ERIK PEČNIKOV

Kogar imaš rad, nikoli ne umre. Le daleč daleč je …

Že ob rojstvu si bil nekaj posebnega – edini čisto črn samček v leglu 6 mladičev. Takoj si postal ljubljenček vseh. Vedno sem govorila, da bom v leglu obdržala rdečo samičko, a tvoj pogled, prikupnost in navezanost na družino je bila zmagovalna kombinacija.

Prav zaradi tvojega karakterja sem se želela prepričati, ali bi bil primeren za terapevtsko delo. Leta 2011 sva tako šla na testiranje, ki sva ga uspešno opravila. Takrat sem bila zelo ponosna nase in nate, saj sem vedela, da bova skupaj dober terapevtski par. Kmalu zatem je mož Igor doživel hudo možgansko kap. S svojo pozitivno energijo si neverjetno vplival na rehabilitacijo na URI Soča in kasneje v domačem okolju.

Osrečeval si starostnike v domovih za ostarele, kjer so te prav vsi imeli radi. Tam si bil »ta glavni« in tega si se seveda zavedal. Prav tako si hodil k otrokom na Beli obroč, pa v knjižnice v Dobrepolju, Grosupljem in Trebnjem, na OŠ Franceta Prešerna v Ribnico, več let tudi v Vzgojni zavod na Planino pri Rakeku. Večkrat sva se udeležila tudi javnih prireditev.

Mnogim si s svojo prikupnostjo pričaral nasmeh na obraz. Bil si preprosto takšen, da te je vsak moral imeti rad. Erik, zelo te pogrešamo. Naj ti bo lepo za mavrico in naj ne mine dan, da se ne bi spomnili nate. Hvala ti za vse, kar si naredil za nas, za oskrbovance v domovih za ostarele, za bralce v knjižnicah in otroke v šoli. Verjemi mi – vsi te bodo pogrešali, saj si za sabo pustil lepe in trajne spomine ter osrečil mnogo ljudi.