PES IMA POZITIVEN UČINEK IN TO BREZ BESED

Cvetka Gorjan

Najprej smo bili primorska podružnica Tačk pomagačk. Število članov te podružnice se je večalo in nakazovalo potrebo po delitvi na manjše. Moteče so bile tudi velike razdalje med nami. Glede na velikost teritorija so nam naša srečanja (sestanki) vzela veliko časa, prevoženih kilometrov in energije. Zato smo se na srečanju v Ritomečah dogovorili, da se razdelimo na obalno-kraško in goriško podružnico. Naše poslanstvo pa ostaja enako. V goriški podružnici nas je trenutno osem terapevtskih parov in trije pripravniški pari. Vsako leto se nam pridružijo novi pripravniki. Eni dokončajo pripravništvo in postanejo samostojni terapevtski pari, nekaterim pa vmes zmanjka energije, saj pot do samostojnega terapevtskega para zahteva od vodnika in psa kar nekaj dela. Člani naše podružnice se srečujemo enkrat mesečno v prostorih DU Nova Gorica. Direktor doma upokojencev Bojan Stante nam je velikodušno odstopil prostore za naša srečanja in sestanke. V imenu vseh nas zatorej iskrena hvala gospodu Bojanu. V letošnjem letu tako praznujemo deseto obletnico nekdanje primorske in sedanje goriške enote.

Oče je pripeljal hčerko in mi zaupal, da se punčka zelo boji psov. Tako njen oče kot tudi jaz sva bila pred izzivom. Ali nama bo uspelo pomagati otroku, da premaga strah pred psom? Z gospodom sva se naloge lotila zelo odgovorno. Pri prvem obisku smo se z otrokom pogovarjali in risali. Varvi je služila kot model za risanje. Nato sta odšla na ogled psov, ki so bili na razstavi. Čez čas sta se vrnila. Punčka je bila že bolj vesela in sproščena, zato sem ji razložila, kako bova skupaj pobožali Varvi. Prijela sem jo za roko in jaz sem božala Varvi. Z Varvi sva ji pokazali še par trikcev, ki jih je deklica z veseljem pokazala očetu in povedala, da tudi njo Varvi uboga (kljub temu, da je do psičke še vedno ohranjala razdaljo). S tem smo zaključili drugi obhod. Ko pa je oče v tretje pripeljal punčko, mi je ta rekla nekaj, česar celo življenje ne bom pozabila (zato tudi opisujem ta dogodek): „Jaz sem pogumna deklica.“ Kako lepo je bilo to slišati. Tisti trenutek sem vedela, da sva z očetom najino nalogo opravila odlično. Kaj bova pa sedaj delali z Varvi (pomislila sem na trikec)? Ampak njen odgovor je bil: „Pobožala bom Varvi.“ Zmagali smo. Kako lepo je bilo gledati, kako srečna in nasmejana punčka boža Varvi. Takšni dogodki naše delo obogatijo in nam dajo zagon za naprej. Cvetka

V tem času smo organizirali predavanja in izobraževanja za vodnike in pse. Skupaj z obalno-kraško podružnico smo se udeleževali supervizijskih srečanj. Na teh srečanjih ali druženjih smo se še bolj spoznali, povezali med sabo, izmenjali izkušnje pri delu in zastavili nove cilje. Supervizija je dosegla svoj namen in lahko rečem, da je bila za vse udeležence zelo pozitivna.

