Issuu on Google+

kritiÄ?ni pogled na p skuse na Ĺživalih Odbor za modernizacijo medicinskih raziskav


KRITIČNI POGLED NA POSKUSE NA ŽIVALIH Christopher Anderegg, M. D., Ph. D. Kathy Archibald, B. Sc. Jarrod Bailey, Ph. D. Murry J. Cohen, M. D. Stephen R. Kaufman, M. D. John J. Pippin, M. D., F. A. C. C. © Odbor za modernizacijo medicinskih raziskav (ang. Medical Research Modernization Committee oz. MRMC), 2006 Prevod dela: A critical look at animal experimentation 1. izdaja Izdalo in založilo: Slovensko vegansko društvo Bizoviška 24 1000 Ljubljana Civilna iniciativa za izboljšanje pravne zaščite živali Trubarjeva 7A 5000 Nova Gorica Kraj in leto izida: Ljubljana, 2013 Tisk: Elis center Naklada: 200 izv. Spremna beseda: Dr. Igor Pribac Lektura: Slovensko vegansko društvo Prevod: Slovensko vegansko društvo Oblikovanje in prelom: Dani Sušnik

2


Informacije: Odbor za modernizacijo medicinskih raziskav (MRMC) je neprofitna zdravstvena organizacija, v kateri delujejo zdravstveni delavci in znanstveniki, ki prepoznavajo in spodbujajo zanesljive in stroškovno učinkovite metode raziskovanja. MRMC se osredotoča izključno na znanstveno-raziskovalne pristope, čeprav nekateri nedvomno vzbujajo resna in  pomembna etična vprašanja. Med aktivnosti, ki jih sponzorira MRMC, spadajo raziskave, založništvo in izobraževanje študentov. Za naročanje dodatnih brezplačnih izvodov te knjižice, za prejemanje obvestil preko elektronske pošte, ali če želite več informacij glede poskusov na živalih, kontaktirajte na enega od spodnjih naslovov: ZDA: Medical Research Modernization Committee Naslov: P. O. Box 201791, Cleveland, Ohio 44120, U. S. A. Tel./fax: 216 283 6702 Email: stkaufman@mindspring.com Spletna stran: www.mrmcmed.org Velika Britanija: Europeans for Medical Progress Naslov: P. O. Box 38604, London W13 0YR, U. K. Tel./fax: 020 8997 1265 Email: info@curedisease.net Spletna stran: www.curedisease.net Švica: Association for the Abolition of Animal Experiments Naslov: Ostbuhlstrasse 32, CH-8038 Zurich, Switzerland Tel./fax: +41 (0)44 482 73 52 Email: ch.anderegg@freesurfch.ch Spletna stran: www.animalexperiments.ch Slovenija: Center za antrozoologijo HUMANIMA (Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru) Center for Anthrozoology „Humanima“ (FF UMB) Naslov: Koroška cesta 160, 2000 Maribor Tel./fax: +386 40 163 577 Email: info@humanima.eu Spletna stran: www.ff.uni-mb.si/centri/ center-za-antrozoologijo-humanima Slovensko vegansko društvo Bizoviška 24 1000 Ljubljana Tel./fax: +386 31 270 470 Email: info@vegan.si Spletna stran: www.vegan.si K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

3


Spoštovana bralka, spoštovani bralec. V rokah držite brošuro, ki vas bo v poljudni obliki seznanila s strokovnimi pomisleki vrhunskih raziskovalcev s področja biomedicine glede smiselnosti nadaljevanja izvajanja poskusov na živalih. Prevod brošure je nastal kot del prizadevanj slovenske skupine državljanov in civilnodružbenih organizacij, ki podpirajo Evropsko državljansko pobudo (EDP) »Stop vivisection«. Dovolite besedo ali dve o EDP. Je institut, ki od 1. 4. 2012 državljanom EU omogoča zbiranje podpisov v podporo civilnodružbenim ciljem. EDP je instrument neposredne demokracije in se šteje za uspešno, če jo v letu dni podpiše vsaj milijon državljanov EU in hkrati njihovo število vsaj v sedmih državah EU preseže vnaprej določeno kvoto podpornikov (za Slovenijo npr. ta kvota znaša 6.000 glasov). Uspešna EDP evropsko komisijo zavezuje k oblikovanju ukrepov, skladnih z njeno vsebino. Trenutno je v fazi podpisovanja več kot deset pobud (več o tem na http:// ec.europa.eu/citizens-initiative/public/welcome - stran je v slovenščini). Zelo uspešna je EDP, ki si prizadeva zaščititi vodo kot javno dobrino, saj je zbrala že 1.500.000 podpisov podpore. Žal pa velika večina državljanov Slovenije in drugih držav EU ni seznanjena s to možnostjo vplivanja na politiko EU in ta neseznanjenost ljudi odločilno vpliva na številčnost podpore. Dolžnost organov, vlad posameznih držav EU je, da o tej možnosti temeljito seznanijo državljane. Zato pozivam vse državljane, ki jim ni vseeno za prihodnost EU, da širijo seznanjenost o tej možnosti in da to zahtevajo tudi od svoje vlade. A vrnimo se k pobudi Stop vivisection, za katero se bo zbiranje podpisov končalo 1. 11. 2013. Tudi tej EDP, kljub nizki seznanjenosti razmeroma dobro kaže, saj je bilo maja 2013 zanjo zbrana že tretjina potrebnih podpisov. Lahko nas veseli tudi, da je Slovenija med vsemi državami članicami primerjalno zbrala daleč največ glasov podpore in že presegla 110 % svoje kvote. Kar pa nikakor ne pomeni, da je dodatna podpora odveč in da odslej zbrani podpisi ne bodo šteli. Vse vas, ki se s pobudo strinjate, pozivam, da jo prek omenjenega naslova tudi podprete s svojim podpisom.

4

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


V besedilu, ki sledi, se boste srečali z vrsto bioloških in medicinskih razlogov, na podlagi katerih avtorji prepričljivo izoblikujejo stališče, da so trpljenje, fizično in psihično, trajna pohaba in smrt več deset milijonov poskusnih živali, ki jih letno uporabijo laboratoriji v državah razvitega sveta, včasih zaman, včasih pa skoraj zaman, saj je napovedna vrednost poskusov na živalih za reakcije v človeškem telesu zelo nizka. Besedilo pušča povsem ob strani predstavitev etične spornosti prizadejanja tolikšnega trpljenja tolikšnemu številu čutečih in samozavedajočih se sesalcev v korist zadovoljevanja človekovih potreb, med katerimi so tudi nekatere moralno malo vredne, kakor je npr. razvoj novega kozmetičnega preparata (takšne preizkuse je EU nedavno prepovedala). Zato je prav opozoriti, da ostaja to vprašanje odprto tudi v primerih, ko se izkaže, da ima poskus na živalih določeno napovedno vrednost pri spoznavanju bioloških procesov v človeku. Zaradi trpljenja, ki ga povzročajo, si velja prizadevati, da poskuse na živalih: • nadomestimo z drugačnimi preverjanji, vselej ko je to mogoče, • čim bolj zmanjšamo njihovo številčnost in kar se da omejimo vse oblike škode, ki jo poskusi povzročajo živalim. Če se strinjate s temi cilji, se strinjate tudi s cilji Evropske državljanske pobude »Stop vivisection«. Vabim vas, da jo podpišete.

dr. Igor Pribac

Foto: Jure Eržen/Delo

K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

5


Vse večje število znanstvenikov in kliničnih delavcev ima pomisleke glede poskusov, ki jih opravljajo na živalih in temeljijo na medicini in znanosti.1–3 V Veliki Britaniji je npr. 82 % splošnih zdravnikov izjavilo, da so zaskrbljeni glede podatkov, pridobljenih s poskusi na živalih, saj so lahko zavajajoči, ko se jih uporabi na ljudeh (povzeto po raziskavi, ki jo je leta 2004 izvedlo združenje Evropejci za medicinski napredek).4 Veliko dokazov kaže na to, da so poskusi na živalih neučinkoviti in nezanesljivi; modernejše metodologije, ki živali izključujejo, so se izkazale za bolj zanesljivejše in cenejše od tistih, ki pa jih vključujejo.

ZGODOVINSKI VPLIV POSKUSOV NA ŽIVALIH Zagovorniki poskusov na živalih (testi, eksperimenti in »izobraževalne« vaje, ki povzročajo živalim fizične ali psihične bolečine) trdijo, da so ti poskusi odigrali ključno vlogo pri skoraj celotnem napredku v medicini.5,6 Nekateri zgodovinarji medicine pa trdijo, da ključni podatki na področju bolezni srca, raka, imunologije, anestezije in psihiatrije prihajajo prav iz kliničnih študij, opazovanja pacientov in avtopsije na ljudeh.7–16 Podatke, ki so se uporabljali ali se uporabljajo za ljudi, so skozi zgodovino pridobivali ob upoštevanju laboratorijskih podatkov, ki niso izhajali iz poskusov na ljudeh. To je pripeljalo do negativnih posledic v medicini. Npr. študije, ki so bile na ljudeh izvedene do leta 1963 (vključevale so predvidevanja za prihodnost in upoštevale že poznane informacije), so pokazale močno povezavo med kajenjem cigaret in pljučnim rakom.17,18 Ko so skušali povzročiti pljučnega raka pri živalih, jim je to v večini primerov spodletelo. Na podlagi tega je Clarence Little, vodilni na področju poskusov pri raku na živalih, zapisal: »Razen v redkih primerih, so bili raziskovalci, ki so delali eksperimente, da bi povzročili raka pri živalih, neuspešni. 50 let neuspešnega prizadevanja 6

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


nam vzbuja močan dvom glede veljavnosti teorije o pljučnem raku.«19 Ker se podatki, pridobljeni na ljudeh, niso ujemali s podatki, ki so jih pridobili na živalih, ti raziskovalci in tudi drugi niso verjeli niti bolj zanesljivim rezultatom, ki so jih pridobili prav s poskusi na ljudeh. Posledično so opozorila glede zdravja zamujala precej let, medtem pa je na tisoče ljudi umiralo za pljučnim rakom. V zgodnjih 40-ih letih prejšnjega stoletja so klinične raziskave na ljudeh pokazale povezavo med azbestom in nastankom raka. Študije na živalih tega niso potrdile, zato niso spremenili varnostnih predpisov na delovnem mestu (to so v ZDA storili šele desetletja kasneje).20 Podobno so z raziskavami na ljudeh ugotovili, da je škodljiva že izpostavljenost nizkemu ionizirajočemu sevanju rentgenskih žarkov in jedrskim odpadkom;21–24 vendar zaradi študij na živalih, ki so kazale drugačno sliko, niso sprožili postopkov, ki bi spremenili pravila in opozorila glede zdravja ljudi.25 Danes je nesporna povezava med uživanjem alkohola in cirozo jeter. Vendar se je tudi tu zgodilo podobno: ko so želeli pri živalih ustvariti cirozo jeter tako, da so jim dodajali velike količine alkohola, jim to zopet ni uspelo; izjema so bili pavijani, vendar so bili ti rezultati pridobljeni nedosledno.26 Tudi veliko drugih pomembnih podatkov ni bilo primerno obravnavanih zaradi zavajajočih informacij, pridobljenih s študijami na živalih. Primer je model otroške paralize, ki je – testiran na živalih – napravil zmedo pri razumevanju mehanizma okužbe. Raziskave na opicah so napačno nakazovale, da se virus otroške paralize prenaša preko dihal in ne preko prebavnih poti.27,28 Ta napačna predpostavka je vodila k napačni preventivi, posledično pa je nastal velik zaostanek pri razvoju metodologij za tkivne kulture, kar je ključnega pomena za odkritje cepiva.29,30 Kasneje je bilo tkivo opic sicer uporabljeno za proizvodnjo tovrstnega cepiva, vendar so bile prav raziskave na človeških celičnih kulturah tiste, ki so prve pokazale, da je virus otroške paralize mogoče »vzgojiti« tudi na tkivih, ki niso del živčnega sistema.31 K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

7


Žrtev otroške paralize v ZDA leta 1948. Model otroške paralize na opicah je raziskovalce speljal v napačno smer glede mehanizma okužbe in poteka bolezni, zato je bilo veliko zamujenega v boju proti tej bolezni. Podoben primer je razvoj na področju operacij, kjer pacientu zamenjajo zamašeno arterijo z njegovimi lastnimi venami. Raziskave na psih so napačno pokazale, da ven ni možno uporabiti v te namene.32 Tudi pri presaditvi ledvic se je zgodilo podobno; namreč ko so jih vsadili v zdrave pse, so jih njihova telesa hitro zavračala, medtem ko je pri ljudeh do zavrnitve organa prišlo mnogo kasneje po presaditvi.33 Danes vemo, da odpoved ledvic zavira delovanje imunskega sistema, ki poveča odpornost do tujih tkiv. Kljub temu družba še naprej podpira poskuse na živalih, predvsem zato, ker je veliko ljudi prepričanih, da so ti poskusi nujno potrebni pri napredku v medicini.34 Vendar pa se poraja nemalo vprašanj, če so takšni poskusi za razvoj v medicini sploh bili potrebni in koristni.

