NOMINACIJO SPREJEMAM KOT IZJEMNO PRIZNANJE ZA DELO, KI GA OPRAVLJAMO TAČKE POMAGAČKE

Ana Cukijati

Odločna, neustavljiva in skromna je Slavica Mrkun, ki že tretji mandat drži v rokah vajeti Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. »Pri Tačkah sem le Tačka in vse tisto prej ni pomembno,« večkrat pove, pa vendar ne moremo mimo njenih izkušenj, ki jih je kot generalna sekretarka in svetovalka uprave nabirala v različnih slovenskih podjetjih in ji pri uspešnem predsednikovanju največjega tovrstnega društva v Sloveniji pridejo še kako prav. Po rodu Dolenjka, a že desetletja zaprisežena najprej Ljubljani in sedaj Zaplani, kjer z možem in psičko Divo in dvema mačkoma najde svoj mir. Že dobro leto je tudi babica vnuka Luke, ki jo ob številnih društvenih obveznostih popelje v brezskrben svet otroških radosti.

Tik pred obdobjem epidemije zaradi novega koronavirusa pa je Slavica, ki danes šteje 64 pomladi, med svoje dosežke pripisala še nominacijo za Ono desetletja, ki jo podeljujeta reviji Ona in Ona plus. Uredništvo je izbralo deset izjemnih žensk, ki so pomembno zaznamovale dekado slovenske družbe, naziv pa podelilo zdravnici Jožici Maučec Zakotnik.

Novico o nominaciji za Ono desetletja mi je proti koncu letošnjega februarja po telefonu sporočila glavna urednica revij Ona in Ona plus Sabina Obolnar. Iskreno priznam, da sem zaradi presenečenja ostala čisto zares brez besed, kar se mi zgodi silno redko. Presenečenje je bilo še toliko večje zaradi načina zbiranja predlogov. Predloge namreč skozi leto povsem samostojno nabira štiričlanska strokovna komisija revije Ona, torej ni zunanjih predlagateljev. Izmed okoli 60 predlogov je nato komisija nominirala deset kandidatk za Ono desetletja.

Moja prva misel je bila, da gre zagotovo za pomoto. Ko mi je gospa Obolnar le uspela dopovedati, da sem čisto zares ena izmed desetih nominirank, sem jo skušala prepričati, da bi bila za nominacijo primernejša katera izmed ostalih članic našega društva. Moje otepanje je bilo zaman, kajti strokovna žirija je izbiro oprla tudi na kriterij, da je uspeh društva vezan na uspešno delo predsednice. Ja, presenečenje je bilo zares veliko in minilo je kar nekaj dni, preden sem sprejela novico za dejstvo. Verjetno je brez uradne pisne potrditve, ki sem jo prejela po telefonskem pogovoru, ne bi in bi telefonski pogovor vzela za malo ‘nenavadno šalo’.

Nekaj dni po uradnem obvestilu me je poklicala novinarka Katja Cah z uredništva revije Ona. Povedala mi je, da želi z mano opraviti intervju in da bi me s fotografom obiskala na domu. Intervju je bil objavljen v marčevski reviji Ona plus.

Ja, 3. marca je bila v dvorani Grand hotela Union slavnostna prireditev, na kateri je bilo okoli 1000 vabljenih gostov. Prireditev je potekala na zelo visokem in profesionalnem nivoju. Med vidnejšimi gosti je bil predsednik države Borut Pahor, ki je bil tudi slavnostni govornik.

Ker je bil seznam nominirank s strani Oninega uredništva skrbno varovana skrivnost, ki je nismo poznale niti nominiranke, sem pred začetkom slavnostne prireditve doživela še eno izjemno presenečenje. Ko sem namreč videla, da so med nominirankami svetovno znane osebe, kot so dr. Lučka Kajfež Bogataj, dr. Jožica Zakotnik Maučec, dr. Renata Salecl itd., sem si končno uzavestila veličino nominacije, ki jo že od samega začetka sprejemam kot nominacijo ustanoviteljev Društva Tačke pomagačke, vseh nekdanjih in sedanjih terapevtskih parov, sponzorjev, donatorjev in vseh, ki so društvu v vseh letih na kakršen koli način pomagali, moje družine, za katero mi marsikdaj zaradi dela pri Tačkah primanjkuje časa, in seveda moje ljubljene Dive, saj če ona ne bi prišla v moje življenje, potem tudi moje nominacije ne bi bilo. Z globoko hvaležnostjo sem torej nominacijo sprejela v imenu vseh in jo še vedno razumem kot izjemno priznanje za delo, ki ga opravljamo Tačke pomagačke.

