Zbornik Srednje zdravstvene šole Ljubljana by szslj

IZ PRETEKLOSTI V SEDANJOST IN PRIHODNOST Spominski zbornik ob 20-letnici Srednje zdravstvene šole Ljubljana

Zbornik je vedno dokument časa, v katerem je nastajal. Tak je tudi zbornik pred vami – dvajset let vtisov, dela, spoznanj in pogledov. V njem se prepletajo drobci od včeraj, danes in jutri. Vsak utrinek nekega časa je edinstven, vsak samosvoj, a vsi povezani z istimi cilji. Ostaja pa rdeča nit – geslo Iz preteklosti v sedanjost in prihodnost, enako kot pred desetimi leti in kot se bo nadaljevalo tudi v prihodnje desetletje. Ker mi gradimo na preteklih uspehih, dobrih praksah in trdno postavljenih temeljih; delujemo tukaj in zdaj, v dinamični stvarnosti dobro premišljenih odločitev, trdno z nogami na tleh, z zavedanjem, za kako pomemben poklic izobražujemo; in z jasno vizijo prihodnosti, ki je vedno odraz našega optimizma in vere v še boljši jutri. Urednici Lidija Butina in Lucija Mejač Petek

OB 20-LETNICI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE LJUBLJANA »Izobraževanje je najmočnejše 'orožje', s katerim lahko spremenimo svet.« Marija Verbič, ravnateljica 17

»Vzgoja in izobraževanje za enega najhumanejših poklicev.« Monika Ažman, predsednica Zbornice – Zveze 18

»Stalnica, ki zasluži priznanje.«

Elvira Šušmelj, generalna direktorica Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih 19

»S Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana dobro sodelujemo.« Breda Zupanc, višja svetovalka Centra za poklicno izobraževanje 20

»Ponosni smo, da smo učna baza za dijake.«

Nataša Čermelj, pomočnica glavne medicinske sestre UKC Ljubljana za izobraževanje 21

»Za velike premike je treba veliko zagnanosti.« Doc. dr. Vilma Urbančič Rovan, dr. med. 22

»V veselje in ponos mi je sodelovati s šolo.« Marta Bon, članica Sveta šole 23

»Šola dragocenih izkušenj in spoznanj.«

Tjaša Mandelj, strokovna sodelavka RKS-OZ Ljubljana 24

IZ PRETEKLOSTI »20-letnica, a z bogato tradicijo.« Lidija Butina 29

»Delali smo za bolnike, zato so nas imeli radi.« Elizabeta Pikovnik in Silva Kastelic 34

»Podarjeni del življenja za dobrobit skupnosti.« Bivši ravnatelji 36

»Življenje je treba ceniti in ravnati z njim spoštljivo.« Danijela Kogovšek, učiteljica praktičnega pouka 38

»Vezi in prijateljstva so se tkala in ostala do današnjih dni.«

Boštjan Bojadžiev, pom. ravnatelja na Gimnaziji Jožeta Plečnika Ljubljana 39

»Ljudje smo odgovorni drug za drugega.« Emil Karajić, univ. dipl. psih. 40

»Polovičarstvo se na dolgi rok preprosto ne izplača.« Rok Janežič, dipl. babičar 41

»Rada se spominjam brezskrbnih dni, preživetih v srednji šoli.« Suzana Stupar, dipl. m. s. 42

»Svojim učencem s ponosom povem, da sem bil dijak Srednje zdravstvene šole.« Simon Bučar, glasbenik in učitelj harmonike 43

»Izobrazba športnika je zelo pomembna.«

Žan Petrinčič, študent Fakultete za šport Ljubljana 43

»Na tej šoli sem dobila dobro popotnico.«

Špela Pevec, študentka Zdravstvene fakultete Ljubljana 44

»Svojih srednješolskih let ne bom nikoli pozabil.« Žiga Metelko, študent Zdravstvene fakultete Ljubljana 45

»Vredno se je potruditi.«

Lara Iglič, študentka Zdravstvene fakultete Ljubljana 46

»Niso nas samo učili, ampak so nas tudi vzgajali.« Lea Strajnar, študentka Zdravstvene fakultete Ljubljana 47

»Srednja zdravstvena šola je šola za življenje.« Žan Pajk, študent Zdravstvene fakultete Ljubljana 47

V SEDANJOST »Na šoli imamo odlične pogoje za kakovostno delo in sprostitev.« Lidija Butina in Lucija Mejač Petek 51

»Moja šola, moj razred in jaz.«

Dijaki Srednje zdravstvene šole Ljubljana 54

»Jezik je ogledalo duše.«

Nadja Seražin, vodja strok. aktiva učiteljic slovenščine 58

»Dobri rezultati niso naključje.«

Jana Alenka Jančar, vodja strok. aktiva učiteljic tujih jezikov 59

»Z delom se lahko doseže zelo veliko.«

Mateja Potočnik, vodja strok. aktiva učiteljev matematike, fizike in informatike 60

»Dobri temelji za razvoj.«

Snežana Kocijančič, vodja strok. aktiva učiteljic naravoslovja 61

»Moramo se naučiti prilagajati prihodnosti.«

Tamara Radošević, vodja strok. aktiva učiteljic družboslovja 62

»Športna kultura je skupek osebnih kvalitet.«

Jasmina Mauko Dimovski, vodja strok. aktiva učiteljev športne vzgoje 63

»Zdravstvena nega je znanost in umetnost.«

Branko Čeh, vodja strok. aktiva učiteljev zdravstvene nege 64

»Dobri smo in lahko smo še boljši!« Lucija Mejač Petek, skrbnica kakovosti 66

»Mnogi naši učitelji so izjemni strokovnjaki na svojem področju.« Lucija Mejač Petek 67

»Postanimo glasnejši in vidnejši glasniki zdravja.« Marjana Dolinar, mentorica anatomsko-biološkega krožka 72

»Na vseh področjih našega življenja.«

Nataša Osojnik, mentorica kemijskega krožka 73

»Spletkanje – vez z dijaki in njihovim doživljanjem šole.« Nadja Seražin, somentorica novinarskega krožka 74

»Vedno znova so prihajali novi talenti.« Katja Peršič, mentorica kulturnega krožka 75

»Brati in debatirati.«

Lidija Butina, somentorica Knjižne infuzije in Bralnega kluba 76

»Novim zmagam naproti.«

Aleš Lavrič, somentor športnih tekmovanj 77

»O tem, kako se je treba prej naučiti marljivosti kot hitrega dela.« Tatjana Mozetič, mentorica likovno-anatomskih delavnic 78

»Ni medicine (zdravstva) brez latinščine.« Nevenka Medija, mentorica latinskega krožka 79

»Od branja do tekmovanja.«

Nataša Spindler, somentorica tekmovanja za Cankarjevo priznanje 80

»Spodbujamo zdrav način življenja.«

Lučka Gorjan in Marjana Dolinar, mentorici tekmovanja v znanju o sladkorni bolezni 81

»Zeleno-modri planet je naš edini dom.« Ida Tarman, mentorica dijakom na Ekokvizu 81

»Na tekmovanju zasijejo.«

Jana Alenka Jančar, somentorica jezikovnih in bralnih tekmovanj iz tujega jezika 82

»Kreativno razmišljanje in izvirni likovni pristopi.« Janja Jakša, mentorica likovnih natečajev 83

»Do skupnih ciljev in ugodne šolske klime.« Maja Klančič, šolska psihologinja 84

»Podeliti besedam življenje.«

Andreja Prebil in Mojca Kotnik, mentorici delavnic Komunikacija z umirajočimi pacienti 85

»Podiramo stare tabuje.«

Tanja Giuliatti Davinić, mentorica delavnic Komunikacija z gluhimi in naglušnimi 87

»Družabna omrežja – zgodbe naših življenj.«

Andreja Prebil, mentorica delavnic Pasti mobilne tehnologije 88

»Vsak dan šteje!«

Damijana Kozina in Špela Flerin, mentorici delavnic Samopregledovanje dojk in mod 89

»Ohranjamo našo dediščino.«

Alojzija Fink, mentorica delavnice Peka prazničnega kruha 90

»Dijake moramo popeljati v svet.« Polona Bevec, prof. angleškega jezika 90

»Idej nam vsekakor ne zmanjka.«

Andreja Prebil, mentorica nadarjenim dijakom 92

»Brez naših prostovoljcev ne bi šlo.«

Julijana Bekš, mentorica in koordinatorica sodelovanja z Rdečim križem 93

»V decembru se zabavamo in hkrati pomagamo.«

Maja Klančič, Katarina Gradišar Seifert in Tanja Štuhec, organizatorice Dobrodelnega decembra 94

»Skrb za okolje in naravo naj postane del življenja.« Mojca Zabukovec, mentorica Ekošole 96

»Z mednarodnimi dejavnostmi rastemo na profesionalnem in osebnem področju.« Maja Klančič, koordinatorica mednarodnih dejavnosti 98

»Vsak izmed nas, ki stori nekaj dobrega za bližnjega, s tem pomaga tudi sebi.« Irena Funda, koordinatorica prostovoljnega socialnega dela 100

»Celostni pristop k zdravemu načinu življenja.« Andreja Prebil, vodja projekta 101

»Prav vsak lahko prispeva k življenju v šoli.« Aleksandra Soršak, mentorica Zdrave šole 102

»Veliko smo se naučili drug od drugega.«

Alenka Beg Lauko, učiteljica slovenščine za tujce 103

»Smo zreli za sodobne načine poučevanja?« Tatjana Mozetič, mentorica dijakom raziskovalcem 104

»Iz zarodka zrasel 20-letnik.«

Nadja Seražin, mentorica šolskega časopisa Feti 106

»Dobro sodelujemo, in če je treba, svetujemo.« Katarina Gradišar Seifert, svetovalna delavka 109

»Po številu knjig majhni, po kakovosti veliki.« Vesna Založnik, knjižničarka 110

»Naša naloga je, da jih pripravimo na poklic in življenje.« Tatjana Koritnik, organizatorica praktičnega izobraževanja 111

»Skrb za bližnjega in ljubezen do soljudi nam dajeta moč.« Karolina Jenko, učiteljica praktičnega pouka 113

»S kakovostnim izobraževalnim procesom zvišujemo izobrazbeno raven.« Elizabeta Pikovnik, organizatorica izobraževanja odraslih 114

»Naše delo je pomembno.«

Vera Orešnik, tajnica Šolske maturitetne komisije 116

»Energija narave in pozitivno naravnani ljudje.« Vlasta Pivk, vodja dejavnosti »Živibili« 119

IN PRIHODNOST »Z optimizmom zremo v prihodnost.« Silva Kastelic, pomočnica ravnateljice 122

»Zdravstveni delavec – pomemben in nepogrešljiv član naše skupnosti.« Branka Langerholc, pomočnica ravnateljice 123

»Kadar lahko kaj naredimo, potem je naša dolžnost, da ukrepamo.« Lucija Matič, MSc (Švedska), dipl. m. s. 124

»Z znanjem in s srcem do zdravja z dijaške perspektive.« Klara Lahajnar, predsednica Dijaške skupnosti 125

Zaposleni na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana Darja Ciber, poslovna sekretarka 126

OB 20-LETNICI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE LJUBLJANA Dober dan, življenje! Silno in milo. Tone Pavček

OB 20-LETNICI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE LJUBLJANA

»Izobraževanje je najmočnejše 'orožje', s katerim lahko spremenimo svet.« Obletnice so pomembne in prav je, da jih obeležimo. Ob takšnih dneh v mislih zavrtimo čas nazaj in se spomnimo, kaj se je dogajalo na poti do danes, vendar že v naslednjem trenutku pogled usmerimo v prihodnost in si postavimo nove cilje, ki jih bomo uresničili.

tnem, drugi na kulturnem področju, veliko jih ima uspešno karierno pot na delovnem mestu, mnogo pa je tistih, ki so uspeli kot ljudje, ki so znali poiskati srečo ter jo deliti z drugimi. Na šoli se zavedamo svoje umeščenosti v okolje, zato sodelujemo in se povezujemo z različnimi generacijami prebivalcev mesta Ljubljana. Mislimo pa tudi, da je treba seči preko svojega praga in s pomočjo različnih oblik povezovanja pridobivati nova znanja, spretnosti in veščine, zato se vključujemo v mednarodne projekte.

Dvajset let Srednje zdravstvene šole Ljubljana je pomembna obletnica, dan, ko si vzamemo čas za premislek o opravljenem delu in poslanstvu. Ta pogled v preteklost in prihodnost nas spodbudi, da se v nas prebudi želja biti najboljši, izstopati in uspeti, predvsem pa ustvarjati prepričanje, da je izobraževanje potrebna osnova za vse, ki želijo v življenju nekaj doseči. Naše poslanstvo je skrb za ohranitev znanja kot vrednote, ki bogati družbo in odpira vedno nova vprašanja. In vedoželjnost je tista, ki nas žene naprej k odkrivanju novega znanja. Seveda pa je naše poslanstvo tudi skrb za medsebojno spoštovanje, iskrenost, srčnost, kulturo, sočutje do sočloveka in zavedanje odgovornosti posameznika do družbe in okolja.