SODOBNI POSKUSI NA ŽIVALIH A. IZBRANE BOLEZNI 1. Rak/kancerogenost Leta 1971 je Nacionalni program proti raku (National Cancer Act) v ZDA začel »vojno proti raku«, za katerega je mnogo sponzorjev predvidevalo, da bo ozdravljen do leta 1976. Namesto tega se je raziskava, vredna več milijard dolarjev, izkazala za polom. Starosti prilagojena stopnja umrljivosti zaradi vseh oblik raka je desetletja stalno naraščala, vse do začetka devetdesetih let.35,36 Takrat je umrljivost začela padati, v glavnem zaradi zmanjševanja kajenja.37 Da bi spodbudili nadaljnjo pod8

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


poro za raziskavo raka – ta že zdaj samo v ZDA presega dve milijardi dolarjev letno –, so raziskovalci in upravniki zavedli javnost. V ZDA je namreč leta 1987 Urad za vladno odgovornost (U. S. General Accounting Office, GAO) odkril, da je statistika Državnega inštituta proti raku (National Cancer Institute, NCI) napihnila podatek, koliko je bilo napredka na tem področju, zaključujoč, da so bile celo preproste petletne statistike o preživetju pacientov, obolelih za rakom, zmanipulirane.38 NCI je namreč samo petletno preživetje imenoval »zdravilo«, čeprav je pacient po petih letih zaradi raka umrl. Z ignoriranjem dobro poznanih statističnih temeljev je NCI prikazal lažne napredke v terapiji pri določenih vrstah raka.38 John C. Bailar III., epidemiolog in vodja raziskovalnega programa, je leta 1986 takole pokomentiral nespodbudne rezultate programa: »Izgubljamo vojno proti raku. V raziskavi je očitno nujen premik poudarka iz raziskave zdravljenja na raziskavo preventive, če želimo kmalu in sploh doseči napredek v boju proti raku.«39 Ob pregledu umrljivosti zaradi raka več kot desetletje kasneje je Bailar leta 1997 spet poudaril: »Bolj obetavno področje je ravno v preventivi raka.«35

Zakaj napredek v boju proti raku ni bil sorazmeren vloženemu trudu in tudi denarju? En razlog je neupravičena osredotočenost na poskuse na živalih. Bistvene genetske40, molekularne41, imunološke42 in celične43 razlike med ljudmi in živalmi so preprečile, da bi živalski modeli v raziskavi služili kot učinkovito sredstvo za iskanje zdravila proti raku. V raziskavah se najpogosteje uporabljajo miši, čeprav tudi revija te industrije Lab Animal priznava: »Miši so pravzaprav slabi modeli za raziskovanje večine oblik raka pri človeku.«44 Vodilni raziskovalec rakavih obolenj, Robert Weinberg, je komentiral: »Predklinični živalski modeli za raziskavo raka pri človeku so večinoma slabi … Farmacevtske družbe vsako leto zapravijo na stotine milijonov dolarjev za uporabo teh živalskih modelov.«45 Dodajmo še besede Cliftona Leafa, ki je tudi sam premagal raka: »Če bi radi razumeli, kje se je zalomilo v vojni proti raku, je potrebno začeti pri poskusih na miših.«45 K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

9


2. AIDS Živalski modeli kljub njihovi obsežni uporabi od zgodnjih osemdesetih let niso bistveno pripomogli pri raziskavi AIDS-a. Čeprav se miši, zajci in opice, ki so skoteni s hudo kombinirano imunsko pomanjkljivostjo, lahko okužijo z virusom AIDS-a (tj. virusom HIV), nobena od teh vrst ne razvije človeške oblike sindroma AIDS-a.46 Od več kot 150-ih šimpanzov, okuženih z virusom HIV od leta 1984, je le eden domnevno kazal simptome, podobne AIDS-u.47,48 Celo sami raziskovalci na področju AIDS-a priznavajo, da je malo možnosti, da se šimpanzi kot pripadniki ogrožene vrste, ki redko razvijejo AIDS-u podoben sindrom, izkažejo kot uporaben živalski model za razumevanje mehanizma infekcije in načina zdravljenja.49 Ostali virusno povzročeni sindromi imunske pomanjkljivosti pri živalih so bili hvaljeni kot dragoceni modeli AIDS-a, vendar so se od AIDS-a opazno razlikovali v strukturi virusa, bolezenskih simptomih in napredovanju bolezni.50 Michael Wyand, izvajalec poskusov na živalih, je med razpravo o zdravljenju AIDS-a izjavil: »Možna zdravila proti virusu so bila testirana s pomočjo in vitro sistema, in tista s sprejemljivim varnostnim profilom so bila aplicirana direktno v ljudi kljub pomanjkanju podatkov o učinkovitosti teh potencialnih zdravil, dobljenih v kateremkoli in vivo (živalskem) sistemu. Razlogi za to so zapleteni, zagotovo pa vključujejo vztrajanje mnogih, da predvidljiv živalski model za HIV okužbo pri ljudeh v bistvu sploh ne obstaja.«51 Margaret Johnston, raziskovalka na področju AIDS-a, se je s tem strinjala: »Pri živalskih modelih za raziskovanje HIV-a/AIDS-a še ni vzpostavljena jasna povezanost z imuniteto, niti še ni prišlo do doslednih rezultatov v potencialni učinkovitosti različnih pristopov cepljenja.«52 Od prvega kliničnega poskusa cepiv proti HIV-u na ljudeh leta 1987 je ameriški Nacionalni inštitut za alergije in nalezljive bolezni (National Institute of Allergy and Infectious Diseases) do sredine leta 2006 financi10

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


ral več kot 100 kliničnih testov. In vendar je bil vsak izmed več kot 50-ih preventivnih ter več kot 30-ih terapevtskih cepiv, ki so bili sicer uspešni proti HIV-u/AIDS-u pri primatih, neuspešen pri kliničnih poskusih na ljudeh.53 Klinično raziskovanje na ljudeh je izoliralo virus HIV, definiralo naravni potek bolezni ter identificiralo faktorje tveganja.54 In vitro raziskava na celični in tkivni kulturi, v kateri so bile uporabljene človeške bele krvničke, je identificirala tako učinkovitost kot tudi toksičnost zdravil proti AIDS-u, vključujoč AZT,55 3TC56 in proteazne (proteaza = encim, ki pospešuje razkroj beljakovin ipd. snovi, op. p.) zaviralce.57 Ameriška zvezna zakonodaja pa medtem še vedno predpisuje zavajajoče in nezanesljive poskuse toksičnosti na živalih.

3. Psihologija in zloraba zdravil Uporaba živalskih modelov v eksperimentalni psihologiji je bila zaradi invazivnih, tj. bolečih poskusov podvržena precejšnjim kritikam. Deloma zato, ker človeške psihološke težave odražajo družinske, družbene in kulturne dejavnike, ki se jih ne da posnemati v živalskih modelih.58–63 Zaradi tega večina psihologov ne odobrava invazivnih psiholoških poskusov na živalih.64 Poskusi, povezani z maternalno deprivacijo, ki jih je izvajal Harry Harlow v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, so vključevali študije, v katerih so bile novorojene opice ločene od mater ter vzgojene v popolni izolaciji oz. z „nadomestnimi“ materami, narejenimi iz žic in blaga. Harlow je trdil, da sta njihov strah in posledično psihopatologija demonstrirala pomembnost kontakta z materjo. Vendar so bile te ugotovitve znane že iz predhodnih raziskav na ljudeh.65–68 Številne raziskave s področja maternalne deprivacije navkljub konceptualni vprašljivosti še vedno potekajo. Raziskovalci zagovarjajo poK R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

11


membnost teh študij za razvojno psihologijo, psihopatologijo ter za razumevanje imunskega in hormonskega sistema.67–69 Eksperimentalna psihologija se še vedno zanaša na boleča raziskovanja na živalih, kljub temu da klinični psihologi ne uporabljajo literature, ki vsebuje tovrstna raziskovanja. Pregled dveh kliničnih psiholoških revij je odkril, da se samo 33 od 4.425 citatov (0,75 %) nanaša na raziskave na živalih.70 Živalski modeli za raziskovanje odvisnosti, npr. od alkohola in od ostalih drog, prav tako ne odražajo družbenih, dednih in duševnih dejavnikov. Farmakolog Vincent Dole je te ugotovitve potrdil: »Približno 60 let ponujanja alkohola živalim ni doprineslo dovolj k bistvenemu razumevanju vzrokov tega samouničujočega obnašanja, niti ne ponuja prepričljive analogije patološkega pitja alkohola.«71

4. Genetske bolezni Znanstveniki so locirali genetske okvare mnogih dednih bolezni, vključujoč cistično fibrozo in dedni rak dojke. Za modeliranje teh bolezni pri živalih raziskovalci pogosto uporabljajo živali – v glavnem miši – s spontanimi ali laboratorijsko induciranimi genetskimi okvarami. Ker pa genetske bolezni odražajo interakcije med okvarjenim genom in ostalimi geni ter okoljem, so bili skoraj vsi modeli pri reproduciranju bistvenih značilnosti analognih človeških bolezni neuspešni.72 Npr. pri transgenih miših, ki nosijo isti okvarjen gen kot ljudje s cistično fibrozo, se ne pokažejo zamašena trebušna slinavka ali različne okužbe pljuč, ki mučijo ljudi s to boleznijo,72 saj imajo miši in ljudje različne presnovne poti.73 12

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


B. TOKSIKOLOŠKI TESTI Številni standardni toksikološki testi na živalih so bili močno skritizirani s strani kliničnih zdravnikov in toksikologov. Test letalne (smrtne) doze 50 (LD50), ki določa skupno količino droge, kemične substance ali gospodinjskega izdelka, in je potrebna za usmrtitev 50 % živali v skupini, na kateri se izvajajo poskusi, zahteva 60–100 živali (običajno podgane in miši), ki prenašajo ogromno trpljenja. Zaradi težav z ekstrapolacijo rezultatov na ljudi je test precej nezanesljiv.74 Poleg tega imajo spremenljivke, kot so starost, spol, teža in sev živali, znaten vpliv na rezultate. Laboratoriji pogosto dobijo popolnoma različne podatke z enakimi substancami.75,76 Potrjeni so bili in vitro testi za zanesljivo zamenjavo LD50 testa,76-78 ki je bil leta 2002 izbrisan iz smernic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (Organisation for Economic Cooperation and Development, OECD).79 Draizov test draženja oči, med katerim se zajcem brez anestezije v oči nanašajo dražilne snovi, ni prinesel rezultatov, ki bi bili zanesljivi pri oceni toksičnosti za človeka.80 Strukturi zajčje roženice in veke ter tudi sposobnost solzenja se razlikujejo od struktur očesa in solzenja pri ljudeh. Ob primerjavi podatkov pri zajcih in ljudeh o trajanju vnetja očesa po izpostavljenosti 14-im gospodinjskim izdelkom je bil faktor razlikovanja od 18 do 250.81 Kombinacija in vitro testov bi bila cenejša in veliko bolj točna od Draizovega testa.75,82

Poskusi na živalih za raziskovanje snovi, ki povzročajo raka, običajno vključujejo glodavce; ti poskusi so v splošnem prav tako nezanesljivi. Ko je Lester Lave uporabil tovrstne poskuse za raziskovanje vzrokov raka pri ljudeh, je s sodelavci odkril, da stopnja lažno pozitivnih rezultatov pri glodavcih znaša do 95 %.83 Znanstveniki, ki so raziskovali vzroke rakavih obolenj, so izjavili: »Testi za raziskovanje karcinogenov pri ljudeh, kjer se uporabljajo biotesti za glodavce, so dragi, dolgotrajni ter dajejo nezanesljive rezultate.« Ogromni ekoK R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

13


nomični stroški takih raziskav so bili nedavno objavljeni v študiji, kjer je bilo pregledanih več kot 500 raziskav o karcinogenosti pri glodavcih in tako je bilo zaključeno, da so testi raka pri glodavcih znanstveno neutemeljeni ter fiskalno neopravičljivi. 84

