KADAR ČLOVEK IN PES ŽIVITA V SOZVOČJU

Branka Hobič

Tatjana ima vse živali rada. Pred kratkim ji je miška delala škodo v njihovi hiši, pa ji ni mogla vzeti življenja in jo je raje hranila. Na sprehodih vedno pobira gliste in polže in jih odstranjuje s ceste, da jih kdo ne pohodi ali povozi. Edina žival, ki jo zavestno pokonča, je klop. No, včasih tudi kakšnega komarja. Od nekdaj so doma imeli živali, no, sprva ne, ker je še živela v Ljubljani. Je pa zato odšla k sosedom in tam pestovala kokoške, jih božala ter se z njimi pogovarjala. Želvo je pasla, z mucami, morskim prašičkom in skakačem pa so poleti redno odhajali skupaj na dopust. Kraško ovčarko Uršo je šolala v kinološkem društvu. Pred Lamom je živel v njihovi družini najdenček – mešanček Tačko. 20 let mu je bilo, ko je preminil. Potem pa se pri svojih 65 letih ni več hotela zavestno odločiti za še enega psa, saj je razmišljala, kako bo z njim, ko nje ne bo več. Tatjano je po treh mesecih brskanja po spletu »poklical« Lam. Kar takoj se je odločila zanj. Kar še istega dne je bilo treba ponj. In ni ji žal. Dal ji je toliko, kot še noben kuža doslej. Vse je imela rada, toda Lam je poseben. Svet.

Tatjana: Že kar nekaj časa sem spremljala razvoj terapevtskega dela s psi v Sloveniji, predvsem delo Tačk pomagačk in Ambasadorjev nasmeha. Odločila sem se za Tačke, saj sem ugotovila, da bo Branka lahko tudi moja mentorica in me bo uvajala v delo z otroki in starejšimi, pa še veliko »pasjega znanja« ima. Tudi to me je privlačilo, da me bo v skrivnosti terapevtskega dela s psi uvajal nekdo, ki mu svet psa ni tuj in se bom od nje lahko naučila tudi še kaj drugega o psih in ne le o terapevtskem delu. To je bilo pred osmimi leti. Zadovoljna sem, da sem izbrala Branko, saj sva postali v vseh teh letih tudi dobri prijateljici.

»Spoznala sem jo na seminarju Tačk na Rakitni, pa nisem niti vedela, da sva iz istega kraja. Čeprav sva si zelo različni, sva se zaradi ljubezni do živali in predvsem do psov takoj ujeli. Ona tiha, mirna, potrpežljiva, ki se je ne sliši pogosto niti v pogovorih o terapevtskih psih, medtem ko sem sama najbrž njeno pravo nasprotje. Je druga najstarejša vodnica terapevtskega psa v našem društvu.«

Tatjana: Prostovoljstvo dojemam kot nek obračun same s sabo. Ker imam rada ljudi vseh starosti, tiste s posebnimi potrebami in otroke, sem vedela, da tu ne bo ovir. Mogoče na začetku nisem stoodstotno zaupala v svojega Lama, predvsem ne njegovim morebitnim reakcijam ob stiku z različnimi uporabniki in dražljaji, pa me nato ni nikoli razočaral. S postopnim uvajanjem sva se »ujela«, kot da so najini vdihi in izdihi eno. Predvsem pa moraš imeti za terapevtsko delo s psom veliko časa. Letno v povprečju prevozim preko 4000 km le za izvajanje terapij, zaradi česar se je v teh 8 letih dela pri Tačkah tudi avtomobilskemu števcu življenje odvijalo hitro. Najprej priprave doma, v začetku sem pripravljala tudi sugestije strokovnim delavcem v ustanovah, predvsem da sem vnaprej povedala, kaj Lam vse zna in zmore in česa ne. Tako je strokovno osebje lahko uspešno načrtovalo terapevtsko uro s psom. Ker ga po tolikih letih sedaj skoraj vsi že poznajo, lahko ugotavljajo le, da se mu glede na starost nekatere izvedbe zdijo pretežke oz. predolge. Ima 11 let in mu je zato dovoljeno, da se lahko včasih tudi malo »spunta«, pa ne za dolgo. Sedaj ga bolj vključujem v program R.E.A.D., saj je res izvrsten poslušalec. Včasih med branjem kar zaspi, medtem ko otrok, ki mu naglas bere, tega sploh ne opazi, ker so njegove oči vedno skrite za dlako. Krasno, da imamo pri Tačkah tudi program »Beremo s tačkami«, da so lahko starejši psi še aktivni pri terapijah, saj tudi za nas, upokojence, ni dobro, da kar odrežemo vsakdanje delovne obveznosti. Tako pa se lahko tudi psi počasi in neboleče upokojijo.

