a, samo še nekaj dni. To sploh niso tako nedolžne zadeve… Te dni namreč nekje iz ozadja na vse moje misli in dejavnosti ves čas preži birokratski črv, ki me gloda: sem pomislila na vse, kaj še moram, so stvari dovolj jasne? Ko bi te birokratske kracarije vsaj obrodile sadove! Vse to namreč počneš kljub temu, da iz izkušenj prejšnjih let veš, da nimaš šans. Ker bi študiral šele na dodiplomskem in ne podiplomskem študiju, ker nisi priložil dovolj dokazil o medijski prepoznavnosti, odzivov v strokovni javnosti in s tem sploh ne dokazuješ dovolj visoke kvalitete. Ne vem zakaj se počutim kot ocenjevani kos mesa, za katerega se komisija ne more odločiti, ali bi mu podelila znak slovenske kakovosti ali ne…?!

Arwine 4 perspektive…

bir(ra birra, aqua fresca, fantazija!) Za devetimi gorami in devetimi vodami je živela lepa princeska. Njen oče, kralj dežele Tamonkraj, jo je imel zaprto v stolpu, da mu je ne bi odnesel hudič. Ob njenem rojstvu je z njim namreč sklenil pogodbo. Hudič mu je v trajno last in oblast podaril kraljestvo, kralj pa bi mu moral v zameno izročiti hčer, ko bo leta sedemnajstič ugledala cvetenje češenj. Zato jo je kralj vsako pomlad, takoj ko je skopnel sneg, zaklenil v stolp brez oken, zaprt s težkimi lesenimi vrati, in jo je izpustil iz njega šele, ko so bile češnje že zrele. Princeska ni vedela, kaj ji oče prikriva in zakaj jo vsako pomlad za štiri mesece zapre v stolp. Želela je občutiti sonce, ko ni več le topel žarek sredi zimskega mraza in ko še ni tako vroče, da žge njeno občutljivo kožo. Želela je videti grajski ribnik, ko ni več zamrznjen in ko še ni poln cvetočih lokvanjev. Želela je videti rožne popke, poslušati žvrgolenje pravkar izvaljenih ptic in se sprehajati med brstečim drevjem. Toda tega ni nikoli doživela. Kajti konec zime je vedo morala oditi v stolp in tam ostati do poletja. Sama, le v soju sveč. In vsako pomlad se je neskončno razveselila, ko ji je nekdo pod vrati v temno sobico potisnil vejico cvetoče češnje. Ko je princeska dopolnila sedemnajst pomladi, je h kralju prišel hudič in od njega zahteval, naj mu izroči hčer. Kralj se mu je uprl, češ da princeska še nikoli ni videla cvetoče češnje in da zato ne pripada hudiču. Hudič pa se ne da in kralju veli, naj vpraša hčer, kaj se ji zdi najlepše na svetu. Kralj to res stori in nadvse presenečen je, ko mu hčerka odgovori, da so najlepša stvar na svetu cvetoče češnje. Kralj uvidi, da je storil napako, ko se je spečal s hudičem, in da bo v vsakem primeru izgubil hčer. Zato jo izpusti iz stolpa na svobodo in princeska se na toplem pomladanskem soncu razcveti kot dehteč rožni grm.

>> 15

MKC Pri rdeči Ostrigi IŠČE ... VODJO PROGRAMA

Opis dela: načr tovanje in izve dba mesečnih programov v MKC-ju, vodenje in koordinacija organizatorjev programa, redna dosegljivost na programski telefon 040 477 643 in email program@ ostr iga.org, sklicevanje in vodenje programskih sestankov ... Čas dela: vsaj eno sezono, od začetka avgusta do junija, pribljižno 10 do 20 ur na teden Plačilo: izkušnje, znanja in poz nanstva, zastonj pjača / nekaj denarja Pogoji: programska vizija (ideje\smernice za prihodnjo sezono), poznava nje mladinskega dogajanja, komunikativnost ...

ORGANI Z ATOR JE PROGRAMA dela: načr tova

Opis nje in iz ve programa (k dba oncert, ok ro gla miza, dj gledališka pr večer, edstava ... ). Organizatorji glavna gonil so na sila ostr ig inega progra brez idej or ma, ganizatorjev bi bil progra monoton in m dolgočasen, zato potreb Ostriga tebe uje in tvoje ideje. .. Čas dela: po potrebi in želji (najman pr isotnost na j dogodku, ki ga or ganiziraš) Plačilo: organizatorji programa so prostovoljci (za svoje de lo niso plač denarjem) na ani z grajeni z izku šnjami, znan poznanstvi ji in Pogoji: vo lja do prostovo ljnega dela

AMA ih LCE PROGR POVE ZOVA enje okrogl in animiranje programa, vod

Opis dela: povezovanje až) ... o in od Blizu, Predvolilni gol miz, pogovori z gosti (v Živ dogodku pri želji (najmanj prisotnost na Čas dela: po potrebi in katerem sodeluješ) je delo niso grama so prostovoljci (za svo Plačilo: povezovalci pro stvi nan poz ni z izkušnjami, znanji in plačani z denarjem) nagraje a do volj i, , retorične spretnost Pogoji: komunikativnost prostovoljnega dela

OBL IKOVAL CE LE TAKOV in PL AKATOV (za

ebnih letakov Opis dela: oblikovanje pos je plakatov (za van posamezni dogodek), obliko 14 dnevne, ke, ens ted posamezni dogodek in mesečne) i posebni letaki in plakat Čas dela: ur 10 zahtevnosti, (odvisno od količine in ija (oziroma glede jun do a ust avg mesečno) od na zmožnosti) nja in poznanstva, Plačilo: izkušnje, zna in 2000 plakatov nak lada do 12.000 letakov si jih ti oblikoval ki ov, letno (letakov in plakat ko boš iskal ca, ren refe in ki ti služijo kot o imeli problemov službo, bivši oblikovalci nis pri iskanju službe) valskih programPogoji: obvladanje obliko ov, volja do učenja

OBL IKOVAL CA MESEČ NIH LE TAKO

Opis dela: oblikovanje me sečnih letakov Čas dela: mesečni letak (10 do 20 ur mesečno)od avg usta do junija Plačilo: izkušnje, znanja in poznanstva, nak lada cca . 12.000 letakov letno (letakov, ki si jih ti obliko val in ki ti služijo kot refe renca, ko boš iskal službo bivši oblikovalci niso imeli , problemov pri iskanju službe ) Pogoji: obvladanje obliko valskih programov, volja do učenja

<< ostriga išče << ostriga išče

NATAKARJE

Opis dela: strežba t na teden od Čas dela: enk rat do dvakra ija 4 do 8 ur, od septembra do jun uro (odvisno na € 4 do 0 Plačilo: od 3,2 od zahtevnosti dela) oj, volja do Pogoji: izkušnje niso pog učenja

TE HNIKE

Opis dela: tehnična podopora prireditev, ozvočevanje, projekcije, postavitev lightshowa... Čas dela: enkrat do dvak rat na teden od 4 do 10 ur, od septembra do junija Plačilo: od 3,20 do 4 € na uro (odvisno od znanja in zahtevnosti dela) Pogoji: zanimanje za tehnično opremo

MARKETING, FOUNDRAISING

Opis dela: priložno sti je ogromno, iskanj e sponzorjev in donatorjev, dogovarjanje za popuste in mater ialno pomoč... pri vseh projektih v ok vir u Ostrige (redni program, O.B.C. pik nik, Dijašk i Živ Žav, festival Ostrigina le ...) Čas dela: po potrebi in želji (najmanj prisotno st na večeru, ki ga organizir aš) Plačilo: nagrada gle de na uspešnost, izkušn je, znanja in poznanstva Pogoji: komunikativ nost, retorične spretnost i, iznajdljivost ...

JA VODJO - NATAKAR jne, uvajanje novih

Opis dela: strežba, zaključevanje blaga natakarjev od septembra Čas dela: vsaj trikrat na teden od 6 do 10 ur, do junija zahtevnosti Plačilo: od 3,50 do 4 € na uro (odvisno od dela) Pogoji: izkušnje v strežbi

Te ate r Frnikul a išče PR: OTeDaterUCFrEniNkuTlaAje

Opis dela z ija, ki se uk varja Ostrigina in-sekc t en uc od etnostmi, pr gledališk imi um i, lc ra (ig ki edališčni je vez med gl ...) stumografom ko , režiserjem za i rb Sk . O m do in Ostrigo/Zavo h ni st la iz vedbo načr tovanje in za se i or stav (dogov gledališk ih pred , ance, piše razpise fin ira prostor, plan a db ve iz ... e um o, kost koordini ra scen je) oč dr po o ov je njeg evila odvisno od št : dela Čas i ove zahtevnost predstav in njih kot ucent je tako Plačilo: prod c lje vo to ograma pros organizatorji pr ) m rje na de plačan z (za svoje delo ni in ji an zn i, m kušnja nagrajen je z iz vi st poznan ater/ manje za te Pogoji: zani a do prostovoljneg produkcijo, volja dela

Več info: 040 477 642 (Jaka) ali se oglasi v Ostrigi.

PISARNA kluba POMEMBNO OBVESTILO! KŠŠ nudi široko paleto ugodnih aktivnosti svojim članom (če ne verjameš, vrži pogled na cenik). Poleg stvari s cenika, pa se s KŠŠ-jem lahko podaš tudi na različne izlete, športne avanture (smučanje, tek, kolesarjenje, pohodništvo ...), zastonj rekreacije, zabavne dogodke (KŠŠ žure v Ostrigo, bowling, adrenalinski park, paintball ...), kulturne dogodke (koncerte, gledališče, zastonj v kino ...) in seveda na najboljši dopust - na Kolpo. Torej, če še nisi član, pa te mika katera koli od naštetih stvari, se oglasi v pisarni KŠŠ-ja in se včlani (potrebuješ svojo fotografijo in potrdilo o šolanju). Če pa si nekoč to že storil, pa prinesi le potrdilo o šolanju in podaljšali ti bomo članstvo. ... in svet zabavnega študentskega življenja se ti bo odprl!