Kombinacija in vitro testov zagotavlja podatke, ki se lahko dobro primerjajo z obstoječo bazo podatkov karcinogenosti in so veliko cenejši od poskusov na živalih.85 Konec 80-ih let prejšnjega stoletja je NCI (Državni inštitut proti raku v ZDA) zaradi »nezadovoljstva z rezultati prejšnjega in vivo iskanja učinkovin (raziskovanje raka na živalih) razvil 59 linij človeških rakavih celic za iskanje spojin, ki delujejo proti raku.«86 Te linije so zamenjale poskuse na živalih na NCI-ju leta 1990, takrat je agencija začela uporabljati približno 100 človeških celičnih linij za iskanje karcinogenih snovi.87 Poskusi na živalih z namenom raziskovanja teratogenov (tj. zdravil in kemikalij, ki povzročajo poškodbe ploda) so enako zavajajoči in nezanesljivi. Jarrod Bailey je s sodelavci izvedel obširen pregled poskusov na živalih s 1.396-imi različnimi substancami in odkril, da se je skoraj polovica substanc, ki so znani povzročitelji okvar plodov pri ljudeh, pri poskusih na živalih izkazala za neškodljive. Ravno nasprotno pa je bilo s tistimi substancami, ki so bile za ljudi varne, saj so testi na živalih pokazali, da je skoraj polovica substanc nevarnih. Skoraj tretjina vseh testiranih substanc je prinesla različne rezultate, ki so bili odvisni od uporabljene živalske vrste.88 Pri brejih živalih razlike v fiziološki strukturi, funkciji in biokemiji placente še povečajo običajne razlike v absorpciji, distribuciji, metabolizmu in izločanju zdravil ter kemikalij, ki obstajajo med vrstami, zato so zanesljive napovedi za noseče ženske praktično nemogoče.88 In vitro testi, kot so testi z embrionalnimi matičnimi celicami, testi z embrionalno kulturo in test mikromase, dajejo rezultate, ki so bolj zanesljivi in predvidljivi ter veliko cenejši od testov teratogenosti na živalih. Medtem ko se pri takih in vitro 14

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


testih trenutno uporabljajo celice in embriji, ki izvirajo iz živali (in zato prihaja do težav pri ekstrapolaciji rezultatov na ljudi), bi morali v prihodnosti več pozornosti posvetiti razvoju človeških celičnih kultur, saj bi tako omogočili veliko boljše ocene teratogenosti pri ljudeh.88

C. MEDICINSKO IZOBRAŽEVANJE Laboratoriji z živalmi niso nujni za učenje bioloških in medicinskih načel ter veščin študentov medicine; 85 % ameriških in kanadskih medicinskih šol je laboratorije z živalmi preprosto izključilo iz svojih izobraževalnih programov.89 Učinkovite alternativne metode učenja vključujejo predavanja in pisna izobraževalna gradiva, videe in interaktivne programe virtualne resničnosti, srečanja s pacienti in prisostvovanje pri operacijah pod nadzorom mentorja ter interaktivne simulatorje pacientov. Primerjalne študije simulacijskih tehnologij za številna podpodročja medicinskega izobraževanja (npr. anatomije, fiziologije, farmakologije, kirurških veščin, sanacij poškodb in invazivnih postopkov) so večkrat demonstrirale boljše rezultate usposabljanja, manj komplikacij pri pacientih, boljše sprejemanje s strani stažistov in učinkovitejšo uporabo izobraževalnega časa ter virov.90–99 Nadaljnji dokaz superiornosti bodočega medicinskega izobraževanja, ki temelji na simulacijah, je sprejem in uporaba simulatorja TraumaMan® na Ameriškem kolidžu za kirurge (ang. kratica ACS), ki bo zamenjal izkoriščanje živalskih in človeških trupel za potrebe programa Napredna travmatološka življenjska podpora (Advanced Trauma Life Support program, ATLS). Poleg tega je leta 2006 ACS izvedel temeljito reformo izobraževanja, ki je vključevala široko izbiro simulatorjev za izločitev izkoriščanja živali na njihovih lastnih konferencah in izobraževalnih programih kot dodatek za ustanovitev programa Pooblaščeni izobraževalni inštitut (Accredited Education Institutes), da bi dosegli enak cilj v programih kirurškega usposabljanja.100 K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

15


ZNANSTVENE OMEJITVE ŽIVALSKIH MODELOV Poskusi na živalih ne morejo niti potrditi niti ovreči hipotez o človeški fiziologiji ali patologiji; takšne hipoteze lahko preizkusimo samo s kliničnimi raziskavami na ljudeh. V najboljšem primeru lahko testi na živalih napovedo novo hipotezo, ki bo morda držala za ljudi.101,102 Vendar pa obstaja mnogo drugih, boljših načinov za razvoj novih hipotez.2,101 Kako koristni so poskusi na živalih? Pregled desetih naključno izbranih živalskih modelov za človeške bolezni, ki ga je izvedel MRMC, ni pokazal nobenega pomembnega prispevka poskusov na živalih k človeškemu zdravju.103 Čeprav so umetno ustvarjene bolezni pri živalih poimenovane podobno, kot posnemane človeške bolezni, se v resnici znatno razlikujejo od človeških »različic« bolezni tako po vzrokih kot tudi po kliničnem poteku. Poleg tega so s študijo ugotovili, da je zdravljenje, ki je učinkovito pri živalih, slabo učinkovito pri ljudeh ali pa povzroča hude stranske učinke.103 Ko so zdravniki iz MRMC-ja ocenjevali posamezne projekte raziskav na živalih, so praviloma ugotavljali, da so (od) igrali majhno ali nobene vloge pri razumevanju ali zdravljenju človeških bolezni.104–110 MRMC-jevi pregledi študij so razkrili sledeče: ker se živalski modeli razlikujejo od človeških bolezni, raziskovalci običajno preiskujejo tiste vidike živalske bolezni, ki so podobni lastnostim človeške bolezni in na splošno ignorirajo ali podcenjujejo osnovne anatomske, fiziološke in patološke razlike. Bolezenski procesi imajo običajno sistemske učinke in vključujejo mnogo medsebojno povezanih dejavnikov, zato osredotočanje na samo en vidik bolezni izpodbija dejansko kompleksnost bioloških organizmov. V nasprotju s kliničnimi študijami na ljudeh testi na živalih vključujejo manipulacije z umetno ustvarjenimi boleznimi. Skrajno nenaravno laboratorijsko okolje pri živalih povzroča stalen stres, ki vpliva na celoten organizem živali, saj spremeni 16

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


njihov pulz, krvni pritisk, nivoje hormonov, imunološko aktivnost in mnogo drugih funkcij.111,112 Zaradi tega številna laboratorijska »odkritja« odsevajo zgolj laboratorijske pogoje.10,113–119 Npr. laboratorijski pogoji nenaravno sproženih kapi pri živalih so raziskovalce večkrat zavedli.117,120 Macleod in njegovi kolegi so poročali o več kot 4.000-ih študijah, ki so ugotavljale učinkovitost več kot 700 zdravil pri živalskih modelih kapi.121 Približno 150 zdravil, ki so jih zatem preskusili v kliničnih študijah na ljudeh, ni imelo nobenega učinka.122 Pri zmanjševanju simptomov je bil učinkovit le rekombinantni človeški tkivni plazminogen aktivator (rt-PA), apliciran v treh urah po kapi, vendar je povzročil desetkrat več možganskih krvavitev ter ni povečal stopnje preživetja.123 David Wiebers je s kolegi razpravo o kapi zaključil z besedami: »Zaključujemo, da odgovorov na mnoga naša vprašanja o osnovni patofiziologiji in zdravljenju kapi ne bomo našli z nadaljnjimi poskusi izpopolnjevanja posnemanja človeške bolezni pri živalih, ampak le z razvojem tehnik, ki nam bodo omogočile boljše preučevanje osnovnega metabolizma, patofiziologije in anatomije pri živih ljudeh.«117 Od leta 1990 so na tisočih bolnikih po svetu testirali stotine genskih terapij, ki so se izkazale učinkovite v testih na živalih. Od teh je bila uspešna samo ena genska terapija, in sicer za zdravljenje otrok s hudo imunsko boleznijo X-SCID. Vendar so od desetih otrok z uspešnim zdravljenjem trije razvili levkemijo, eden izmed njih pa je zaradi levkemije celo umrl. To je bil stranski učinek, ki ga testi na živalih niso napovedali. Posledično je leta 2005 Ameriška agencija za hrano in zdravila (U. S. Food and Drug Administration, FDA) ustavila več študij genske terapije.124,125 Podobno so leta 2004 – seveda zaradi »težav z varnostjo« v študijah na ljudeh, ki jih testi na živalih niso napovedali, vključno s poškodbo jeter – prenehali s preizkušanjem zelo odmevne genske terapije za zdravljenje hemofilije, ki je bila učinkovita pri psih. 126,127 Testi na živalih so pogosto zavajajoči.128 Zdravilo Milrinon je pri podganah z umetno sproženo srčno kapjo povečalo stopnjo preživetja, pri K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

17


ljudeh pa se je smrtnost povečala za 30 %.129 Čeprav se je zdravilo Fialuridin v testih na živalih izkazalo kot varno, je povzročil jetrno odpoved pri sedmih od petnajstih ljudi, ki so ga prejemali; pet od njih je umrlo, pri dveh je bila potrebna presaditev jeter.130 Testi na živalih niso napovedali nevarnih bolezenskih sprememb na srčnih zaklopkah, ki so se pojavile pri ljudeh po jemanju zdravil za hujšanje Fenfluramina in Deksfenfluramina.131 Hormonska nadomestna terapija pri ženskah poveča tveganje za bolezni srca, raka na dojki in kap, medtem ko so testi na miših, zajcih, prašičih in opicah napovedali nasproten učinek.132 Široko predpisano zdravilo za blaženje bolečin pri artritisu Vioxx se je v testih na živalih izkazalo kot varno in celo koristno za zdravje srca, vendar so ga leta 2004 umaknili iz trga po vsem svetu, ker je povzročil okoli 320.000 srčnih infarktov, kapi in odpovedi srca pri ljudeh po vsem svetu, od tega 140.000 primerov s smrtnim izidom.133 David Graham, predstavnik FDA-ja, je Vioxx opisal kot »največjo katastrofo med zdravili na področju varnosti v zgodovini te države ali zgodovini sveta.«134 Testi na živalih prav tako niso uspeli napovedati primerov delne in popolne slepote pri moških, ki so jemali priljubljeno zdravilo za zdravljenje impotence – Viagro.135,136 Navkljub obveznim in obširnim študijam poskusov na živalih stranski učinki zdravil ostajajo peti najpogostejši vzrok za smrt v ZDA, kar znaša več kot 100.000 smrtnih primerov na leto.137 Marca 2006 je v Londonu novo protivnetno zdravilo, imenovano TGN1412, pri vseh šestih prostovoljcih v fazi 1 kliničnih študij povzročilo pogubne reakcije, vključno z odpovedjo več organov; in to kljub »dokazom o varnosti«, pridobljenimi s testi na opicah, ki so prejemale 500-krat večji odmerek od odmerka pri človeku. Mnogi poročevalci so ugotavljali, da so študije na živalih dale lažen vtis varnosti. Incident je sprožil pobude za ponovno ocenjevanje zahtev za testiranje varnosti zdravil in načrta kliničnih študij.138