»Novi pristopi k vzgoji in šolanju psov žgečkajo njeno radovednost – kljub njenim 76 letom. Tatjana je z Lamom obiskovala malo šolo, tečaj poslušnosti, opravila izpit BBH, trenirala »agility«, »obedience«, opravila tri tečaje dela z nosom.«

Tatjana: Da ne naštevam vseh ustanov, s katerimi sva sodelovala, ker jih je bilo mnogo, naj omenim le podatek, da sva delala v ljubljanski in notranjski regiji, le nekajkrat »službeno« pa sva bila tudi na Bledu in Prevaljah. Redno pa še obiskujeva Rakitno, kjer je Lam postal že pravi inventar. Velikokrat nadomeščam tudi druge terapevtske pare, predvsem zato, ker se terapije in aktivnosti odvijajo največkrat v dopoldanskem času, ko imava jaz in Lam dovolj časa, popoldanskih aktivnosti pa ni veliko. Tako sem želela dati vodnikom terapevtskih psov, ki so v službah, priložnost, da lahko izvajajo aktivnosti v njihovem prostem času.

»Kar pri njej vedno znova očara, je volja do novih znanj in spoznanj, vezanih na vzgojo in šolanje psov. Z izrednim entuziazmom se pogovarjava o novih dognanjih na področju psihologije psov, česa vsega so zmožni. Potem pa poslušava v parlamentu, ko se pogovarjajo o tem, ali ima pes dušo ali ne, pa obe v en glas potrdiva, da jo ima. In da čuti. Središče mora žarčiti, da se čuti celota. In da razmišlja. V svojem svetu. Je sicer malo drugačen od našega, pa vseeno. Pes je sicer v prvi vrsti res najprej žival, toda ko se Tatjana slabo počuti, se Lam dobesedno namesti na njen trebuh, da jo tam greje, in prav nič ne tečnari. Čuti, kako je z njo. Kako diha, kako ji bije srce, ... To se zgodi samo takrat, kadar človek in pes živita v sozvočju, se nekako dopolnjujeta, spoštujeta in cenita. Tako kot besed ne moreš površno prebrati, tudi čutiti ne moreš površno. Površno čutiti? Nemogoče!«

Tatjana: Uživava v vrtcih in šolah. Lama množica otrok nikoli ni motila. Napisala sem si program, kaj bom kateri od starostnih skupin otrok povedala, da bodo razumeli in da bodo sodelovali. Vedno pa povsod pričnem s predstavitvijo našega društva, potem predstavim na dolgo in široko Lama, značilnosti te pasme in nazadnje še na kratko povem, kako mi je ime. Postavim vprašanje, kje je Tibet, in nato predstavim pasmo, ki so jo izključno zase vzredili menihi (lame), in sicer zaradi verovanja, da so v tej pasmi psov reinkarnirane duše umrlih menihov. Zanje je to sveta žival. To me je zelo ganilo, ko sem izbirala pasmo. Še danes je izredno težko dobiti tibetanskega terierja iz njegove domovine Tibeta. Otroci so radovedni in nikoli ne zmanjka različnih tem, o katerih se pogovarjamo, včasih tudi o občutljivih tematikah (smrt psa, poskusi na živalih), zato je treba tudi o teh stvareh govoriti odprto, vendar primerno razumevanju otrok, ki postavljajo taka vprašanja. Otroci namreč vedo več, kot si mislimo mi starejši. Danes po spletu vse preberejo, vse vidijo, tako pozitivne kot tudi negativne strani vzreje, šolanja, uporabe in tudi zlorabe psa. Z Lamom imajo lahko fizični kontakt, saj dovoli dotike po vseh delih telesa. Skupaj se pogovarjamo o sončnih in senčnih straneh »nabave« kužka, saj ob pogledu na Lama, ki izvaja trikce in je ubogljiv in crkljiv, še ne pomeni, da se je pes s takšnim znanjem že rodil, temveč da je treba za psa skrbeti, da je po eni strani obveznost, po drugi pa veliko veselje. Vedno pa uro v vrtcih in šolah končam s prošnjo, da petarde ob novoletnih praznikih niso primerne niti za ljudi niti za živali, saj se pes strahu pred petardo ne more znebiti vse življenje. Vprašanje za vse starostne skupine otrok pa je: »Poznate slovensko pasmo psa?«