Mladim, ki jih izobražujemo, sporočamo, da se s trdim delom, doslednostjo in vztrajnostjo pride do želenega cilja. Zavedamo se, da cilj šole ni samo izjemen učni uspeh, temveč je cilj tudi vzajemno bivanje – odnosi, za katere želimo, da nas bogatijo in osrečujejo. Prepričani smo, da je medsebojni splet vseh dejavnikov pogoj za razvijanje v samostojnega, odgovornega in osebnostno zrelega posameznika v družbi.

Pogled usmerimo v preteklost in spomnimo se preteklih dvajsetih let, ko smo pisali zgodbo, ki jo bogati veliko spominov, izzivov in nenazadnje ogromno izkušenj in uspehov. Vsako leto je v zgodovini naše šole pustilo svoj pečat. Pri ustvarjanju le-tega pa so imeli najpomembnejšo vlogo nekdanji učitelji in delavci, saj so vanjo vložili veliko mero ustvarjalnega duha, ki se je nalezljivo prenašal na prihajajoče generacije učiteljev.

Vsem vam, sodelavke in sodelavci, ki boste uresničevali vizijo šole v prihodnosti, namenjam besede, ki sledijo. Opravljajte svoje poslanstvo in naj vas na vaši poti vodijo pozitivna naravnanost, strokovnost, razumevanje in usmerjenost v skupne cilje. Izobraževanje je najmočnejše 'orožje', s katerim lahko spremenimo svet. Za uspešno prehojeno pot dvajsetih let se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste hodili po njej in tako soustvarjali življenje naše šole.

Smo šola, ki se ponosno lahko ozre v preteklost – to nam kažejo uspehi številnih generacij. Mnogi posamezniki so uspeli na špor-

Marija Verbič, ravnateljica

OB 20-LETNICI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE LJUBLJANA

»Vzgoja in izobraževanje za enega najhumanejših poklicev.« Non scholae, sed vitae discimus. (Ne učimo se za šolo, temveč za življenje.) (Seneka)

Cenjeni učiteljski zbor, spoštovane dijakinje in dijaki, najprej vam želim izraziti iskrene čestitke ob praznovanju 20. obletnice vaše »nove«, samostojne Srednje zdravstvene šole Ljubljana. Osebno me vežejo nekateri spomini še na čas, ko je izobraževalni proces takratnih zdravstvenih tehnikov potekal na različnih lokacijah glavnega mesta, ko so se sem in tja selili dijaki in profesorji ter so si tako prvi kot drugi želeli le to, da bi dobili streho nad glavo, kjer bodo lahko izobraževali in se učili »na svojem«. Vmes sta minili že dve desetletji. Menjavale so se generacije dijakov, tudi učiteljev, poslanstvo šole pa je še vedno zapisano izobraževanju in vzgoji zdravstvenega delavca, izobraževanju in oblikovanju srednje medicinske sestre/ srednjega zdravstvenika.

no izobrazbo pridobili prav na vaši šoli, jo nadgradili, prevzeli pomembne strokovne, organizacijske in raziskovalne naloge tako v zdravstvenem, socialnem in izobraževalnem sistemu kot tudi v stanovski organizaciji Zbornici – Zvezi. Vaš prispevek k razvoju in delovanju zdravstvene, babiške nege in oskrbe je izrednega pomena. Razprave, ki se vsakih nekaj let dotikajo ukinjanja srednjih zdravstvenih šol in vnašajo tako v izobraževalno sfero kot v poklic nelagodje in občutke nemoči, še nikoli do sedaj niso bile zasnovane na podlagi raziskav in analiz. Z gotovostjo pa lahko trdim, da bodo potrebe starajoče se, tudi slovenske populacije, po zdravstveni negi in oskrbi le še naraščale. Zato si bomo v stanovski organizaciji še naprej prizadevali, da bodo osnovno izobrazbo izvajalci zdravstvene nege pridobivali v okviru izobraževalnih ustanov, ki imajo na tem področju tradicijo, ustrezno infrastrukturo, odličen kader ter pogoje za delo. Vse to Srednja zdravstvena šola Ljubljana ima. Je tista srednja strokovna šola, ki postavlja merilo kakovosti na področju zdravstvene nege tako v domačem kot v mednarodnem prostoru.

Tako učitelji kot dijaki si zaslužite posebno spoštovanje. Predvsem zato, ker prvi vzgajate in izobražujete, drugi pa se učite in oblikujete za enega najhumanejših poklicev nasploh. V Kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ki ga je izdala krovna stanovska organizacija, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornica – Zveza), smo zapisali, da je osrednja vrednota medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov skrb za človeka. Osrednji namen vseh, ki delujemo na področju zdravstvene oz. babiške nege, pa pacient, ki je enkraten in neponovljiv v času in prostoru in je zato v skupini najvišjih vrednot našega vrednostnega sistema. Temeljna načela za naše delo so humanost, moralnost, etičnost in strokovnost.

Želim, da zapisano sprejmete kot zahvalo vsem, ki so/ste v zadnjih dvajsetih letih delovali na plemenitem področju vzgoje in izobraževanja zdravstvene nege in kot spodbudo prihajajočim rodovom dijakov in tudi zaposlenih, da je na tem področju vredno pustiti sledi, ki se in se bodo tudi v prihodnje zrcalile v kakovosti in varni skrbi za človeka, na vseh področjih, v vseh življenjskih obdobjih, od rojstva do smrti. Želim vam lepo praznovanje. Zaslužite si ga. S spoštovanjem in hvaležnostjo

Zbornica – Zveza trenutno združuje več kot 15.000 izvajalcev zdravstvene ali babiške nege in oskrbe na vseh ravneh zdrav stvenega in socialnega varstva. Mnogi med njimi so svojo temelj-

Monika Ažman,

predsednica Zbornice – Zveze

OB 20-LETNICI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE LJUBLJANA

»Stalnica, ki zasluži priznanje.« Srednja zdravstvena šola Ljubljana je pred dvajsetimi leti postala samostojen vzgojno-izobraževalni zavod, ki se je leto kasneje preselil v novozgrajeno stavbo, namenjeno samo njemu. S tem se je končalo dolga desetletja trajajoče izvajanje srednješolskih programov s področja zdravstvene nege znotraj šol, ki so izvajale tudi druge programe. Zgodil se je prelom, katerega pomen je tudi danes, po dvajsetih letih, viden na vsakem koraku šole. Zato iskrena pohvala in zahvala vsem, ki ste si dolgo časa vztrajno prizadevali za samostojno šolo ter na kakršenkoli način prispevali k uresničitvi ideje.

Ob dvajseti obletnici samostojnega delovanja Srednje zdravstvene šole Ljubljana iskreno čestitam vsem, sedanjim in nekdanjim, dijakom, zaposlenim, ravnateljem in članom organov šole. Posebej čestitam gospe Mariji Verbič, sedanji ravnateljici. Veliko uspehov vsem tudi v prihodnje! Elvira Šušmelj, generalna direktorica Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih

Prednosti nove, sodobno opremljene stavbe in samostojne pravne subjektivitete je vodstvo šole, skupaj z zaposlenimi, znalo dobro izkoristiti. Šola se je namreč v tem obdobju razvila v kakovostno ter v ožjem in širšem okolju poznano izvajalko dveh zdravstvenih programov, na katerih vsako leto pridobiva znanja in veščine za zahteven poklic skoraj tisoč dijakov in dijakinj ter dvesto udeležencev izobraževanja odraslih. Poleg tega se šola vsako leto lahko upravičeno pohvali s številnimi uspehi, ki jih njeni zaposleni in dijaki dosegajo na različnih tekmovanjih, doma in v tujini. Šola, vsi njeni zaposleni, se že vsa leta zavedajo težavnosti in poslanstva poklica, za katerega pripravljajo in usposabljajo mlade. Vedo in s svojim zgledom pokažejo, da bodo njihovi dijaki delali z in za ljudi, ki bodo od njih upravičeno pričakovali tako veliko strokovnosti in predanosti kot razumevanja, sočutja in spoštovanja. In da bi dijake opremili s potrebnimi znanji in veščinami, so novi načini izobraževanja in metode dela stalnica njihovega pedagoškega dela; stalnica, ki zahteva veliko fleksibilnosti, inovativnosti in strokovnosti; stalnica, ki zasluži priznanje. Vloga Srednje zdravstvene šole Ljubljana presega okvir zgolj vzgojno-izobraževalnega procesa, ki ga izvaja. Šola se namreč dejavno vključuje v številne pobude, razmisleke in postopke, ki so vezani bodisi na nadaljnji razvoj programov bodisi na delovanje šol, ki izvajajo zdravstvene programe ali vlogo resornih ministrstev in socialnih partnerjev. V vseh teh dejavnostih je šola v vlogi konstruktivnega partnerja, čigar prispevek je opazen. Verjamem in želim, da bo tako tudi v prihodnje.

Uspeh ni naključje.

OB 20-LETNICI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE LJUBLJANA

»S Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana dobro sodelujemo.« Center Republike Slovenije za poklicno izobraževanje s Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana, ravnateljico in učiteljicami stroke dobro sodeluje že od uvedbe poklicne mature leta 2002. Naše sodelovanje se je pričelo na seminarjih, ki so bili namenjeni kakovostni pripravi izpitnih gradiv za drugi in četrti predmet poklicne mature, kjer kandidati izkazujejo poklicne kompetence. Enotni smo bili v prizadevanjih, da je treba dvigniti kakovost izpitnih vprašanj oziroma nalog in da moramo določiti navodila za toč kovanje oziroma ocenjevanje na izpitu. To je bila zahtevna naloga, ki pa smo jo s skupnimi močmi uspešno rešili. Veliko energije smo usmerili v pripravo izpitnih vprašanj oziroma nalog na višjih tak sonomskih stopnjah. Zelo obsežno in zahtevno delo je bil zapis rešitev, po katerih so se izdelala navodila za točkovanje oziroma ocenjevanje. Sodelovanje s Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana na temo priprava izpitnih gradiv je hitro preraslo v sodelovanje tudi z ostalimi zdravstvenimi šolami v Sloveniji, kar je pripeljalo do zametkov poenotene izvedbe pisnega izpita in enotnega točkovanja za drugi predmet poklicne mature ter zgleda šolam drugih strokovnih področij. Brez teh dobrih izkušenj ne bi prišlo do ustanovitve Državne predmetne komisije za zdravstveno nego, ki je bila imenovana leta 2014. Predsednica državne predmetne komisije za zdravstveno nego je od njene ustanovitve dalje Alojzija Fink, učiteljica stroke s Srednje zdravstvene šole v Ljubljani. Državna predmetna komisija za zdravstveno nego pripravi za vse tri izpitne roke izpitne komplete za pisni izpit iz drugega predmeta poklicne mature, ki vsebuje dve izpitni poli in navodila za ocenjevanje z rešitvami in kriteriji točkovanja. V spomladanskem izpitnem roku predmetna komisija predlaga Državni komisiji za poklicno maturo meje za ocene, ki veljajo za vse tri izpitne roke. Po vsakem izpitnem roku izvede moderacijo točkovnika. Poleg tega komisija predlaga morebitne spremembe predmetnega izpitnega kataloga za zdravstveno nego in seznani učitelje zdrav stvenih šol z literaturo, na podlagi katere se pripravljajo vprašanja oziroma naloge drugega predmeta poklicne mature.

Članice Državne predmetne komisije za zdravstveno nego med svojim rednim delovnim srečanjem.

Center RS za poklicno izobraževanje čestita ravnateljici in vsem učiteljem ter strokovnim delavcem Srednje zdravstvene šole v Ljubljani, ki so s svojim zavzetim delom in pozitivnim odnosom pomembno prispevali k uvedbi eksternosti pri pisnem izpitu poklicne mature, kjer kandidati izkazujejo poklicne kompetence. Breda Zupanc, višja svetovalka Centra za poklicno izobraževanje

OB 20-LETNICI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE LJUBLJANA

»Ponosni smo, da smo učna baza za dijake.« Po odločbi Ministrstva za zdravje je Univerzitetni klinični center Ljubljana učna baza za dijake in študente različnih izobraževalnih in študijskih programov, predvsem s področja zdravstva. Dijaki Srednje zdravstvene šole Ljubljana v naši ustanovi opravljajo praktični pouk z učiteljicami šole. Pod mentorstvom naših kliničnih mentorjev pa izvajamo tudi praktično usposabljanje z delom (PUD) dijakov izobraževalnih programov bolničar-negovalec in zdravstvena nega. Ponosni smo, da smo učna baza za dijake Srednje zdravstvene šole Ljubljana. Preko različnih oblik praktičnega usposabljanja lahko spoznamo dijake, jih spremljamo, učimo in jim omogočamo izvajanje praktičnega dela poklicne mature v našem kliničnem okolju. Pri izbiri pripravnikov za poklic tehnik zdravstvene nege smo pozorni tudi na podatek, na kateri lokaciji je kandidat kot dijak opravljal PUD, kar je tudi lahko referenca za zaposlitev. Dijaki nas vselej prijetno razveselijo, kot je primer zahvale kliničnim mentorjem na KO za pljučne bolezni in alergije.

