DOVOLJ JE ŽE DOTIK

Jana Miklič, Mateja Jurič

Pojav koronavirusa je ohromil svetovno dogajanje in korenito posegel v življenje slehernega posameznika. Virus pa je ostro posegel tudi v delo našega društva. A našli smo način, da kljub samoizolaciji in omejevanju osebnih stikov ohranimo povezavo z našimi uporabniki in se jih dotaknemo na daljavo. Zbrali smo nekaj primerov novih praks sodelovanja z našimi partnerskimi ustanovami.

Nepričakovani pojav pandemije je naš svet obrnil na glavo. Življenje, kot smo ga bili vajeni, se je v trenutku ustavilo, skupaj z njim pa so se zaključili tudi obiski naših kužkov v ustanovah, kamor sicer redno zahajamo. Sprva se nismo najbolje znašli v tej negotovi situaciji, redno smo spremljali poročila in si želeli le to, da ostanemo zdravi. Mi, naši svojci in prijatelji kot tudi naši uporabniki. Še prav posebno nas je skrbelo za oskrbovance domov za starejše in tiste uporabnike, ki so zaradi virusa najbolj ogroženi. Seveda smo mislili tudi na naše strokovne sodelavce po domovih.

Ves čas se je poudarjalo, da je dotik eden od primarnih načinov prenosa virusa, prav ta pa je bistven del naših terapij s pomočjo psov. Dotik, bližina, objemi so ključnega pomena pri terapiji s pomočjo psov, še prav posebno pri starejših v domovih, kjer so ponavadi najbolj prikrajšani za fizično bližino. Prav zato so naši kosmatinci tam deležni največ objemov.

Pasjih dotikov torej ni bilo, se je pa ponovno pokazalo, kako nenadomestljivi so psi. Ljudje bi dejansko precej težko shajali brez pomoči naših izurjenih pomočnikov na štirih nogah. Kot vemo, se pse lahko izuči kot pasje pomočnike za številna področja, zdaj pa znanstveniki raziskujejo tudi možnosti medicinskega urjenja psov za odkrivanje okuženih z virusom SARS-CoV-2, predvsem pri tistih, ki ne kažejo znakov bolezni. Pri bolnih se namreč spremeni vonj telesa, kar so v preteklosti že ugotovili pri nekaterih boleznih, kot so malarija, rak, Parkinsonova bolezen, epilepsija. Ker psi zelo dobro vohajo, znanstveniki upajo, da bi na podoben način psi lahko pomagali tudi pri hitrem testiranju na koronavirus.

Psihologi so nam ves čas dopovedovali, da fizična distanca ne pomeni tudi socialne distance. Tako smo v našem društvu začeli snovati načrte in ideje za delo na daljavo v želji, da najdemo stik z našimi uporabniki. Mnoge ideje so bile plod sodelovanja strokovnih delavcev in vodnikov in začele so nastajati nove oblike sodelovanja. Videoklici, snemanje filmov in zgodbic, branje kužkom na daljavo in pisanje pisem so postali povezovalni elementi. Kljub stiku na daljavo pa dotik pasje dlake ostaja nenadomestljiv in zato ves čas dobivamo informacije o tem, da si naši uporabniki zelo želijo, da se kužki kmalu spet vrnejo v ustanove. Pravijo namreč, da je za lepši dan dovolj že dotik mehkega pasjega kožuščka. Z vami delimo nekaj zanimivih aktivnosti, ki so nastale kot posledica zapovedane samoizolacije in nezmožnosti običajnega delovanja naših članov. V Društvu Tačke pomagačke pa smo tudi preverili, kako so se z odsotnostjo naših obiskov soočili v nekaterih ustanovah, s katerimi sodelujemo. So se njihove aktivnosti oziroma programi, ki jih sicer izvajajo z našo pomočjo, spremenili? Ali jih enostavno ni?

»Svet skozi pasje oči je nastal v karanteni, ko sem kot samozaposlen v kulturi ostal brez vsakršnega dela. Pa se je bilo treba nekako zaposliti. Prvi impulz mi je dalo gledališče Koper, saj so pravljice postale del njihovega programa na spletu. Pravljice sem zapisal, dodal še podnapise za gluhe in naglušne poslušalce. Kmalu zatem so vsebino zgodb želeli poznati tudi moji italijanski prijatelji. Tako sem z njihovo pomočjo zgodbe prevedel še v italijanščino in dodal tudi italijanske podnapise. Od prvega posnetka do končnega izdelka je bila dolga pot, tako je čas v izolaciji hitro mineval. Pa še mnogo sem se naučil, še najbolj, kako rokovati z novo tehnologijo in pripraviti vsaj korekten avdiovizualni izdelek. Predvsem pa me je vodil vzgib, da te zgodbe postanejo trajni poklon moji lani preminuli labradorki, zlati Divi Divuški Divini Divotni.« (Gregor Geč)