NOVO!

Boni za prehrano v JESHARNI in MAHU!

Bon za Jesharno kupiš za 4,00 € in ješ za 5,00 €. Bon za okrepčevalnico Mah kupiš za 1,90 € in ješ za 2,40 €. Bone prodajamo v pisarni KŠŠ-ja. Pisarna KŠŠ-ja še vedno obratuje na začasni lokaciji na Kidričevi 1 (bivši dom Zveze borcev) v zgornjem nadstropju. URADNE URE imamo vsak dan od ponedeljka do petka od 16h do 21, ob sredah in petkih pa tudi od 11h do 14h.

WWW.KSS.SI 18

KRČ Squash - 1× obisk dopoldne

3,34 EUR

4,17 EUR

KRČ Squash - 1× obisk popoldne

5,01 EUR

BAZEN KRANJ

2,09 EUR

KRČ Squash - 10× obisk dopoldne

33,38 EUR

BE FIT Aerobika - 1× obisk

4,05 EUR

KRČ Squash - 10× obisk popoldne

50,08 EUR

ARNOL Odbojka na mivki cel dan

6,26 EUR

ARNOL Odbojka na mivki do 15h

BE FIT Aerobika - 1× tedensko

14,58 EUR

BE FIT Aerobika - 10× obisk

34,02 EUR

BE FIT Aerobika - 2× tedensko

22,68 EUR

BE FIT Aerobika - 3× tedensko

25,92 EUR

BE FIT Aerobika - Neomejeno

29,16 EUR

BE FIT Fitnes - 1× obisk

3,65 EUR

BE FIT Fitnes - 10× obisk

29,16 EUR

BE FIT Fitnes mesečna celodnevna karta

25,92 EUR

BE FIT Fitnes mesečna karta do 17 h

20,25 EUR

BE FIT Fitnes neomejeno + Aerobika - 1× tedensko

33,21 EUR

BE FIT Fitnes neomejeno + Aerobika - 2× tedensko

36,99 EUR

PODEN Aerobika - 1× tedensko

12,96 EUR

PODEN Aerobika - 2× tedensko

21,06 EUR

PODEN Aerobika - 3× tedensko

28,35 EUR

PODEN Pilates - 1× tedensko

14,58 EUR

PODEN Pilates - 2× tedensko

21,87 EUR

PODEN Aerobika + Pilates - 1× tedensko

22,68 EUR

PODEN Odbojka na mivki

4,17 EUR

ŽELEZNIKI Bazen - 1× obisk

2,09 EUR

ŽELEZNIKI Bazen - sezonska

18,78 EUR

ŽELEZNIKI Bazen + savna kombinirana sezonska

48,82 EUR

ŽELEZNIKI Savna - 1× obisk

3,34 EUR

ŽELEZNIKI Savna - sezonska

30,05 EUR

BE FIT Fitnes neomejeno + Aerobika - 3× tedensko

40,50 EUR

BE FIT Fitnes - polletna karta

105,30 EUR

FOLIJA

0,29 EUR

BE FIT Fitnes - trimesečna karta

63,99 EUR

KOPIJA/PRINT BARVNO A4

0,42 EUR

BE FIT Savna - 1× obisk

7,29 EUR

BE FIT Savna - 10× obisk

54,27 EUR

KOPIJA/PRINT ČB A4 DVOSTRANSKO

0,029 EUR

BE FIT Solarij - 120 minut

58,32 EUR

KOPIJA/PRINT ČB A4 ENOSTRANSKO

0,033 EUR

KINO SORA

2,50 EUR

PAUS

0,17 EUR

ŠPIRALNA VEZAVA

0,42 EUR

<< pisarna kluba << pisarna kluba

Mega center, Kranj 32,40 EUR

Fitnes - mesečna neomejeno

30,96 EUR

Aerobika - 1× obisk

4,05 EUR

Fitnes - trimesečna celodnevna

83,61 EUR

Aerobika - 1× tedensko

12,24 EUR

Fitnes - trimesečna DOP (do 14h)

47,79 EUR

Aerobika - 20× obisk (velja 360 dni)

58,32 EUR

Kombinirana 10x obisk (velja 360 dni)

41,76 EUR

Aerobika - 2× tedensko

21,60 EUR

Kombinirana neomejena

41,76 EUR

Aerobika - 30× obisk (velja 360 dni)

77,76 EUR

Savna - 1x obisk, DOP, 1h

2,88 EUR

Aerobika - 3× tedensko

26,64 EUR

Savna - 1x obisk, POP, 1h

4,59 EUR

Aerobika - mesečna neomejeno

32,40 EUR

Savna - 1x obisk, DOP, 3h

4,86 EUR

Aerobika - trimesečna neomejeno

83,61 EUR

Savna - 5x obisk, DOP, 3h

21,78 EUR

Badminton - 10x obisk DOP (do 16.30)

32,40 EUR

Savna - 10x obisk, DOP, 3h

38,61 EUR

59,58 EUR

Savna - 1x obisk, POP, 3h

7,74 EUR

Aerobika - 10× obisk (velja 360 dni)

Badminton - 10x obisk POP (do 16.30) Badminton - 1x obisk DOP (do 16.30)

3,60 EUR

Savna - 5x obisk, POP, 3h

35,01 EUR

Badminton - 1x obisk POP (do 16.30)

6,66 EUR

Savna - 10x obisk, POP, 3h

62,19 EUR

Badminton - trimesečna (1x na teden), DOP (do 16.30)

42,12 EUR

Solarij - 1 minut

0,40 EUR

Solarij - 25 minut

9,50 EUR

Badminton - trimesečna (1x na teden), POP (do 16.30)

77,49 EUR

Solarij - 50 minut

16,80 EUR

Fitnes - 10× obisk (velja 360 dni)

32,40 EUR

Solarij - 100 minut

29,40 EUR

Fitnes - 10× obisk DOP (velja 360 dni)

17,73 EUR

Squash/Odbojka - 10x obisk DOP

23,31 EUR

Fitnes - 1× obisk

4,05 EUR

Squash/Odbojka - 10x obisk POP

44,73 EUR

Fitnes - 1× obisk DOP (do 14h)

2,34 EUR

Squash/Odbojka - 1x obisk DOP

2,61 EUR

Fitnes - 1× tedensko

13,68 EUR

Squash/Odbojka - 1x obisk POP

4,95 EUR

Fitnes - 1× tedensko DOP

7,83 EUR

Squash/Odbojka - trimesečna (1x na teden), DOP

30,33 EUR

Fitnes - 2× tedensko

21,60 EUR

Fitnes - 2× tedensko DOP

12,33 EUR

Squash/Odbojka - trimesečna (1x na teden), POP

58,14 EUR

Fitnes - 3× tedensko

28,08 EUR 16,02 EUR

JESHARNA - bon za prehranoi

4,00 EUR

Fitnes - 3× tedensko DOP

17,73 EUR

BRUNARIC A MAH - bon za prehranoi

1,90 EUR

Fitnes - mesečna DOP neomejeno

NUJNO

IN ZELOOO VAŽNO OBVESTILO!

V aprilu smo imeli kontrolo s strani ŠKIS-a (Zveza študentskih klubov Slovenije), ki odloča o dodelitvi in odvzemu denarja, ki je osnovni vir delovanja našega kluba. Vsak klub mora imeti včlanjenih vsaj 15% študentov na svojem območju. Do problema je prišlo zaradi fotokopiranih potrdil o vpisu, ki po aktih ŠKIS-a ne štejejo za veljavne. Zato Vas vse

pozivam in prosim, da čimprej prinesete ORIGINALNA potrdila o vpisu za tekoče šolsko leto 2007/2008. Če namreč ne dosežemo 15% članstva (z originalnimi potrdili) v roku dobrega meseca, nam lahko vzamejo denar, posledica česar pa je tudi zmanjšanje ali ukinitev ugodnosti, ki jih ponujamo, ali celo prenehanje obstoja kluba. Svoja potrdila lahko oddate vsak dan med 16.00 in 21.00 uro, v sredo in petek pa tudi v dopoldanskem času od 11.00 do 14.00. Prostori kluba se trenutno še vedno nahajajo v začasni pisarni v Domu zveze borcev! Za vse dodatne informacije se lahko obrnete na operaterke v pisarni (031 655 410) ali direktno name jbernik@gmail.com ali 040 473 180. Že vnaprej se vam najlepše zahvaljujem in vas lepo pozdravljam, Janez Bernik, predsednik KŠŠ

>> kuharije >> kuharije

Kuhajmo kolumbijsko! Današnji jedi izvirata iz Kolumbije. Bolj natančno iz Andov, tam, kjer je območje kave. Pa tudi druge stvari rastejo tam. Aljo, dopisnik iz Španije

1. AREPAS AREPAS INGREDIENTES • • • •

koruzna moka mleko ali voda puter sol

Precej preprosta jed. Naredimo jo tako, da zmešamo moko ter vodo ali mleko. Razmerje naj bo 2:1 za tekočino. Priporočam uporabiti mleko, če pa le tega ni, potem pa vodo. Dodamo tudi puter, le tega pa lahko v mleku (ali vodi) raztopimo v mikrovalovki. Solimo po okusu. Nato oblikujemo neke vrste čapate. Kakšen dober centimeter debele in okoli 15 cm premera. Pečemo pa lahko na več načinov. Recimo žar ali pa ponev. Če pečemo v ponvi jo prej malce pokapamo z oljem. Ko je arepa spečena jo kebab-style zarežemo in nadevamo s tistim, kar je pač pri roki, ali pa jo uporabimo kot prilogo k maizitos colombianos.