18

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


V testih na živalih, v katerih so ocenjevali kancerogenost umetnega sladila saharina, so podgane prejele dnevni odmerek, ki pri človeku ustreza zaužitju 1.100 pločevink gazirane pijače s saharinom. Že en sam tako visok odmerek lahko povzroči raka, ne glede na to, ali je snov dejansko kancerogena pri običajni izpostavljenosti človeka.116 Ekstrapolacija dobljenih podatkov na ljudi je bila še težja zaradi opažanja, da se je rak na mehurju pojavljal samo pri podganah moškega spola, ki so prejemali saharin. Kasneje so ugotovili, da imajo samci v primerjavi s samicami večjo količino določene beljakovine (ljudje pa je sploh nimajo), ki s saharinom tvori dražeče kristale v mehurju samcev ter tako povzroča raka. Dejstvo, da se je pri nekaterih podganah razvil rak, ne more dati odgovora, ali saharin povzroča raka tudi pri ljudeh.139 Podobno je tudi z umetnim sladilom aspartamom, ki ga še vedno preizkušajo na živalih; regulatorne oblasti pa še naprej vrednotijo rezultate teh študij, čeprav ga ljudje uživamo že skoraj 40 let in se dodaja več kot 9.000-im prehranskim izdelkom in pijačam po vsem svetu – in to navkljub nepomembnosti izsledkov testov na živalih za ljudi. Italijanska študija, ki so jo izvedli leta 2005 na 1.800-ih podganah, je pokazala povečano tveganje za limfome in levkemijo pri podganah, ki so jim dajali aspartam, vendar le pri samicah.140 NCI je leta 2006 predstavil rezultate epidemiološke študije, ki je zajela 340.045 moških in 226.945 žensk in na osnovi katere so omenjena opažanja pri ljudeh ovrgli.141 Kljub podganam moškega spola z rakom na mehurju zaradi saharina in podganam ženskega spola z limfomom in levkemijo zaradi aspartama niso ugotovili nobenega tveganja za razvoj raka kot posledico omenjenih sladil pri ljudeh obeh spolov. Znanstveniki ugotavljajo, da lahko tudi pri ljudeh na učinkovitost zdravil bistveno vplivajo spol, narodnost, starost in zdravje.142,143 Verjetno najbolj udaren primer specifičnosti učinkov K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

19


zdravil je različen odziv na zdravila pri monozigotnih dvojčkih, pri katerih se razlika v učinku s starostjo dvojčkov še povečuje.144 Jasno je, da je ekstrapolacija rezultatov med vrstami (živalskimi in človeško) še veliko bolj tvegana kot znotraj posamezne vrste. To dokazuje izračun FDA, da presunljivih 92 % vseh zdravil, ki so se v študijah na živalih izkazala kot varna in učinkovita, pade v kliničnih študijah na ljudeh zaradi toksičnosti in/ali neučinkovitosti ter jih zaradi tega ne odobrijo.145–147 Nadalje, več kot polovico od pičlih 8 % zdravil, odobrenih s strani FDA, kasneje umaknejo iz trga ali spremenijo njihove označbe zaradi resnih, nepričakovanih stranskih učinkov.148

TVEGANJA, POVEZANA S POSKUSI NA ŽIVALIH Poleg tega, da tratijo dragocena sredstva in dajejo zavajajoče rezultate, poskusi na živalih predstavljajo tudi resno tveganje za ljudi. Miselnost, da znanstveno znanje opravičuje in dovoljuje škodovanje nedolžnim bitjem, ogroža vse, ki so ranljivi. Celo po tem, ko so nacistični in japonski eksperimenti na zapornikih pretresli svet, so ameriški raziskovalci preprečili zdravljenje sifilisa pri Afroameričanih, da bi lahko opazovali naraven razvoj bolezni;149 namerno izpostavili študente in manjšine toksičnim kemikalijam, da bi določili varne odmerke izpostavljenosti pesticidom;150 namerno izpostavili tisoče nič hudega slutečih prebivalcev smrtonosni bakteriji, da bi preizkusili biološko orožje;151 injicirali rakaste celice v bolnike v domači oskrbi;149 nezavestne bolnike vključili v nevarne poskuse s sevanjem;152 in, kljub nični možnosti za uspeh, presadili nečloveške organe primatov in prašičev v otroke, kronične bolnike in siromašne ljudi.153 Psihiater Robert Jay Lif20

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


ton trdi, da bi lahko miselnost »znanost za vsako ceno« medicinsko upravičila celo holokavst.154 Zaradi testov na živalih so bili ljudje v preteklosti izpostavljeni množici smrtonosnih opičjih virusov. Virus Marburg in drugi opičji virusi so ubili 16 laboratorijskih delavcev, v ameriških opičjih kolonijah pa so bili priča dvema izbruhoma virusa ebole.155–157 Milijoni Američanov so se okužili z virusom simian 40 iz polio cepiv, pridobljenih s pomočjo opičjih ledvičnih celic. Ta virus povzroča in vitro maligno transformacijo človeških celic, našli pa so ga pri številnih vrstah raka pri ljudeh.158 Kljub očitnemu tveganju za javno zdravje so raziskovalci presadili celice kostnega mozga pavijana v bolnika z AIDS-om. Test je bil neuspešen;159 poleg tega pa bi se lahko množica virusov iz pavijana razširila med druge ljudi in se naselila v kostnem mozgu. V tem primeru bi lahko test na živalih povzročil epidemijo AIDS-a. HIV-1, poglavitni virus pri AIDS-u, se izrazito razlikuje od ostalih naravnih virusov, saj obstajajo dokazi, da je nastal pri pridobivanju polio cepiv iz opičjih tkiv160,161 ali pa v ameriških laboratorijih, kjer so raziskovalci rakavih obolenj in razvijalci biološkega orožja v zgodnjih 70-ih letih proizvajali viruse, podobne HIV-1.162 Izpostavljenost ljudi živalskim tkivom iz ksenotransplantatov bi lahko povzročila epidemijo smrtonosnih virusov, kot je npr. virus ‚ebola‘. Namesto, da bi jih epidemija AIDS-a izučila, mnogi politiki in pripadniki industrije še vedno podpirajo ksenotransplantacije, tj. presajanje organov živali (prašičev in primatov) v ljudi. Zaradi številnih zavrnitev tkiv, nezmožnosti testiranja živalskih tkiv na neznane patogene in previsokih stroškov so bile ksenotransplantacije v preteklosti neuspešne in nekaj podobnega pričakujemo tudi v prihodnosti.163–165 Hitro rastoče področje genetskega inženiringa razvija metode, s katerimi dodajajo genetski material v živalske celice, tako da se spremenijo njihovi K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

21


rastni procesi ali da začnejo proizvajati človeške beljakovine v mleku, mesu ali urinu. Izolacija takšnih beljakovin predstavlja resno tveganje za človeško zdravje, kot so izpostavljenost patogenom (virusom, prionom in drugim mikroorganizmom)166,167 in razvoj malignih tvorb,168,169 alergičnih reakcij170 in razvoj odpornosti na antibotike.171 Zaradi teh nevarnosti je Evropska unija prepovedala uporabo rBGH, genetsko spremenjenega govejega rastnega hormona, ki povečuje proizvodnjo mleka pri kravah.172

POMEMBNOST KLINIČNIH ŠTUDIJ Razvoj zdravila se običajno začne s kliničnim opazovanjem,9,10 ki ga nato izvajalci testov na živalih poskušajo posnemati z umetno ustvarjenimi pogoji v laboratorijskih živalih.7 Raziskovalci običajno poudarjajo izsledke na živalih, ki se ujemajo s predhodnimi kliničnimi ugotovitvami, medtem ko nasprotujoče izsledke (ki jih je običajno zelo veliko) podcenjujejo ali popolnoma prezrejo. Čeprav si zagovorniki teh poskusov pogosto lastijo zasluge za odkritja, do katerih je dejansko prišlo v kliničnem delu raziskave7, pa mnogi klinični zdravniki priznavajo poglavitno vlogo kliničnih raziskav, v katerih sodelujejo ljudje. Po pregledu zgodovine hepatitisa je zdravnik Paul Beeson zaključil: »Napredek pri razumevanju in zdravljenju te bolezni pri človeku se mora začeti in končati s študijami na človeku … Hepatitis, ki je skoraj ‚čisti‘ primer takšnega napredka s študijami na človeku, nikakor ni izjema, temveč nekakšno pravilo. Ostali podobni primeri so še: vnetje slepiča, sklepni revmatizem, trebušni tifus, ulcerozni kolitis in hiperparatiroidizem.«11

22

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


Podobno so tudi ključna odkritja v imunologiji,12 anesteziologiji,13 prvi pomoči,173 alkoholizmu71,174 in psihofarmakologiji175,176 primarno temeljila na kliničnih študijah in preiskavah na ljudeh. Klinične študije so tudi edini način, s pomočjo katerih lahko razvijemo in ovrednotimo učinkovite javne zdravstveno-izobraževalne in preventivne programe.

METODE BREZ UPORABE ŽIVALI V znanosti vedno obstaja več načinov za reševanje posameznega vprašanja. Poskusi na živalih so na splošno manj učinkoviti in manj zanesljivi od mnogih metod brez uporabe živali. Med slednje spadajo:

1. Epidemiologija (človeške populacijske študije) Zdravstvene raziskave vedno poskušajo najti osnovne vzroke za človeške bolezni, da bi lahko razvili učinkovite preventivne in terapevtske ukrepe. Medtem ko se bolezni, povzročene pri živalskih modelih, na splošno razlikujejo od človeških v vzrokih in mehanizmih, pa so študije na človeški populaciji zelo uspešne. Z epidemiološkimi študijami so npr. določili glavne faktorje tveganja za koronarno srčno bolezen, kot so kajenje, povišan holesterol in povišan krvni pritisk, katerih poznavanje je zelo pomembno za razvoj preventivnih ukrepov.177 Podobno so populacijske študije pokazale, da daljše kajenje, ki se začne v zgodnji odraslosti, potroji stopnjo smrtnosti v obdobju starosti, prenehanje kajenja pri 50. letih stopnjo smrtnosti razpolovi, prenehanje pri 30. letih pa jo skorajda popolnoma izniči.178 Velik potencial epidemiologije se odraža tudi v razvoju področja molekularne epidemiologije. Raziskovalci lahko analizirajo celične in molekularne značilnosti ljudi z rakom ali prirojenimi napakami ter na ta način določijo mehanizme in vzroke za poškodbe DNK, ter razvijejo tudi učinkovite pristope preprečevanja in zdravljenja bolezni.179 K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

23


2. Študije na bolnikih Glavni vir medicinskega znanja so bile vedno direktne študije človeških bolezni na bolnikih. Npr. kardiolog Dean Ornish je pokazal, da lahko vegetarijanska prehrana z nizko vsebnostjo maščob, redna telesna vadba, prenehanje kajenja in nadzorovanje stresa pozdravijo bolezni srca.180 Podobno je tudi Caldwell Esselstyn pokazal, da zmanjšanje količine zaužitega holesterola, z rastlinsko prehrano in predpisana zdravila prav tako ustavijo napredovanje in pogosto celo ustavijo bolezni srca.181 Izključno na klinične preiskave ljudi se je opiral tudi Henry Heimlich, ki je razvil tehnike in operacije, ki so rešile tisoče življenj, vključno Heimlichov prijem za dušeče in utapljajoče ljudi, Heimlichovo operacijo za nadomestitev požiralnika in Heimlichov ventil za prsno drenažo.173,182 Moderne neinvazivne metode slikanja, kot so preiskave CAT, MRI, PET in SPECT, so povzročile revolucijo v kliničnih raziskavah .183–186 Te naprave omogočajo neprekinjeno spremljanje človeških bolezni pri živih bolnikih in so mnogo prispevale k znanju na področju medicine. Na slikah pozitronske emisijske tomografije (PET) lahko določimo področja v možganih, ki delujejo drugače zaradi posebnih pogojev.

3. Obdukcije in biopsije Število obdukcij v ZDA in Evropi naglo pada, kar povzroča zgražanje med kliničnimi raziskovalci, ki poznajo vrednost tega tradicionalnega raziskovalnega pristopa.187,188 Obdukcije so imele ključno vlogo pri razumevanju mnogih bolezni, npr. pri boleznih srca187, vnetju slepiča187, sladkorni bolezni189,190 in Alzheimerjevi bolezni.104 Medtem ko je uporabnost 24

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


obdukcij v glavnem omejena na zadnji, smrtni stadij bolezni, pa lahko z biopsijami dobimo informacije tudi o ostalih stadijih. Diagnostične igle in endoskopske biopsije pogosto omogočajo varen odvzem človeških tkiv pri živih bolnikih. Tako so npr. z endoskopskimi biopsijami ugotovili, da se rak na črevesju razvije iz benignih tumorjev, imenovanih adenomi. Nasprotno pa se pri osnovnem živalskem modelu zaporedje adenom–karcinom pri raku na črevesju ne pojavlja.191,192 Majhne biopsije kože (vključno z nepoškodovanimi kapilarami) se lahko uporabijo kot pripomoček pred in med kliničnimi preizkušanji novih zdravil in bi lahko pokazale kardiovaskularno tveganje zdravila Vioxx, preden se je le-to začelo tržiti193.

4. Postmarketinške aktivnosti Zahvaljujoč napredku računalniških tehnik je dandanes možno shranjevati natančne in obsežne podatke o stranskih učinkih zdravil.194 Skupek takšnih informacij, dobljenih s postmarketinškimi aktivnostmi, omogoča hitro identifikacijo nevarnih zdravil.195 Takšen podatkovni sistem poveča tudi verjetnost za prepoznavanje nepričakovanih koristnih stranskih učinkov zdravil. S kliničnim opazovanjem stranskih učinkov so odkrili protitumorno aktivnost zdravil, kot so Prednizon196, dušikov iperit197 in Aktinomicin D;198 pomirjujoči učinek Klorpromazina199 ter pozitiven vpliv MAO zaviralcev (inhibitorjev)200 in tricikličnih antidepresivov201.