Društvo Tačke pomagačke vodim že tretji mandat, pred tem pa sem bila en mandat predsednica strokovnega odbora in namestnica predsednika društva.

V času predsednikovanja strokovnemu odboru je bilo moje prioritetno delo usmerjeno v pripravo nekaterih pomembnejših aktov društva, kot je pravilnik o delu pripravniških parov, pravilnik o celostni grafični podobi društva, pravilnik o delu strokovnega odbora, pravilnik o delu občnega zbora ter posodobitev pravil in navodil društva. S pripravo in sprejemom omenjenih aktov smo določili pravila delovanja članov društva s ciljem, da se jih brez izjem dosledno upošteva. Ko sem prevzela funkcijo predsednice društva, pa tudi že pred tem, sem veliko prizadevanj vložila v pridobivanje finančnih sredstev, saj je bila društvena blagajna tako rekoč prazna in je bil obstoj in razvoj društva na kritični točki. Že na samem začetku prvega mandata je bila ena izmed pomembnejših nalog usmerjena v pridobitev ustreznega poslovnega prostora za potrebe društva, v dopolnitev uredbe o ljubljanskem mestnem avtobusnem prevozu potnikov, ki ga smejo sedaj brez nagobčnika uporabljati tudi terapevtski psi, v prepoznavnost društva z ustrezno opremo naših terapevtskih in pripravniških parov, ki se od ostalih ločimo po naši kraljevsko modri barvi, v medijsko prepoznavnost, v organizacijo strokovnih in kinoloških izobraževanj za člane društva, v pridobivanje novih kandidatov za terapevtske pare, v prenovitev spletnih strani, ki jih imamo sedaj na voljo v štirih jezikih, v pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva, in bilo je še mnogo drugega. Posebej pa sem si za cilj zadala, da se moramo člani društva med sabo tudi osebno poznati (v ta namen organiziramo tradicionalno jesensko druženje), da društvo deluje na vseh področjih skrajno transparentno in da pravila igre brez izjeme veljajo za vse enako. To so tudi pogoji za dobro vzdušje v društvu, za katero lahko rečem, da je v zadnjih letih vsekakor dobro.

Terapije s pomočjo psov so v slovenskem prostoru postale zelo dobro sprejete med strokovno in laično javnostjo in so prepoznane kot velika dodana vrednost programom, ki jih nudijo ustanove svojim otrokom, varovancem in bolnikom.

Nujno je treba dokončati izdelavo strokovnih standardov za terapevtske pse, ki jih pripravlja strokovna skupina pri Slovenskem inštitutu za standardizacijo. V skupini aktivno sodeluje tudi naša predstavnica. Po pripravi standardov bo naš naslednji korak usmerjen v dopolnitev 13. člena Zakona o zaščiti živali, ki ga želimo dopolniti tudi s terminom ‘terapevtski psi’. Seveda pa je dopolnitev zakonodaje v rokah politike. Prav tako je v njenih rokah tudi naš cilj, da bi bile terapije s pomočjo psov sestavni del državnih zdravstvenih storitev in da bi bila prisotnost terapevtskega psa v šolah del šolskih učnih načrtov.

Številne izkušnje in znanja, ki so mi bili v oporo še v času moje redne zaposlitve, s pridom uporabljam tudi pri vodenju društva. V preteklih slabih osmih letih sem spoznala mnogo novih srčnih in delu predanih ljudi. Vedno znova sem se razveselila slehernega društvenega uspeha ali uspeha kateregakoli člana. Vodenje je bilo in vedno bo zahtevno, kajti smo izjemno heterogeno in številčno članstvo (trenutno nas je skoraj 100), različnih starosti, osebnih izkušenj, znanj, pričakovanj, percepcij … za nameček pa še razkropljeni po vsej Sloveniji. Vendar pa vse nas odlikuje ena sama želja:

opravljati programe terapij s pomočjo psov in s tem pomagati sočloveku ne glede na njegovo starost, družbeni status, drugačnost …

Seveda še ostajajo želje in cilji. Nekateri so odvisni vsaj deloma od mene, nekateri od državne politike, o čemer sem že govorila.

Iz izkušenj vem, da je pri sleherni izgradnji pametno stopati korak za korakom, strpno in premišljeno. V svojem življenju sledim načelu, da je treba biti odgovoren do sebe in svojih dejanj ter da delo vedno obrodi sadove. Slednje vedno znova dokazujemo tudi Tačke pomagačke.