SMISELNOST VKLJUČEVANJA PSOV V UČNE DEJAVNOSTI

Silva Ferletič

Terapija s pomočjo psov je mlada dejavnost in morda je tudi to eden izmed razlogov, zakaj se veliko študentov v svojih diplomskih oz. magistrskih nalogah posveča raziskovanju prav tega področja. Za nas, terapevtske pare iz Društva Tačke pomagačke, je povabilo k sodelovanju pri raziskovalnih nalogah posebno priznanje, saj te predstavljajo dragocen vir informacij o učinkih in rezultatih našega dela.

Že od malih nog me v vsakdanjem življenju spremljajo hišni ljubljenci (psi in mačke) in o njih večkrat razmišljam kot o terapevtih, ki vedno izboljšajo moje razpoloženje. Med študijem sem imela nekajkrat priložnost opazovati terapevtske pse pri konkretnem delu z otroki – njihovi nasmejani in navdušeni obrazi so me prepričali, da si želim vpliv živali na človeka nekega dne natančneje raziskati. Magistrsko delo je bila moja prva (in definitivno ne zadnja) priložnost, ob kateri sem podrobneje spoznavala in ugotavljala dobrodejne učinke psov.

Terapijo s pomočjo psov sem spoznala ravno s Tačkami pomagačkami pri opravljanju pedagoške prakse v 3. letniku študija. Pristop in odnos vodnika ter terapevtske psičke do otrok me je navdušil – bil je vključujoč, sprejemajoč, topel in sproščen, kar me je prepričalo v to, da si želim s Tačkami sodelovati tudi pri svojem magistrskem delu.

Predmet splošna poučenost se izvaja v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, v katerega so vključeni posamezniki z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. Sam predmet vključuje vsebine, postopke in procese, preko katerih učenci spoznavajo sebe in svet. Učne vsebine tako zajemajo teme iz matematike, jezika in spoznavanja okolja ter se povezujejo s socialnim učenjem.

Pravzaprav se ti otroci ne razlikujejo zelo od svojih vrstnikov, ki teh težav nimajo. Tudi oni imajo namreč prav enake potrebe kot otroci značilnega razvoja, torej potrebe po sprejemanju, potrditvi, vključenosti, ljubezni … Zato nisem zagovornica izraza »posebne potrebe«. Kljub temu pa je pomembno poudariti, da imajo ti učenci nižje intelektualne sposobnosti in odstopanja v prilagoditvenih spretnostih, kar vpliva na upočasnjen razvoj, zato potrebujejo več časa in prilagojen način dela, da dosežejo določene razvojne mejnike.

Z raziskavo sem želela ugotoviti, ali vključenost psa v učne dejavnosti splošne poučenosti pomaga povečati tako interes in motivacijo za predmet kot tudi samo zbranost (koncentracijo). Poleg tega sem opazovala tudi to, kako pes vpliva na otrokovo pripravljenost za delo in na njegovo splošno počutje.

Glede na to, da prihajam iz Izole, sem najprej preverila, katere šole na Primorskem, ki izvajajo posebni program vzgoje in izobraževanja, že sodelujejo s Tačkami pomagačkami in imajo posledično vzpostavljene vezi s terapevtskimi pari, saj je bilo tako sodelovanje lažje izvedljivo. Ko sem izbrala šolo, sem se po pogovoru z učitelji povezala z razredničarko oddelka 1. stopnje. Pogovarjali sva se o učencih, katerih motivacija je šibka točka in ki imajo obenem naklonjen odnos do živali. Na njen predlog sem izbrala učenca, ki sem ga nato opazovala pri pouku splošne poučenosti.

Skupno je bilo opravljenih 20 opazovanj. V polovici primerov je specialna pedagoginja učno uro izpeljala brez psa, 10 obiskov pa je bilo opravljenih z njegovo prisotnostjo. Opazovanja so potekala 2x tedensko, pri obeh je bila obravnavana vsebinsko enaka oz. primerljiva učna snov zaradi večje primerljivosti znakov motiviranosti za delo. Pri opazovanju sem si pomagala s kontrolnimi listami, ki so zajemale postavke konkretnih vedenjskih znakov s področja motivacije. Med opazovanjem sem v obliki anekdotskih zapisov beležila tudi pomembna konkretna vedenja. Beležila sem, katere potrebe je učenec največkrat pokazal, kateri tip motivacije se je pojavil, kakšno je bilo njegovo počutje, posebnosti v vedenju, med drugim pa tudi to, katere dejavnosti so mu bile všeč. To vprašanje sem mu zastavila vsakič po končani učni uri, ko sem se z njim pogovarjala, kaj mu je bilo všeč oz. zanimivo. Kar je opazovani učenec povedal, je dodatno podkrepilo pomen podatkov, pridobljenih iz opazovanja.

Terapevtski psički sta bili aktivno vključeni v učne dejavnosti različnih učnih vsebin. Naj podam konkretni primer: Pri učni temi slušne analize glasov je terapevtska psička sodelovala tako, da je učenec z njo na povodcu šel po poligonu do kupa kartic s slikami. Tam je izžrebal svojo kartico, pri čemer je moral psički jasno in glasno povedati, kaj je upodobljeno na sliki. Ko je vsebino slike tudi uspešno zapisal z besedo, jo je moral pokazati psički, ki je delovala kot ocenjevalka njegovega dela. Psički pa sta lahko služili tudi kot nagrada. Npr. če je učenec uspešno končal nalogo, mu je psička ali dala tačko ali pa jo je učenec lahko pobožal.

Že takoj ko je terapevtski par vstopil v razred, se je spremenila celotna dinamika. Učenci so postali pozornejši, mirnejši in predvsem vedrejši. Prisotnost psa jih je spodbudila k delu in k temu, da so se še bolj trudili pri izvajanju nalog.

Analiza je v glavnem pokazala, da sta se pri otroku, ki ima sicer težave z motivacijo pri splošni poučenosti, ob prisotnosti psa motivacija in zbranost (koncentracija) povečali. Poleg tega sem ugotovila tudi to, da je otrok bolj pripravljen delati, ko je v učne dejavnosti vključen pes in da je ob njegovi prisotnosti razvidnih več prijetnih (pozitivnih) čustev. Otrok se je torej s psom v razredu počutil veliko bolj sproščen, vesel in pozitivno vznemirjen kot sicer.

Tako je. Vse več pedagoških delavcev sodeluje s terapevtskimi pari, saj se zavedajo dobrodejnih učinkov, ki jih ima žival na otroka oz. celotno skupino. Žal pa imajo številni še vedno zadržke do vključevanja živali v pouk, saj s tem nimajo izkušenj. Zlasti zaradi tega upam, da bo moja raziskava spodbudila vodstva vzgojno-izobraževalnih ustanov k sodelovanju z društvi, ki izvajajo tovrstne aktivnosti in terapijo. Prav konkretne izkušnje pedagogov namreč pomembno vplivajo na spremembo negativnega mnenja o terapiji s pomočjo psov.

Z zaključkom študija sem pridobila naziv magistrica profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike, posebne razvojne in učne težave.

Absolutno razmišljam o tem in si želim, da bi pri svojem delu čim več vključevala terapevtske živali, še posebej pse, saj so zelo interaktivna bitja in zatorej zelo primerna za aktivno vključevanje v učne dejavnosti. Spogledujem se tudi z idejo, da bi nekega dne postala vodnica. To se bo verjetno uresničilo takrat, ko bom tudi sama posvojila psa.