5. Ostale metode brez uporabe živali Od sredine 50-ih do sredine 80-ih let minulega stoletja je NCI testiral 400.000 kemikalij – kot možne protitumorne učinkovine –, v glavnem na miših, ki so jih predhodno okužili z mišjo levkemijo.202 Proti mišji levkemiji je bilo učinkovitih le malo spojin in tudi te so bile slabo K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

25


učinkovite pri zdravljenju najbolj smrtonosnih vrst raka pri ljudeh.203 Nedavno so raziskovalci izvedli presaditve človeških tumorjev v telesa živali z oslabljenim imunskim sistemom, ki tako niso zavrnile transplantacij. Vendar pa so bila zdravila, ki so bila obetajoča v teh modelih, klinično neučinkovita pri ljudeh; prav tako pa so zdravila, ki so potrjeno učinkovita pri slednjih, pogosto neučinkovita v živalskih modelih.204 Nasprotno so in vitro celične in tkivne kulture dokazano učinkovita raziskovalna orodja. NCI je sedaj pri svojih raziskavah začel uporabljati 60 in vitro človeških rakavih celičnih linij, kar je zanesljivejša in veliko cenejša metoda.205 Tudi in vitro testi z uporabo celic s človeškim DNK veliko hitreje zaznajo poškodbe DNK kot testi na živalih.206 Nova zdravila se lahko preizkušajo na človeških tkivih. Z njimi bi lahko napovedali katastrofalno reakcijo na zdravilo TGN1412 v klinični študiji v Londonu leta 2006.138 Nekatera podjetja, npr. Biopta in Asterand, uporabljajo izključno človeška tkiva, ker lahko za razliko od živalskih tkiv rezultate študij na človeških tkivih direktno ekstrapolirajo na ljudi.207 Kar se tiče cepiv, pa so raziskovalci že leta 1949 ugotovili, da cepiva iz kultur s človeškimi tkivi niso samo učinkovitejša, varnejša in cenejša od cepiv, proizvedenih iz opičjih tkiv208,209, ampak tudi popolnoma brez nevarnosti kontaminacije z živalskimi virusi.210 Prav tako so tudi mnoge teste na živalih za preskušanje varnosti virusnih cepiv nadomestili z veliko bolj občutljivimi in zanesljivimi tehnikami s celičnimi kulturami.211,212 Mikrofluidna vezja na čipu so najboljši približek človeškemu telesu. Sestavljena so iz drobnih kanalov s celicami iz različnih človeških organov, ki so povezani s krožečim nadomestkom krvi. Takšna vezja omogočajo preizkušanje novih zdravil v »celem sistemu«, saj pridejo v stik s človeškimi celicami v enakem zaporedju kot v človeškem telesu. Senzorji v čipu nato pošiljajo informacije za računalniško analizo. Mikrofluidna vezja v zgodnji predklinični fazi zagotavljajo podatke z veliko boljšo napovedno vrednostjo za človeški organizem.213 26

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


Računalniško modeliranje je že tako prefinjeno, da lahko znanstveniki v nekaj minutah ali urah simulirajo teste, ki bi jih sicer na živalih izvajali več mesecev ali let. Zdravila lahko razvijamo na računalnikih in nato preskušamo na virtualnih organih ali v virtualnih kliničnih študijah. Skupine raziskovalcev po svetu razvijajo »virtualnega človeka«, ki bo človeške odzive napovedal veliko bolj točno, kot če bi to počeli s katerimkoli živalskim modelom.214 Mikrodoziranje je izjemno razburljiv preboj v razvoju zdravil, ki temelji na načelu, da je najboljši model za človeka – ravno človek. Človeško mikrodoziranje uporablja zelo občutljive analizne tehnike in uporablja aplikacijo zelo nizkih odmerkov (le do 1 % normalnega odmerka) novega zdravila osebam, da bi ocenili aktivnost zdravila v človeškem telesu. Tehnika se je izkazala kot precej točna, saj se rezultati študij z mikrodoziranjem v 70 % ujemajo z rezultati študij z uporabo normalnih odmerkov.215 Mikrodoziranje bi moralo nadomestiti zavajajoče, nezanesljive teste na živalih in postati del faze 0 predkliničnih študij za vsa zdravila. Tako FDA kot tudi Evropska agencija za zdravila sta odobrili uporabo mikrodoziranja za pospešitev in izboljšanje varnosti razvoja zdravil.216

ZAKAJ SE POSKUSI NA ŽIVALIH ŠE VEDNO IZVAJAJO? Če so poskusi na živalih tako pomanjkljivi, zakaj se še vedno izvajajo? Obstaja več možnih razlag: 1. Poskusi na živalih predstavljajo pomembno zakonsko zaščito za kemično in farmacevtsko industrijo. V primerih smrti ali invalidnosti zaradi kemičnih izdelkov oz. neželenih učinkov zdravil se odgovorna podjetja sklicujejo na to, da so izvedla zakonsko določene »teste varnosti« na živalih, zato ne odgovarjajo za nastale posledice. Oškodovanci in/ali njihove družine na sojenjih zaradi povzročene škode tako pogosto ostanejo praznih rok.14

K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

27


2. Poskuse na živalih je enostavno objaviti. V svetu akademske znanosti s principom »objavi ali pozabi« je potrebno le malo izvirnosti ali vpogleda, da v dobro definiranem živalskem modelu spremenimo spremenljivko ali uporabimo drugo vrsto živali in v kratkem času pridemo do »novih« in »zanimivih« ugotovitev. Nasprotno pa je izvajanje kliničnih študij na ljudeh težje, dražje in časovno zamudnejše. Poleg tega množica razpoložljivih vrst živali in skoraj neskončno število možnih manipulacij raziskovalcem dajejo možnost, da »dokažejo« skoraj vsako predpostavko, ki bo služila njihovim ekonomičnim, poklicnim ali političnim interesom. Tako so npr. raziskovalci na živalih »dokazali«, da cigarete enkrat povzročajo, drugič spet ne povzročajo (pljučnega) raka, odvisno od vira financiranja.217,218 3. Poskusi na živalih so slepa ulica. Plače in profesionalni status znanstvenikov so pogosto odvisni od finančne podpore. Kritični element uspešnosti vlog za dodelitev finančnih podpor so dokazila o njihovih predhodnih izkušnjah in strokovnem znanju. Raziskovalci, ki so usposobljeni v tehnikah izvajanja testov na živalih, se težko naučijo novih metod, npr. dela s tkivnimi kulturami. 4. Poskusi na živalih so dobičkonosni. Zaradi tradicionalne vrednosti poskusov na živalih v moderni medicini so le-ti deležni stabilne finančne podpore, ki je pogosto sestavni del univerzitetnih proračunov. Mnogi medicinski centri prejemajo več sto milijonov dolarjev na leto v obliki neposredne podpore poskusov na živalih in še povprečno 40 % te vrednosti za stroške, povezane z njimi. Ker se mnogi medicinski centri soočajo z upadanjem prejemkov za klinične študije, s finančno podporo za teste na živalih krijejo svoje administrativne, gradbene in vzdrževalne stroške, obenem pa zaradi tega v medijih in pristojnim organom hvalijo izvajanje testov na živalih, tako da pristojni podaljšujejo njihovo izvajanje. 5. Poskusi na živalih se zdijo bolj »znanstveni« kot klinične študije. Raziskovalci pogosto trdijo, da so testi na živalih »kontrolirani«, saj lahko en dejavnik spremenijo naenkrat. Vendar je takšna kontrola le navidezna. Vsak živalski model se od človeške fiziologije in patologije razlikuje na nešteto načinov. Poleg tega že sami laboratorijski pogoji ustvarjajo zavajajoče dejavnike, npr. stres ter neželeno in neprepozna28

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


no patologijo pri živalih. Takšni dejavniki lahko povzročijo sistemske učinke, popačijo rezultate testa in izkrivijo ekstrapolacijo rezultatov na človeka. 6. Raziskovalci redko dvomijo o moralnosti testov na živalih in jih dogmatično zagovarjajo, namesto da bi se soočili z očitnimi moralnimi vprašanji, ki jih s svojim početjem sprožajo.219–222 Terminologija na področju poskusov na živalih pripomore k izključevanju moralnosti. Npr. pri tovrstnih testih živali »žrtvujejo«, ne pa ubijejo, in opazujejo njen »stres«, le redko pa priznajo bolečino ali drugo trpljenje, ki ju doživlja »poskusna« žival.223 Mladi znanstveniki hitro privzamejo takšno miselnost od svojih starejših kolegov. Sociolog Arnold Arluke razlaga: »Novinci dobijo sporočilo, skoraj svarilo, da je polemično ali tvegano priznati, da imajo etične pomisleke, kajti s tem bi priznali, da so testi na živalih res moralno sporni, hkrati s tem pa bi ‚nasprotniku predali strelivo‘.«223 Tudi zdravnik E. J. Moore opaža slednje: »Žalostno je, da mladi zdravniki ne smejo govoriti o zlorabi laboratorijskih živali, vsaj javno ne, ker bi s tem ogrozili svojo poklicno kariero.«224 Dokazano je, da mnogi izvajalci testov na živalih ne priznajo ali celo ne zaznajo bolečine in trpljenja živali. Sociologinja Mary Phillips je npr. ugotovila, da izvajalci takšnih testov ubijajo podgane v testih akutne toksičnosti, inducirajo raka v glodavcih, izvajajo obsežne operacije na živalih brez blaženja bolečin po operaciji, ter da izvajajo še številne druge boleče posege brez dodajanja anestetikov ali analgetikov živalim. Kljub temu pa v svojih letnih poročilih ameriškemu ministrstvu za kmetijstvo (U. S. Department of Agriculture, USDA) nihče od raziskovalcev ni poročal o živalih z nelajšano bolečino.225 Phillipsova še poroča: »Vedno znova so mi raziskovalci zagotovili, da v njihovih laboratorijih živali niso nikoli trpele … ‚Bolečina‘ je pomenila akutno bolečino pri operaciji na zavestnih živalih in skoraj nič drugega … Ko sem jih vprašala o psihološkem in čustvenem trpljenju živali, so mnogi raziskovalci ostali brez besed.«225 K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

29


Podobno je tudi raziskava, objavljena v reviji British Medical Journal, pokazala, da so kanadski nevrologi, ki so se eno leto usposabljali z izvajanjem testov na živalih, »postali tako imuni na trpljenje živali, da še dolgo časa po vrnitvi k svojemu kliničnemu delu niso več znali prepoznati trpljenja svojih pacientov.«226 Izvajalci testov na živalih to prakso zagovarjajo površinsko in sebično. Običajno se enostavno sklicujejo na domnevne koristi ljudi in trdijo, da cilj opravičuje sredstva,227,228 svoje trditve pa le redko podkrepijo z znanstvenimi dokazi.229 Pogosto še dodajo, da so živali »manjvredne« in da nimajo nekaterih značilnosti ljudi, kot so npr. inteligenca, družinska organiziranost, socialno povezovanje, komunikacijske veščine in altruizem. Vendar pa mnoge živali, med njimi podgane, prašiči, psi, opice in človeku podobne opice, razmišljajo in/ali izkazujejo altruistično vedenje. Obstaja veliko dokazov, da mnoge živali doživljajo isti nabor čustev, kot ljudje.230–232 Miši so npr. sočutne do drugih miši v kletkah, ki trpijo bolečino.233 Šimpanzi in gorile se lahko naučijo človeškega znakovnega jezika in se sporazumevajo z znaki tudi, kadar ob njih ni ljudi.234,235

Mnoge živali si izkazujejo človeku podobna čustva in misli. Splošna javnost, ki jo skrbi za dobrobit živali, očitno verjame, da le-te v laboratorijih redko trpijo. Izvajalci testov na živalih pogosto citirajo statistiko USDA (ki so jo izračunali raziskovalci sami), ki trdi, da le 6–8 % živali v testih doživlja bolečino, ki se je ne blaži z anestetiki ali analgetiki.236 Vendar pa kar 90 % vseh testnih živali v ZDA (miši, podgane in ptiči) ne prejema nobene zaščite s strani zakona za zaščito živali.237 Splošna javnost ne odobrava poskusov na živalih. Na volitvah v Veliki Britaniji leta 2006 je kar 51 % od skupno enega milijona volivcev glasovalo, da ne odobravajo poskusov na živalih.238 Ker se medicinske raziskave izvajajo v korist ljudi in so v večji meri financirane z javnimi davki in dobrodelnimi donacijami, bi morali njihova prizadevanja ljudje spoštovati in upoštevati. 30

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


Desetine milijonov živali, ki jih vsak leto uporabijo in ubijejo v ameriških laboratorijih, je podvrženih izjemnemu trpljenju, pogosto zaradi strahu in fizične bolečine ter skoraj vedno tudi zaradi prikrajšanosti kot posledice zaprtja, kar jim jemlje njihove najbolj osnovne psihološke in fizične pravice.