2. MAIZITOS COLOMBIANOS Skuhamo piščančja prsa v soljeni vodi, potem jih z vilco nastrgamo. V ponvi najprej prepražimo na čist majhne koščke narezano čebulo, kmalu navržemo še rdečo papriko (tudi na majhne koščke). Potlej pride na vrsto še na majhne koščke narezana slanina in nastrgana perutnina. Malce cmarimo meso in navržemo še šampinjone ter koruzo. Ker smo prej pozabili prižgati pečico, to naredimo sedaj. Medtem ko čakamo, da se segreje lahko naredimo kaj koristnega. Recimo najdemo eno fino posodo za pečenje, naribamo sir (če ga imamo v kosu), ga damo v ponev k ostalim zadevam, čez ulijemo smetano, zamešamo in ulijemo v posodo. Po vrhu posujemo še mal naribanga sira, ki smo ga prej pršparal in damo pečt na nekih 160 stopinj. Ko je sir zažgan vzamemo iz pečice in postežemo.

MAIZITOS COLOMBIANOS INGREDIENTES (6 personas) • • • • • • • • •

pol kile piščančjih prsi 1 piksna koruze 1 piksna šampinjonov pol čebule pol rdeče paprike 250 gr slanine 250 ml smetane za kuhat 200 gr naribanga sira sol in začimbe po okusu

<< kuharije << kuharije

Madona, kolk je zdej kr naenkrat teh piknikov :) Pomlad, ki gre proti poletju, pa dolg dan, pa tisoč in en razlog, da ni treba sedet doma in študirat za faks (no, men tega ni več treba počet :)), pa sonce, voda, zrak, svoboda … It’s picnic time! Teja

ačeloma je piknik oblika druženja v naravi, kamor se prinese kakršnokoli pripravljeno hrano in pijačo. Mi pa vemo, da ni pravega piknika brez roštilja. Do tukaj vse lepo in prav. Ampak trenutno je res sezona! In natepavat čevapčiče in ražnjiče vikend za vikendom, pa mogoče še kdaj vmes, je vsaj meni osebno postalo malo dolgčas. Zato smo na en skoraj deževen sobotni večer poleg roštiljade naredili še tole: • polnjene šampinjone, pečene na žaru, • polnjene bučke, pečene na žaru, • zeleno solato s paradižnikom in koruzo, • piro s papriko, popečenimi bučkami in bučnim oljem, • kuskus s koruzo, paradižnikom in kozjim sirom, • pečeno papriko, • svežo zelenjavo (mlada čebula, paradižnik, paprika), • pečen krompir.

Gremo po vrsti. Šampinjone očistimo in izrežemo bete. Klobuke od znotraj nasolimo, bete pa narežemo in popražimo na olju ter dodamo začimbe (sol, poper, dišavnice). V to zamešamo kislo smetano, lahko bi pa tudi navaden sir ali gorgonzolo. Nadevamo klobuke in na žaru pečemo ene 5 minut. Bučke narežemo na 2 cm debele kolobarje. Vsak kolobar izdolbemo z žličko (treba je pazit, da ne naredimo luknje, ker bo sicer vsa fila padla ven). Bučkino meso popražimo, začinimo,

primešamo zelo drobno nasekljano zelenjavo (v mojem primeru koruzo in paradižnik) in napolnimo kolobarčke. Na žaru pečemo dobrih 5 minut. Aja, tudi bučk ne smemo pozabit nasolit. Piro skuhamo po navodilu na embalaži in ohladimo. Narežemo bučko in jo popečemo. Nasekljamo papriko. Vse zamešamo v piro in prelijemo z bučnim oljem. Najbrž je treba dodat še kaj soli in pora, seveda po okusu. Kuskus je kuhan v 3 minutah in ga je treba samo še ohladit. Noter stresemo še koruzo, narezan paradižnik in koščke kozjega sira. Lahko zabelimo z oljčnim oljem, ni pa nujno. Po želji. Papriko, krompir, zeleno solato in svežo zelenjavo pa mislim, da boste znal pripravit sami :) Priprave za te priloge niso preveč zahtevne, terjajo pa kakšno uro časa in razmislek v trgovini, ko se izmišljujemo, kaj je treba še kupit. Zato vam jih toplo priporočam, če se le ne odločite za piknikiranje v zadnjem trenutku. Boste videli, da ni vse v mesu, pol kili kruha, ajvarju in zenfu. Če imate pa malo bolj bujno domišljijo in kanček smisla za kulinariko, pa lahko vse zgoraj naštete priloge poljubno dopolnjujete ali jim kaj odvzamete. Možnosti je neskončno. Zato, če me povabite na piknik, z veseljem povem še kakšen trik in prinesem kaj s sabo :)

>> SODOBNI PLES ples >> sodobni

NOMAD DANCE ACADEMY Kako smo potovali od Skopja do Ljubljane, od katarze do manične depresije, od skupine do egotripov, od lastnih stanovanj do deljene postelje in študenskega pralnega stroja. Nina

»Everything is personal, they say. And at the end we all call the gods.« (Nina, Sofija, april 2008)

Ni panike. V Zagrebu je sistem. Če te na tramvaju kontrola dobi brez karte, samo pridno poslušaj pridigo in izstopi. No, dobili so nas tretji dan.

»Alcohol is delicious. It doesn’t have to be alcohol. It can also be food. Or martini.« (Kire, Sofija, april 2008) »We had a lot of stress here.« (Denitsa, Beograd, maj 2008)

omad Dance Academy je plesni program, namenjen dvanajstim obetavnim plesalcem, koreografom in performerjem jugo-vzhodne Evrope, ki bodo štiri mesece skupaj živeli, se učili in potovali preko Skopja, Sofije, Beograda, Zagreba in Ljubljane ter ustvarili mrežo za nadaljnje umetniško sodelovanje. Tako se je vse začelo. Poslali smo prijavnico, motivacijsko pismo, CV in posnetek našega dosedanjega dela. In decembra je prišlo pismo. 13 srečnih ljudi. 13 polnih štipendij. 13 neznancev, ki so se 15. marca prvič srečali v Skopju. In takoj smo ugotovili, da se nekateri pozmano že od prej. Bosnia, I am from Bosnia. Slovenia. Me too. USA. Macedonia. Bulgaria. Serbia.

Croatia. Macedonia. Slovenia. Bulgaria. Croatia. Bosnia. Seveda se mi še malo ni sanjalo, kaj me čaka v Skopju. No, pričakali so me izredno prijazni ljudje, dvosobno stanovanje, enoevrski taksiji, brezplačne predstave. Poceni hrana. Mešanica starega socialističnega življenja in moderne zahodnjeevropske minimalistične estetike. Galina, ki je kasneje postala the Nomad joke. Goce Smilevski. Menza. Orientalski kafiči, kuhano vino, alergija, prvi emocionalni izpadi, negativni odgovori in tolažilna pisma. Nato je prišla Selma in poslovilna večerja. Sofia. Sofia je bila ena lepa mešanica vsega. Spoznali smo Willya in Ivo. Zasegli celoten Red House hostel. V copatih in pižamah hodili na oglede predstav v pritličju. Goethe Institut plača vse? Bulgari jejo veliko sira. Koleno je še vedno bolelo, pa kaj zato, v Sloveniji si nameravam končno omisliti kolo. Pa smo našli maserja, ki nam je masiral želodec. Z Venelinom smo pletli obleke in prvič našli pravi timski duh. Nina je postala kontračelist. Kaj se je zgodilo na tistem trance partiyu? Müsli v dvoje, čeveljske pasti in nočne depresije. Nato je prišel Martin. Kako smo vedno hodili v Apartment. Samo na čaj, pa smo se zasedeli do sredi noči... Rinina žurka na terasi, slammerji in izbrisan spomin. Kire je edini, ki ve, kaj se je v resnici zgodilo. No, pa obiščimo Galinino hišo. Galina, kako to, da imaš WC postavljen sredi kuhinje? A, pa banjo tudi? Ne, ne, res se

<< SODOBNI PLES << SODOBNI PLES ne bi šli kopat! Bog se usmiili, Kire! Ana ti je napisala super tekst. Vlak za Beograd zamuja ... no, in v treh urah smo se rahlo napili... Beograd se je začel v deževnem jutru. Utrujeni od nočne vožnje, treningov, žurk in pa drug drugega, smo, razvajeni kot smo bili, pričakovali nekaj popolnoma drugega. Ko smo vsi premočeni in izmučeni končno prispeli do našega super socialističnega študentskega doma, število sob seveda ni uztrezalo številu pravkar prispelih nomadov. In skupini so popustili živci. Nimamo ne kuhinje, ne pralnega stroja, niti lastne postelje. Ivo ne more spati na kavču. Kako to, da ne moreš deliti postelje? Nato so nekateri srečali Dalijo, the Nomad joke ali pa mogoče fear številka dva. Nato se je vrnil Elia, Francesco pa je izumil Ninjo in Erika. Uf, izlet v Novi Sad. Workshop smo sicer vsi prespali, a pelinkovca ni manjkalo. Prišel je dan, ko smo spoznali Malo. Ženske so bile vržene v skupinski porod, moški pa v večno zanikanje resnice. Filmi, psihična tortura. NDA group je bila v precejšnjih težavah ... A šli smo v Kanjižo in verjetno prvič po dveh mesecih resnično uživali, jedli ribe in se malo sprostili. Tam je bil tudi the zen guy in delali smo kontakt. In pot domov je bila nepozabna. Če žurke ni, jo bomo pa naredili. Pleši, pleši, dragi moj! In mini bus se je odzibaval proti

domu. Hej, kaptan stop! Gremo kupit pivo. No, pa tale flaša je za vas. In smo začeli s karaokami 60ih, 70ih, 80ih in 90ih ... Joj, kaptan! WC stop. Karaoke. Kaptan! Spet bi WC ... Z rahlo zamudo, ampak le in končno ... Zagreb! Wuuuf!! Zapihal je svež zrak. Ne morem verjet, se te ljudje resnično smejijo?? Kam so šle vse beograjske frustracije? Denitsa mi je ukradla posteljo, a za nagrado dobim gromozansko stanovanje v centru mesta. Neizmerna sreča, da lahko po mesecu dni spet jemo domačo hrano. Kuhinja torej je! Kaj? Karta za tram 1 evro? Saj niste normalni. Ni panike. V Zagrebu je sistem. Če te dobi kontrola, samo pridno poslušaj pridigo in izstopi. No, dobili so nas tretji dan ... Izstopili smo in nadaljevali peš. Sergej in Nikolina sta izumila software in verjameta v kolaboracijo. Kdo pa je ta Borut? Poslal mi je mail, da je 53 besed almost perfect, but not yet there. Če mu lahko naslednjič pošlem 50 besed. Še na faksu smo vedno imeli 10 % gor pa dol. Aja, pa če mu lahko namignem, zakaj se pri stvari gre. Borut, kaj si delal zadnja dva meseca? Nekateri vztrajamo pri svoji izvirni ideji, veš! Zagreb bo trajal še teden dni. Nato sledi Piran in pa prekrasno stresni dnevi Ljubljane. Dolgčas nam seveda ne bo, saj smo se navadili delati od osmih zjutraj pa tja do tretje ure že novega jutra. In čeprav skupina še