Dijake spremljamo, učimo in jim omogočamo izvajanje praktičnega pouka.

Ob tej priložnosti izrekamo čestitke ob 20-letnici Srednje zdrav stvene šole, še posebej čestitamo dijakom in zaposlenim! Nataša Čermelj,

pomočnica glavne medicinske sestre UKC Ljubljana za izobraževanje 21

OB 20-LETNICI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE LJUBLJANA

»Za velike premike je treba veliko zagnanosti.« Življenje je splet naključij in tudi diabetična noga se mi je zgodila povsem po naključju. Ko sem dobila službo na Diabetološkem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, nad diabetično nogo nihče ni bil posebej navdušen in tako sem dobila svojo priložnost. Na kratkem izobraževanju na King's College Hospital v Londonu sem srečala čudovite ljudi, ki so v veliki meri vplivali na mojo kasnejšo poklicno pot in mi odprli vrata v mednarodne strokovne forume.

strokovnem srečanju DFSG (Diabetic Foot Study Group of EASD) na Bledu, leta 2010 pa smo na Srednji zdrav stveni šoli Ljubljana izvedli pilotski tečaj, na katerega smo povabili tudi predstavnice Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Od leta 2011 na Srednji zdravstveni šoli Ljub ljana redno izvajamo tečaje za dijake in za zunanje kandidate. Skupaj z vodstvom šole si prizadevamo, da bi bil program tečaja vključen v redni kurikulum na vseh srednjih zdravstvenih šolah v Sloveniji.

V Sloveniji smo že leta 1990 ustanovili prve ambulante za diabetično nogo v okviru diabetoloških ambulant, od leta 1996 pa smo redno izvajali tečaje oskrbe diabetičnega stopala za medicinske sestre, pedikerje in kozmetike, saj v Slovenji nimamo izobraževalnega programa za poklic podiatra. Med letoma 2007 in 2008 sem sodelovala v mednarodni skupini za pripravo dokumenta Diabetic Foot Care Education Programme for the training of certified Diabetic Foot Care Assistants. Izobraževanje po tem programu naj bi v državah, kjer ni podiatrov, zagotovilo kadre, ki bi bili zadovoljivo strokovno usposobljeni za preventivne in kurativne dejavnosti, v povezavi z oskrbo diabetične noge. Izobraževanje je bilo načrtovano v dveh stopnjah – začetni in nadaljevalni tečaj.

Nič na svetu se ne zgodi samo od sebe in za velike premike je treba veliko zagnanosti. Ekipa Srednje zdravstvene šole Ljubljana jo ima – v veselje mi je bilo in mi bo tudi v bodoče sodelovati z njimi. Doc. dr. Vilma Urbančič Rovan, dr. med.

Vsebino začetnega tečaja smo želeli vključiti v redni izobraževalni program za medicinske sestre, zato sem predstavila idejo ravnateljici Srednje zdravstvene šole Ljubljana in njeni ekipi: učiteljicama Alojziji Fink in Pjerini Mohar. Naletela sem na odprta ušesa. V letu 2009 smo predstavili program na mednarodnem

V kurikulum smo uvedli strokovni modul nega nog.

OB 20-LETNICI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE LJUBLJANA

»V veselje in ponos mi je sodelovati s šolo.« Sama sicer delujem na športnem področju, ki je še kako blizu izobraževanju in pa zdravju oziroma ohranjanju in varovanju zdravja. Sodelovanje med področji zdravja in športa ima, kot se zdi, neslutene možnosti. Pri tem povezovanju zdravja telesa in duha sem vedno želela sodelovati, zato sem se z veseljem odzvala možnosti sodelovati s Srednjo zdravstveno šolo kot članica Sveta šole – kot predstavnica lokalne skupnosti.

jo«. In ker vem, da si je Iza poklic izbrala povsem sama, po lastni želji in presoji, vem, da je šlo v njenem primeru za »klic«. Vesela sem bila tudi zaradi njene odločenosti in na nek način samosvojosti – skoraj vse njene soigralke v klubu in športu, ki ji res veliko pomeni, so odšle v gimnazijo, v specializiran športni oddelek. In sem bila hvaležna tudi za spoznanje, da otrok, kljub tudi težavam in občasnim zapletom, ve, da hoče ravno to šolanje in da ima moč, da to samostojno izpelje. Kaj bi človek želel še več ...

Podeliti želim tudi prvi vtis stika s Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana. Ko sem prvič prišla na šolo, sem zagledala sodobno, urejeno stavbo, sočasno pa začutila tudi utrip ljudi, zaposlenih in dijakov. Morda zanimivo: pri zaposlenih sem začutila predvsem zavedanje, da res počnejo nekaj pomembnega in družbeno koristnega. Spoštovanje in zahtevnost. Tudi meni sta to osnovni vodili. Pri dijakih sem zaznala odločnost in prepričanje, da so na pravem mestu. Da bodo skrbeli, pomagali, zdravili. In da je to šele njihov začetek. Toliko sanj, upanj, hotenj se prepleta po širokih, svetlih hodnikih šole. Lepo je to.

Morda bi morala začeti z delovanjem v Svetu šole. Zanimiva izkušnja. Ker imam kar nekaj izkušenj iz drugih svetov in odborov, bi upala trditi, da gre za dobro voden kolektiv, zavezan uresničevanju svojega poslanstva, gospodarnemu ravnanju, spoštljivim odnosom … Zdi se mi, da gre za izmenjavo; da lahko podelim izkušnje in vedenja in hkrati tudi (pri)dobim nova spoznanja, nova občutja, da lahko spet spoznam nove ljudi. In – za ljudi gre. Kot povsod. Marta Bon, članica Sveta šole

Šolo poznam tudi kot mati dijakinje. Izjemno vesela sem bila pred tremi leti, ko me je hči seznanila, da želi nadaljevati šolanje na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani. Prevevali so me res čudoviti občutki, prav preplet čustvenih in razumskih razlogov. Od čustvenih bi izpostavila tega, da je bila goreča želja moje mame, zaobljuba ob težkem porodu pravzaprav, da bi kdo od njenih potomcev deloval na področju zdravstva. Tudi osebno sem bila zadovoljna z izbiro, ker se mi zdi, da je zdravstvo med poklici, ki te enostavno »pokliče-

Vsak dijak je za šolo pomemben.

OB 20-LETNICI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE LJUBLJANA

»Šola dragocenih izkušenj in spoznanj.« Eno izmed temeljnih poslanstev Rdečega križa Slovenije – Območnega združenja Ljubljana je pomoč socialno izključenim in materialno prikrajšanim družinam in posameznikom. Poleg preskrbe ljudi, ki se srečujejo s tveganji za nastanek revščine, z zagotavljanjem osnovnih življenjskih potrebščin posebno pozornost namenjamo otrokom iz socialno in materialno ogroženih družin. Prav njim sta namenjeni naši najbolj razpoznavni dobrodelni akciji, ki ju izvajamo s pomočjo in sodelovanjem osnovnih in srednjih šol v Ljubljani in okolici.

papir, škarjice in voščenke, še dodatnih 300 šolarjev pa se razveseli šolskih potrebščin, zbranih v akciji. V decembrski akciji Za otroški nasmeh na našo pobudo na osnovnih in srednjih šolah organizirajo različne dejavnosti, s katerimi zbiramo prostovoljne prispevke, sladkarije in nova zimska oblačila za otroke iz socialno ogroženih družin. Dijaki Srednje zdravstvene šole Ljubljana vsako leto pripravijo novoletno igrico za osnovnošolske otroke. Po predstavi otroke obišče še dedek Mraz, ki jim prinese darila. Na svoji šoli vsako leto gostijo približno 120 otrok iz 15 osnovnih šol.

Srednja zdravstvena šola Ljubljana sodeluje z nami v obeh dobrodelnih akcijah že od samega začetka. Ponosni smo, da nam je uspelo pridobiti vodstvo šole in celoten učiteljski kolektiv za sodelovanje, in tudi to je pomemben pokazatelj, da smo na pravi poti in da delamo dobro.

Z obema dobrodelnima akcijama želimo dijake spodbujati in vzgajati k solidarnosti in sočutju do njihovih vrstnikov in otrok, ki živijo v pomanjkanju. Na ta način vzpostavljamo krog vzajemne pomoči in solidarnosti med mladimi ter razvijamo in krepimo kulturo donatorstva. Skupaj smo v 10-ih letih uspešnega sodelovanja z novimi šolskimi torbicami in šolskimi potrebščinami razveselili 7.000 družin z osnovnošolskimi otroki. V prazničnem decembru pa smo čarobnost praznikov omogočili 5.000 otrokom, od tega jih je kar polovica prvič sedela v naročju dedka Mraza prav na Srednji zdrav stveni šoli v Ljubljani.

V Tednu Rdečega križa Slovenije poteka dobrodelna akcija Otroci za otroke/Dijaki za otroke, s katero skušamo omiliti stisko osnovnošolskih družin pred prehodom v novo šolsko leto. Zbiramo šolske potrebščine in prostovoljne prispevke. Vsako leto 500 otrok prejme nove šolske torbice, peresnice, barvice, kolaž

Vsako leto v decembru dijaki kulturnega krožka pripravijo predstavo za otroke iz socialno ogroženih družin in jih obdarujejo.

OB 20-LETNICI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE LJUBLJANA

Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Ljubljana sodeluje s Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana že vse od leta 2003 tudi v sklopu našega programa Samo eno življenje imaš. Veseli smo, da lahko rečemo, da je naše sodelovanje izjemnega pomena. V našem skoraj 15-letnem sodelovanju smo z dijaki izvedli že preko 600 delavnic po številnih ljubljanskih osnovnih šolah in tako več tisoč otrokom približali pomen prve pomoči in znanje osnovnih postopkov prve pomoči. Številni dijaki, ki so znanje z veseljem delili z osnovnošolci, so svojega pridobivali s sodelovanjem v srednješolski ekipi prve pomoči. Na ta način so prostovoljno krepili in nadgrajevali svoje znanje celo leto ali celo več let. Verjamemo, da na ta način skupaj krepimo močnejše zavedanje o pomembnosti tovrstnega znanja in skrbimo za boljšo družbo. Dragocene izkušnje in spoznanja, ki jih dijaki pridobijo z udejstvovanjem pri naših skupnih dejavnostih, so pomembni za razvoj naše družbe v prihodnosti; so zagotovilo, da najpomembnejše človeške vrednote, kot sta sočutje in solidarnost, še ne bodo zamrle. Zato vam z željo po našem nadaljnjem uspešnem sodelovanju ob 20. obletnici vaše šole iskreno čestitamo. Tjaša Mandelj,

Največja nagrada sta zadovoljstvo in ponos dijakov.

strokovna sodelavka RKS-OZ Ljubljana

IZ PRETEKLOSTI Življenje je lepo. Vsak si sam oblikuje življenje: če se trudimo in “živimo”, je zanimivo, če ne, pa je dolgočasno. V življenju si moramo upati. V mladosti zamujenih norosti ne nadomesti nobena izkušnja v starosti. Vsak dan imamo možnost, da postanemo boljši človek in spremenimo življenje na bolje sebi in drugim. V življenju je pomembno, da počnemo to, kar čutimo. Življenje je dar. Živi življenje z ljubeznijo, veseljem in srečo; v grob ne odnesemo denarja, ostanejo spomini.

