NAVZOČI V TRENUTKU, KO SE UČIMO, KO VADIMO IN KO IZVAJAMO TERAPIJO

Branka Hobič, kinološka inštruktorica

Psa smo v dobršni meri vzgojili, mu tudi v njegovih pubertetniških časih nudili čim več kvalitetnih informacij v njegovi pasji knjižnici, mu privzgojili določene navade in odzive, ki jih potrebuje pri aktivnostih in terapijah. Izvajali smo jih v različnih okoljih z različnimi vplivi, tako da smo ga nekako »utrdili«, da bo lahko brez težav in z veseljem opravljal svoje poslanstvo terapevtskega psa. Pes potrebuje čas za svoj razvoj, s pomočjo vodnika naučeno utrdi in se tako v največji meri tudi predvidljivo obnaša.

Vprašajte se, kako bi odgovorili na zastavljeno vprašanje: »Ali vaš pes ve, kaj mora storiti, ko to od njega zahtevate?« ali pa: »Zna sesti pod vsemi pogoji v vseh krajih, ob vseh motnjah?« Če vprašam 50 vodnikov, bodo njihovi odgovori vedno pritrdilni.

Pravo vprašanje potem ni, ali pes pozna zahtevo »sedi«, temveč kako zanesljiva je njegova reakcija v različnih pogojih! Vedeti, kako mora pes (tudi mi) nekaj narediti, še ne pomeni, da bo to storil vsakič in pod vsemi pogoji. Ker zanesljivi psi niso rojeni. So narejeni. Odvisno je od tega, ali pes osebo poleg sebe spoštuje in ali ima ta oseba voditeljske sposobnosti. Je ta oseba vselej korektna, dosledna, zna spoštovati tudi psa? Vodnik naj psu pomaga razumeti, kaj od njega želi, in naj to naredi tako, da bo v veselje in zadovoljstvo obema, pri terapijah pa v zadovoljstvo vsem štirim: psu, vodniku, uporabniku in strokovni osebi. Zato je tudi on ves čas v procesih učenja, odkrivanja, razumevanja, prilagajanja, odpuščanja, potrpljenja. Dobro je, če se zna sam opazovati. Vodnik naj posveti čas tudi svojemu vedenju in ne samo vedenju psa, saj reakcije psa povzroča predvsem vodnik. Vse kar namreč ta počne, za psa nekaj pomeni. Zato naj iz svojega repertoarja izbriše odvečne besede, tako bo psa »prisilil«, da ga bo moral podrobneje opazovati.

Če smo psu pokazali, da obstajata dva svetova – eden, ki je z vodnikom in je zato LEP, in drugi, v katerem ga ni in je zato GRD – smo na dobri poti, da bomo z njim živeli v sinergiji. Če gre pes stran od vodnika, torej v svet, ki ni lep, se mora takoj vrniti k njemu, ker je tam svet lepši. V grdi svet pa gresta z vodnikom skupaj, saj je tako nevarnost manjša. Psa ne smemo nikoli izdati na način: »Glej, kaj imam v roki … pa tam ni ničesar.«

Vodnik naj stremi za tem, da bosta vrvica in ovratnica vedno ohlapni, medtem ko naj svoj glas in vedenje uskladi z zahtevo, ki jo pričakuje od psa. V to mora vodnik prepričati tudi uporabnika.

- Navzoči v trenutku, ko se učimo, ko vadimo in ko izvajamo terapijo. - Popolnoma zatopljeni v neko opravilo (kaj zmorem in kaj hočem). - Stopimo se z neko dejavnostjo (vaja »pridi sem«) – konkretna naloga. - Ni nam mar za nič drugega (telefon je v avtu). - Naša zavest je »disciplinirana«.

- Vem, kaj delam (izziv ne sme biti pretežak – načelo postopnosti). - Vem, kako to delam. - Posvečam se eni sami nalogi (okolje, kjer ni motenj). - Imam konkreten in jasen cilj (vem, kaj hočem doseči). - Ne pustim se zmotiti – v času, ki si ga vzamem za vadbo, je moja naloga najpomembnejša stvar na svetu.

Zakaj ne bi bilo učenje prijetno? Takšno ne more biti, če je prisiljeno!

Ko me udeleženci tečajev to vprašajo, je moj odgovor vedno enak: »Toliko, kolikor vrednosti pripisuješ psu!«

Pri vadbi gre za to, da se v možganih in teleščku psa sprožajo vedno nove povezave (posledično pa tudi pri vodniku). Potreba po vadbi je osnova, ker je lažje in humanejše tisto učenje, ki ga pospremimo z igro. In pes si zato vadbe vedno želi. Treba jo je le časovno pravilno odmerjati. Če smo postavili trdne temelje, postane vadba vsakdanja rutina, ki jo opravimo »mimogrede«. Tu sodelujeta oba, saj gre tudi pes kot socialno bitje raje na sprehod z vami kot pa sam. Suhi trening (brez psa) za ohlapno vrvico, za korekcijo, suhi trening vašega glasu in opozorilnih znakov so sestavni deli učenja vodnika. Ko pa suhi trening prenesete na psa (predvsem delo z vrvico in glas, s katerim nekaj zahtevamo), je potrebno prijetno vzdušje in vodnikovo potrpljenje. Biti mora prijazen, dosleden in sproščen, saj so to vrline, ki jih od njega pričakuje tudi njegov pes.

Povzetek z zadnje delavnice Praktično delo s terapevtskim psom

Hoja ob vodniku, vstop v dvigalo, hoja na vodnikovi levi in desni strani, med vodnikom in uporabnikom, vodenje z dvema vrvicama, hoja med večjim številom ljudi, približevanje neznanca, psu se približuje invalidski voziček, kako pes pravilno sprejme uporabnika …

Sedi, prostor, stoj, iz sedi v prostor ali stoj, v vseh teh pozicijah na mizi, vodnik izven vidnega polja psa, pes na stol, na mizo …

Deli pasjega telesa, dotiki vodnika, dotiki uporabnika, razposajenih otrok, česanje, nega z različnimi materiali v različnih pozicijah psa, pravilna masaža, brisanje pasje sline …

Pokazatelji stresa in vznemirjenosti pri psu, vaje za umiritev psa, poznavanje govorice pasjega telesa, obnašanje vodnika ob vznemirjenem psu …

Izpolnjevanje morebitnih obrazcev, uporabnika očistimo pasjih dlak, pes se zahvali uporabniku z enim od trikcev, ki ga lahko izvede vodnik ali uporabnik.

Psu ponudimo vodo, ga odpeljemo na sprehod, ga masiramo, če je pripravljen na kratko igro, se z njim poigramo, omogočimo mu MIR in POČITEK. - Izvajanje različnih vaj, pomembnih pri aktivnostih in terapiji z različnimi uporabniki.