»V času korone sem otrokom iz vrtca vsak teden poslala nov filmček z naslovom Beremo s Toro. To so zgodbe za prvo branje iz zbirke Sončice, ki so izšle pri DZS leta 1998. Tora otroke na začetku s kratkim posnetkom ali fotografijo uvede v zgodbo in na koncu zgodbo tudi zaključi. Vsebina je preprosta, zabavna, sproščujoča. Stavki so kratki. Otroci lahko zgodbo samo poslušajo, zraven lahko berejo, če pa se izklopi zvok, pa jo lahko preberejo tudi samostojno. Starši so mi sporočili, da so otrokom filmčke predvajali večkrat in da jih tudi po koncu samoizolacije še vedno radi pogledajo.

Zanimivo je, da zdaj, ko so otroci spet v vrtcu, večkrat igrajo vloge na temo katere od predstavljenih zgodb. V teh igrah ima vedno eno od vlog Tora, ki jo odigra eden izmed otrok.« (Barbara Sever)

»Na OŠ Božidarja Jakca z navdušenostjo pričakujemo vsako srečanje s terapevtskim parom in njeno psičko Bello. Nekateri učenci so z njuno pomočjo med šolskim letom premagali strah pred glasnim branjem, drugi so v sproščenem vzdušju svoje branje nadgradili. Vsakega obiska se učenci neizmerno veselijo in takoj, ko so prišli nazaj v šolo, so me vprašali, kdaj ju bodo lahko spet videli. Poleg urjenja branja jim srečanja omogočajo tudi širjenje znanja o živih bitjih (psih), skrb za njih, spoznavanje Društva Tačke pomagačke in njihovega poslanstva ter učenje na malo drugačen način v spodbudnem učnem okolju. Za njih so to posebna doživetja, ki jih v času, ko je potekalo šolanje na daljavo, niso bili deležni. Zato si res želimo in upamo, da bomo s srečanji lahko nadaljevali čimprej, ker je učenje preko stikov učencev in psov nekaj posebnega.« (Maruša Matelič)

»V času koronavirusa se je program terapije s pomočjo psa na oddelku C URI Soča prenehal izvajati. Vendar se je pogovor o terapevtskih psih nadaljeval, saj na steni visi vaš koledar. Tega so pacienti z veseljem pogledali in prelistali. Marsikateri izmed njih ni pogrešal samo svojcev, ampak tudi svojega štirinožnega prijatelja, ki ga ni smel videti.

Pojavljala so se vprašanja, ali me bo prepoznal, ali mi bo zameril, ko me že tako dolgo ni domov, ali se me bo ustrašil, ali bo pritekel k meni … Solza v očeh ob teh vprašanjih ni bila tuja. Delo, ki smo ga opravljali v času pandemije, ni obsegalo samo dela s pacienti, ampak tudi poučevanje na daljavo. Tako sem s pomočjo krasnih treh terapevtskih parov (Milana in Taje, Neje in Loxa ter Jane in Olija) pripravila strokovno predavanje za študente magistrskega študija univerze San Jose iz Kalifornije. Terapevtski pari so morali posneti veščine, ki so potrebne za delo s pacienti. Verjemite mi, bili so pravi hollywoodski zvezdniki! Hvala vam še enkrat za vaš čas in energijo. Brez vas predavanje ne bi bilo tako uspešno, kot je bilo.« (Nataša Ogrin Jurjevič)

»V času šolanja na daljavo smo s pomočjo naše zveste poslušalke Dive in njene vodnice Slavice izvedli nekaj ur branja preko Vibra. Starše sem namreč obvestila o možnosti branja na daljavo, ti pa so se potem sami odločili, ali bodo to priložnost tudi izkoristili. Odzivi tistih, ki so sodelovali, so bili nadvse prisrčni, včasih tudi zabavni. Sama sem jim v času šolanja na daljavo poslala tudi kakšno Divino sporočilce in spodbudo k branju. Namesto tradicionalnega bralnega zaključka smo Tačkasto branje zaključili z branjem Divinega pisma in obujanjem spominov na urice branja. Tisti, ki so brali preko Vibra, pa bodo to izkušnjo predstavili tudi sošolcem. Drage Tačke, iskrena hvala za vse skupne trenutke na blizu in od daleč!« (Helena Kokot)