Nika Plevel, dijakinja

ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE »20-letnica, a z bogato tradicijo.« Srednja zdravstvena šola Ljubljana, kot jo poznamo danes, je kompleksna ustanova, ki svoje delovanje utemeljuje z dolgoletno, več stoletij trajajočo zgodovino sorodnih izobraževanj. Ta zgodovina ni le zgodovina neke ustanove, ampak predstavlja raz voj različnih ustanov v različnih zgodovinskih okoliščinah, razvoj človeštva in človeka v perspektivi njegove skrbi za bližnjega. Pri tem so bile vpletene različne državne ureditve, ministrstva in skupščine, pa tudi posamezniki, ki so požrtvovalno skrbeli za raz voj zdravstva pri nas, kot npr. Angela Boškin, rojena 1885, slovenska pionirka na področju zdravstvene nege, ki ima velike zasluge za ustanovitev in razvoj zdravstvenega strokovnega šolstva. Zato besedilo v nadaljevanju ne more vsebovati vseh podatkov ali vseh posameznikov, izbrali smo samo nekaj najvidnejših, da bi si tudi današnji bralec vsaj v grobih obrisih predstavljal bogato preteklost.

takoj po ustanovitvi, ni znano. Od leta 1774 do 1783 je bil pouk najbrž v »Anatomski hiši« v Florjanski ulici 4. Od leta 1788 do približno 1809 so porodnišnico preselili v stavbo ob Dalmatinovi ulici, kjer je sedaj park pred sodiščem. Tu so se babiške gojenke šolale do potresa 1895. leta. Ob potresu so porodnišnico z babiško šolo namestili v zasilne barake ob porušeni stavbi. Že 1896. leta pa, ko je bila dozidana Deželna splošna bolnišnica ob Zaloški cesti, je bil ginekološkemu in porodniškemu oddelku ter babiški šoli dodeljen 3. paviljon. Tu so ostali polnih 27 let, to je do leta 1923. Leta 1922 so oblasti po zaslugi prof. dr. Alojza Zalokarja odkupile od Kranjske hranilnice stavbo in vrt bivše nemške sirotišnice ob Šlajmerjevi ulici 3 in jo do leta 1923 preuredile v »Bolnišnico za ženske bolezni«. Po letu 1945 so postali prostori porodnišnice za obe ustanovi premajhni. Jeseni 1950 so dokončali leseni provizorij na vrtu porodnišnice, zgrajen pa je bil pretežno s prostovoljnim delom učenk babiške šole, ki so v enem letu opravile na gradbišču blizu 100.000 delovnih ur. Leta 1955 je bila tam organizirana posvetovalnica za žene. Že po enem letu je dobila posvetovalnica značaj javne zdravstvene ustanove in se preimenovala v »Dispanzer za žene.« V šolskem letu 1960 se je babiška šola reformirala v štiriletno »Šolo za zdravstvene delavce ginekološko-porodniške smeri«. Leta 1969 so ustanoviteljske pravice prešle na skupščino občine Ljubljana-Center. Leta 1971 se je šola preimenovala v »Šolo za medicinske sestrebabice«, Ljubljana, Šlajmerjeva ul. 3/a (Anica Toni-Gradišek, str. 21-24).

Zdravstveno šolstvo se je pri nas začelo razvijati z reformami cesarice Marije Terezije in prizadevanji zdravnika Gerarda van Swie tna za ustanovitev babiških šol v Ljubljani, Celovcu (obe 1753) in Gradcu ter kasneje tudi v Trstu (1815). Poleg ljubljanske babiške šole, kjer je bil ves čas pouk v slovenščini, so tak pouk imele krajše ali daljše obdobje tudi druge babiške šole. Ti nekajmesečni tečaji so potekali (tudi) v okviru mediokirurških študij na licejih oziroma na univerzi (Gradec), a bolj kot za začetke ženskega višješolskega študija je šlo za začetke ženskega strokovnega šolstva. S tem je povezana tudi vrsta slovenskih učbenikov za babištvo v Ljubljani ter Gradcu in Trstu. Po letu 1919 so na ljubljanski babiški šoli podaljševali dotlej polleten pouk in 1927 uvedli 18-mesečno izobraževanje. Babiška šola, ki je bila med letoma 1948-1960 dveletna, je nato postala štiriletna. Šolo za medicinske sestre-babice pa so ob šolski reformi leta 1981 ukinili (povzetek ur., str. 123).

Avgusta 1923 je na predlog dr. Matije Ambrožiča, ravnatelja Zavoda za zaščito mater in otrok v Ljubljani, takratno Ministrstvo za narodno zdravje ustanovilo Šolo za sestre pri Zavodu za socialno-higiensko zaščito dece v Ljubljani. S tem je bil položen temeljni kamen sestrski službi v Sloveniji. Pouk je trajal eno leto, absolventke so prejele naziv: otroška zaščitna sestra (Anica Toni-Gradišek, str. 57).

Ljubljanska babiška šola je morala večkrat menjati svoje prostore. Praviloma je bila vedno v ali ob porodnišnici. Kje je bil pouk 29

ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE

Tretjega marca 1929 je bila dovoljena ustanovitev šole, ki je prvo leto obstajala samo kot 6-mesečni tečaj, uradno ime »Šola za otroške sestre negovalke« je prejela leta 1938 in od takrat dalje je poslovala kot enoletna strokovna šola. Prve absolventke šole so se zaposlile predvsem kot otroške negovalke in vzgojiteljice v privatnih družinah, kasneje so se začele zaposlovati kot negovalke zdravih in bolnih otrok v zavodih zaprtega tipa. Po vojni, v jeseni leta 1945, so šolo preselili iz Zavoda za zdravstveno zaščito matere in dece, jo odcepili od takratnega Dečjega doma in ji dodelili stare stavbe na Lončarski stezi 2 in 4 pri Ljudski kuhinji. Leta 1951 je šola postala dveletna. Odslej je prejemala učenke, ki so dokončale nižjo srednjo šolo. Leta 1959 se je šolanje podaljšalo na štiri leta. Šola je dobila tudi novo ime: »Šola za zdravstvene delavce za otroško zdravstvo«. Leta 1963 je bila zopet preimenovana, in sicer je bila v register vpisana leta 1966 kot »Šola za otroške sestre«. 12. aprila 1967 je bila registrirana kot »Šola za medicinske sestre Ljubljana«. Leta 1968 je štela že 8 oddelkov z 240 učenkami. Prostori na Lončarski stezi so postali pretesni. Na nekajletne urgence pristojnim organom je skupščina občine Ljubljana-Center dodelila šoli nove prostore na Plečnikovem trgu 1. V jeseni, s šolskim letom 1981/82, je, združena z gimnazijo v Mostah in z učitelji ukinjene babiške šole, pričela z izvaja-

njem nove reforme usmerjenega izobraževanja (Anica Toni-Gradišek, str. 65-80). Srednja zdravstvena šola Ljubljana – Šubičeva 1 je bila pravna naslednica Šole za medicinske sestre v Ljubljani, Plečnikov trg 1, in Šole za medicinske sestre-babice v Ljubljani, Šlajmerjeva 3/a. Obe šoli sta prenehali z delovanjem 27. junija 1983 in se združili v Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana, Šubičeva 1 (Slavica Navinšek, str. 105). Leta 1984 se je cela šola preselila v prostore bivše gimnazije na Šubičevi, v šolskem letu 1990/91 pa se je v te prostore ponovno vrnila tudi gimnazija. 31. julija 1997 je vlada Republike Slovenije sprejela sklep o ustanovitvi Srednje zdravstvene šole Ljubljana in Gimnazije Jožeta Plečnika, s tem pa je bila ukinjena prej enovita Srednja zdravstvena šola in gimnazija, Šubičeva 1, Ljubljana. Medtem ko je gimnazija ostala na stari lokaciji, so se dijaki, učitelji in drugi delavci Srednje zdravstvene šole Ljubljana preselili v najemne prostore Srednje ekonomske šole na Roški cesti 2 in Trgovske akademije na Prešernovi cesti 6. Na ti dve lokaciji so se priselili tudi dijaki Srednje šole za farmacijo in zdravstvo s takra-

1929-1930 Tečaj za otroške sestre negovalke

1951-1959 Šola za otroške sestre negovalke

(polletni tečaj)

1923-1929  Šola za sestre

(enoletno izobraževanje)

(dveletno izobraževanje)

1938-1951 Šola za otroške sestre negovalke



(enoletno izobraževanje)

Babiška šola v Ljubljani

1753

1919-1927

postopno podaljševanje šolanja

1927-1948

18-mesečno izobraževanje

1948-1960

dveletno izobraževanje

1919 1920 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 1929 1930 1931 1932 1933 1934 1935 1936 1937 1938 1939 1940 1941 1942 1943 1944 1945 1946 1947 1948 1949 1950 1951 1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1959

1753-1919

nekajmesečni do polletni tečaji

ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE

tne Šaranovičeve ulice – program zdravstveni tehnik. Dijaki prvega in drugega letnika so zasedli proste učilnice na Roški, dijaki tretjega in četrtega letniki pa so imeli pouk na Prešernovi, toda šele v popoldanskem času, ko so drugi dijaki že zaključili s poukom. Pouk v specialnih učilnicah za zdravstveno nego so dijaki obiskovali na bivši Babiški šoli in na Srednji šoli za farmacijo in zdravstvo, pouk športne vzgoje so imeli v Športnem klubu Slovan na Kodeljevem. Praktični pouk je bil organiziran v klinikah Univerzitetnega kliničnega centra, Bolnici dr. Petra Držaja, Inštitutu za bolezni srca in ožilja, Inštitutu za rehabilitacijo invalidov, Onkološkem inštitutu, Psihiatrični kliniki in Domu starejših občanov Tabor. Knjižnica je ostala v prostorih Gimnazije Jožeta Plečnika, upravni prostori šole pa so bili v improviziranih prostorih na Roški 2.

ter sodobna računalniška učilnica in knjižnica, predvsem pa stalno usposabljanje učiteljev in iskanje novih, sodobnih metod pedagoškega dela. K našemu skupnemu cilju nas vodi zavedanje Gerarda van Swietna iz 18. stoletja, torej na začetku konkretne zgodovinske poti, ki bo še v naslednjih stoletjih enako: da so prvi pogoj za uspešen napredek zdravstva dobri zdravstveni delavci. Lidija Butina Vir

• Šola za sestre: zdravstveno šolstvo na Slovenskem: razstavni katalog. Ureditev kataloga Branko Šuštar; prevodi Vladimir Meula, Manca Šinko. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1992. • Arhivsko gradivo in dokumentacija SZŠ Ljubljana.

V šolskem letu 1998/99 smo se preselili v novozgrajeno zdrav stveno šolo na Poljanski cesti 61 v Ljubljani, ki jo je projektiral ATELJE pod vodstvom arhitekta Jurija Kobeta. Za ta projekt je d. i. a. Jurij Kobe leta 1999 dobil Plečnikovo nagrado.

Časovni trak izdelala Lucija Mejač Petek.

Danes h kakovostnemu izobraževanju nedvomno pripomorejo dobra oprema in velik izbor učil v splošnih in specialnih učilnicah

1959-1963

Šola za zdravstvene delavce za otroško zdravstvo (štiriletno izobraževanje)



1963-1966 Šola za otroške sestre

1967-1881

(štiriletno izobraževanje)

Šola za medicinske sestre Ljubljana



1960-1971 Šola za zdravstvene delavce ginekološko-porodniške smeri

1990-1997 Srednja zdravstvena šola in gimnazija Ljubljana



1971-1981 Šola za medicinske sestre-babice

(štiriletno izobraževanje)

1983-1990 Srednja zdravstvena šola Ljubljana

(štiriletno izobraževanje)

1960 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997

(štiriletno izobraževanje)

1981-1983 Šola za medicinske sestre Ljubljana/ združena z ukinjeno šolo za med. sestre-babice

1997- → Srednja zdravstvena šola Ljubljana (štiriletno izobraževanje)

ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE

Kolektiv srednje zdravstvene šole na Šubičevi.

Boj dijakov in zaposlenih za novo šolo.

Veselje ob novici o gradnji šole.

Svečana otvoritev nove šole je pomenila izpolnitev naših pričakovanj in nov začetek.

Dobra oprema, velik izbor učil, sodobne učilnice poleg stalnega usposabljanja učiteljev omogočajo sodobne metode pedagoškega dela.

ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE

Načrtovali smo in se veselili nastajanja nove, sodobne zdravstvene šole.

ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE

»Delali smo za bolnike, zato so nas imeli radi.« 92-LETNA MEDICINSKA SESTRA O SPOMINIH NA SVOJE DELO IN ŠOLANJE Marija Bokal je stara 92 let, po poklicu je medicinska sestra. Trenutno je stanovalka Doma upokojencev Tisje, enota Litija. Do leta 2015 je živela v družinski hiši v Litiji, nato pa se je zaradi slepote odločila za bivanje v domu upokojencev. Zelo je ponosna na svojo družino, moža Francija, ki je žal že umrl leta 2014, ter na svoja sinova Francija in Gvida ter na hčer Mijo, ki je tudi po poklicu medicinska sestra. Obiskali smo jo v Domu starejših občanov Litija. Predstavila nam je svoje šolanje in službovanje po letu 1950. Kako je potekalo vaše šolanje? S šolanjem sem pričela v jeseni leta 1950, ko sem bila stara 26 let. Želela sem se izobraziti za medicinsko sestro v Ljubljani, vendar je bilo treba plačati šolnino, zato sem se leta 1950 odločila za šolanje patronaže. Šolanje je potekalo v bolnišnici Golnik za tuberkulozo in pljučne bolezni in je trajalo šest mesecev. Strokovne predmete so poučevali zdravniki in medicinske sestre, ki so bili zaposleni v bolnišnici, zunanji predavatelji pa so poučevali splošne predmete. Med šolanjem sem se naučila patronaže na terenu pri bolnikih s tuberkulozo in pri pljučnih bolnikih. Opravila sem tudi šolo za bolničarje v Ljubljani, in sicer ob delu. Šola je potekala s predavanji tudi v Kamniku. Končala sem jo leta 1955. Ohranjeno imam spričevalo. Po letu 1965 sem opravila še šolo za medicinske sestre v Ljubljani. Bila sem poročena, z možem sva imela tri otroke in zidali smo družinsko hišo. Uspešno sem zaključila tudi to šolanje.