Tatjana: Trenutno sem članica nadzornega odbora Društva Tačke pomagačka. Vesela sem, da imamo tako vodstvo, da so papirji, podpisi, nakazila vedno v urejenem stanju, kar se moramo zahvaliti naši marljivi predsednici in vsem strokovnim organom, da opravljajo delo, ki skoraj nikogar ne veseli.

»Z Lamom se odpravljata na veliko sprehodov. Sprehod je zanjo podarjena možnost, da lahko v miru razmišlja in je srečna, ker se še lahko premika in ji je to v veselje. Če Lama ne bi bilo, bi se gibala manj. Tako puščata svoje letne čase na potkah pod Slivnico, na naskokih na Hasberg in okoli Cerkniškega jezera, kjer jima je lepo.«

Tatjana: Nekaj je dnevne nege, ki vključuje česanje dlake in obenem še masažo psa. Nego pred terapevtsko uro nadgradim že doma, saj ga skopam, pred vstopom v ustanovo mu še obrišem tačke in ga ponovno počešem.

V banji pa se obnaša kot »kup nesreče«. Prav tu se vidi, kako sva povezana, ker že ob sami misli: »Aha, sedaj ga pa še skopam,« steče v kot in se skrije. To sem preizkusila že neštetokrat in vedno je tako. S čim mu to sporočam? Sva telepatsko povezana? Spremenim svoje geste, mi trznejo mišice, se spremeni energija v meni, me tako zelo pozna?

Lam je zavarovan. Redno se udeležujem vseh pregledov, ki jih Tačke organizirajo in nudijo terapevtskim psom. To zelo cenim, saj je samo zdrav pes varen pes. Z njim hodim na akupunkturo, na masažo, na pregled zobovja ter dvakrat letno na obvezne veterinarske

preglede, kjer ocenijo, ali je pes še primeren za delo z ljudmi. Redno mu na tri mesece odpravljam tudi notranje in zunanje zajedavce, skrbim, da nima klopov, bolh in ostalih nadlog. Resnejših zdravstvenih težav v vseh 11 letih Lam ni imel, pazim le, da se mu ne ponavlja vnetje sečil. Skrbim, da se redno in veliko gibljeva. Včasih tudi trikrat dnevno. Po navodilih veterinarja mu obroke kuham. V riž, kvinojo in ječmen zakuham meso kunca, kokoši in telička (dobro, da je manjše rasti) z veliko sezonske zelenjave, ki jo pridelamo doma. Obrok dopolnim z lanenim ali olivnim oljem. Hranim ga dvakrat dnevno, saj se mi zdi, da je tako bolje.

»Ko se ustavita in se Tatjana milo in nežno dotakne Lamovega kožuha, tedaj povsod – v soncu, vetru, oblakih, v šumenju dreves, gladini Cerkniškega jezera – čutita oba, da sta eno. Da pripadata drug drugemu. In samo to je pomembno. In kot je zapisal pesnik Janez Menart: ''Zase je potrebno poiskati stezico, pot, ki še pelje k roži, vetru, soncu – to je lahko za vse samo in edinole DAR.''«