V varstveno delovnem centru (VDC) Nova Gorica – Enota Stara Gora delamo s starejšimi uporabniki, najpogosteje po poškodbi glave. Obiskujemo jih že več let, saj se tam zelo dobro počutimo, zelo dobrodošli so tudi pripravniški pari. Uporabniki so vedno zelo hvaležni za naše obiske, s

katerimi jim krajšamo čas, polepšamo popoldneve in pospešimo terapije. Aktivnosti pripravljata strokovni delavki Vaneja in Suzana, ki dobro poznata tamkajšnje stanovalce. Sta zelo inovativni in odprti za nova znanja. Najlepši del naših obiskov so zadovoljni in nasmejani obrazi uporabnikov, ki v terapevtskih psih vidijo zaveznike in najboljše prijatelje. Nekateri uporabniki se psom tako zelo posvetijo, da jih lahko brez prestanka v tišini božajo ali nežno češejo. Ana

Vedno več ustanov in medijev prepoznava naše delo in nas vabi k sodelovanju. Redno obiskujemo naslednje ustanove: VDC Stara gora, VDC Nova Gorica, DC Žarek, DU Podsabotin, Dom starejših občanov Ajdovščina, OŠ Frana Erjavca v Novi Gorici, knjižnico v Ajdovščini in v Vipavi, OŠ Franceta Bevka v Tolminu in šolo za izobraževanje in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami v Tolminu, Zavod Cirius v Vipavi, DU Gradišče, VDC Sežana, Hišo dobre volje v Mirnu in Desklah.

V Dnevni center Žarek prihajajo otroci z učnimi težavami, tako da predstavljata Damijana in Alfa neke vrste super učiteljici. Alfa je s svojo kosmato dušo za otroke dodatna motivacija, saj so zanjo pripravljeni narediti veliko več kot za še tako odličnega učitelja. Skupaj rešujejo razne uganke, sestavljajo sestavljanke in z drugimi igrami razgibavajo možgane in krepijo koncentracijo. V prisotnosti Alfe se očitno lažje učijo in to vedno z nasmeškom na obrazu. Zelo radi poslušajo pasje zgodbe, spoznavajo različne poklice ljudi in psov in se tako naučijo, da je pse treba vsesplošno spoštovati, saj niso le najboljši prijatelji, ampak tudi pomembni pomočniki. Da je Alfa zanje res zelo pomembna zavetnica, ki dviguje samozavest in vrača pozitivno samopodobo, dokazuje fant, ki zelo težko govori. Ker ga vrstniki ne razumejo, se je obrambno zaprl vase in skoraj nikoli ne spregovori, saj se vedno počuti tako, kot bi ga vsi ocenjevali, se iz njega norčevali, ga sodili. A ne Alfa – Alfa je njegova brezpogojna prijateljica, ki ga nikoli ne vpraša: »Kaj si rekel? Nisem te razumela.« Ob njej je samozavesten in počuti se brezpogojno sprejet, tako da se v njeni družbi neverjetno razgovori. Ko pride Alfa, ne poseda več sam v kotu, zaprt v svojem varnem oklepu, ampak skoči kvišku in glasno ter razločno pozdravi in se z Alfo nemudoma pogovori. Ona je presrečna v njegovi družbi in prav zato je srečen tudi on. Damijana

Odzovemo se tudi na povabila, kjer predstavljamo naše delo in naš vzgojno-izobraževalni program. Vzorno sodelujemo z Lavričevo knjižnico v Ajdovščini in Vipavi. Knjižničarka Martina vedno poskrbi, da imamo Tačke pomagačke ob prihodu pripravljeno vse, kar potrebujemo pri našem delu. Največ povabil za predstavitve dobimo iz osnovnih šol in vrtcev. Z veseljem se odzovemo tudi vabilu na Žurnalov festival, kjer nas obišče ogromno otrok in odraslih. Tačke pomagačke smo se predstavile tudi na mednarodni razstavi psov v Vrtojbi. Lepo je bilo videti, kako se naši psi brez težav povezujejo z otroki, gibalno oviranimi osebami, jih nasmejijo ob določenih trikih, se sprehodijo z njimi in zaplešejo. Veliko imamo zanimivih dogodkov, veliko zgodbic iz našega dela. Sreča in veselje otrok ter odraslih tudi nas napolnita s pozitivno energijo. Vse to in še več si povemo na naših mesečnih srečanjih (letos zaradi koronavirusa žal odpovedana).