Marija Bokal je za svoje delo prejela številna priznanja. Leta 1978 je na seminarju na Bledu v dar prejela knjigo Breze v mesečini, podpisnik knjige je dr. Fortič.

Kakšne spomine imate na šolanje na Golniku? Bilo je zelo zahtevno. Kratko, ampak zelo zahtevno. Učil nas je dr. Fortič, ki je kasneje postal direktor bolnišnice na Golniku. Bil je mlad, zahteval je veliko znanja. Spomnim se še, kaj me je vprašal, in sicer: »Kako se okužiš s tuberkulozo?« Tudi svojega

odgovora se spomnim: »Prideš v stik s pacientom in bacili pridejo do pljuč. Če si dovolj močan, se bacil zakalcinira. Če pa imaš slabo odpornost, se razvija in zboliš.« 34

ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE

samo še 16. V okviru dispanzerskega dela sem po osnovnih šolah izvajala testiranje in cepljenje otrok proti tuberkulozi do leta 1981. Takrat sem imela 30 let delovne dobe, stara sem bila 56 let, zato sem se upokojila. Vam je bilo v službi lepo? Ja, bilo mi je všeč. Delali smo za bolnike, zato so nas imeli radi. Ali imate še kakšen spomin na službo? Ja, imam veliko spominov: lepe in težje. Enkrat sem bila npr. v Ljubljani in so me poslali k nekemu 20-letnemu dekletu z obolenjem tuberkuloze. Potek bolezni pri dekletu se je končal s smrtjo. Takrat so bile družine številčne. Patronažo sem izvajala v družini, v kateri je bilo 12 otrok. Na tleh je bila ena lončena posoda in otroci so sedeli okrog nje in vsak s svojo žlico jedli iz nje. Ministrstvo za ljudsko zdravstvo, dodelitev delovnega mesta bolničarke v protituberkuloznem dispanzerju Ljubljana-okolica.

Veliko ste bili na terenu? Ja, zjutraj sem vzela nahrbtnik in odšla peš na teren. V Gabrovko sem šla z avtobusom iz Litije ob petih. Včasih sem tudi prespala v gostilni na skupnih ležiščih in zjutraj nadaljevala patronažo po vaseh.

Kaj ste se učili v okviru nege pri bolnikih s tuberkulozo in pri pljučnih bolnikih? Naučili smo se negovanja bolnikov s tuberkulozo in pljučnih bolnikov v domačem okolju. Pomembno je, da ima bolnik svojo sobo, pribor in obleko. Ljudje v oddaljenih krajih so za zdravljenje tuberkuloze uporabljali tudi pasjo mast. Po letu 1950 so za zdravljenje tuberkuloze začeli pri nas uvajati brezplačno pneumotorax ter zdravilo streptomicin, eutizon ter pas, zato se je število bolnikov s tuberkulozo postopoma zmanjševalo. Tudi v tistem času se je uporabljala preventiva, in sicer flougrafiranje (slikanje pljuč). S slikanjem pljuč so pri ljudeh odkrili zgodnjo obolevnost za tuberkulozo. S prepoznavanjem obolenja je bilo omogočeno pri ljudeh zgodnje zdravljenje. Nadzor nad jemanjem zdravil pri bolnikih je izvajala patronažna sestra na domu.

Kaj želite sporočiti današnjim mladim, ki se odločajo za zdravstveni poklic? Priporočam, da se odločijo za poklic samo tisti mladi, ki v srcu čutijo ljubezen do bolnika. Če to ni osnovni motiv za poklic, naj rajši izberejo drugo delo. Pogovarjali sta se

Elizabeta Pikovnik in Silva Kastelic.

Kaj pa vaše delovne izkušnje? Najprej sem šest mesecev delala v Litiji v dispanzerju pri dr. Lebingerju. Po šolanju v bolnišnici Golnik sem od leta 1951 delala v Protituberkuloznem dispanzerju Ljubljana. Patronažo sem izvajala v okolici Ljubljane. V službo sem dve leti hodila peš, jeseni leta 1952 pa sem dobila kolo. V zdravstvenem domu Litija sem bila zaposlena v dispanzerju za tuberkulozo in pljučne bolezni. Leta 1951 je bilo v dispanzerju za tuberkulozo in pljučne bolnike v Litiji registriranih 100 bolnikov s tuberkulozo, leta 1981 pa 35

MISLI NEKDANJIH RAVNATELJEV (iz zbornika ob 10-letnici šole) »Podarjeni del življenja za dobrobit skupnosti.«

Čeprav sem v pokoju, imam rada in še vedno spoštujem vsakega otroka in mladega človeka, ki se iz posebnega nagnjenja odloči za poklic v zdravstveni negi, še posebej pa za nego bolnega otroka. Žal mi je, da je marsikatero dekle prikrajšano za pridobitev tako lepega in koristnega osnovnega poklica. Ga. Anica Gradišek je bila ravnateljica Srednje šole za medicinske sestre v Ljubljani od 1957 do 1981.

G. Marjan Kroflič je bil ravnatelj Srednje zdravstvene šole Ljubljana od 1983 do 1987.

Ko se je Srednja zdravstvena šola preselila na Šubičevo 1, so se združili pedagoški delavci treh šol in dijaškega doma, ki so šele postajali enovit kolektiv.

MISLI NEKDANJIH RAVNATELJEV

Kljub temu da so te nesmiselne politične turbulence že vnesle v kolektiv nekaj nemira, je celotni kolektiv ohranil vrhunsko strokovnost, izjemno delavnost, lep odnos do dijakov in dobre medsebojne odnose. Ga. Jelka Drobne je bila ravnateljica Srednje zdravstvene šole Ljubljana od 1987 do 1991.

Lepo mi je bilo, ko so me starši hoteli predlagati Ministrstvu za šolstvo in šport za nagrado za življenjsko delo. V meni pa ni bilo želje po nagradah, ki jih nikoli nisem pričakovala in ne zanje delala. Osrečujejo me lepi spomini na dijake, učitelje in na tiste, ki so s svojim zaupanjem in z zvestim delom pomagali uresničiti naše skupne, velike cilje: ohraniti – zgraditi SZŠ v Ljubljani. Tudi to je darilo – za dušo, za zvestobo in ljubezen, ki sem jo darovala neštetim generacijam svojih dijakinj in dijakov. Ga. Slavica Navinšek je bila ravnateljica Srednje zdravstvene šole in gimnazije, Šubičeva 1, od 1991 do 1997.

Nikoli ne pozabimo, da naši dijaki opravljajo obveznosti kot drugi srednješolci, da pa so edini v tej populaciji, ki se zgodaj srečujejo s stiskami bolnikov in njihovih svojcev, tudi s smrtjo, pa vendar z zavestjo, da sodijo med tiste ljudi v belem, ki bodo sposobni sprejemati izzive svojega odgovornega in humanega poklica. Ga. Tatjana Valant Veličkovič je bila ravnateljica Srednje zdravstvene šole Ljubljana od 1997 do 2007.

SPOMINI SODELAVCEV »Življenje je treba ceniti in ravnati z njim spoštljivo.«

ne morejo naučiti dijakov. To morajo skusiti sami in se naučiti ob pravilnem vodenju in usmerjanju pri samem pacientu. Naj opišem le dva primera. Dijakom sem zjutraj predstavila paciente, ki jih bomo negovali. Med njimi je bil tudi gospod, ki je bil izredno zahteven, kljub velikemu trudu z ničimer zadovoljen. Kateremu dijaku naj ga dam v oskrbo?

PRAKTIČNI POUK – POGLED IZ SEDANJOSTI V PRETEKLOST IN PRIHODNOST

»Jaz ga bom prevzela, le brez skrbi, gospa profesorica,« mi pravi dijakinja – poimenujmo jo Jana. Pacientu se je sama predstavila, in ko sem razdelila ostale dijake in se vrnila k njej, nisem mogla verjeti! Pacient je sodeloval z njo brez komentarjev! V naslednjih dneh je želel, da mu pomaga in ga neguje le Jana. Kako ji je uspelo? Z veliko mero odločnosti, a tudi empatije mu je razložila, da mu bo z veseljem pomagala, a da mora tudi sam za to kaj narediti.

Z dijaki sedimo v lepo opremljeni knjižnici nove nevrološke klinike in opravljamo evalvacijo dela – zdravstvene nege – pri pacientih. Vedno znova me kdo preseneti, kaj vse opazi pri svojem delu in kako se zna vživeti v situacijo pri pacientu. Ko ostali poslušajo takšno razlago, se pri dobri skupini vedno razvije debata, kaj bi se še dalo narediti.

Drugi primer je bil, ko smo spremljali umirajočo pacientko. Ob evalvaciji sem skušala čim bolj obzirno razložiti situacijo, a me je prekinila dijakinja – poimenujmo jo Lara – in rekla: »Mislim, da razume-

»In kako se je to delalo včasih?« vpraša kdo. Zagotovo je bilo pred dvajsetimi leti marsikaj drugače. Čeprav je Klinični center univerzitetna ustanova že od svojega začetka, je le del pacientov ležal na oddelku tedaj še dosti nove zgradbe, večina težko bolnih pacientov pa se je stiskala v stari zgradbi, v sobah, kjer je lahko ležalo tudi 12 pacientov in ni bilo tekoče vode. Postelje je bilo treba dvigovati ročno, paciente prenašati iz drugega nadstropja z nosili po stopnicah. Kakšna je bila zdravstvena nega v takih razmerah, je težko opisati. Praktični pouk smo sicer imeli v zgradbi osrednjega Kliničnega centra, a marsikdaj je bilo treba kakšnega pacienta premeščati v staro stavbo in dijaki so kritično opazili, v kakšnih razmerah se zdravijo in negujejo pacienti. Zato je bilo veselje toliko večje, ko se je zgradila nova klinika in smo z veseljem pomagali seliti paciente v male sobe, na postelje z električnim dvigovanjem. Kaj pa delo? Naša skrb za paciente takrat ni bila nič manjša. V preteklosti, danes in v prihodnosti, vedno je za dobro zdravstveno nego potreben pravi pristop k pacientom. Upam si trditi, da tega nobena učna situacija, nobeni še tako sodobni pripomočki

Pomembno je pravilno vodenje in usmerjanje dijakov.

SPOMINI SODELAVCEV

»Vezi in prijateljstva so se tkala in ostala do današnjih dni.« Moja skupna pot s Srednjo zdravstveno šolo se je pričela leta 1988, ko sem bil sprejet za učitelja matematike. To je bil čas usmerjenega izobraževanja, veliko dijakinj in dijakov je želelo svoje izobraževanje nadaljevati na različnih fakultetah, za kar je bilo treba opraviti sprejemne izpite. Prosili so me, če bi jim lahko pomagal z dodatnimi urami. Moj edini pomislek je bil, da ne poznam obsega snovi, ki jo potrebujejo. Njihova zagnanost je pripomogla k temu, da so me v kratkem času opremili s kopico podatkov o sprejemnih izpitih, in energično smo začeli.

Dijaki pri praktičnem pouku spoznavajo tudi, kako humano pristopiti k pacientu.

V šolskem letu 1990/1991 se je v slovenski šolski prostor vrnila gimnazija, šola se je preimenovala v Srednjo zdravstveno šolo in gimnazijo Ljubljana. Poleg zdravstvenih smo vpisali še tri gimnazijske oddelke. Postopoma sem začel poučevati gimnazijce, večino svojih zdravstvenih tehnikov pa pripeljal do zaključka 4. letnika.

mo, kaj želite povedati, jaz še posebej, saj sem bila ob svoji umirajoči mami.« Kaj dodati? To, da se tudi profesorji učimo ob dijakih. Lahko še razmišljamo in se vprašamo, kaj bo prinesla prihodnost. Zagotovo obilo tehničnih izboljšav, ne le zamenjavo rentgenskih slik za CD-je ali zdravljenja preko videonadzora. Na pohodu so pametni telefoni, kjer bo treba vse uporabnike pri pacientih naučiti, kaj je etično ali kaj ni.