»Na naši OŠ dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec z Društvom Tačke pomagačke sodelujemo že dve leti in tako učenci kot tudi ostali strokovni delavci se zelo veselimo obiskov terapevtskega para. Tovrstne obiske skrbno načrtujemo, na njih se učenci in učitelji dobro pripravimo. Z njimi želimo predvsem utrditi pozitivne medvrstniške odnose in spodbujamo dobro šolsko klimo. V času koronavirusa z društvom nismo sodelovali niti nismo organizirali sodelovanja na daljavo, saj menimo, da pristnega stika s psom in učenci ni mogoče nadomestiti. Načrtovane aktivnosti bomo tako izvedli v naslednjem šolskem letu. Vsi že komaj čakamo na ponovno druženje s Tačkami.« (Nina Globovnik)

»V času korone krožkov nisem izvajala na šoli. Posnela sem štiri kratke filmčke, ki sem jih pošiljala tedensko strokovnim delavkam šole in učencem. Učenci so mi nato sporočali svoje odzive. S pomočjo filmčkov sem jih nagovarjala, kako morajo skrbeti za svojo varnost in higieno kot tudi za fizično aktivnost. Na njihove odzive sem jim vedno odgovorila. Posredovala sem jim tudi povezave na Gregorjeve pravljice, objavljene na Facebook profilu Društva Tačke pomagačke. Učenci so bili ob ogledu pravljic navdušeni. S filmčki sem nagovarjala vse učence prve triade, učence OŠPP in učence, ki obiskujejo krožek, dostop do posnetkov so imeli vsi strokovni delavci šole in so jih lahko posredovali učencem za ogled pri razrednih urah, kar so nekateri tudi storili.« (Mateja Slapnik) »Sem učiteljica 4. razreda na Podružnični šoli Begunje. Ker smo z učenci dva meseca in pol delali na daljavo, se nam je ob tem pridružila tudi Tačka pomagačka Ula. Z Ulo sva vsak teden posneli video, v katerem je učencem postavila raziskovalno vprašanje, ki ni bilo neposredno povezano z učno snovjo. Tako je vsako ponedeljkovo jutro učence pričakala Ula in delo na daljavo je lažje steklo, kar so potrdili tudi njihovi starši. Delo na daljavo s pomočjo Ule se je odlično obneslo.« (Nataša Vreček)

»Najprej bi rada povedala, da terapevtskih obiskov v živo nikakor ni mogoče zamenjati s čimerkoli. Vesela sem, da smo uspešno izpeljali vsaj prvi del srečanj. Žal nas je koronavirus prehitel in v tem šolskem letu nismo uspeli realizirati bolj individualnih obiskov, ki jih je sicer deležna peščica otrok, a ti obiski otrokom res VELIKO pomenijo. Če povem po pravici – tudi meni! V koronačasih sem posameznim učencem pošiljala zgodbice iz Sveta skozi pasje oči. Moram povedati, da so jim učenci in njihovi starši z veseljem prisluhnili. Tudi sama sem se navadila, da je torek dan za novo zgodbico – moj nekajminutni odklop od ostalih stvari.« (Vita Valenčak)

»V našem domu na srečo nismo imeli pozitivno testiranih stanovalcev niti zaposlenih. Kljub temu je delo potekalo individualno po sobah. Stanovalci se med seboj niso družili. Zelo so bili veseli pisma, ki nam ga je poslala naša Jana, še bolj pa jih je razveselila slika njenega – in tudi malo našega – Olija. Stanovalci so zelo pogrešali druženja in skupinske aktivnosti, ki jih še vedno ne izvajajo. Kužki so jim prirasli k srcu in vsi si zelo želijo nadaljnjih terapij. Kot delovna terapevtka sem bila zelo zelo zaposlena z videoklici svojcev, razdeljevanjem paketov in izvedbo obiskov. Vsaj enkrat tedensko sem poizkušala izvesti individualno obravnavo tistih, ki jo najbolj potrebujejo. Občasno smo igrali tudi družabne igrice, brali in reševali križanke, a vse individualno. Način dela se je povsem spremenil. Večkrat sem se počutila nemočno, ker nisem mogla v svoje delo zajeti vseh stanovalcev, a žal je naš kolektiv premajhen. Upam, da se stvari hitro uredijo in da ponovno pričnemo s prejšnjim načinom dela. A glede na videno, to še dolgo ne bo možno.« (Liljana Koban)

Glede na trenutne razmere težko predvidimo, na kakšen način bodo terapije s pomočjo psov potekale v prihodnje. Vsi si želimo in upamo, da se z našimi kužki čimprej vrnemo v ustanove, kjer s hvaležnostjo in veseljem sprejmejo nasmehe na naših obrazih ter mahajoče repke naših kužkov. A tudi če nam druženje v živo še nekaj časa ne bo omogočeno, nas veseli in hrabri dejstvo, da uspešno ohranjamo stike z našimi uporabniki tudi na daljavo. Vsi se strinjamo, da je varnost vseh na prvem mestu, zato pazite nase in ostanite zdravi. Mi pa v mislih že rišemo prizore veselja in sreče, ko se vas spet dotaknemo v živo.