zdaleč ni tisto, kar bi si človek želel, ni da ni, da se čez tri tedne nihče ne bo želel poslavljat. Neverjetno je dejstvo, kako trije meseci zdrvijo mimo nas. Zakaj se večkrat nismo zavedeli, da smo pravzaprav najsrečnejši ljudje na svetu? Bomo še kdaj dobili možnost, da nam bo nekdo plačal početi to, kar (vsaj baje), počnemo najraje na svetu? »People meet sometimes. No, it’s an illusion. We are all alone. We just like to pretend that we all like coffee« (Ana, predmestje Sofije, april 2008). »Usually she goes out without any clothes, wrapped in a towel. Her feet are bare. And she takes a stroll down the street ... « (Denitsa, socialistični študentski dom Beograd, maj 2008) »Hey you. I woke up on the train in the middle of the night and was completely convinced that you were somewhere around. I ended talking to the wall in silence. It’s strange. The only person I’ve ever talked to in my head was my best friend for 18 years.« (Nina, vlak med Sofijo in Beogradom, april 2008) »nothing is impossible. everything is personal. destroy the bar. buy a car. go to Belgrade … to kiss … « (Ana, železniška postaja Sofija, april 2008)

post scriptum prezentacije dela NDA naj bi se odvijale 7. in 8. 6. 2008 predvsem v prostorih Stare elektrarne, pa tudi po ostalih delih Ljubljane. Vsi zainteresirani, spremljajte medijska občila.

>> profil >> profil

Netopir brez doma Gregor B. Hann Kralji ulice je časopis za brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja. Vsebino večinoma ustvarjajo brezdomci, ki skrbijo tudi za distribucijo. Za 1 evro - 50 centov prejme prodajalec - lahko kupec spozna vsaj delček njihovih življenjskih zgodb. Med stalnimi rubrikami so tudi križanke, šale in ulični horoskop. Avtor naštetega je Gregor B. Hann, rojen decembra 1950. Nejc Jemec

namenja so v časopisnem horoskopu prikazana z ilustracijami. Dvojčka sta tako dve vzporedno postavljeni medicinski igli, pri raku je narisana prižgana cigareta. Deveta po vrsti je skica strelca. Dobesedno. Človeška postava, ki si je v glavo namerila revolver in sprožila. Pod ilustracijo je krajši tekst. “Zadnje čase streljate take kozle, da še sami ne veste, kaj je res in kaj ni. Ljudje se vam smejijo in se vam čudijo, od kod vam take ideje, ki včasih prihajajo verjetno kar izpod odeje. Toda vi se ne zmenite za njihova mnenja. Za vas je pomembno, da ste ljudi spravili v dobro voljo.” Hann, strelec po horoskopu, je brezdomec, ki si je pred štirimi meseci poiskal službo v neki pekarni. Bivši zapornik, čigar življenje je zaznamovala tragična prometna nesreča. Humorist, ki piše za Kralje ulice, InDirekt in Slovenske novice. Duhovnik v mormonski Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in nacionalist, ki tega ne taji. “Nisem ne tič, ne miš. Kot netopir sem.” Oblečen v modro bundo, rjave hlače, pohodniške čevlje - nižje rasti, modrih oči in razmršenih las - razloži, da je bil njegov pokojni oče Nemec. Nacist, ki je po zanj srečnem spletu okoliščin preživel morijo druge svetovne vojne in se znašel v tedanji Jugoslaviji. Hannova mati je bila med vojno dvojna agentka, ki je kasneje oskrbovala nemške ujetnike. Kmalu po rojstvu je zaradi raka izgubil očeta. Mati, ki je imela težave s pitjem, ga je zapustila, ko je bil star 10 let. Ostal je s starima staršema.

Študirati je želel na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Po opravljenem prvem letniku je s šolanjem zaključil. “Vzeli so mi štipendijo.” Očetova preteklost naj bi bila za tedanji režim preveč moteča. Že v mladosti je pisal šale in aforizme. Tudi na račun sistema, zaradi česar je bil nekajkrat tik pred vrati zapora. “Kako so lahko komunisti modri, če so pa vedno rdeči?” Javnost je spraševal tudi, kateri ptič v Jugoslaviji je najdražji. “Galeb. Tako se je imenovala Titova ladja.” Umetniške žilice ni izgubil. V Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, ki izdaja že omenjeni brezdomski časopis, je aktiven tudi kot igralec. Komedijant. Nadomešča Marka Nakrića, pred dnevi izpadlega tekmovalca iz slovenske različice resničnostnega šova Big Brother. Enemu redkih pravih prijateljev je sicer napovedoval zmago. Trenutno ga zaposluje še pisanje knjige o zgodovini društva. Je pri trinajstem od predvidenih petdesetih poglavij. Predstavnica društva Luna Šribar pove, da si delovanje brez njega težko zamišljajo. “Je poseben človek. Slišala sem, da se je že v mladosti zelo zanimal za kulturo, da je imel talent za pisanje. Kot izstopajočega, ga poznam tudi sama.” Hann priznava, da z večino brezdomcev, ki jih srečuje v majhnih prostorih društva na Poljanski cesti v Ljubljani, ne želi imeti opravka. Noče težav, pravi. Mnogi naj bi s svojimi dejanji kvarili ugled društva. Ponavadi sedi za enim izmed petih

<< profil << profil računalnikov, ki so na voljo. Brska po spletu, piše ali posluša glasbo - najraje Deep Purple. Na glavi ima slušalke. “Zadnjič je nekdo pristopil k meni in mi rekel, da sem kot marsovec. Pa sem mu odvrnil, naj prisede, da bova skupaj poletela v vesolje.” Preostanek dneva preživi nekje na prostem, prenoči pa v zavetišču za brezdomce. Pravi, da ima v 30-kilogramskem nahrbtniku, ki ga vedno nosi s seboj, svoje življenje. “Vse, le papeža ne.” Pač pa knjige, toaletni pribor, oblačila, hrano in še kaj. Ena izmed lokacij, kjer si pripravlja kosilo, je Metelkova. Pojasni, da sta ga pred dvema tednoma pri pripravi obroka zmotila policista. “Zanimalo ju je, ali imam kaj trave.” Blizu je bila zelenica. “Seveda, tamle je je polno,” jima je odgovoril. Poudari, da je vedel, katero travo sta imela policista v mislih in da je ni imel, saj niti ne kadi. Zanimalo ju je, kje je trava. “Ja tamle. Še zvončki in trobentice rastejo zraven. Tam je trava, pri meni je ni.” Vprašala sta ga, ali se norčuje iz njiju. “Ne! Resnico govorim. Ne vem, ali sem jaz tako pameten, ali pa sta vidva tako bukova?” Zaradi žaljenja sta mu napisala nalog, ki pa ga ni plačal. Med anekdotami, ki jih našteje, se ena nanaša tudi na nekdanjega predsednika republike Janeza Drnovška. Hann se je z njim pogovarjal za brezdomski časopis. Drnovšku naj bi povedal šalo, nad katero je bil

tako navdušen, da mu je podaril 5000 takratnih tolarjev. “Drnovšek sreča Milana Kučana in njegovo Štefko. Ravno sta se odpravljala od mesarja, kjer sta kupila na kose narezanega odojka in ga položila v voziček. Drnovšek presenečeno vzklikne: “Ja Milan, pa ja nimaš otroka pri teh letih!” Pogleda v njun voziček in reče Kučanu, da mu je pa res podoben.” Hann, ki si je pred časom našel redno zaposlitev v postojnski pekarni, je trenutno na bolniški, zaradi kožne bolezni. Pri iskanju stanovanja se zalomi, ko stanodajalcem omeni, da je brezdomec. Prihodnost ga ne skrbi. Za peka in kasneje slaščičarja se je izučil po ponesrečeni študijski izkušnji. Kot picopek je spoznal ženo, s katero sta leta 88’ dobila sina. “Živeli smo idilično življenje.” Leta 95’ je zakrivil prometno nesrečo. Med prehitro vožnjo je predenj skočil otrok, ki mu je ušla žoga. “Njegov oče, ki je bil zraven, me je hotel, po eni strani upravičeno, ubiti z nožem. V samoobrambi sem ga z dvigalko udaril po glavi in ga huje ranil. Žena je takrat, v strahu pred maščevanjem otrokove družine - bili so Bosanci - prodala hišo in pobegnila skupaj s sinom.” Od takrat ju ni videl, pravi pa, da ohranja vero in upanje, da ju nekoč najde. Avtomobila ne vozi. Vera tudi sicer igra pomembno vlogo v njegovem življenju. Ko je odsedel štiri leta kazni, so ga zaporniki nagovarjali, da bi na prostosti