Število oddelkov se je povečalo, delali smo v dveh izmenah, mnogi učitelji so poučevali oba programa, skupaj smo hodili na športne dneve. Učitelji smo imeli nepozabne izlete po Sloveniji, Italiji, Avstriji in Nemčiji. Vezi in prijateljstva so se tkala in ostala do današnjih dni. Zato sledimo vsem uspehom Srednje zdravstvene šole Ljubljana in se jih veselimo. Skorajda ni pomembnega dogodka na eni ali drugi šoli, ki ne bi bil povod za obisk, ponovno srečanje in obujanje spominov na skupne čase.

A eno bo ostalo za večno: prisotnosti toplo čuteče medicinske sestre, ali kakorkoli bo že poimenovana ta oseba ob pacientu, ne bo mogoče zamenjati. Prav tako se ne bo dalo naučiti sobivanja z bolnimi, ostarelimi, prizadetimi drugače, kot da smo ob njih. In ravno ti ljudje nam lahko ogromno dajo in nas naučijo, da je treba ceniti življenje in ravnati z njim spoštljivo.

Boštjan Bojadžiev, pom. ravnatelja na Gimnaziji Jožeta Plečnika Ljubljana

Danijela Kogovšek,

učiteljica praktičnega pouka

SPOMINI NEKDANJIH DIJAKOV NA ŠOLANJE »Ljudje smo odgovorni drug za drugega.«

da in pozitivne podpore sem začel dobivati dobre ocene. Prvi ključni trenutek, ko se je moj pogled na življenje spremenil, je bila moja prva odlična ocena pri matematiki. To je predmet, ki sem ga do takrat sovražil, sedaj pa ga z veseljem inštruiram. Tako sem v prvem letniku spoznal, da se v meni skriva pozitiven potencial, ki ga do tedaj nikoli nisem začutil. Učitelji so v tem procesu igrali ključno vlogo. Predvsem sem hvaležen za trud in zanimanje svoji razredničarki. Njena pozitivnost je bila zame navdih, ki sem ga potreboval, da sem spremenil ključna zmotna prepričanja o samem sebi.

Na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani sem preživel najpomem bnejša štiri leta v svojem življenju. To je bil čas, ki me je oblikoval v človeka, kakršen sem danes. Po zaključeni srednji šoli sem svojo pot nadaljeval s študijem psihologije in sedaj delam kot psiholog na osnovni šoli. Glavnina mojega poklica vključuje nudenje pomoči učencem s posebnimi potrebami, njihovim staršem in učiteljem. Na prvi pogled se zdi, kot da sem popolnoma zapustil svoj primarni poklic, za katerega sem se izobraževal na srednji šoli, vendar temu ni tako. Temeljne vrednote in spoznanja, ki sem jih dobil na Srednji zdravstveni šoli, so me za vedno zaznamovali, saj sem še danes prepričan, da mi je ta šola rešila življenje.

Drugi ključni trenutek je bila moja prva izkušnja na praksi v ljubljanskem Kliničnem centru. Tam sem spoznal, da imam dober občutek za ljudi v stiski. Moje delo je bilo sprejeto s hvaležnostjo in veseljem pacientov. Prvič sem zares začutil, da prinašam v svet nekaj pozitivnega. Tako sem odkril, da je moja pot v življenju pomagati pomoči potrebnim. To spet ne bi bilo mogoče brez podpore učiteljev, mentorjev in poudarjanja ključnih vrednot, ki jih mora usvojiti vsak zdravstveni delavec.

Tudi sam sem bil učenec in dijak s posebnimi potrebami. V osnovni šoli sem bil hudo slaboviden, poleg tega pa sem izstopal tudi po videzu, saj sem nenavadno hitro rastel. Tako sem bil vedno za nekaj glav višji od sošolcev in vseh učiteljic. Bil sem težaven in nasilen učenec. Zapadel sem v tako imenovano »slabo družbo«. Nisem imel veliko upanja za dobro in uspešno življenje. Svet se je takrat zdel krut in nepravičen. Če bi sedaj moral izbrati tisto ključno odločitev, ki je najbolj zaznamovala moje življenje, je bil to vpis na Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana. Zapustil sem rodni kraj in se preselil v dijaški dom v Ljubljani. Tam sem se v štirih letih spremenil iz težavnega učenca v zlatega maturanta. Spoznal sem mnogo pozitivnih ljudi, tako vrstnikov kot učiteljev in vzgojiteljev. Prednost novega okolja je bila ta, da me nihče ni poznal. Presenečen sem bil, ko so me že prvi dan novi sošolci sprejeli medse. Ta nova skupina vrstnikov ni reševala svojih težav s pestmi. Razredničarka Vera Orešnik se je takoj začela zanimati za moje težave in šola mi je ponudila veliko pomoči. Kmalu sem s spodbudo zaposlenih na šoli šel na operacijo oči in prvič v življenju sem jasno zagledal svet okoli sebe. Z nekaj tru-

Emil Karajić pri pouku zdravstvene nege otroka.

SPOMINI NEKDANJIH DIJAKOV NA ŠOLANJE

Šola mi je v osnovi dala dva temelja, na katerih sem lahko zgradil preostanek svojega življenja. Prvi je zavedanje in zaupanje v svoj skriti potencial. To je prepričanje, da z dovolj trdega dela in nekaj sreče lahko dosežemo veliko več, kot se sprva zdi. Drugi temelj so vrednote dobrodelnosti, odgovornosti in empatije. Iz teh vrednot sem kasneje lahko razvil prepričanje, da smo ljudje odgovorni drug za drugega. Da si vsak zasluži podporo, potrpežljivega poslušalca in pozitivno spodbudo. Verjamem tudi, da smo tisti, ki zmoremo nuditi pomoč, to dolžni storiti, ko jo nekdo potrebuje. Čeprav sem sedaj psiholog, je v meni še vedno veliko ponosnega zdravstvenega delavca.

Vsa leta svojega šolanja sem bil vozač, ki se je vsakodnevno poskusil preslikati iz Trbovelj v Ljubljano in nato zopet nazaj. Po nekaj tednih vaje se mi vstajanje ob 4.15 zjutraj ni več zdelo tako zelo zgodnje in po pravici povedano sem prav s tem ritualom dobil debelo kožo. Zgodnje vstajanje mi tako še danes ne predstavlja večjih težav. Ure profesorice Jelke Brčkalja so verjetno tiste, ki so krive za mojo napredujočo plešo, pa vendar so me ravno te ure naučile, da se polovičarstvo na dolgi rok preprosto ne izplača. Pozornosti profesorice Nadje Seražin nikakor nismo uspeli preusmeriti stran od njenega načrta za tekočo uro, vse dokler nismo končno naštudirali, da tematika matura vedno uspe in se tako njena ura spremeni v debatni krožek, ki te prav lahko reši ustnega ocenjevanja. Prepričani, da smo jo prelisičili, se nismo zavedali, da je v resnici ona dosegla svoj cilj in nam v glavo vlila številne napotke, brez katerih bi se ta zrelostni izpit zares klavrno končal. Matematika je bila problem na kvadrat, ki nas je hitro streznil, da smo staknili glave in se začeli skupinsko učiti. Vsi dijaki, vseh 32, v šolski jedilnici, zbrano, za zaprtimi vrati. Ko česa resnično nismo uspeli razvozlati, pa nas je odrešil profesor Uroš Boltin. Tako smo se organizirali do te mere, da smo pisali predobro in na koncu nam ni preostalo drugega, kot da priznamo dodatne ure s profesorjem Boltinom, sicer bi bili v nemilosti zaradi suma na goljufijo. In da ne pozabim naše razredničarke Maje Klančič. Nekako nas je znala

Večino svojega življenja sem iskal svoj mir, svoje mesto v svetu, se ukvarjal sam s seboj. Težave, ki sem jih imel v mladosti, so bile del te poti, Srednja zdravstvena šola pa ena od najbolj ključnih postaj. Sedaj kot psiholog na osnovni šoli delam z učenci, ki jih velikokrat označimo kot “slabe” in “težavne”. Če pomislim, v resnici nisem nikoli nehal delati sam s seboj. V svojih učencih vidim del sebe, del svojega doživljanja osnovne šole. Želim jim predati to, kar je meni dala Srednja zdravstvena šola − upanje v prihodnost in zaupanje v svoj človeški potencial. Za to bom svoji srednji šoli večno hvaležen. Emil Karajić, univ. dipl. psih.

»Polovičarstvo se na dolgi rok preprosto ne izplača.« Ko sem bil povabljen k pisanju besedila, ki ga prebirate, sem se šele dobro zavedel, da mineva že 10 let od zaključka mojega izo braževanja na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani. Verjetno ne boste verjeli, da imam na računalniku še vedno arhiv z 2416 fotografijami življenja z našo šolo. Nekako sem bil zadolžen za šolskega in razrednega fotografa, zdelo se mi je namreč, da bodo te fotografije nekega dne dragocene.

Rok Janežič pri svojem delu.

SPOMINI NEKDANJIH DIJAKOV NA ŠOLANJE

»Rada se spominjam brezskrbnih dni, preživetih v srednji šoli.«

držati skupaj in mi smo radi prihajali v njen kabinet. Kako se nas je včasih vanj nagnetlo tudi po 20, še danes ne morem razumeti, nedvomno pa je bilo jasno, da je vedno tam za nas. Špricanje pouka pri nas ni nikoli veljalo za kriminalno dejanje, tako da smo odsotnosti vedno rešili v petih minutah. Preprosto si priznal, da si bil na kavi, in šli smo na druge teme. To je bila naša odgovornost, z njene strani ni bilo graje, vsak zase je vedel, da je storil napako, vendar se ta nikoli ni problematizirala in moralizirala. Bili smo odgovorni odrasli, že takrat, pri 16 letih.

Pravijo, da je dobro zdravje naše največje bogastvo, in v veliko veselje mi je, da mi je bila dana možnost pomagati ljudem in ohranjati to najvišjo vrednoto v naših življenjih.

Obdobje šolanja na Srednji zdravstveni šoli se je hitro končalo in odločil sem se za študij babištva. Timski duh ni bil enak, študij odpre vrata v nov svet, v katerega pa smo zakorakali pripravljeni. Naši profesorji so nam posredovali znanje, ki nam pride prav tako pri študiju kot tudi na splošno v življenju.

Že od malih nog sem vedela, da želim, ko odrastem, pomagati ljudem, in že v osnovni šoli je v meni dozorela odločitev o vpisu na Srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani, od tam pa me je pot peljala naprej na Zdravstveno fakulteto ter do zaposlitve na Onkološkem inštitutu, kjer sedaj delujem na oddelku dnevnega hospitala, v katerem delamo predvsem na področjih aplikacije, terapije ter na zdravstvenovzgojni dejavnosti.

Po končanem šolanju sem hitro dobil službo v porodnem bloku Splošne bolnišnice Trbovlje, kjer poleg rednega dela izvajam še številne druge projekte, sodelujem tudi pri delu Sekcije medicinskih sester in babic, svoje znanje pa predajam študentom kot zunanji strokovni sodelavec oddelka za babištvo Zdravstvene fakultete Ljubljana. Morda se bomo kdaj srečali, če se bo kdo izmed sedanjih dijakov Srednje zdravstvene šole odločil za študij babištva. Za vse te dejavnosti so me pripravili profesorji Srednje zdravstvene šole, kjer ni šlo vedno le za učenje, pač pa ne dvomno tudi za vzgojo odraslih in odgovornih posameznikov.

Vselej pa se rada spominjam brezskrbnih dni, preživetih v srednji šoli, profesorjev, ki so nam poskušali vcepiti čim več znanja in srčnosti ter nas usmeriti v pravo smer in iz nas narediti dobre zdrav stvene delavce. Prav v posebnem spominu mi je ostala profesorica Vojka Macura, ki nas je poučevala za nas najpomembnejša predmeta – zdravstveno nego bolnika ter etiko in komunikacijo.

Rad bi, da se vsi današnji dijaki Srednje zdravstvene šole zavedate, da ste del šole z lepo tradicijo. To je dobra popotnica za študij in kasnejše iskanje zaposlitve. Vaši predhodniki zasedajo najzahtevnejše položaje v zdravstvu ter tako nosijo odgovornost za razvoj stroke in delovna mesta številnih kolegov in kolegic. Z njimi se boste srečevali na različnih področjih, velika večina njih pa je sedela v istih klopeh, kjer danes sedite vi. Biti bivši dijak največje slovenske zdravstvene šole je zagotovo nekaj, na kar boste lahko vedno ponosni in vam bo odprlo številna vrata.