ZAKLJUČEK

Pomembnost poskusov na živalih umetno poveličujejo tisti, ki imajo pri njihovem izvajanju ekonomične interese. Pri poskusih na živalih preučujejo umetno ustvarjene patološke spremembe, ki vključujejo številne dodatne dejavnike, ki jih ne moremo kontrolirati. Zanesljivost teh poskusov pa je zmanjšana tudi zaradi anatomskih, fizioloških in patoloških razlik med ljudmi in živalmi. Vse to dokazuje, da živalski modeli ne predstavljajo zanesljive metode za raziskovanje procesov človeških bolezni. Milijarde dolarjev, ki se vsako leto namenjajo za izvajanje poskusov na živalih, bi lahko uporabili na veliko bolj učinkovit, uspešen in human način, če bi ta denar dejansko namenili za izvajanje kliničnih in epidemioloških raziskav ter za javne zdravstvene programe.

K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

31


VIRI IN OPOMBE 1.

2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32.

32

Physicians Committee for Responsible Medicine (Washington, D.C., www.pcrm.org), Medical Research Modernization Committee (Cleveland, Ohio, www.mrmcmed.org) in Europeans for Medical Progress (London, U.K., www.curedisease.net) imajo skupno več kot 10000 članov, zdravnikov in znanstvenikov, od katerih je večina zelo kritična do poskusov na živalih. Barnard ND, Kaufman SR. Animal research is wasteful and misleading. Scientific American 1997; Feb: 80-82. Mukerjee M. Trends in animal research. Scientific American 1997; Feb: 86-93. www.curedisease.net/news/040903.shtml. Loeb JM, Hendee WR, Smith SJ, Schwartz R. Human vs. animal rights: In defense of animal research. Journal of the American Medical Association 1989; 262: 2716-2720. Botting JH, Morrison AD. Animal research is vital to medicine. Scientific American 1997; Feb: 83-85. Reines BP. On the locus of medical discovery. Journal of Medicine and Philosophy 1991; 116: 183-209. Reines BP. On the role of clinical anomaly in Harvey’s discovery of the mechanism of the pulse. Perspectives in Biology and Medicine 1990; 34: 128-133. McQuarrie I. The Experiments of Nature and Other Essays from the Porter Lectures. Lawrence, Kansas, University of Kansas Press, 1944. Peller S. Quantitative Research in Human Biology and Medicine. Bristol, England, John Wright & Sons, 1967. Beeson PB. The growth of knowledge about a disease: hepatitis. American Journal of Medicine 1979; 67: 366-370. Good RA. Runestones in immunology. Journal of Immunology 1976; 117: 1413-1428. Good RA. Keystones. Journal of Clinical Investigation 1968; 47: 1466-1471. Beeson in Good sta nedavno poudarila, da ne nasprotujeta poskusom na živalih in da so le-ti po njunem mnenju pomembni za napredek na področju medicine. Vendar pa njuni članki govorijo zase. Greek CR, Greek JW. Sacred Cows and Golden Geese. New York, Continuum, 2000. Greek CR, Greek JW. Specious Science. New York, Continuum, 2002. Greek JS, Greek CR. What Will We Do If We Don’t Experiment on Animals? Medical Research for the Twenty-First Century. Victoria, B.C., Trafford, 2004. Brecher R. The Consumers Union Report on Smoking and the Public Interest. Mount Vernon, Consumers Union, 1963. Doll R, Hill AB. The mortality of doctors in relation to their smoking habits: A preliminary report. British Medical Journal 1954; 1: 1451-1455. Northrup E. Men, mice, and smoking, in Science Looks at Smoking. New York, Coward-McCann, 1957, p 133. Enterline PE. Asbestos and cancer, in Gordis L (ed). Epidemiology & Health Risk Assessment. New York, Oxford University Press, 1988. Gardner MJ, Snee MP, Hall AJ, et al. Results of case-control study of leukaemia and lymphoma among young people near Sellafield nuclear plant in West Cumbria. British Medical Journal 1990; 300: 423-429. Wald ML. Pioneer in radiation sees risk even in small doses. New York Times Dec 8, 1994, p A1. Stewart A. Alternative sources of risk estimates for cancer effects of radiation. The Mount Sinai Journal of Medicine 1995; 62: 380-385. Gould JM, Sternglass EJ. Nuclear fallout, low birthweight, and immune deficiency. International Journal of Health Science 1994; 24: 311-335. Bross ID. Fifty Years of Folly and Fraud “In the Name of Science.« Buffalo, Biomedical Metatechnology, 1994. Ainley CC, Senapati A, Brown IM, et al. Is alcohol hepatotoxic in the baboon? Journal of Hepatology 1988; 7: 85-92. Dowling HF. Fighting Infection. Cambridge, Massachusetts, Harvard University Press, 1977. Parish HJ. Victory with Vaccines. Edinburgh and London, E&S Livingstone Ltd., 1968. Paul JR. History of Poliomyelitis. New Haven, Yale University Press, 1971. Sabin AB. Statement of Albert B. Sabin, M.D. Hearing before the Subcommittee on Hospitals and Health Care of the Committee on Veterans’ Affairs of the House of Representatives, April 26, 1984, serial no. 9848. Enders JF, Weller TH, Robbins FC. Cultivation of the Lansing strain of poliomyelitis virus in cultures of various human embryonic tissue. Science 1949; 109: 85-86. Domingo RT, Fries C, Sawyer P, Wesolowski S. Peripheral arterial reconstruction. Transplantation of autoK R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


logous veins. Transactions of the American Society of Artificial Internal Organs 1963; 9: 305-316. 33. Hume D. Experiences with renal homotransplantation in the human subject. Journal of Clinical Investigation 1955; 34: 327-381. 34. American Medical Association Council on Scientific Affairs. Animals in research. Journal of the American Medical Association 1989; 261: 3602-3606. 35. Bailar JC III, Gornik HL. Cancer undefeated. New England Journal of Medicine 1997; 336: 1569-1574. 36. Beardsley T. A war not won. Scientific American 1994: 270(1); 130-138. 37. Jamal A, Thomas A, Murray T, Thun M. Cancer Statistics, 2002. CA Cancer Journal for Clinicians 2002; 52: 23-47. 38. US General Accounting Office. Cancer Patient Survival: What Progress Has Been Made? Washington, DC, General Accounting Office, 1987. 39. Bailar JC, Smith EM. Progress against cancer? New England Journal of Medicine 1986; 314: 1226-32. 40. Dulbecco R. A turning point in cancer research: Sequencing the human genome. Science 1986; 231: 10551056. 41. Leavitt J. The case for understanding the molecular nature of cancer: Some recent findings and their implications. Medical News Sept 9, 1985. 42. Bross I. Crimes of Official Science. Buffalo, Biomedical Metatechnology, 1987. 43. Hahn WC, Counter CM, Lundberg AS, Beijersbergen RL, Brooks MW, Weinberg RA. Creation of human tumour cells with defined genetic elements. Nature 1999; 400: 464-467. 44. Lab Animal June 2001; 30 (6): 13. 45. Leaf C. Why we’re losing the war on cancer – and how to win it. Fortune Magazine March 22, 2004. 46. Gardner MB, Luciw PA. Animal Models of AIDS. FASEB Journal 1989; 3: 2593-2606. 47. O’Niel, SP et al. Progressive infection in a subset of HIV-1 positive chimpanzees. The Journal of Infections Diseases 2000; 182 (4): 1051-1062. 48. Novembre FJ et al. Rapid CD4+ T-cell loss induced by human immunodeficiency virus type 1 NC in uninfected and previously infected chimpanzees. The Journal of Infections Diseases 2001; 75 (3): 1533-1539. 49. Stott J, Almond N. Assessing animal models of AIDS. Nature Medicine 1995; 1: 295-297. 50. Shortcomings of AIDS-Related Animal Experimentation. New York, Medical Research Modernization Committee, 1996. 51. Wyand MS. The use of SIV-infected rhesus monkeys for the preclinical evaluation of AIDS drugs and vaccines. AIDS Research and Human Retroviruses 1992; 8: 349-356. 52. Johnston MI. The role of nonhuman primate models in AIDS vaccine development. Molecular Medicine Today 2000; 6: 267-270. 53. National Institute of Allergy and Infectious Diseases. Clinical Research on HIV Vaccines May 2005. www. niaid.nih.gov/factsheets/clinrsch.htm. 54. DeVita Jr. VT, Hellman S, Rosenberg SA. AIDS Etiology, Diagnosis, Treatment, and Prevention, 3rd Edition. Philadelphia, JB Lippincott, 1992. 55. Mitsuya H, Weinhold KJ, Furman PA, et al. 3’-Azido-3’deoxythymidine (BS A509U). Proceedings of the National Academy of Sciences USA 1985; 82: 7096-7100. 56. Soudeyns H, Yao X-J, Gao Q, et al. Anti-human immunodeficiency virus type 1 activity and in vitro toxicity of 2’-deoxy-3’-thiacytidine (BCH 189), a novel heterocyclic nucleoside analog. Antimicrobial Agents and Chemotherapeutics 1991; 35: 1386-1390. 57. Roberts NA, Martin JA, Kinchington D, et al. Rational design of peptide-based HIV proteinase inhibitors. Science 1990: 248; 358-361. 58. Giannelli MA. Three blind mice, see how they run: A critique of behavioral research with animals, in Fox MW, Mickley LD (eds). Advances in Animal Welfare Science 1985/86. Washington DC, Humane Society of the United States, 1985, pp 109-164. 59. Cohen MJ. The irrelevance of animal experimentation in modern psychiatry and psychology, in Cohen MJ, Natelson N (eds) Facing the Challenge. Alexandria VA, Concern for Helping Animals in Israel, 1991, pp 91-107. 60. Cohen MJ. Animal testing [letter]. Psychiatric News. Nov 20, 1987. 61. Bannister D. The fallacy of animal experimentation in psychology, in Sperlinger D (ed). Animals in Research. New York, John Wiley & Sons, 1981, pp 307-317. 62. Bannister D. The myth of physiological psychology. Bulletin of the British Psychological Society 1968; 21: 229-231. 63. Shapiro K. Animal Models of Human Psychology: Critique of Science, Ethics and Policy. Seattle, Hogrefe & Huber, 1997. 64. Plous S. Attitudes towards the use of animals in psychological research and education: Results from a national survey of psychologists. American Psychologist 1996; 51: 1167-1180. K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