preprodajal droge. Da bi se uprl skušnjavi, se je pridružil mormonski skupnosti v Ljubljani. Pojasni, da pred tem ni bil veren in bi se bil pripravljen pridružiti tudi Jehovim pričam, a je najprej srečal ameriške misijonarje. V mormonski Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je zdaj tudi duhovnik - pomočnik?. Ne pozabi povedati, da je bil s strani sovernikov deležen precejšnje pomoči. Predstavnica Cerkve Dora Glassford Cimerman pravi, da mu skušajo pomagati po najboljših močeh. “Radi bi videli, da imajo vsi člani dostojno življenje.” Hann odgovori, da je največji greh zanikanje boga. “Vsak je prišel na ta svet nedolžen, bog pa lahko odpusti tudi umor.” Meni, da so se mu dobra dela v zadnjem času povrnila z redno zaposlitvijo. Med obredom - v asketsko opremljenem prostoru s približno 100 sedeži ga posluša 30 moških spregovori o samostojnosti, družini, pomoči in solidarnosti. Proti koncu skupaj zapojejo. “Ko so preizkušnje pred nami, ki naš srčni mir zmotijo, še upanje vedno imamo, saj vemo, da rešil nas bo bog.” V prihodnje naj bi nadaljeval svojo pot. Z določenimi spremembami. S stanovanjem bo pridobil tudi računalnik, pa dostop do interneta. Ne le v času uradnih ur društva Kraljev. Veliko bo bral, želi si ogledati čim več gledaliških predstav. Omeni tudi dekle,

ki jo je spoznal pred časom. Poudari, da je zaposlena. Tako kot on. Je ob pogledu na preteklost nad čem razočaran? Ga kaj razjezi? “Vsak tujec, ki pride k nam, predvsem Balkanci, in je nekaj časa tu, takoj dobi stanovanje. Ko pa sem jaz šel na sklad prositi za stanovanje, so mi tako vrata zaloputnili pred nosom, da je to nekaj neverjetnega. Balkancev je čedalje več. 90% prosilcev za stanovanje je Balkancev. Oni prihajajo k nam, mi pa moramo v tujino. Če sam ne bi dobil službe, bi zagotovo šel v Avstrijo. Država bi morala najprej poskrbeti za svoje, šele potem za tujce. Proti samim ljudem sicer nimam nič, kriva je naša oblast, ki je to omogočila.” Ste nacionalist? “Sem. Jaz priznam. Nisem, kot tisti komunisti, ki se delajo ne vem kakšne demokrate in zanikajo svoje nekdanje članstvo v partiji.” Pravi, da je naša država kot avto, ki prižge smerni kazalec za levo, zavije pa v desno stran. “Balkanska država, ki se trudi biti evropska.” Kdo je torej pravi Slovenec? “Tisti, ki je rojen tu in je sin slovenskih staršev. Je pa ta svet tako zmešan, da pravih Slovencev ni.” Vaš oče je bil Nemec. Ste vi Slovenec? “Nisem. Sem kot mešano meso na žaru. Ne tič ne miš. Netopir.”

>> >> znanost >> znanost

Izvor in uporaba kvantne mehanike V prejšnji številki je bila predstavljena kvantna mehanika kot taka in za en članek jo je bilo več kot dovolj. Za nekatere teorije pa je zanimivo vedeti, od kod so prišle in kaj so potegnile za seboj. Kvantna mehanika zagotovo je ena od takih. Matija Perne

Od kod potreba po kvantni mehaniki? Znan poskus, ki je pokazal potrebo po novi fiziki, je tisti Einsteinov s fotoefektom, za katerega je dobil Nobelovo nagrado. Če svetimo na kovino, svetloba iz nje izbija elektrone, on pa je ugotovil, da energija teh elektronov ni odvisna od intenzitete svetlobe, ampak le od njene valovne dolžine, barve. S klasično fiziko je poskus nerazložljiv, saj večja intenziteta elektromagnetnega valovanja pomeni večjo električno poljsko jakost, iz katere elektron

»potegne« energijo. Kvantno pa z razlago ni težav – svetloba je tok fotonov, vsak izbiti elektron sprejme le po en foton, foton pa nosi tem več energije čim krajšo valovno dolžino ima. Ravno tako znano je, da si brez kvantne mehanike niso znali razložiti zgradbe atoma. Vedeli so, da je v atomu zelo majhno pozitivno nabito jedro, v katerem je zbrana večina mase atoma, elektroni pa so nekje bolj zunaj (kako so to ugotovili je spet druga zgodba). Klasično

<< znanost << znanost tak sistem ne more obstajati, saj jedro privlači elektron, ki bi zato hitro padel vanj. Elektron niti ne more krožiti okrog jedra kot planet okrog Sonca, saj bi pri tem seval elektromagnetno valovanje, pri tem izgubljal energijo in spet padel v jedro. Po kvantni mehaniki pa je valovna funkcija elektrona rešitev Schrödingerjeve enačbe v elektromagnetnem potencialu jedra. Od tod izračunane lastnosti atoma se lepo ujemajo z izmerjenimi. Pomembne so bile tudi mnoge druge ugotovitve, ki jih s klasično fiziko niso uspeli razložiti: ionizacijska energija atoma je vedno enaka, emisijski spektri plinov so sestavljeni iz črt, spekter zavornega sevanja ima ostro spodnjo mejo za valovno dolžino, valovna dolžina svetlobe se pri sipanju na elektronih poveča, pri elektronih opazimo za valovanje značilno interferenco, … Kvantna mehanika je pojasnila nešteto stvari.

Kaj je kvantna mehanika prinesla? Koristno je, če teorija ne pojasni le pojavov, ki smo jih poznali že od prej, ampak napove tudi kaj novega, izide še neopravljenih poskusov. Kvantna mehanika se je po tej plati več kot izkazala. Pojasnila je zgradbo atoma, z nekaj več računanja pa nam napove tudi zgradbo in lastnosti molekul. Kemiki jo s pridom uporabljajo za ta namen in tako odkrijejo marsikaj koristnega. Ni pa treba, da se omejimo na majhne molekule. S kristali in sploh s trdninami

se ukvarja fizika trdne snovi, ki skoraj v celoti temelji na kvantni mehaniki. Je široko, uspešno in uporabno področje fizike, dobro nam napove mnoge lastnosti različnih snovi, znanih ali hipotetičnih. Brez kvantne mehanike pa ne znamo izračunati niti tega, ali dana snov prevaja električni tok ali ne. Če fizika trdne snovi ne bi razložila delovanja polprevodnikov, jih ne bi znali uporabiti in ne bi imeli tranzistorjev. Tako pa veliko tranzistorjev spravimo na čip, veliko čipov gradi računalnik, veliko računalnikov pa nam je bilo v pomoč pri nastanku te številke Zamorkle. Nekateri čipi uporabljajo še kak kvantni efekt več kakor navaden tranzistor, na primer flash pomnilniki, kakršne imamo v fotoaparatih in USB ključkih in temeljijo na tuneliranju. Brez kvantne mehanike in polprevodnikov pa bi bil višek zabavne elektronike najbrž radio na elektronke. Magnetizem je menda popolnoma kvantni pojav, ki ga z veseljem uporabljamo, kar bi nam šlo slabše od rok, če bi ga slabše razumeli. Na računalniških diskih so računalniki zapisani magnetno, sodobne bralno-pisalne glave pa delujejo na osnovi kvantnih efektov. Področje, ki se ukvarja z njimi, ima prav kvantno ime – spintronika. Tudi mehanizem superprevodnosti je povsem kvantne narave in tudi superprevodnost z veseljem uporabljamo. Nisem sicer gotov, da je teorija kaj doprinesla k materialom za superprevodne magnete, ki so najbolj razširjen

superprevodni izdelek, pač pa bi brez nje ne bilo kvantnega interferometra, najbolj natančnega merilnika magnetnega polja. Pomembna naprava, ki jo je omogočila šele kvantna mehanika, je laser. Zaradi posebnih lastnosti svetlobe, ki jo oddaja, je kmalu postal pomemben laboratorijski pripomoček in je bržkone doprinesel k mnogim odkritjem, ki jih zdaj s pridom uporabljamo. Kasneje pa je postal predmet široke potrošnje in zdaj sploh ne znam več prešteti, koliko jih je pri nas doma v uporabi (ne vem namreč, koliko jih vsebuje DVD pekač), številka pa je dvomestna. Večina teh laserjev je polprevodniških. Kvantna mehanika je napovedala obstoj antimaterije in s tem najbrž pripomogla k njenemu odkritju. Antimaterija se že več desetletij uporablja v medicini v diagnostiki, metoda se imenuje PET (predstavljam pa si, da v medicini uporabe antimaterije pri tej metodi ne omenjajo radi, da ne bi koga prestrašili). Gotovo bi se dalo najti še kako pomembno tehnologijo na osnovi kvantne mehanike, upam pa, da je bilo dovolj za vtis. Kaže, da se bo trend nadaljeval tudi v prihodnost, obetajo nam na primer, da bomo računali z mnogo zmogljivejšimi kvantnimi računalniki. Kakor da sestavni deli današnjih ne bi bili že zadosti kvantni. Očitno drži tretji Clarkeov zakon, ki pravi, da je dovolj napredna tehnologija neločljiva od magije…

Brez kvantne mehanike ne znamo izračunati niti tega, ali dana snov prevaja električni tok ali ne.

Brez kvantne mehanike in polprevodnikov bi bil višek zabavne elektronike najbrž radio na elektronke.

