OBISK, KI NAM JE VEDNO ZNOVA NARISAL NASMEH NA OBRAZ

Anija Skrt, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok

V vrtcu prevladuje predvsem spontano učenje. Gre za obliko učenja preko igre in drugih dejavnosti, pri katerih lahko pes poskrbi za dobro vzdušje in odlično motivacijo. V lanskem šolskem letu so nas tako v skupini obiskali člani Društva Tačke pomagačke in takoj sem vedela, da želim njihov način dela vnesti v svojega. V letošnjem šolskem letu smo se zato v Vrtcu Jožefe Maslo Ilirska Bistrica odločili za aktivno sodelovanje s tem društvom. Pri obisku Tačk je nato sodelovala skupina otrok, starih tri do štiri leta.

Na začetku šolskega leta smo si zastavili nekaj ciljev, ki so nas vodili skozi vse leto, in sicer da bi se otroci ob prisotnosti psa lahko sprostili in mu pustili, da se jim približa, ter da bi se ga otroci tudi dotaknili in se navadili na delo z njim, pri čemer pa naj bi se seveda tudi zabavali. Pripravili smo 10 srečanj, na katerih smo izvajali najrazličnejše dejavnosti, se spoznavali z novimi izrazi, premagovali strahove in ovire ter se neizmerno zabavali. V mesecu oktobru sta nas sprva obiskovala dva terapevtska para: Chispa in vodnica Tamara ter Fancy in njena vodnica Jerica. Izvedli smo prvo srečanje, kjer smo se dogovorili, kako se ob prisotnosti psa obnašamo. Nato smo spoznali učni pripomoček ˝Tačjo škatlo˝, v kateri se je za otroke vedno skrivalo kakšno presenečenje ali naloga, povezana s psom. Z njim smo tudi plesali, in sicer ob pomoči ˝Tačje kocke plešem˝, in spoznavali različne dele njegovega telesa. Na posebni kocki iz pene ˝Tačji kocki plešem˝ je bilo prikazanih šest fotografij, ki so ponazarjale, kako se pes giba. Po tem, ko se je glasba ustavila, smo vrgli kocko in ponazorili njegovo gibanje, pri tem pa opazovali Fancy, ki se je z nami premikala istočasno.

Na drugem srečanju smo s pomočjo knjig spoznali pripomočke, ki jih uporabljamo pri psih, se igrali ˝pasji spomin˝ in skrivalnice. S psom smo tudi telovadili na poligonu, se igrali s padalom, brali pravljice, zajtrkovali, iskali zaklad in se igrali tržnico. Na enem izmed srečanj so otroci spoznavali različne vzorce, kot so vijugaste in cikcakaste črte, ki smo jih narisali na tla in po njih vodili psa. Fancy so na primer prijeli za oprsnico in hodili po črti, zraven pa so ji dajali navodila. V nadaljevanju smo dejavnost otežili, tako da smo otroku prevezali oči, nakar je psa prijel za oprsnico in se mu pustil voditi. Zanimivo je bilo opazovati, kako so se nekateri otroci sprostili in se popolnoma prepustili vodenju, medtem ko so bili drugi še vedno nekoliko zadržani.

Na žalost pa smo morali izvesti tudi srečanje, na katerega sem se pripravljala kar dolgo časa, saj nisem natančno vedela, kako naj se ga lotim. Vedela sem, da nas bo obiskala vodnica Tamara in skupaj naj bi se poslovili od psičke Chispe, ki so jo zaradi bolezni morali uspavati. Porajala so se mi različna in težka vprašanja, na katera sem morala hitro poiskati odgovore, saj so me otroci vsakodnevno spraševali, kdaj nas bo obiskala Chispa. Vedela sem, da bo srečanje polno čustev in da ni nič narobe, če ta čustva delimo z drugimi. Naposled sem se odločila za branje pravljice, ob kateri bi lahko razložila, kaj se je zgodilo s Chispo. Izbrala sem delo z naslovom Pip in Mavrica želja, s katerim sem jim želela predvsem sporočiti, kako posebna je bila Chispa in da je odšla za mavrico. Kljub temu da je med prebiranjem pravljice priteklo kar nekaj solz, so otroci sporočilo sprejeli zelo dobro. Bili so mirni in so pravljici pozorno sledili. Bila sem presenečena, kako dobro in razumevajoče so sprejeli izgubo. Tamara je otrokom podelila bleščice, ki jim jih je poslala Chispa, in nekaterim je ta gesta pomenila veliko. Roke, na katero so prejeli bleščice, si sploh niso upali premikati. Eden izmed dečkov je ves čas ponavljal, da je bila Chispa zares posebna, ker ji je uspelo priti na mavrico, in da je žal ne bo več nazaj. Nihče ni vprašal, zakaj jokamo, saj so vsi razumeli sporočilo.