33


65. Bowlby J. Maternal care and mental health. Geneva, WHO Monograph Series, No. 2, 1952. 66. Spitz RA, Wolf KM. Anaclitic depression. Psychoanalytic Studies of the Child 1946; 2: 313-342. 67. Cohen MJ. A critique of the use of maternally deprived monkeys to study alcohol abuse. MRMC Report 1996; 9(1): 1-2. 68. Cohen MJ. A critique of maternal deprivation monkey experiments at The State University of New York Health Science Center. MRMC Report 1996; 9(4): 1-8. 69. Znanstveniki razkrivajo pomemben vpliv stresa v zgodnjem obdobju življenja na vedênje in pomembnost pravočasne terapije, da preprečimo posledice. OHSU News Release October 24, 2004. www.ohsu.edu/news/2004/102404stress.html. 70. Kelly JA. Psychological research and the rights of animals: Disagreement with Miller [letter]. American Psychologist 1986; 41: 839-841. 71. Dole VP. On the relevance of animal models to alcoholism in humans. Alcoholism Clinical and Experimental Research 1986; 10: 361-363. 72. Lee T. Gene Future. New York, Plenum Pr, 1993, p 177. 73. Clarke LL, Grubb BR, Gabriel SE, Smithes O, Koller BH, Boucher RC. Defective epithelial transport in a gene-targeted mouse model of cystic fibrosis. Science 1992; 257: 1125-1128. 74. Zbinden G, Flury-Roversi M. Significance of the LD50 test for the toxicological evaluation of chemical substances. Archives of Toxicology 1981; 47: 77-99. 75. Fano A. Lethal Laws: Animal Testing, Human Health and Environmental Policy. London, Zed Books, 1997, pp 157-159. 76. Stephens M. Replacing animal experiments, in Langley G (ed). Animal Experimentation: The Consensus Changes. New York, Chapman and Hall, 1989, pp 144-168. 77. Clemedson C, McFarlane-Abdulla E, Andersson M, et al. MEIC evaluation of acute systemic toxicity. Alternatives to Laboratory Animals 1996; 24 (Suppl 1): 273-311. 78. Shrivastava R. In vitro tests in pharmacotoxicology. Alternatives to Laboratory Animals 1997; 25: 339-340. 79. www.oecd.org/document/55/0,2340,en_2649_34377_2349687_1_1_1_1,00.html. 80. Sharpe R. The Draize test – motivations for change. Food and Chemical Toxicology 1985; 23: 139-143. 81. Freeberg FE, Hooker DT, Griffith JF. Correlation of animal eye test data with human experience for household products: An update. Journal of Toxicology – Cutaneous & Ocular Toxicology 1986; 5: 115-123. 82. Langley G, Fisher G. New Perspectives in Cosmetic Toxicology: Non-animal Tier-Testing Strategies. London, International Fund for Animal Welfare, 1995. 83. Lave LB, Ennever FK, Rosenkranz HS, Omenn GS. Information value of the rodent bioassay. Nature 1988; 336: 631-633. 84. Seidle T. Creative Accounting: (Mis)judging the costs and benefits of rodent cancer studies by the UK Home Office May 2006. PETA Europe Limited. www.peta.org.uk/feat/pdf/Creative_Accounting.pdf. 85. Worth AP, Balls M (eds). Alternative (non-animal) methods for chemical testing: Current status and future prospects. Alternatives to Laboratory Animals 2002; 30 (Suppl 1): 83-93. 86. http://dtp.nci-nih.gov/branches/btb/ivclsp.html. 87. Kerkvliet GK. Drug discovery screen adapts to changes. Journal of the National Cancer Institute 1990; 82: 1087-8. 88. Bailey J, Knight A, Balcombe J. The future of teratology research is invitro. Biogenic Amines, 2005; 19 (2): 97-145. 89. www.pcrm.org/resch/meded/index.html. 90. Fawver AL, Branch CE, Trentham L, Robertson BT, Beckett SD. A comparison of interactive videodisc instruction with live animal laboratories. American Journal of Physiology 1990; 259 (Adv Physiol Educ 4): S11-S14. 91. Hepner LA. Animals in Education. Albuquerque, NM, Richmond Pub, 1994. 92. Tan GM, Ti LK, Suresh S, Ho BS, Lee TL. Teaching first-year medical students physiology: Does the human patient simulator allow for more effective teaching? Singapore Medical Journal 2002; 43: 238-42. 93. Friedrich MJ. Practice makes perfect: Risk-free medical training with patient simulators. Journal of the American Medical Association 2002; 288: 2808-12. 94. Kaufmann CR. Surgical simulation: A clinical perspective. Military Medicine 2003; 168: 16-20. 95. Balcombe J. Medical training using simulation: Toward fewer animals and safer patients. Alternatives to Laboratory Animals 2004; 32 (supp 1): 553-60. 96. Gordon JA, Oriol NE, Cooper JB. Bringing good teaching cases “to life”: A simulator-based medical education service. Academic Medicine 2004; 79: 23-7. 97. Issenberg SB, McGaghie WC, Petrusa ER, Gordon DL, Scalese RJ. Features and uses of high-fidelity medical simulations that lead to effective learning: A BEME systematic review. Medical Teacher 2005; 27: 10-28. 98. Groopman J. A model patient: how simulators are changing the way doctors are trained. The New Yorker,

34

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


May 2, 2005: 48-54. 99. Patel AD, Gallagher AG, Nicholson WJ, Cates CU. Learning curves and reliability measures for virtual reality simulation in the performance assessment of carotid angiography. Journal of the American College of Cardiology 2006; 47: 1796-1802. 100. www.facs.org/education/accreditationprogram/index.html. 101. LaFollette H, Shanks N. Animal models in biomedical research: Some epistemological worries. Public Affairs Quarterly 1992; 7: 113-130. 102. LaFollette H, Shanks N. Brute Science. New York, Routledge, 1997. 103. Kaufman SR, Reines BP, Casele H, Lawson L, Lurie J. An evaluation of ten randomly chosen animal models of human diseases. Perspectives on Animal Research 1989; 1 (Suppl): 1-128. 104. Kaufman SR, Czarnecki T, Haralabatos I, Richardson M. Animal models of degenerative neurological diseases. Perspectives on Medical Research 1991; 3: 9-48. 105. Smith CD. A critique of brain wound research. Perspectives on Animal Research 1989; 1: 19-24. 106. Buyukmihci NC. Response to Dr. Blakemore’s assertion that work involving nonhuman animals has led to significantly greater understanding and treatment of amblyopia. Perspectives on Animal Research 1989; 1: 57-62. 107. Cohen MJ, Black DN, Fouts RS, Dobbs FW. A critique of neurology experiments at Northwestern University. Perspectives on Medical Research 1993; 4: 22-28. 108. Kaufman SR. Animal models of spinal cord injury. Perspectives on Medical Research 1990; 2: 1-12. 109. Mack JD, Greenberg RA. Review of scoliosis research at the University of Michigan. Perspectives on Medical Research 1990; 2: 33-36. 110. Committee on Animal Models in Biomedical Research. Aping Science. Medical Research Modernization Committee, New York, 1995. 111. Barnard ND, Hou S. Inherent stress: The tough life in lab routine. Lab Animal Sept 1988, pp 21-27. 112. Balcombe JP, Barnard ND, Sandusky C. Laboratory routines cause animal stress. Contemporary Topics 2004; 43: 42-51. 113. Hewitt HB. The use of animals in experimental cancer research, in Sperlinger D (ed). Animals in Research. New York, John Wiley & Sons, 1981. 114. Freedman DA, Zeisel H. From mouse to man: The quantitative assessment of cancer risks. Statistical Science 1988; 3: 3-28. 115. Smith CD. Head injury research at the University of Cincinnati. Perspectives on Animal Research 1989; 1: 9-18. 116. Ames BN, Gold LS. Too many rodent carcinogens: Mitogenesis increases mutagenesis. Science 1990; 249: 970-971. 117. Wiebers DO, Adams HP, Whisnant JP. Animal models of stroke: Are they relevant to human disease? Stroke 1990; 21: 1-3. 118. Habal MB. The influence of lip repair with and without soft-tissue undermining on facial growth in beagles [discussion]. Plastic and Reconstructive Surgery 1988; 82: 756-759. 119. Fernandes D. Animal experimentation: Necessary or not? Cleft Palate Journal 1989; 26: 258. 120. Wiebers DO, Adams HP, Whisnant JP. Relevance of animal models to stroke [letter]. Stroke 1990; 21: 10911092. 121. Macleod MR, O’Collins T, Howells DW, Donnan GA. Pooling of animal experimental data reveals influence of study design and publication bias. Stroke 2004; 35: 1203-8. 122. Macleod M. What can systematic review and meta-analysis tell us about the experimental data supporting stroke drug development? International Journal of Neuroprotection and Neuroregeneration 2005; 1: 201. 123. The National Institute of Neurological Disorders and Stroke rt-PA Stroke Study Group. Tissue plasminogen activator for acute ischemic stroke. New England Journal of Medicine 1995; 333: 1581-7. 124. Weiss R. Boy’s cancer prompts FDA to halt gene therapy. Washington Post, March 4, 2005, p A02. 125. Harris G. Gene therapy is facing a crucial hearing. New York Times, March 3, 2005, p A16. 126. Pollack A. Gene therapy for hemophilia shows some promise. New York Times, Dec 10, 2002, p F2. 127. Pollack A. Company discontinues trial of hemophilia gene therapy. New York Times, May 28, 2004, p C2. 128. Sharpe R. Science on Trial. Sheffield, England, Awareness Pub, 1994. 129. Packer M, Carver JR, Rodeheffer RJ, et al. Effect of Oral Milrinone on Mortality in Severe Chronic Heart Failure. New England Journal of Medicine 1991; 325: 1468-1475. 130. McKenzie R, Fried MW, Sallie R, et al. Hepatic failure and lactic acidosis due to fialuridine (FIAU), an investigational nucleoside analogue for chronic hepatitis B. New England Journal of Medicine 1995; 333: 1099-1105. 131. Kolata G. 2 top diet drugs are recalled amid reports of heart defects. New York Times Sept 16, 1997, p A1. 132. Couzin J. Estrogen Research: The great estrogen conundrum. Science, 2003; 302: 1136-1138. K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

35


133. Topol EJ. Failing the public health – Rofecoxib, Merck, and the FDA. New England Journal of Medicine 2004; 351: 1707-1709. 134. Graham DJ. Testimony before the U.S. Senate Finance Committee, November 18, 2004. 135. McCollough AR. Four-year review of sildenafil citrate, Reviews in Urology, 2002; 4 (suppl 3): S26-S38. 136. More Viagra, blindness questions. CBS News, June 27, 2005. www.cbsnews.com/stories/2005/06/27/eveningnews/main704562.shtml?CMP=ILC-SearchStories. 137. Lazarou J, Pomeranz BH, Corey PN. Incidence of adverse drug reactions in hospitalized patients. Journal of the American Medical Association 1998; 279: 1200-1205. 138. Editorial. Drugs tests on trial. Nature 2006; 440: 970. 139. Cohen SM, Ellwein LB. Cell proliferation in carcinogenesis. Science 1990; 249: 1007-1011. 140. Soffritti M, Belpoggi F, Esposti DD, Lambertini L. Aspartame induces lymphomas and leukaemias in rats. European Journal of Oncology 2005; 10: 107-16. 141. Lim U et al. Prospective study of aspartame-containing beverages and risk of hematopoietic and brain cancers. 97th AACR Annual Meeting, abstract #4010, April 4, 2006. 142. Gear RW, Miaskowski C, Gordon NC, Paul SM, Heller PH, Levine JD. Kappa-opioids produce significantly greater analgesia in women than in men. Nature Medicine 1996; 2: 1184-1185. 143. Berardesca E, Maibach IH. Racial differences in sodium lauryl sulphate induced cutaneous irritation: Black and White. Contact Dermatitis 1988; 18: 65-70. 144. Fraga MF, Ballestar E, Paz MF, et al. Epigenetic differences arise during the lifetime of monozygotic twins. Proceedings of the National Academy of Sciences 2005; 102: 10604-9. 145. www.fda.gov/oc/speeches/2004/phrma0403.html. 146. Innovation or stagnation: Challenge and opportunity on the critical path to new medical products. U.S. Food and Drug Administration Report, March 2004, p. 8. www.fda.gov/oc/initiatives/criticalpath/whitepaper.pdf. 147. Harding A. More compounds failing Phase I. FDA chief warns that high drug attrition rate is pushing up the cost of drug development. The Scientist Aug. 6, 2004. 148. U.S. General Accounting Office. FDA Drug Review: Postapproval Risks 1976-1985. Publication GAO/ PEMD-90-15, Washington, D.C., 1990. 149. Barber B. The ethics of experimentation with human subjects. Scientific American 1976; 234(2): 25-31. 150. Eilperin J. EPA using data from chemical tests on humans. Washington Post, June 17, 2005, p A03. 151. Cole LA. The Eleventh Plague: The Politics of Biological and Chemical Warfare. New York, W.H. Freeman & Company, 1996. 152. Kiernan V. Radiation doctors abused trust in the name of science. New Scientist Oct 14, 1995, p 8. 153. Annas GJ. Baby Fae: The “anything goes” school of human experimentation. Hastings Center Report 1985; 15(1): 15-17. 154. Lifton RJ. The Nazi Doctors. New York, Basic Books, 1986. 155. Preston R. The Hot Zone. New York, Random House, 1994. 156. Cohen MJ. Ebola Alice? Texas Republic 1996; 3(2): 27-30. 157. McKenna MAJ. Monkey virus kills Yerkes researcher. Atlanta Journal-Constitution Dec 12, 1997. 158. Pennisi E. Monkey virus DNA found in rare human cancers. Science 1997; 275: 748-749. 159. Baboon cells fail to combat AIDS. Nature 1996; 379: 577. 160. Hooper E. The River: A Journey to the Source of HIV and AIDS. Boston, Little, Brown & Co, 1999. 161. Reinhardt V, Roberts A. The African polio vaccine-acquired immune deficiency syndrome connection. Medical Hypotheses 1997; 48: 367-374. 162. Horowitz LG. Emerging Viruses: AIDS and Ebola. Rockport, Mass, Tetrahedron, 1996. 163. Allan JS. Xenotransplantation at a crossroads: Prevention versus progress. Nature Medicine 1996; 2: 18-21. 164. Fano A, Cohen MJ, Cramer M, Greek R, Kaufman SR. Of Pigs, Primates and Plagues: A Layperson‘s Guide to the Problems with Animal-to-Human Organ Transplants. New York, Medical Research Modernization Committee, 1997. 165. LeTissier P, Stoye JP, Takeuchi Y, Patience C, Weiss RA. Two sets of human-tropic pig retrovirus. Nature 1987; 389: 681-682. 166. Kimbrell A. The Human Body Shop. San Francisco, HarperCollins, 1994, pp 183-187. 167. Rhodes R. Deadly Feasts. New York, Simon & Schuster, 1997. 168. Epstein SS. Unlabeled milk from cows treated with biosynthetic growth hormones: A case of regulatory abdication. International Journal of Health Services 1996; 26: 173-185. 169. Epstein SS. A needless new risk of breast cancer. Los Angeles Times, March 20, 1994. 170. Challcombe DN, Wheeler EE. Safety of milk from cows treated with bovine somatotropin. The Lancet 1994; 344: 815-816. 171. Cummins R. An international boycott of genetically engineered foods. Pure Food Campaign, Washington,