>> razmišljanja >> razmišljanja

SPOLNOST IN PREDSODKI DO DRUGAČNIH Kdo je drugačen; kaj pomeni biti drugačen? In kakšno vezo ima drugačnost s spolnostjo, predvidevši, da vemo, kaj je spolnost. Ali drugačni ljudje seksajo? Ali so spolna bitja? Andrej J. Jug

V Takšne ženske vedno dvomijo v svoje partnerje in jim očitajo nezvestobo in varanje, medtem pa jih moški debelo in prav butasto gledajo ter se praskajo po jajcih, ker ne vedo za kaj gre in kaj so storili napak.

mislih imamo tiste, ki jih preproste bralke prepoznajo kot invalide. Sicer je beseda žaljiva, a tokrat bomo šli mimo tega. Da, besedilo je namenjeno bralkam, starim do 30 let, čeravno ni nobenega razloga, da ga ne bi brali tudi drugi ljudje. Ali so invalidi spolna bitja, pravzaprav ni butasto vprašanje, če pomislimo, da ne seksajo veliko. Ker se z njimi veliko pogovarjamo, vemo, da pretežno nimajo tovrstnih izkušenj. V mislih imamo moške invalide. Nasproti njim postavljamo ženske, ki ne sodijo v rubriko »invalid«. Zakaj taka delitev? Osebna odločitev. Velikokrat dobimo ugovor, češ, zakaj toliko dvigovanja prahu okoli invalidov in spolnosti, saj tudi »normalni« ljudje ne seksajo veliko in nimajo zadovoljnega spolnega življenja. Prvi odgovor je tak: v teh časih, ko je na tv ekranih toliko razvrata, je normalno, da normalni ljudje niso zadovoljni, ker niso zadovoljeni. Kljub temu, da prostitutke delajo nadure, se raven zadovoljenosti ne zviša. Tudi zato, ker je prostitucija kot storitev na nizki kvalitativni

ravni. To se kaže tudi po tem, da invalidi, ki si drznejo narediti korak bližje k svoji zadovoljitvi, tudi tu naletijo na gluha ušesa. Ker invalidi niso normalni, saj se ljudje v večini do njih ne vedejo normalno, je tudi odnos do njihove spolnosti temu primeren. V prostituciji se to kaže kot redka pripravljenost soočanja z invalidnim telesom. Prijazne in srčkane prostitutke, ob katerih stranka ne bi imela občutka, da gre zgolj za mehanizacijo, ampak da gre tudi za nek odnos, ko je obema prijetno, so prava redkost. Drugi odgovor je tale: če je nekdo pripravljen trditi, da tudi normalni ljudje ne seksajo veliko, je to žalostno in bi se morali zamisliti nad tem, zakaj v njihovih vrstah ni dvigovanja prahu okoli tega. Pogovori, ki smo jih opravili z dekleti, so jasno pokazali, da je problem v predsodkih, katerih se dekleta zavedajo, vendar tega ne zmorejo priznati do tiste ravni, ko bi problem spolnosti invalidov postal problem normalnih ljudi. Tako se ta problem pri invalidih giblje na drugih ravneh, pod drugačnimi pogoji in je podvržen drugačnim mehanizmom, ki ga oblikujejo. Zato zahteva drugačen pristop pri poskusu reševanja. Prav zato je potrebno na tem področju dvigovati prah, saj je opozarjanje prvi korak k prebuditvi deklet, ki so zaspale, ko je bog govoril, da je pri invalidih treba ljubiti tudi spolnost, ne samo svoje občutke krivde, ki omogočajo druženje z njimi. Invalidi sami so povedali, da ne želijo imeti bataljona prijateljic, ki se z njimi smejijo in jih podpirajo v njihovem

bednem življenju. Če že mora biti bataljon, naj bo bataljon ljubic. Druženje z invalidi zaradi občutkov krivde kaže na razcep, saj bi iz istega razloga lahko z njimi seksale, pa do tega ne pride. Iz tega sledi interpretacija, da je spolnost nekaj, kar kaže na tegobe ljudi. Glavna tegoba je hendikep, ki je univerzalen in velja za vsakega človeka. Ker je invalidnost očiten hendikep, je seks z invalidom priznanje posameznic, da so hendikepirane. Odpori ob misli na seks z invalidi kažejo na zavračanje lastnega hendikepa. Prostitutke, ki zavračajo invalide, čeprav gre zgolj za posel, niso nič bolj odprte samo zato, ker seksajo za denar. Serijski dostop do odprtine na telesu, kamor vstopajo stranke, nič bolj ne kaže na odprtost, kot to kaže vstop v frizerski salon, kjer so, mimogrede, invalidi dobrodošli kot vsak drug človek. Takšne prostitutke imajo prav tako težave s hendikepom kot druga dekleta. Na Danskem to težavo rešujejo z zakonodajo. Zavedajo se, da spolni akt blagodejno vpliva na telo in duha. Ob tem nihče ne govori o čustveni pogojenosti. Ni nujno res, da je seks boljši, če se imamo radi. Postavljamo drugačno hipotezo: radi se imamo, če je seks dober. Da dekleta nimajo rada invalidov in jih ne ljubijo, pomeni, da ne verjamejo v kvaliteto in kvantiteto takšnega početja. Iz prakse moških vemo, da želijo biti »pofukane« kot se večkrat same izrazijo, kar lahko vidimo tudi na internetnih straneh, npr. nismo še zasledili primera, ko bi dekle želelo

<< razmišljanja << razmišljanja »pofukati« moškega. Splošno prepričanje, da se moški v postelji želi dokazati, je napačno, zato ponujamo drugačno: moški si želijo biti pofukani. Ni res, da uživajo že zato, ker ženska kaže zadovoljstvo, ko on v znoju natepava nenasitno luknjo. Luknja pa ni isto kot ženska. Pravzaprav je moški ob takšnem dokazovanju praviloma utesnjen. Nima opravka z žensko, temveč z luknjo. Marsikatera ženska prizna, da odtava, ko začne uživati. Nekaterim pa je to težko priznati, ker ima miselne posledice. Poskušajmo predstaviti eno. Ženska odtava, njeno stanje zavesti se spremeni. 1. sklep: zaradi občutkov krivde beži pred užitkom. Ker ve, da užitku ni moč ubežati, hkrati pa si ga želi – saj ni težko priznati, da je občutek res prijeten –, gre perverzno delati vtis na boga. Obnaša se kot ribica v vodi, ki hiti, da bi ji ubežala. Bežanje pred užitkom zaradi boga je bogoskrunstvo in poneumljanje boga, saj le-ta ve, da ribica ne more ubežati vodi. 2. sklep: ženska, ki si domišlja, da z bežanjem pred užitkom boga prinese okoli, saj v resnici uživa, vara tudi moškega. Ko odtava, ne gre več za isto žensko. To pomeni, da moški ne seksa z žensko, ki jo je zapeljeval. Ker seksa z drugo, je z zapeljevanjem zgubljal čas, saj je že vnaprej bil podvržen varanju. Eno je zapeljeval, z drugo občeval. Torej je prvo »prevaral«. Ker gre za dve ženski, čeprav moški sveto verjame, da gre za eno, je nemogoče biti zvest. 3. sklep: takšne ženske vedno dvomijo v svoje partnerje in jim očitajo nezvestobo in varanje, medtem pa jih moški debelo

in prav butasto gledajo ter se praskajo po jajcih, ker ne vedo za kaj gre in kaj so storili napak. 4. sklep: ker je na nek način odsotna, nanj ni pozorna, zato ne seksata, ampak on seksa njo. Se zdaj še sprašujete, zakaj hočejo biti »pofukane«? Zato, ker so pretežno samo tako zmožne uživati, ne da bi popustile občutkom krivde. 5. sklep: z invalidi niso sposobne seksati, ker bi to pomenilo, da so na njih pozorne. S tem ne bi bile več »pofukane«, ampak bi »fukale«. Ker ne bi mogle odtavati, ne bi uživale in bi se zlomile pod težo krivde, saj užitka ni moč zanikati. Ko odtavajo, ne vedo, s kom imajo opravka, kdo polni njihovo luknjo. Gre zgolj za občutek, ki od nekod prihaja. Ne zanima jih, kdo je vzrok za to, zato lahko rečemo, da je moški zgolj mašina, ki skrbi za njen užitek. Moški se torej v postelji ne želi dokazovati. Invalidi pa se niti ne morejo. Kljub temu, da jih mnogokrat obdajajo mašine (vozički, respiratorji, razne opornice in drugi pripomočki, ki jim lajšajo življenje – tu in tam se najdejo tudi spolni pripomočki), pa je prav to dejstvo ovira dekletom za navezovanje seksualnih stikov. Če se med seksom z moškim lahko prikrito obnaša, da ima opravka z mašino – med kolegicami se večkrat hvalijo ON JE MOJ JEBAČ –, to pri invalidih ni možno, saj je očitno, da gre za stroj. Prvi korak deklet nasproti seksu z invalidom je priznanje, da odtava. S tem priznanjem prizna tudi tiste temačne plati svojega razmišljanja in svojih želja, na katere ni ponosna in jih je

vedno zanikala. Takšno zanikanje se kaže prav med interakcijo z invalidi. Nemalokrat se izkaže, da je že samo druženje z njimi posledica neuspešne potlačitve lastne hendikepiranosti. Najpogostejši simptom, ki sledi iz tega je nenehno, morda celo malce posesivno ponujanje pomoči. Seveda takšne, ki ne bo ogrožala zanikanja. Iz prakse vemo, da je igra takšnega odnosa možna, dokler se ne spotaknemo ob njihove strahove pred drugačnim. Čeprav jim prav tako ni všeč, da so v svoji unikatnosti serijske. Ker je to zadrega sodobnega civiliziranega sveta, je problem seksualnosti invalidov družbeni problem, zato bi se moral reševati na nivoju države in zakonodaje. Ker sicer invalidom priznavajo spolne organe, ne pa tudi družbenega spola, posledično zanikajo njihovo seksualnost. »Invalida« se postavlja pred »človeka«. To bi lahko bil argument k temu, zakaj imajo z zakonodajo privilegije, ki jih drugi nimajo. Na žalost takšne, ki jih ne potrebujejo. Najprej je invalid, potem človek (vmes so še hišni ljubljenčki, saj so deležni več pozornosti in nežnosti: v medijih je tudi večkrat govora o pravicah živali kot o pravicah invalidov), … nato vse ostalo in šele nato spolno bitje. Če, in samo če ima srečo, da kakšno dekle z njim zna uživati na več načinov, ne da bi ob tem odtavala, je tudi seksualno bitje. Takšna ženska nima težav s temnimi platmi svoje duše. Ker jih ne skriva, je iskrena. Ena od idej, zakaj ženske ne zmorejo seksati z invalidi, je, da jim ne privoščijo

Prav zato je potrebno dvigovati prah, saj je opozarjanje prvi korak k prebuditvi deklet, ki so zaspale, ko je bog govoril, da je pri invalidih treba ljubiti tudi spolnost, ne samo svoje občutke krivde, ki omogočajo druženje z njimi.