V skupini je bila tudi deklica, ki je s psičko Fancy spletla prav posebno vez. Deklica je prišla v vrtec prvič septembra. Z otroki in odraslimi je težko navezovala stike oz. jih sploh ni bilo. Ob kontaktu se je namreč zaprla vase in se ni odzivala; pogled je usmerila v tla, kjer je lahko ostal zelo dolgo. Deklica nam je torej predstavljala velik izziv, saj do nje nikakor nismo našli prave poti. Ob prisotnosti psa pa se je spremenila. Pri prvih srečanjih tega najprej sploh nisem opazila, saj je dogajanje opazovala ob strani in je prav tako nismo silili v ospredje, da je ne bi spravljali v nelagodje. Nekje pri četrtem srečanju pa smo opazili velike spremembe. Deklica ni upoštevala navodil igre, temveč je sledila le psu. V očeh so bile vidne iskrice in pogled je bil dvignjen. Od takrat naprej se je deklica začela sproščati. Ob prisotnosti psa smo z deklico celo brez težav vzpostavili očesni stik. Vedeli smo, da se počuti sproščeno in da ji je lepo. Vedno je hotela biti ob psu, sledila mu je in se ob njem smejala, dajala mu je povelja in ga z veseljem vodila.

Ko se ozrem na preteklo delo, menim, da so otroci ob obisku Fancy in Jerice neizmerno uživali. Od trenutka, ko sem jim povedala, da nas naslednji dan obišče Fancy, so jo komaj čakali in po njej ves čas spraševali. Tudi v njihovi prosti igri so bile vidne sledi Tačk. Pogosto so se igrali simbolno igro, ki je bila povezana s psi. Med samimi obiski pa so otroci predvsem potrebovali čas, da se sprostijo in navadijo na tak način dela. Nekaterim je bilo sprva nerodno, medtem ko drugi niso vedeli, kako naj se približajo. V poplavi vseh informacij občasno niso vedeli, kaj lahko počnejo in česa ne. Pri vsem dogajanju pa je bilo kljub temu mogoče opaziti veliko spoštovanja tako s strani terapevtskega para kot tudi s strani otrok in drugih strokovnih delavk. Otroci so rasli in napredovali iz obiska v obisk. Bili so zelo uvidevni in strpni, pa čeprav skoraj vedno neučakani. Na vsakem srečanju smo želeli vzpostaviti individualen stik med otrokom in psom. To nam je tudi dobro uspevalo, vendar smo bili zaradi velikega števila otrok včasih na tesnem s časom. Otroci so bili zato zaposleni tudi z drugimi dejavnostmi, čeprav jih te v bistvu niso zanimale in so samo čakali, da pridejo na vrsto za aktivnost s psom. Pravila, ki smo jih postavili, smo ves čas ponavljali in otroci so jih postopno usvajali.

Ravno tako so se tudi postopno navajali na delo s psom in ga dodobra usvojili, pa čeprav je bila to zanje povsem nova izkušnja. Zastavljene cilje smo več kot dosegli, poleg njih pa so otroci ob delu s psom ves čas krepili in razvijali fino in grobo motoriko.

Ko razmišljam o pozitivnih učinkih teh srečanj, moram izpostaviti predvsem deklico, ki je premagala strah pred psom, in Fancy, ki je pomagala premostiti razdaljo z drugo deklico, ki je imela težave z vključevanjem.

Tudi zame kot strokovno delavko je bila to nova izkušnja in nova oblika dela. Ves čas sem

iskala ideje, kako psa vključiti v dejavnosti, pri čemer so mi zagotovo pomagale tudi izkušnje iz zasebnega življenja. Tudi sama imam namreč psa in mi je bilo zato morda lažje vpeljati določene dejavnosti v delo z otroki. Zaključim lahko z mislijo, da je delo s terapevtskim parom zelo pozitivno, poučno in izpopolnjujoče. Pes je zelo dober motivator, saj pomirja in usmerja pozornost, predvsem pa spodbuja ter zabava, kar so nenazadnje potrdili prav otroci, ki so bili ob njegovi prisotnosti sproščeni, motivirani in vedno pripravljeni sodelovati.

Viljana Bizjak Kočevar, knjižničarka na OŠ Koper

Terapevtski pari obiskujejo kar lepo število šol po Sloveniji. Med njimi je tudi Osnovna šola Koper, ki je z Društvom Tačke pomagačke povezana že približno deset let. Vendar so bila prva leta to bolj občasna srečanja z učenci na šoli, v mestni knjižnici ali na prireditvah ob dnevu knjige. Z organiziranim in rednim sodelovanjem smo pričeli pred štirimi leti.

Učencem smo nove dejavnosti predstavili s pomočjo plakatov s fotografijami, na katerih so upodobljeni terapevtski pari obalno-kraške podružnice in njihovo delo, in z besedili o terapiji s psom, o namenu tovrstnih obiskov ter tudi o tem, kako se sploh obnašati s terapevtskim psom. Gradivo je razstavljeno na steklenih stenah šolske knjižnice, ki je stična točka naših skoraj tisoč učencev in njihovih številnih učiteljev.

Prihod terapevtskih parov je povzročil val navdušenja in večina je želela pse takoj pobožati. Sčasoma so se tako učenci kot učitelji navadili, da je do psa potrebno pristopiti uvidevno z vprašanjem: »Ali ga lahko pobožam?« Kljub temu se še vedno najde kakšen nadebudnež, ki bi kosmatinca rad kar takoj objel.