Ta učiteljica je v mojem spominu ostala kot popolna podoba prave medicinske sestre, novodobna Florence Nightingale, le da je ona namesto v vojni bolnišnici svoje delo opravljala v učilnici. Tam je imela dovolj »trdno roko«, da je znala umiriti naše begajoče misli ter vzbujati dostojanstvo in spoštovanje, hkrati pa je bila dovolj mehka in dostopna, da nas je pritegnila k usvajanju novih znanj, vedno na voljo, ko smo jo potrebovali. Za vedno ostaja v mojem spominu kot prava medicinska sestra, kakršna sem si želela postati, ravno pravšnja mešanica strokovnosti in človeške topline, ki v današnjem hitrem tempu življenja in dela žal izginja.

Rok Janežič, dipl. babičar

Suzana Stupar, dipl. m. s.

SPOMINI NEKDANJIH DIJAKOV NA ŠOLANJE

»Svojim učencem s ponosom povem, da sem bil dijak Srednje zdravstvene šole.« Sem nekdanji dijak Srednje zdravstvene šole Ljubljana. V srednji šoli sem želel pomagati ljudem in postati zdravstveni reševalec. Do šole sem se vozil eno uro in prispel že zgodaj zjutraj, kar nekaj časa pred pričetkom pouka. S sošolcem Primožem Urbasom, s katerim sva še danes prijatelja, sva večkrat v prvem letniku tarnala, kako težko je vse skupaj. Že v drugem letniku je bilo vse lažje in boljše, privadil sem se na šolo, učitelje. S sošolci smo postajali vedno boljši prijatelji. V tretjem letniku smo odšli na praktični pouk v bolnišnico, kar je bilo za vse nekaj novega. Tam smo spoznavali resnico življenja, izkusili različna doživetja, pacienti pa so v nas pustili sledi. Vse izkušnje so mi dale moč in pogum, ki ju črpam še danes. V četrtem letniku nam je bilo že na začetku hudo, saj smo vedeli, da smo skupaj zadnje leto. Postajali smo vse bolj povezani. Med štiriletnim šolanjem se je razvijala tudi moja glasbena pot. Že v času srednje šole sem v glasbeni šoli učil igrati harmoniko. Danes svojim učencem večkrat s ponosom povem, da sem bil dijak Srednje zdravstvene šole v Ljubljani. Na srednjo šolo imam mnogo lepih spominov. Posebno lepi so tisti, ko smo s kolegi s harmoniko zaigrali pacientom na Psihiatrični kliniki in v domu Starejših občanov Fužine. S harmoniko smo z našo razredničarko Alojzijo Fink odšli tudi na ekskurzijo v Prago in München. Doživeli smo nepozabne trenutke, za katere ji bomo jaz in ostali sošolci vedno hvaležni.

S harmoniko po Sloveniji.

ob Kolpi«. Za vsak projekt sem posnel tudi avtorsko skladbo. V življenju gremo skozi različna obdobja in izkušnje, ki nas delajo močnejše, modrejše in »večje«. Zagotovo mi je obdobje šolanja na Srednji zdravstveni šoli dalo vse troje. Simon Bučar, glasbenik in učitelj harmonike

»Izobrazba športnika je zelo pomembna.«

Po končani srednji šoli sem diplomiral na Pedagoški fakulteti, smer predšolska vzgoja, leta 2011 pa sem ustanovil Glasbeno šolo Bučar. V Glasbeni šoli Bučar želimo učencem ponuditi nekaj več. Poleg individualnih ur instrumentov, nastopov, glasbenih taborov in drugih dejavnosti deluje v okviru naše šole Orkester harmonikarjev Bučar, s katerim veliko nastopamo po celotni Sloveniji in v tujini. Z orkestrom smo v letu 2016 premierno predstavili muzikal »Če dolgo boš izbirala«. Nepozabni pa so bili projekti »S harmoniko na Triglav«, »S harmoniko po slovenski obali«, »S harmoniko skozi Postojnsko jamo« in »S harmoniko

Moje šolanje na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana je bilo prepleteno s tem, da sem bil v srednješolskih letih tudi vrhunski športnik v biatlonu. Da sem sploh lahko dokončal šolanje, se moram zahvaliti gospe ravnateljici Mariji Verbič, razredničarki Nevenki Kralj, šolski svetovalki Katarini Gradišar ter vsemu učiteljskemu 43

SPOMINI NEKDANJIH DIJAKOV NA ŠOLANJE

zboru za njihovo razumevanje, potrpežljivost in podporo v štirih letih mojega šolanja. Brez njihove podpore mi ne bi uspelo končati vseh šolskih obveznosti, hkrati pa se prebiti v sam vrh mladinske svetovne biatlonske konkurence.

ven. Novo okolje, novi profesorji, novi obrazi. Sam sem bil odsoten že prvi teden šole, saj sem imel ravno državno prvenstvo na Pokljuki. Prvi letnik je minil brez večjih zapletov, saj še nisem bil sprejet v slovensko reprezentanco. Imel sem predvsem težave s pridobivanjem zapiskov od sošolk in sošolcev. Vendar sem nekako dobil vse zapiske in končal prvi letnik. V drugem in tretjem letniku sem imel malo več težav, saj sem bil sprejet v reprezentanco in se je moja odsotnost drastično povečala. Veliko sta mi pomagali razredničarka Nevenka Kralj in profesorica športne vzgoje Jasmina Mauko Dimovski. Zelo mi je pomagalo tudi to, da je šola načrtovala praktični pouk na koncu moje sezone, da nisem bil preveč odsoten zaradi nadomeščanja. Velika sreča je bila, ko sem v četrtem letniku prišel do šolske svetovalke Katarine Gradišar, brez katere zagotovo ne bi zaključil šole do začetka spomladanskega roka mature. Čas, ki sem ga preživel na šoli, mi bo ostal v lepem spominu. Znanje, ki sem ga pridobil, mi je že in mi še bo prišlo prav v prihodnosti, tako v športu kot v življenju. Z veseljem povem, da sem se šolal na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana, in znanje s ponosom uporabljam. Vsem še enkrat hvala!

Žan Petrinčič na tekmovanju.

Žan Petrinčič,

študent Fakultete za šport Ljubljana

Glede na to, da je Slovenija majhna država, ima zelo veliko odličnih in perspektivnih športnikov. Velikokrat se zgodi, da se športne poti končajo v obdobju šolanja na srednjih šolah, in sicer zaradi pomanjkanja podpore šole. Največkrat je vzrok to, da šola športnika ne razume. Izobrazba športnika je zelo pomembna, saj iz izkušenj mojih reprezentančnih kolegov vem, da mora biti izobrazba neke vrste varovalka, ker se pri športu lahko poškoduješ in je kariere konec.

»Na tej šoli sem dobila dobro popotnico.«

Večina ljudi ne pozna običajnega dneva vrhunskega športnika, ki zajema ure in ure treninga, odpadejo pa vse nedelje, prazniki in počitnice. Vendar nam ni hudega. Šport je res nekaj lepega, in kot seveda veste, se pri športni dejavnosti sprošča hormon sreče. Vrhunski šport ni služba, obveznost …, je način življenja s svojim ritualom in navadami. Prav zaradi tega se po navadi zaplete v šoli. Poskusite si predstavljati dan, zapolnjen s treningi, v katerem mora športnik najti še čas za šolo. Poruši se mu ves sistem, postane utrujen, nezbran.

Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana sem začela obiskovati v šolskem letu 2010/2011. Sedaj že končujem Zdravstveno fakulteto v Ljubljani, vendar pa se vseeno z lepimi spomini oziram nazaj v svoja srednješolska leta. Na to šolo sem se vpisala, ker sem si vedno želela pomagati ljudem. Med šolanjem, napornimi vajami, ocenjevanjem … sem včasih celo pomislila, da je bila moja odločitev napačna, a na srečo sem vedno prišla do spoznanja, da temu ni tako. V štirih letih se mi je zgodilo ogromno stvari, v glavnem lepih, pa tudi kakšna manj lepa (te so že pozabljene).

Spominjam se dni, ko sem prišel na Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana. Za vsakogar je prehod iz osnovne šole na srednjo zahte44

SPOMINI NEKDANJIH DIJAKOV NA ŠOLANJE

»Svojih srednješolskih let ne bom nikoli pozabil.«

Dogodek, ki mi je najbolj ostal v spominu, se je zgodil pri praktičnem pouku v tretjem letniku. V sobi, v kateri so bili sami moški pacienti, smo skupaj s sošolci postiljali postelje. Ko je profesorica prišla pogledat, kako smo opravili delo, z eno posteljo ni bila zadovoljna in jo je razmetala ter naročila sošolcema, naj jo še enkrat posteljeta. Ko pa je profesorica zapustila sobo, je eden od pacientov rekel: »Hja, fanta, tole je blo pa kt u vojski, k so nam razmetavali postle, če niso ble dobr postlane!« Vsi skupaj smo se potem nasmejali temu komentarju in nato posteljo pravilno postlali.

Ko sem se vpisoval na Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana, sem se spraševal, ali sem se odločil prav. Vendar sem v štirih letih, ki sem jih preživel na šoli, ugotovil, da je bila odločitev pravilna. In to, da se še vedno z veseljem vračam na šolo, nekaj pove. Zaradi pozitivnega vzdušja, ki ga ustvarjajo profesorji in dijaki, še vedno čutim pripadnost šoli. Že v prvem letniku sem se včlanil v šolsko ekipo prve pomoči in z veseljem zastopal šolo na tekmovanju ekip prve pomoči. Zaradi te izkušnje sem še danes aktiven prostovoljec pri Rdečem križu, kjer sem trener srednješolskih ekip prve pomoči.

Oba razreda, katerih del sem bila, sta bila zelo živahna in smo se zato veliko presmejali ter tudi prejokali, predvsem pa naredili nekaj sivih las profesorjem, a nikoli s slabimi nameni, ampak zgolj v mladostniški navihanosti. Imela sem tri razredničarke, in sicer prvo leto Vesno Šušnico Ilc, v drugem letniku Nevenko Medija, v tretjem ter četrtem letniku, po razpadu D razreda, pa sem se pridružila G razredu, ki ga je vodila Lucija Mejač Petek. Vsem trem in seveda tudi ostalim profesorjem sem še danes hvaležna za vse njihove napotke, nasvete in vodstvo. Iz mene ste v štirih letih naredili veliko. Dokaz, da je delo profesorjev na šoli res kakovostno, smo bili zlati maturantje, med katerimi sem bila tudi sama, in tudi lepo splošno povprečje na maturi v naši generaciji.

Kaj sem v letih šolanja na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana pridobil? Poleg širokega strokovnega znanja sem nadgradil svoje osebne vrednote, kot so spoštovanje, prijateljstvo, prostovoljstvo, spoštovanje življenja in zdravja. Predvsem pa sem razvil pripadnost poklicu in stroki zdravstvene nege. Za to so zaslužni predvsem profesorji, pri čemer bi še posebej izpostavil svojo razredničarko Tatjano Hrovat Ahac, učiteljico zdravstvene nege Julijano Bekš, ki me je vpeljala v prostovoljstvo, in seveda ravnateljico Marijo Verbič.

Ob začetku štiriletnega izobraževanja si niti približno nisem predstavljala, da bom v vseh štirih letih dosegla odličen učni uspeh in na koncu postala še zlata maturantka. Vsem profesorjem sem hvaležna za njihov trud, spodbudo in včasih tudi strogost, ki so me pripeljali do točke, kjer sem zdaj. Ker sem na tej šoli dobila dobro popotnico, sem tudi študij nadaljevala v tej smeri in ni mi žal. Če se na šoli ne bi počutila dobro, bi me to morda odvrnilo celo od poklica, o katerem sem vedno sanjala, kar pa se na srečo ni zgodilo. Špela Pevec,

študentka Zdravstvene fakultete Ljubljana

Žiga Metelko pri pouku.

SPOMINI NEKDANJIH DIJAKOV NA ŠOLANJE

Svojih srednješolskih let ne bom nikoli pozabil. Bila so čudovita tako zaradi sošolk in sošolcev kot tudi zaradi profesorjev in ostalih zaposlenih na šoli. Zato bi se zahvalil vsem za ta leta, Srednji zdravstveni šoli Ljubljana, vsem sedanjim in bodočim dijakom ter profesorjem pa želim še veliko uspešnih zgodb.

pustil, vendar se moraš zavedati, koliko trdega dela si že vložil in da vsi ti majhni problemi po štirih letih ne bodo več pomenili ničesar. Zato se je vredno potruditi, maturo pa narediš z levo roko – seveda, če spremljaš in sodeluješ pri pouku. In iz lastnih izkušenj povem, da to ni nek lari fari. Profesorji, ki sem jih spoznala, so se resnično potrudili pri svojih urah, da so na razumljiv in, če se je le dalo, tudi na zanimiv način razložili snov. In delo doma je bilo potem minimalno, no, res je, da te je stvar morala tudi vsaj malo zanimati. Če te določena snov ne zanima, jo žal tudi spremljaš težko, naučiš pa se je še težje. Ampak je vredno. Vredno je, ko enkrat stojiš s spričevalom o opravljeni poklicni maturi in si ponosen sam nase. Ponosni so tvoji starši, prijatelji, tvoj razrednik, profesorji in tudi ravnateljica … In tudi ti si ponosen na njih, saj so ti namreč vsi pomagali na tvoji poti in brez njih ti ne bi uspelo. V tistem trenutku se vse poveže in sklene se krog uspešnega sodelovanja, ki se ga boš spominjal celo življenje. Štiriletni sestavljanki si dodal še zadnji košček in pred teboj je neopisljiva slika veselja, ponosa in zadovoljstva.

