GEORGEU

V čast nama je bilo, George!

V najino življenje si vstopil kot drobna lučka. Ti, drobno bitje z velikim srcem. Nežno in tiho, z dostojanstvom velikana. S toplimi in globokimi očmi si odpiral vsa vrata, tudi v katedralo v Salernu. Povezal si naju z novimi, dobrimi ljudmi. Spoznala sva nove prijatelje. Zaradi tebe sva postala boljša človeka. Najini najlepši trenutki so povezani s teboj. Z nama si potoval, raziskoval, plaval, se sankal, se potepal po gozdovih, mestih in podeželju. Vsak naš sprehod naju je spremenil. Z menoj si ponosno hodil v službo. Že tvoja prisotnost je spremenila vzdušje na šoli. Otrokom si bil zaveznik, sodelavkam si risal nasmeh na obraz, vse si nas učil brezpogojne ljubezni. A najraje sva objeta in prepletena preživljala zimske dni. Pričela sem sovražiti poletje, ker je bilo našega stiskanja manj, enostavno je bilo prevroče. Bila sva si zadosti. Vedno skupaj. In zvečer, ko se je svet umiril in ko se je slišalo tvoje dihanje in vzdihe, me je napolnila neizmerna spokojnost bivanja. Iz male lučke si zrastel v svetilnik. Tvoj odhod je bila strašanska zatemnitev. Vse se je ustavilo.

Nato je počasi, počasi spet pričela svetiti luč. Sprva sramežljiva, nato pa vedno bolj intenzivna. Luč, ki nas opozarja, da moramo izkusiti tudi temo, preden lahko zares cenimo svetlobo. George, v čast nama je bilo! Ljubezen ne umre. Naj živi kralj!