36

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


DC, March 4, 1997. 172. Leonard RE. Codex at the crossroads: Conflict on trade health. Nutrition Week 1995; 25: 4-5. 173. Heimlich HJ, Patrick EA. The Heimlich maneuver: Best technique for saving any choking victim’s life. Postgraduate Medicine 1990; 87: 68-79. 174. Cohen MJ, Young C. “Alcoholic” Rats and Other Alcohol Research Using Animals. New York, National Research Information Center, 1989. 175. Sitaram N, Gershon S. Animal models to clinical testing – promises and pitfalls. Progress in Neuropsychopharmacology, Biology and Psychiatry 1983; 7: 227-228. 176. Davis JM. Antipsychotic drugs, in Kaplan HI, Sadock BJ (eds). Comprehensive Textbook of Psychiatry, Fourth Ed. Baltimore, William and Wilkins, 1985. 177. Unal B et al. Modelling the decline in coronary heart disease deaths in England and Wales, 1981-2000: comparing contributions from primary prevention and secondary prevention. British Medical Journal 2005; 331: 614. 178. Doll R et al. Mortality in relation to smoking: 50 years’ observations on male British doctors. British Medical Journal 2004; 328: 1519. 179. Lower GM. Human carcinogenesis: A disciplinary perspective. Medical Hypotheses 1990; 33: 1-6. 180. Ornish D, for the Multicenter Lifestyle Demonstration Project Research Group. Avoiding revascularization with lifestyle changes: The multicenter lifestyle demonstration project. American Journal of Cardiology 1998; 82: 72T-76T. 181. Esselstyn Jr. CB. Updating a 12-year experience with arrest and reversal therapy for coronary heart disease. American Journal of Cardiology 1999; 84: 339-341. 182. Heimlich HJ. Advantages and safety of clinical research, in Cohen M, Natelson N (eds). Facing the Challenge. Alexandria VA, Concern for Helping Animals in Israel, 1990, pp 123-135. 183. Pechura CM, Martin JB (eds). Mapping the Brain and Its Functions. Washington DC, National Academy Press, 1991. 184. Savoy RL. History and future directions of human brain mapping and functional neuroimaging. Acta Psychologica 2001; 107: 9-42. 185. Taylor-Robinson SD. Applications of magnetic resonance spectroscopy to chronic liver disease. Clinical Medicine 2001; 1: 54-60. 186. Schmermund A, Baumgart D, Erbel R. Coronary calcification by electron beam tomography: comparison with coronary risk factors and angiography. Journal of Cardiovascular Risk 2000; 7: 99-106. 187. Hill RB, Anderson RE. The Autopsy: Medical Practice and Public Policy. Boston, Butterworth, 1988. 188. Kaufman SR. Autopsy: A crucial component of human clinical investigation. Archives of Pathology and Laboratory Medicine 1996; 120: 767-770. 189. Opie EL. Disease of the Pancreas. Philadelphia, JB Lippincott, 1910. 190. Barron M. The relation of the islets of Langerhans to diabetes with special reference to cases of pancreatic lithiasis. Surgery, Gynecology and Obstetrics 1920; 31: 437-448. 191. Ahnen DJ. Are animal models of colon cancer relevant to human disease? Digestive Diseases & Sciences 1985; 30 (12 Suppl): 103S-106S. 192. Pories SE, Ramchurren N, Summerhayes I, Steele G. Animal models for colon carcinogenesis. Archives of Surgery 1993; 128: 647-653. 193. Human Pharmacological Services: In Vitro Pharmacology Screening in Human Tissue. Biopta, Glasgow, UK. www.biopta.com/upload/file/bioassays/Biopta %20In %20Vitro %20Pharmacology %20Screening.pdf. 194. Lasagna L (ed). Postmarketing Surveillance of Multisource Drugs. Boston, Center for the Study of Drug Development, 1986. 195. van Boxtel CJ, Wang G. Some observations on pharmacoepidemiology in Europe. Netherlands Journal of Medicine 1997; 51: 205-212. 196. Pearson OH, Eliel LP, Rawson RW, et al. ACTH- and cortisone-induced regression of lymphoid tumors in man. Cancer 1949; 2: 943-945. 197. Boesen E. Cytotoxic Drugs in the Treatment of Cancer. London, Edward Arnold, 1969, p 24. 198. Coley WB. A preliminary note on the treatment of inoperable sarcoma by the toxic product of erysipelas. The Post-Graduate 1893; 8: 278-286. 199. Caldwell A. Origins of Psychopharmacology: From CPZ to LSD. Springfield, Charles C Thomas, 1970. 200. Lehmann HE, Kline NS. Clinical discoveries with antidepressant drugs, in Parnham MJ, Bruinvels J (eds). Discoveries in Pharmacology, Volume 1. New York, Elsevier, 1983, pp 209-221. 201. Sulser F, Mishra R. The discovery of tricyclic antidepressants and their mode of action, in Parnham MJ, Bruinvels J (eds). Discoveries in Pharmacology, Volume 1. New York, Elsevier, 1983, pp 233-247. 202. Stevens C. Statement before the House Subcommittee on Labor, Health and Human Services, April 30, 1987. K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

37


203. Pihl A. UICC Study Group on chemosensitivity testing of human tumors. Problems – applications – future prospects. International Journal of Cancer 1986; 37: 1-5. 204. Gura T. Systems for identifying new drugs are often faulty. Science 1997; 278: 1041-1042. 205. Anon. Drug discovery screen adapts to change. Journal of the National Cancer Institute 1990; 82: 1087. 206. Waldren C, Correll L, Sognier MA, Puck TT. Measurement of low levels of x-ray mutagenesis in relation to human disease. Proceedings of the National Academy of Sciences USA 1986; 83: 4839-4843. 207. www.biopta.com, www.asterand.com. 208. Hayflick L. The choice of the cell substrate for human virus vaccine production. Laboratory Practice 1970; 19: 58-62. 209. Beale AJ. Use of tissue cultures for testing vaccines. Journal of the Royal Society of Medicine 1978; 71: 681-686. 210. Hayflick L. Human virus vaccines: Why monkey cells? Science 1972; 176: 183-184. 211. Hendriksen CFM. Laboratory Animals in Vaccine Production and Control: Replacement, Reduction and Refinement. Boston, Kluwer Academic Pub, 1988. 212. Metz B, Hendricksen CF, Jiskoot W, Kersten GF. Reduction of animal use in human vaccine quality control: opportunities and problems. Vaccine 2002; 20: 2411-30. 213. www.hurelcorp.com. 214. www.entelos.com, www.physiome.org. 215. Chu WL. Xceleron leads EU microdose programme. Drugresearcher.com Jan. 31, 2006. www.drugresearcher.com/news/ng.asp?id=65500. 216. Mucke, HAM. Microdosing in translational medicine: Pros and cons. A CHA Advances Report May 2006, Cambridge Healthtech Associates. www.advancesreports. com/ExecSum/Microdosing %20Executive %20 Summary_MG.pdf. 217. Bazell RJ. Smoking dogs: Tobacco institute tries to discount cancer studies. Science 1970; 170: 515. 218. Auerbach O, Hammond EC, Kirmian D, Garfinkel L. Effects of cigarette smoking on dogs II. Pulmonary neoplasms. Archives of Environmental Health 1970; 21: 754-768. 219. Gluck JP, Kubacki SR. Animals in biomedical research: The undermining effect of the rhetoric of the besieged. Ethics and Behavior 1991; 2: 157-173. 220. Weibers DO, Leaning J, White RG. Animal protection and medical science. The Lancet 1994; 343: 902-904. 221. Kaufman SR. Animal protection and medical science [letter]. The Lancet 1994; 343: 1574. 222. Dunayer J. Censored: Faculty who oppose vivisection. Z Magazine, April 1993, pp. 57-60. 223. Arluke A. The ethical socialization of animal researchers. Lab Animal June 1994, pp 30-35. 224. Moore EJ. Animal Experiments [letter]. The Lancet 1986; 1 (8487): 975. 225. Phillips M. Savages, drunks and lab animals: The researcher’s perception of pain. Society and Animals 1993; 1: 61-81. 226. Howell DA. Antivivisection [letter]. British Medical Journal 1983; 286 (6381): 1894. 227. Rowan AN. Is justification of animal research necessary? [letter]. Journal of the American Medical Association 1993; 269: 1113-1114. 228. Buyukmihci NC. Consistency in treatment and moral concern. Journal of the American Veterinary Medical Association 1995; 206: 477-480. 229. Archibald K. No need for monkeys [letter]. New Scientist July 1, 2006, p 26. 230. Masson JM, McCarthy S. When Elephants Weep: The Emotional Lives of Animals. New York, Delacorte Press, 1995. 231. Griffin DR. Animal Minds. Chicago, University of Chicago Press, 1992. 232. Bekoff M. The Smile of a Dolphin. New York, Discovery Books, 2000. 233. Langford DJ et al. Social modulation of pain as evidence for empathy in mice. Science 2006; 312 (5782): 1967-1970. 234. Fouts RS. Next of Kin. New York, William Morrow, 1997. 235. Patterson F, Linden E. The Education of Koko. New York, Rinehart & Winston, 1991. 236. AMA White Paper. Use of Animals in Biomedical Research: The Challenge and Response. American Medical Association, 1988. 237. U.S. Department of Agriculture. 2002 Farm Bill Amendment Section on Rats, Mice, and Birds. www.aphis. usda.gov/ac/farmbill2002.html. 238. www.sky.com/skynews/polls/displayresults/1,,91153-1003444-2,00.html.

38

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


Slovensko vegansko društvo je nepolitična, humanitarna organizacija civilne družbe, ki združuje vegane na področju Slovenije. Namen društva je strokovna pomoč ter podpora veganom in tistim, ki želijo postati vegani, izobraževanje na področju pravic živali ter njihove oskrbe, strokovno izobraževanje na področju prehrane, okoljevarstva ter naravovarstva. Če bi lahko živel tako, da ne bi bil krut, da nikomur ne bi bilo treba umreti za tvoje preživetje, da bi bilo konec lakote na svetu in da bi rešil sebe ter planet – ZAKAJ NE BI ŽIVEL TAKO? K R I T I Č N I

P O G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H

39


stopvivisection.eu STOP VIVISECTION državljanom daje priložnost, da jasno rečejo NE poskusom na živalih in pozovejo Evropsko unijo k upoštevanju različnih znanstvenih pristopov, ki so usmerjeni v zaščito ljudi in pravice živali. Na evropski ravni je do prvega novembra 2013 potrebno zbrati 1 milijon podpisov. Pozivamo Evropsko komisijo, naj razveljavi Direktivo 2010/63/EU o varstvu živali, uporabljanih za znanstvene namene, in predstavi nov predlog, ki odpravlja poskuse na živalih in namesto tega uvede obvezno uporabo - v biomedicinskih in toksikoloških raziskavah - podatkov, neposredno pomembnih za ljudi.

40

K R I T I Č N I

PO G L E D

N A

P O S K U S E

N A

Ž I VA L I H


Kritični pogled na poskuse na živalih