>> razmišljanja >> razmišljanja lepih trenutkov, čeprav jim poudarjajo, da jim to nadvse želijo. Ta pripoved ni izkušnja enega invalida, marveč vsakega, ki se giblje v krogu deklet, s katerimi se upa pogovarjati o svojem problemu. In kaj naj invalidi počno s tovrstnimi željami: »Privoščim ti, da bi te ena fejst obdelala«? To je samo ena od izjav, ki jo dobi potrebni invalid, ko pokaže svoji »prijateljici«, da si je želi. Dobra bralka bo začutila ciničnost takšnega izjavljanja. Po tej izjavi igra sprenevedavo teče naprej. »Smo dobri prijatelji, ki se dobro štekamo, zato mi ni jasno, da te nobena noče; mogoče bi se moral še malce potruditi!« »Se boš moral malce potruditi« je življenjska zgodba invalidov. Posameznice praviloma sebe izvzamejo iz igre obsojanj. Vedno so namreč druge tiste, ki ne vedo, kaj zamujajo. Same očitno ne zamujajo ničesar. Prav tu pa je srž krivde, saj s takšnim vedenjem lažejo sebi, medtem ko so jih invalidi že davno spregledali. Kako le bi lahko bilo drugače? Dekletom svetujemo zrelost in samopoglobitveno terapijo. Invalidom pa svetujemo, da nehajo pred njimi klečeplaziti verujoč, da bodo morda noge narazen tudi za njih. Če dekleta zavračajo identiteto, ki jim jo ponujajo invalidi kot seksualna bitja, naj invalidi zavrnejo identiteto invalida, ki jim jo vsiljujejo dekleta. S tem bodo priznali, da so njihov simptom. Zaradi tega jih

ne bodo marale, ker bodo s svojo držo neposredno opozarjali na tiste temne plati njihovega obnašanja in verjetij, ki jih same zanikajo in pred katerimi se preko sprenevedanja skrivajo. A saj jih v resnici ne marajo niti v trenutkih druženja. Zavrnitev sleherne identitete, ki se ponuja, pomeni priznanje hendikepa kot edino Realno identiteto. V tem primeru bi invalidi v odnosu z dekleti bili v funkciji načela realnosti in bi jih spravljali v še večjo stisko. Takšni odnosi pa so nemogoči. Ker Realno učinkuje ne glede na to, ali invalidi sebe priznajo kot simptom deklet, je odnos med njimi in tistimi, ki jih imajo za invalide, nemogoč, čeprav vse po vrsti zatrjujejo, da jih obravnavajo kot ostale moške. Invalid ali ne, če se hendikep da skriti s sprenevedanjem, se ga ne da preko telesa. Le kako naj dekle, ki pomaga invalidu pri prehranjevanju, zanika lastno dejavnost nošenja hrane v njegova usta. Prav smešno je videti, ko odpirajo usta tudi tisti, ki hranijo drugega. Gre namreč za obliko zanikanja telesa drugega. In kako naj zanika, ko mu pomaga na WC? Preprosto. Njegov penis je organ zgolj za scanje. Če po naključju vidi penis moškega, gre najprej za organ, ki JE ali NI primeren za njihovo luknjo. Dekleta invalidnost potrebujejo, ker tako lažje zanikajo svoj hendikep. Če torej poznajo konkretnega invalida,

začutijo razcep, kajti ob njem se po eni strani počutijo olajšane, po drugi pa se jim vsiljuje »potencialna možnost« – o kateri smo pisali tudi drugje –, da je ta »nesreča« možna tudi pri njih. Njihova privoščljivost, da je nekdo drug invalid s kakšno okvaro na telesu, je poskus lajšanja strahov, da bi takšne postale tudi same. Zato se družijo z invalidi samo pod pogoji, ko smejo zavračati vse tisto, kar jim žene strah v kosti. Invalid je torej dober prijatelj samo, če pristane na ponujeno identiteto: da je dober sogovorec in da s svojo pojavnostjo lajša njeno bolečino, ki je bolečina, katera izhaja iz zanikanja lastnega hendikepa. Konkretno: on je invalid, v življenju mu ni lepo (tu pride v poštev tudi zavedanje, da nima urejenega seksualnega življenja); bolj ko mu torej privošči njegove tegobe, bolj se sama počuti olajšana. Morda zaradi tega mnoge invalidom škodoželjno privoščijo celibat. Takšni odpori do invalidov in seksa izhajajo zaradi še enega zavračanja. Williams R. D. je namreč kot nadškof zapisal, da je seksualna »perverzija« seksualna aktivnost brez tveganja, brez nevarnega priznanja, da je veselje enega odvisno od veselja drugega in obratno. Poudarja tudi, da pri odločitvah glede seksualnega življenjskega sloga, sposobnosti, da nekatere vzorce opredelimo za sterilne, nerazvite ali celo pokvarjene, gre – v tej luči – za

odločitve glede tega, kaj hočemo, da naše telesno življenje izraža, kako naj bodo naša telesa vpeljana v celoten projekt »človeškega osmišljanja« nas samih in drug drugega. Temna plat ženske, ki ne prenese hendikepa in mora zato umikati svoje telo kot objekt želje invalidov, je v odnosu do seksa perverzna, saj gre za sebično sprejemanje in skrb za lastno veselje. Od moških se torej pričakuje, da bodo skrbeli za njeno veselje, medtem ko se bodo sami morali zadovoljiti z njeno srečo. Poskus ženske, da bi seksualno zadovoljevala moškega, je način obračunavanja z občutki krivde lastne sebičnosti. Že od začetka gre torej za strah, da ji bodo očitali spodletelost. Ker je seks nekaj, kar je ideologizirano in zato podvrženo zelo močnim pritiskom, izpostavljenost spontanosti, neumnosti ali celo odvratnosti, se ženska zapira v seksualno pasivnost, kjer je aktiven moški tisti pogumni lovec, ki tvega že od samega začetka. Od zapeljevanja do njenega orgazma: njegov orgazem je za nameček, če že mora biti! In če ji ni všeč, ga zamenja kot spodnje hlače. Če ne že na začetku, ji pa na koncu kaj ne paše. Sama je pasivna že na začetku. Pričakuje namreč, da jo moški ogovori, da stopi do nje, če mu je všeč itd. Obratno mora zadostovati dekolte, mini krilo in make–up.

<< razmišljanja << razmišljanja Če se na eni strani boji svoje odvratnosti, ki je fiktiven občutek izhajajoč iz naučenega gledanja na seks, je po drugi strani sposobna biti zelo vulgarna, pikra, zaničljiva, posmehljiva in privoščljiva do moških, ki ne ustrezajo njenim predstavam dobrega seksa. In kam gre vsa tista finost, občutljivost, smisel za človeka, nežnost, pozornost in čustvena inteligenca, za katero trdijo, da jo moški že po naravi ne premorejo, medtem ko je njim prirojena? V isti sapi od moških pričakujejo, da bodo z njimi znali ravnati in da bodo v naprej vedeli, kako se streže njihovemu užitku »med rjuhami«. Kreteni kot so, temu nasedejo samo zato, ker se do luknje vedejo kot do točke singularnosti z veliko privlačnostjo. One pa kljub čustvenem IQ zelo premišljeno izbirajo moške, ki jih bodo puščali na cedilu, da bo še bolj vidno, kako na mestu ljudje so ženske: moškim gre itak samo za seks. O njihovem užitku ni duha ne sluha. Kot da moški ne bi uživali v seksu. Zaradi te miselnosti se ženskam ni treba ukvarjati z užitkom moških in verjamejo, da jim je izliv sperme dovolj. Kot da bi šlo za žival. Biti odvraten med spolnim aktom pa ne pomeni zgolj to, kar smo opisovali do sedaj. Pomeni tudi početje, ki ni v ponos lepi duši, ki je duša zadržanosti. Da ženska odtava, kar smo že omenjali, v tem pogledu ne pomeni, da se prepusti, ampak je ravno nasprotno.

Pomeni beg pred nečim, za kar je celo življenje verjela, da se ne spodobi. Kot se ne spodobi npr. seksati z invalidom, ker si bo kdo kaj mislil. Ideja o seksu z invalidom je smešna na isti ravni kot je smešna ideja, da uriniramo na drugega človeka in ob tem obojestransko uživamo. Obojestranski užitek je mogoč le, če sta oba prisotna in ju ne razjeda od krivde. Ko lahko sklepate, da pasivnost in aktivnost nima nič skupnega s fizičnim delom, ki ga opravite med seksom, ste storili prvi korak k razumevanju pomembnosti seksa v življenju invalidov. Gre za korak, ki omogoča, da odvratno postane prijetno; ko moški ni več sredstvo za zadovoljevanje njenih potreb, ampak je tudi bitje potreb; ko invalid ni več odvraten, potreben osebek, ampak je človek, seksualno bitje … … … in šele nato invalid, če to koga vzburja; ko ženska ni pasivni prejemnik, ampak gre za vzajemnost. Ko ni ideologije, ostane hendikep. Na tem nivoju interakcije potekajo drugače, bolj pogumno, z zanimanjem, brez čustvenega obremenjevanja, iskreno in bolj prijetno. In tu se drugačnost šele začne. Na tem nivoju so temne plati ženske osvobojene strahov. Občutki krivde izginejo, ženska pa prizna svojo podlost. Prav tako se na tem nivoju lahko odloči za spremembe: lahko se še naprej vede podlo, lahko pa postane želja moškega, tj. prijetna,

