SPOMINI NEKDANJIH DIJAKOV NA ŠOLANJE »Ljudje smo odgovorni drug za drugega.«
da in pozitivne podpore sem začel dobivati dobre ocene. Prvi ključni trenutek, ko se je moj pogled na življenje spremenil, je bila moja prva odlična ocena pri matematiki. To je predmet, ki sem ga do takrat sovražil, sedaj pa ga z veseljem inštruiram. Tako sem v prvem letniku spoznal, da se v meni skriva pozitiven potencial, ki ga do tedaj nikoli nisem začutil. Učitelji so v tem procesu igrali ključno vlogo. Predvsem sem hvaležen za trud in zanimanje svoji razredničarki. Njena pozitivnost je bila zame navdih, ki sem ga potreboval, da sem spremenil ključna zmotna prepričanja o samem sebi.
Na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani sem preživel najpomem bnejša štiri leta v svojem življenju. To je bil čas, ki me je oblikoval v človeka, kakršen sem danes. Po zaključeni srednji šoli sem svojo pot nadaljeval s študijem psihologije in sedaj delam kot psiholog na osnovni šoli. Glavnina mojega poklica vključuje nudenje pomoči učencem s posebnimi potrebami, njihovim staršem in učiteljem. Na prvi pogled se zdi, kot da sem popolnoma zapustil svoj primarni poklic, za katerega sem se izobraževal na srednji šoli, vendar temu ni tako. Temeljne vrednote in spoznanja, ki sem jih dobil na Srednji zdravstveni šoli, so me za vedno zaznamovali, saj sem še danes prepričan, da mi je ta šola rešila življenje.
Drugi ključni trenutek je bila moja prva izkušnja na praksi v ljubljanskem Kliničnem centru. Tam sem spoznal, da imam dober občutek za ljudi v stiski. Moje delo je bilo sprejeto s hvaležnostjo in veseljem pacientov. Prvič sem zares začutil, da prinašam v svet nekaj pozitivnega. Tako sem odkril, da je moja pot v življenju pomagati pomoči potrebnim. To spet ne bi bilo mogoče brez podpore učiteljev, mentorjev in poudarjanja ključnih vrednot, ki jih mora usvojiti vsak zdravstveni delavec.
Tudi sam sem bil učenec in dijak s posebnimi potrebami. V osnovni šoli sem bil hudo slaboviden, poleg tega pa sem izstopal tudi po videzu, saj sem nenavadno hitro rastel. Tako sem bil vedno za nekaj glav višji od sošolcev in vseh učiteljic. Bil sem težaven in nasilen učenec. Zapadel sem v tako imenovano »slabo družbo«. Nisem imel veliko upanja za dobro in uspešno življenje. Svet se je takrat zdel krut in nepravičen. Če bi sedaj moral izbrati tisto ključno odločitev, ki je najbolj zaznamovala moje življenje, je bil to vpis na Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana. Zapustil sem rodni kraj in se preselil v dijaški dom v Ljubljani. Tam sem se v štirih letih spremenil iz težavnega učenca v zlatega maturanta. Spoznal sem mnogo pozitivnih ljudi, tako vrstnikov kot učiteljev in vzgojiteljev. Prednost novega okolja je bila ta, da me nihče ni poznal. Presenečen sem bil, ko so me že prvi dan novi sošolci sprejeli medse. Ta nova skupina vrstnikov ni reševala svojih težav s pestmi. Razredničarka Vera Orešnik se je takoj začela zanimati za moje težave in šola mi je ponudila veliko pomoči. Kmalu sem s spodbudo zaposlenih na šoli šel na operacijo oči in prvič v življenju sem jasno zagledal svet okoli sebe. Z nekaj tru-
Emil Karajić pri pouku zdravstvene nege otroka.
40