V Ciriusu v Vipavi, kjer se izobražujejo otroci s posebnimi potrebami, sem zaposlena že vrsto let kot delovna terapevtka. Že nekaj let nas obiskujejo različni terapevtski kužki. Ker sem videla, da kuža na otroke vpliva zelo pozitivno, sem se tudi sama odločila, da postanem vodnica s svojim kužkom Andyjem pri Društvu Tačke pomagačke. Lansko leto sva bila z Andyjem pripravnika in pod budnim očesom mentorice Jean McCollister uspešno zaključila pripravniško dobo v raz-

ličnih ustanovah. Po novem letu sva z Andyjem začela izvajati terapijo v Ciriusu v Vipavi. Večina otrok je Andyja sprejelo z navdušenjem. Nekateri pa so se s kužkom srečali prvič, zato je bilo treba najprej premagati strah in se naučiti spoštljivega ravnanja z živalmi. Tisti, ki imajo več izkušenj s kužki, pa so spoznavali, kako je treba skrbeti za kužka in kakšno nego potrebuje. Nenazadnje pa jim je dajal tudi veliko motivacijo za dosego težjih ciljev, kot je npr. zavezovanje čevljev ali zapenjanje gumbov. Lucija

Strokovni delavci, s katerimi sodelujemo, nam povedo, da določeni oskrbovanci ali stanovalci komaj čakajo na prihod psa. Ob terapiji s psom so uporabniki veliko bolj aktivni in zadovoljni. Pes ima pozitiven učinek in to brez besed. Nekoč mi je rekla ena od fizioterapevtk, da je tudi tišina terapija. Seveda je, saj je tudi v tišini božati psa nekaj neprecenljivega.

Kot terapevtski par opravljava terapevtske programe v Domu upokojencev Gradišče, v Osnovni šoli Frana Erjavca Nova Gorica ter v Lavričevi knjižnici Ajdovščina. Če nama čas dopušča, se udeleživa dogodkov, ki so namenjeni druženju ali osveščanju ljudi in otrok o pravilnem, spoštljivem in odgovornem odnosu do psa oz. do vseh živali. Glavnino terapevtskega dela z velikim veseljem opravljava v OŠ Frana Erjavca Nova Gorica. Mini vsak torek pred kletko veselo maha z repom, saj ve, da jo bom odpeljala v šolski vrvež. Tudi učenci so se že navadili, da so torki rezervirani za druženje z Mini. Če me vidijo oblečeno v modro majico z logotipom Društva Tačke pomagačke, že od daleč kričijo: »Danes bo prišla Mini! Danes se moramo še bolj držati pravil, drugače Mini ne bo prišla v razred …« Mini ima naloge za učence spravljene v žepku, ki je pritrjen na njeno ovratnico. Dejavnosti je nešteto – učenci ji berejo, jo opisujejo, jo naslikajo, jo peljejo na sprehod, jo negujejo, z njo utrjujejo seštevanje, odštevanje, utrjujejo opismenjevanje … Po vsaki dejavnosti so učenci nagrajeni z Minino petko ali tačko in to jih še dodatno vzpodbudi, da naloge opravijo natančno in pravilno. Sonja

Razdelitev primorske podružnice se je izkazala za dobro, saj za naša srečanja prevozimo krajše razdalje, pa tudi ustanove, ki nas povabijo, so nam bližje. Seveda pa ne bi bili tako učinkoviti, če ne bi dobivali tako dobre podpore iz centrale društva.

Ob 10-letnici enote bi se rada zahvalila tudi tistim, ki so bili z nami prav na začetku naše poti. Očitno se bili temelji našega dela dobro postavljeni, saj smo z našimi kužki in našim delom vse bolj prepoznavni in zaželeni obiskovalci različnih ustanov.