Z vodniki smo se dogovorili, da bomo s terapevtskimi psi delali v dveh programih: R.E.A.D. in z učenci, ki so v obravnavi pri šolski svetovalni službi. Ker pa je bilo zanimanje za stike s psom zelo veliko, smo se kasneje odločili, da bomo ob začetku vsakega šolskega leta v knjižnici izvedli enkratno srečanje s terapevtskim parom za oddelke prvega triletja. Srečanja so namenjena pogovoru o namenu obiskov terapevtskih psov na naši šoli in o primernem obnašanju do njih ter seveda splošnim informacijam o odgovornem odnosu do psov in drugih živali. Te urice vsebujejo tudi vaje in delo s psom, pri čemer učenci z veseljem sodelujejo – tudi tisti, ki so na začetku bolj zadržani in plašni. Organiziramo tudi srečanja za predstavnike učencev 4. in 5. razredov, ki potem sošolcem pri razredni uri poročajo o srečanjih in se o njih tudi pogovarjajo.

Kot rečeno, pa so dejavnosti, ki jih izvajamo s pomočjo terapevtskih parov, večinoma individualne narave glede na programa R.E.A.D. in A.A.E., kjer učenci s pomočjo psa ponavljajo in utrjujejo šolsko snov z različnih predmetnih področij. Srečanja največkrat izvajamo v šolski knjižnici, ki nam nudi prijeten ambient za delo, raziskovanje in skrivalnice. Kako izberemo učence za tako obliko dela? Ob koncu šolskega leta pošljem svetovalnim delavkam, socialni pedagoginji, specialni pedagoginji ter razrednikom sporočilo, v katerem jih pozovem, naj razmislijo, kateri učenci bi potrebovali dodatno spodbudo za učenje, branje, sproščanje in pridobivanje drugih so-

cialnih veščin s pomočjo psa. Ko prejmem seznam, se z vodniki dogovorimo o načinu sodelovanja in pripravimo urnik poteka dela za celotno šolsko leto.

Učenci, ki sodelujejo v programu dejavnosti s terapevtskim psom, morajo imeti soglasje staršev ali skrbnikov.

Z lanskim letom nas obiskujejo tudi pripravniški pari, kar pomeni, da pripravniki opravljajo obvezne pripravniške ure pod mentorskim vodstvom na naši šoli. Pripravniki so nam še posebej obogatili srečanja, saj je tako imel učenec privilegij delati kar z dvema psoma.

Učenci zelo radi sodelujejo, so motivirani za učenje in branje v družbi psa, kar nekaj učencev je premagalo strah pred kosmatinci. Žal pa mnogi, ki niso vključeni v srečanja in v tovrstno delo, ob vsakem prihodu psa prosijo, ali bi lahko tudi oni brali in delali na ta način.

Sodelovanje s terapevtskimi psi se je pri učencih izrazilo na različne pozitivne načine. Opazen je napredek in povečan interes pri branju, saj so učenci pogosteje zahajali v knjižnico po nove knjige. Nekateri, ki najprej niso hoteli sodelovati pri bralni znački, so nato presenetili svoje starše in se je udeležili. Učenci, ki so imeli težave s selektivnim mutizmom, so Tačkam lepo brali in se tudi pogovarjali z vodnikom. Učenci priseljenci so obogatili svoj besedni zaklad in postali boljši pri uporabi slovenskega jezika. Tudi starejši učenci iz zadnjega triletja so štirinožcem radi zaupali svoje stiske in čustva. Vse to so zaznali tako učitelji kot strokovni delavci, saj je zanimanje za sodelovanje vsako leto večje. Rezultat sodelovanja je tudi predstavitev dejavnosti društva in praktični prikaz dela z učenci na strokovnem srečanju programa »Soočanje z izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga je organiziral ISA institut na naši šoli. Tačke so bile aktivne tudi v času epidemije, ko so učenci ostali doma, saj je Gregor, ki je s svojo Divo tudi obiskoval našo šolo, v tem času pisal in bral zgodbe o svoji psički, medtem ko sem sama preko šolske spletne strani pripravila povezavo, preko katere so lahko vsi prisluhnili njegovim zgodbam. Te so bile primerne predvsem za mlajše učence, ki še niso vešči branja, medtem ko so se starejši lahko urili v branju podnapisov.

Lepo bi bilo, če bi lahko imeli več terapevtskih parov oziroma psa v razredu, kot ga imajo nekatere šole, saj tak način dela zelo obogati učence, jim olajša marsikatero stisko in skrb. Čas, ki ga preživijo skupaj, je namenjen samo njim in je zato dragocen ter pomemben, saj se počutijo srečni ob pogledu na prijazne pasje oči in v stiku z mehkim kožuščkom.

Upam, da bo naše sodelovanje še dolgo trajalo in da bodo vodniki Vesna, Silva, Valentina, Tamara in Gregor s svojimi štirinožnimi spremljevalci (pozdrav in zahvala gre tudi onkraj mavrice) omogočili učencem še veliko prijetnih srečanj, meni pa bili še naprej dobri vodniki v pasji svet.