ČAS, KI TEČE DRUGAČE

Gregor Geč, glavni urednik

»Juhu, moj vodnik je kar doma! … A danes pa ne gre v službo? … Ooo, že spet se bova igrala z žogico! … Uuu, koliko prijetnih rok na mojem kožuhu! … Kar vsi člani mojega krdela so doma. Kako prijetno! … Hov, že na četrti sprehod greva! … A danes bodo spet vsi doma? Kar naprej bulijo v tisto škatlo. … Prav prijetno je imeti vodnika in njegovo krdelo ob sebi dan za dnem, neprestano, ampak a ne grejo nič po opravkih, v službo, šolo? …« Takšne in podobne misli so se najbrž pletle po glavah naših štirinožnih kosmatincev, ko smo nenadoma prisiljeno ostali doma. Vsaj večina od nas. Zaradi tako drobcene stvari, ki je ne vidiš s prostim očesom. Virus nam je obrnil svet na glavo. Nevarnost, ki je lahko za nekatere bolj in za druge manj usodna, preti na vsakem vogalu. »Kaj pa zdaj? Kako bomo pa zdaj živeli?« smo se spraševali, ko smo dnevno spremljali priporočila, ukrepe, omejitve, prepovedi.

Nenapovedano in hkrati dobrodušno se je pojavil čas, ki teče drugače. Čas za razmislek. Čas za peko kruha na sto in en način. Čas za predčasno generalno čiščenje. Čas za branje knjig, ki že dolgo čakajo na polici, da pridejo na vrsto. Čas za odkrivanje novih talentov, ki jih skrivamo v sebi. Čas za inventuro vrednot.

Ko smo se nekako že privadili na novo, drugačno življenje, pa so se od nekod prikradle še črne misli, tesnoba, strah, nevarnost. Kljub vsemu smo se poskušali razvedriti z mnogoterimi vsebinami, ki so jih ponujali raznorodni mediji. Še enkrat smo počistili stanovanje. Ponovno smo spekli kruh. Zašili še nekaj mask. A tudi to ni bilo dovolj. Ponovno, kot že neštetokrat doslej, se je izkazalo, da ima družba kosmatinca na štirih tačkah neverjetno zdravilno moč. Prežene skrbi, potolaži, razveseli, nasmeje … Skratka, celostno terapijo opravi že samo z mahajočim repom in vlažnim smrčkom. Zato ne preseneča podatek, da je število posvojitev psov iz zavetišč v času karantene strmo naraslo. Še bolj razveseljujoče dejstvo pa je, da je upadlo število zapuščenih živali, kar je v poletnem času žalostna resnica.

»Kdaj bomo spet obiskali tiste majhne ljudi z zvedavimi velikimi očmi, ki komaj čakajo, da se igrajo z nami? … Kdaj bomo spet šli k starejšim ljudem, ki jim že dotik smrčka ali dlake nariše nasmeh na obraz?« so nas z ljubečimi očmi spraševali naši terapevtski psi. Zato smo tudi v društvu sprejeli izziv in se kljub razdalji poskušali približati našim uporabnikom. Na čelu z našimi kosmatinci, seveda. Pripovedovali smo jim pasje zgodbe, pošiljali pasja pisma, snemali utrinke s sprehodov, se povezovali preko novih tehnologij in se preizkusili tudi v branju kužkom na daljavo. Tako so tudi naši kosmatinci do neke mere usvojili nove komunikacijske poti, da bi se le nekako približali uporabnikom, ki so jih neskončno pogrešali.

A smo se kaj naučili v tem izrednem stanju? A vemo, kaj je sploh tisto, kar naj bi se naučili? Če imamo ob sebi psa, je to že dober začetek, saj imamo ob sebi odličnega učitelja. »A lahko, prosim, nehaš govoriti in tipkati po tipkovnici, da greva končno lahko na sprehod?« so povedale nagajive pasje oči in mahajoči rep.

Pa pojdimo, v upanju, da bomo lahko spet kmalu sejali nasmehe in veselje med naše uporabnike ter skupaj v kosmati družbi preživljali tisti čas, ki nas neizmerno bogati.

Na plaži ob sončnem zahodu julija 2020.