srčna, vljudna, iskrena, svobodna … To so trenutki, ko ve kaj želi, zato tudi išče temu primerne ljudi. Za razliko od ženske, ki potrebuje ljudi, za katere vnaprej ve, da ji ne ustrezajo, se drugačna ženska ne trudi iskati ljudi, ki bi bili potencialni uničevalci odnosov. Nedoletna ženska je zato polna varanj sebe in drugih, ko pod pretvezo lepe duše stopa v odnose, ob tem pa se dela nadvse tolerantno do drugačnih, kamor sodijo tudi invalidi. Prvi refleks, ki ga imamo, ko se takšna ženska prilepi na invalida pod pretvezo prijateljstva, je povezan z mislijo, da gre samo še za en primerek bedne duše, ki potrebuje nekoga, ki mu privošči, da mu gre še slabše kot njej. Tak refleks je praviloma upravičen. Invalidi, ki potrebujejo žensko družbo, saj se iz tega napaja njihovo upanje, takšne reflekse hitro zatrejo in sprejmejo pretvezo v celoti. Zato so prodane duše, s čimer pojasnjujemo tudi tolikšno pripadnost in odvisnost raznim društvom. Seveda gre za obliko Big Brotherja, ki jih opazuje in zanje skrbi. Mimogrede. Ko je bilo toliko hrupa okoli seksa in striptiza na komercialni televiziji ob neprimerni uri, se ni nihče spomnil na invalide. Ideja, ki jo ponujamo Big Brotherju je, da vključi v svojo hišo šibkega invalida, za katerega bodo skrbeli sostanovalci, ker sam tega ne zmore. In ko ga bo npr. sostanovalka

tuširala, naj ga še seksualno poteši. Če so to sposobni predvajati ob neprimerni uri, bom priznal svojo zmoto glede seksualne zatrtosti Slovenk. Vse razprave okoli seksa v smislu, kaj se sme, spodobi, kako kaj komu paše ipd. so stvar ideologije. Zato vam v branje predlagamo M. de Sada. Res je, da različne ljudi vzburjajo različni načini glede seksa. Res je tudi, da ima vsak pravico do izbire. Vendar pa nas ne bo nihče prepričal, da gre pri zavračanju invalidov za preprosto načelo izbire. Naj povzamemo. Invalide zavračajo kot seksualna bitja. Prvič: ne zavrača jih družba, ampak posameznice. Drugič: ne zavračajo jih, ker si jih ne bi želele, ampak zato, ker jih niso sposobne želeti, zaradi odporov in stisk, ki jih okupirajo, ko naletijo na njih. Tretjič: z njimi ne seksajo, ker se bojijo lastnega užitka in ne bi mogle odtavati. Četrtič: invalidi se dekletom gnusijo, ker imajo pohabljeno telo, ker včasih govorijo kot da bi bili umsko prizadeti. Petič: ženske imajo predstavo o tem, kako seksati, kamor sodi tudi fizična sposobnost moškega. Šestič: verjamejo, da bi bile prikrajšane za kakšno izkušnjo in užitek, pred katerim itak zbežijo. Sedmič: invalidom ne privoščijo dobrega seksa, čeprav pravijo, da imajo pravico do njega.

>> španija: prosti spis >> španija: prosti spis

drugi del: festivali Eno najlepših presenečenj zadnjega časa je nedvomno Viñarock. En suveren festival, v neposredni bližini mojega doma. Aljo - dopisnik iz Španije

teje med največje španske festivale, če se ne motim, je bilo prodanih nekje 76000 vstopnic. Če prištejemo še črni trg, je bilo obiskovalcev festivala krepko čez stotisoč. Cene kart na črnem trgu so se gibale med 20 € (slabo ponarejena službena zapestnica) do 50 € (odlično ponarejena 3 dnevna vstopnica, s katero si potem na vhodu dobil tudi pravo zapestnico). Tridnevna vstopnica je drugače veljala 70 batov v predprodaji in 80 v času festivala. Dnevnih kart ne prodajajo. Kar me je na tem festivalu še prav posebej navdušilo je, da potrebuješ vstopnico pravzaprav samo za obisk koncertov. Kamping je zastonj, tako da je bilo tam še nekih ekstra 30000 ljudi, ki ga je prišlo samo žurat in sploh niso šli na koncerte. No, nekaj spontanih

koncertov se je zaredilo tudi zunaj, najraje kar na parkirišču ali pred tuši. Bencinska postaja je za 4 dni postala dom tehnaže, sicer najbolj obiskana v poznih jutranjih in dopoldanskih urah. Bližnji prebivalci so svoje garaže začasno prelevili v bare, restavracije ali pa ven preprosto samo postavili zvočnike. Prodajalcev piva je bilo malo morje. Največkrat kar z ukradeno kanto na koleščkih, polno ledu in piva. 3 deci je bil po 1 evro. Bolj preskrbljeni so nudili tudi rumkolo ali bambus. Koncerti: znotraj je bilo, mislim da, 5 odrov. Trije veliki in dva manjša. Kot vsako leto je bilo tudi letos na maso skupin, nekaj tudi tujih: Sepultura, B-real of Cypress Hill, Soulfly, Emir Kustorica & The No Smoking Orchestra. Najboljši koncert je bil nedvomno

<< prosti spis << španija:španija: prosti spis

od najljubših domačih Soziedad Alkoholika, kjer se dejansko nisi mogel prebiti bližje kot 200 metrov do odra. Na temu koncertu so bili vsi, ki dajo kaj nase. In to, da so ga fantje žgal na smrt ene 2 urce, tudi pove svoje. Drugače pa na ta koncert uleti folk iz cele Španije. Še posebej Baskov je veliko, najbrž zato ker je neomejeno baskovskih bendov, ki špilajo predvsem punk. V nedeljo, ko se je zabava končala, se je iz vasi vila nekaj kilometrska kolona, v kampu pa je vladalo opustošenje, kot bi ga 100000 ljudi 4 dni žural na polno. Oni dan smo šli v Madrid na festival

od madridske univerze. Ker so Asian Dub Foundation špilal ob 18h, smo šli od doma že ob 13h. 5 kosov v avto, sprot še po hladilno skrinjo, v štacuno po per&led in gasa. Po poti se ene 3x ustavmo za wc, lih pred Madridom falimo cesto, lutnemo, se spet lociramo in nekako do cajta uletimo na prizorišče. Neverjetno, dobimo parkirišče samo ene 500 m od vhoda. Hitro v štumfe nabasat tamale perčke in gasa v vrsto. No, ne lih v vrsto, smo šli kar direkt do vhoda se urint. Vrsta je bila čist predolga. Koncert super, po koncertu spet ven pred avto delat štale, ob ene 22h pa nazaj še na

tazadn koncert. Ali je bil predzadn….? No uglavnem, tam smo bili do konca, pol se je pa uscal, pa smo šli v avto mal spat. Obvezno pa izgubimo 2 člana posadke. En je nedosegljiv, drug pa ne ve čist točn kje je, ampak prav, da nek bliz. Po kašni uri mu uspe najti avto. In kliče tadrug, da je nekje v Madridu, pa je šoferka rekla, da je že kolkr tok, da bi lahko peljala do tja. Pol smo pa prespali tam v eni ulici. Aja, še cena polnega penziona: 10 evrov. Koncert je bil namreč zastonj, avto ekonomičen, pir je pa tle u štacun itak đabe. Bless

Bližnji prebivalci so svoje garaže začasno prelevili v bare, restavracije ali pa ven preprosto samo postavili zvočnike.

fotogalerija: mesto v barvah foto: AndraĹž Kikel ÂŠ gorenc-on.net

fotogalerija: Kolpa fever 탑ur

>> facebook >> facebook

Matjaž Vouk and Janez Bernik are now friends!! WTF??? Janez Bernik

P Stvar je totalno debilna in neuporabna, a kljub vsemu jo uporablja vse več in več ljudi.

išuka, pa sm mislu, da sva z Voukam frenda tkle čez prst že kšne 5+ let ... pol ti pa stric FB (FaceBook) pove, da sva frenda šele od zdej ... kul, tud to je bolš kt skala u glavo. No, ampak kljub temu, da se stvar dejansko sliš precej debilno in da je cel FB rahlo sam sebi namen, se moj krog (in najbrž tudi vaš) FB frendov vztrajno širi. Po eni strani sem vesel, da sem veliko svojih prijateljev našel (ponovno) tudi v kibernetičnem prostoru, po drugi strani pa me stvar prav jezi in spravlja v skorajšen obup. Kar stisne me, ko ob pogledu na svojo listo FB frendov spoznam, da se z marsikaterim od njih nisem videl že lep čas, da v bistvu sploh ne vem, kaj se jim dogaja v lajfu in da bi blo res fajn it spet na en per z njimi ... No, in sevede se odločim, da katerega od njih povprašam, kje se kaj zadržuje, če pride kej v Ostrigo, da bi kšno rekl ... No, ampak v večini primerov je rezultat pošiljanja grafitov iz zida na zid v stilu ... ‘’Ej kull sm, sam zdele pa bl ni časa za vn hodet, kk si pa ti kej??’’

‘’No ja, tud to je nekej,’’ si rečem, ‘’ dec še zmer ve kdo sm ...’’ Mogoče bo pa nucal, če mu podarim eno darilce: Janez just sent a (fluff)Friends Gift Basket to Lojze. Matr, zdej pa res ni hudič, da bi šou z mano na per ... ... čez kako uro: Janez just received the “Floral Bouquet” Gift Basket from Lojze as part of the Spring Re-Decorating Gift Contest Ej stari, ful hvala! Ampak jst bi še zmer rad šou s tabo sam na en per ... hmmm, pomojem, da je zadnja možnost, da ga kupim! Ja, tud frende je dejansko mogoče kupvat tlele gor. No, pa gremo ... Janez wants to buy Lojze as a pet! Lojze raised the bid! No, klub temu, da sm pošteno colov, zato da bi ga kupu, se dec ne pusti ... Hmmm, začenjam se sprašvat, ali je Lojze sploh še moj frend ...???? Kakorkoli že ... stvar je totalno debilna in neuporabna, a kljub vsemu jo uporablja vse več in več ljudi ... nekej bo treba nardit, če ne, bomo kmal ratal hujši pacienti kt večina patriotskih prekomorskih bratov. No, al pa tud ne, zakaj pa, sej je itak kul tko kt je! Počenjejmo stvari, ke nam sedejo! ;)

NUJNO

IN ZELOOO VAŽNO OBVESTILO!

Ni ne Ä?rno ne belo: zmagovalna fotografija 2007/2008

avtor fotografije: AljaĹž Zajc

poštnina plačana pri pošti 4221 Škofja Loka

Glasilo

izdaja:

Klub Škofjeloških študentov, Mestni trg 20, 4220 Škofja Loka