Žiga Metelko, študent Zdravstvene fakultete Ljubljana

»Vredno se je potruditi.« Uf, sedaj je že dobro leto in pol, odkar sem končala šolanje na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana. Mogoče se sliši klišejsko, ampak štiri leta so minila, kot bi mignil, skoraj prehitro. Dokler sam ne izkusiš tega, niti ne verjameš. Ko pa pride zadnji šolski dan v četrtem letniku, stojiš pred šolo in se zamisliš. Spomniš se svojega prvega dne na tej šoli, kako prestrašen si bil prvih nekaj mesecev, koliko novih občutkov si imel zaradi vsega nepoznanega – šola sama, Ljubljana, novi ljudje, novi profesorji, avtobusi, popoldanski urnik …

Šoli čestitam za uspešnih 20 let in se ob tej priložnosti zahvaljujem za prelepa štiri leta, ki smo jih preživeli skupaj. Lara Iglič,

študentka Zdravstvene fakultete Ljubljana

Ampak dnevi, meseci so minevali in tudi mi, fazančki, smo bili vedno bolj domači. Sprejmeš novo in se sprijazniš, da boš tukaj preživ ljal veliko časa v naslednjih štirih letih. In ko se enkrat sprijazniš, no, takrat se vse začne odvijati s svetlobno hitrostjo. Pridejo dnevi, ko ti je vse skupaj skoraj všeč in se vprašaš, a ni šola tisto, kar po navadi sovražiš. Takrat se zaveš, da šole ne maraš, kadar dobiš slabo oceno, imaš ti/profesor/sošolci slab dan in je dan pač čuden, moraš zjutraj zgodaj vstati, zamudiš avtobus ipd. Kadar pa je vse tako, kot mora biti, tudi šola sama ni grozna. In od tod spo znanje, da na vse to vplivajo čustva in tvoje počutje. Če povzamem štiri leta svojih čustev, je zagotovo več pozitivnih, negativna se izgubijo. To lahko pripišem čudovitim profesorjem, korektnemu vodstvu šole, ljudem, ki skrbijo za urejenost in čistočo šole, in vsem ostalim, ki pripomorejo, da stvari na šoli potekajo, kakor je treba. Ni vsak dan enostaven, nekje vmes bi najraje vse

Dijaki so ustvarjalni na mnogih področjih, tudi na likovnem.

SPOMINI NEKDANJIH DIJAKOV NA ŠOLANJE

»Niso nas samo učili, ampak so nas tudi vzgajali.«

»Srednja zdravstvena šola je šola za življenje.«

Na Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana sem prišla leta 2012, in sicer sem se prepisala iz gimnazije, kjer so med učitelji in dijaki vladali zelo slabi odnosi. Če sem povsem odkrita, sem ob prihodu na zdravstveno šolo pričakovala povsem enake razmere, če ne še slabše. Moji sošolci (z mano vred) so bili takrat še zelo mladi, naivni in mnogi popolnoma neprimerni ter premalo kvalificirani za opravljanje poklica, za katerega smo se izobraževali. Vendar ko so učitelji na šoli v zelo kratkem času spoznali individualne karakteristike posameznih dijakov, so takoj začeli s preoblikovanjem le-teh v tedaj še zelo megleno podobo pravega zdravstvenega delavca. Bili so pošteni, vztrajni, empatični, primerno strogi in predvsem izjemno strpni. Spremljali so nas na vsakem koraku, nas usmerjali k uspehu, ko smo zatavali v napačno smer, ter nas postopoma pri pravili na mnogo več kot na sam klinični oddelek. Lahko rečem, da nas niso samo učili, ampak so nas resnično tudi vzgajali.

Spomin na Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana je lep. Pa ne samo spomin na zgradbo, ki stoji na Poljanski cesti 61 v Ljubljani in je bolj kot zgradbi podobna velikanskemu akvariju. Spomin na razumevajoče profesorje in na njihovo razlago, ki bi jo marsikdo zamenjal za pravo hipnozo. V mislih si predstavljam tih hodnik in zvok ploščic, po katerih s petami graciozno stopa ravnateljica šole. Še vedno se mi na obrazu riše nasmeh, kadar pomislim na to, kako smo dijaki vneto prepričevali pomočnico ravnateljice, naj nam odredi prosto uro pouka, ko je prišlo do zapletov, da bi lahko šli vsak svojo pot, domov ali pa utrujeni čez cesto na skodelico kave. Navsezadnje je bilo lepo tudi vsako ponedeljkovo jutro, ko si zaspanega obraza stopil na toplo in na varno, v šolo, kjer sta te prva pozdravila varnostnik in snažilka, medtem ko sta klepetala. V spominu pa mi je ostala tudi melodija zvonca, ki prebudi ostale spomine in verjetno tu in tam kakšnega dijaka, ki je zaspal pri uri tega ali onega predmeta. Zvonec je naznanil odmor, odmor za malico v jedilnici, kjer je bilo vedno preglasno, redkokdaj smo jedli v miru, morda zato, ker nas je naslednjo uro čakal test, ali preprosto zato, ker smo morali imeti čas še za druženje in sprostitev v parku pred šolo.

Ne bom rekla, da je bilo vse popolno. Prišlo je tudi do konfliktov med dijaki in zaposlenimi, vendar lahko mirne duše rečem, da so bili nameni učiteljev vedno usmerjeni v dobrobit dijakov. Sam kurikulum je poskrbel za razgiban in zelo širok spekter različnih znanj in spretnosti, ki so nam dale osnovo za samostojno izvajanje kakovostne ter varne zdravstvene nege. Omogočili so nam okolje, kjer smo lahko tako poklicno kot osebno rasli ter ustvarjali vezi, ki so do današnjega dneva ostale trdne.

Spominov na šolo pa je še mnogo več, na šolo, v kateri moraš zadržati solze in pomoči potrebnim na obraz narisati nasmeh, ko je to najtežje storiti, na šolo, kjer moraš biti pripravljen rosno mlad prevzeti odgovornost za neprecenljivo človeško življenje, na šolo, kjer moraš pridobljeno znanje združiti s srcem, da ga lahko uporabiš. V vseh mogočih pogledih je Srednja zdravstvena šola šola za življenje.

Sedaj sem tik pred diplomo na Zdravstveni fakulteti Ljubljana in lahko s ponosom rečem, da sem zelo uspešna. Vendar vem, da vseh teh uspehov ne bi dosegla brez dobrih, trdnih temeljev, ki sem jih pridobila na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana. Zato mi le-ta ostaja za vedno v najlepših spominih in se vam iskreno ter iz srca zahvaljujem za prečudovita štiri leta na tej ustanovi.

Žan Pajk,

študent Zdravstvene fakultete Ljubljana

Lea Strajnar, študentka Zdravstvene fakultete Ljubljana

V SEDANJOST Tudi če je življenje na eni točki težko, bo bolje. Če hočemo živeti bolje, moramo sami za to kaj narediti. Na življenje glejmo s pozitivne plati. Življenje je samo eno, zato ga živi nepozabno, kvalitetno. Če imamo občutek, da ne zmoremo več, ni narobe prositi za pomoč. Tudi če se kdaj počutimo, kot da smo edini s težavami, pomislimo na ostale stvari, ki se dogajajo po svetu. Naj nas ne bo strah pokazati svojih pravih občutkov in čustev. Ljubezen vedno zmaga. Življenje je prekratko, da bi se pretvarjali, da smo nekaj, kar nismo. Imejmo se radi in sprejemajmo drugačne. Iza Klemenčič, dijakinja

SREDNJA ZDRAVSTVENA ŠOLA LJUBLJANA DANES »Na šoli imamo odlične pogoje za kakovostno delo in sprostitev.« kovne šolske učilnice, kabineti, telovadnica s fitnesom, zunanja športna igrišča, kuhinja z jedilnico ter lastna fotokopirnica. Za izvajanje dobrega učno-vzgojnega procesa je poleg dobre in sodobne opreme nedvomno nujno tudi stalno usposabljanje učiteljev in iskanje novih, sodobnih metod pedagoškega dela. Zato na naši šoli vzpodbujamo zaposlene, da se dodatno izobražujejo na delavnicah, seminarjih, študijskih skupinah, konferencah in podobnih srečanjih, kjer usvajajo znanja iz svoje stroke in iz sodobne didaktike. Naši učitelji so avtorji in soavtorji vrste učnih gradiv, imamo tudi nekaj zaposlenih, ki so zunanji ocenjevalci ali pa sodelujejo v predmetnih komisijah za maturo.

Srednja zdravstvena šola Ljubljana letos praznuje 20 let od ustanovitve – je po letih še mlada, a kot naslednica preteklih izobraževanj na področju zdravstvene nege z bogato tradicijo, danes dinamična, z izkušnjami bogata, saj se ne boji nobenih izzivov, pripravljena na sodelovanje, komunikativna, vztrajna, delavna, z zdravim pogledom na življenje in z mislijo na prihodnost. Tudi zunanjost in lokacija nista zanemarljivi. Srce te ustanove, ki deluje na tak način, pa so seveda njeni zaposleni, ki svojim dijakom z vzgledom omogočajo zdrav razvoj. Lepa zunanjost in prijazno okolje, s katerima se naši dijaki srečujejo vsako jutro ob prihodu v šolo, sta pomembna in pripomoreta k dobremu počutju. Šola je sodobna trinadstropna zgradba, ki je lepo vključena v zeleno okolje. Seveda je in mora biti zelo povezana z ustreznimi zunanjimi inštitucijami. Zato je bila lokacija skrbno izbrana. V neposredni bližini šole so dijaški domovi, druge srednje šole, Zdravstvena fakulteta, Univerzitetni klinični center, druge klinike in inštituti. Na šoli imamo odlične pogoje za kakovostno delo in sprostitev, kar nam omogočajo udobne splošne in stroKolektiv SZŠLj avgusta 2016.

Po številu zaposlenih smo velika šola. Na naši šoli je zaposlenih 83 sodelavcev, od tega 74 usposobljenih strokovnih delavcev s pridobljenimi nazivi v vzgoji in izobraževanju. Šolo vodi ravnateljica Marija Verbič z dvema pomočnicama, Silvo Kastelic in Branko Langerholc. Organizacijsko je naša ustanova zahteven projekt. Tega sodeč po vpisu, ki ga moramo zaradi prevelikega števila kandidatov, ki bi se želeli šolati pri nas, že vrsto let omejevati, dobro vodi-

SREDNJA ZDRAVSTVENA ŠOLA LJUBLJANA DANES

mo in še izboljšujemo že dvajset let. Danes imamo na šoli 937 dijakov, od tega 70 % deklet in 30 % fantov. Imamo 33 oddelkov, in sicer 30 oddelkov štiriletnega programa srednjega strokovnega izobraževana zdravstvena nega in 3 oddelke triletnega programa srednjega poklicnega izobraževanja bolničar-negovalec. Po en oddelek v vsakem letniku je športni oddelek, v katerem so združeni dijaki s statusom športnika, ki jim želimo na ta način prilagoditi izobraževanje in omogočiti, da lahko ob šolanju uspešno nadaljujejo svojo športno pot. Šola izvaja tudi izobraževanje odraslih, v katerega se vsako leto vpiše približno 200 do 270 kandidatov. Spričevalo naše šole pomeni možnost izbire tako zaposlitve kot nadaljnjega študija. Po uspešnem zaključku šolanja se naši dijaki lahko zaposlijo v zdravstvenih in socialnih ustanovah oziroma nadaljujejo šolanje na visokih šolah in fakultetah, bolničarji-negovalci pa v poklicno-tehniškem izobraževanju. Vsi dijaki na šoli pridobijo svoj prvi poklic, na katerega so ponosni. Šola si je zastavila cilje v okviru svoje vizije in poslanstva ter si prizadeva za uresničevanje nalog, ki omogočajo kakovostno izboljševanje učno-vzgojnega procesa in vzporednih dejavnosti. Naša posebnost je praktično izobraževanje, v okviru katerega odlično sodelujemo z vrsto zdravstvenih in socialnih zavodov. Poleg pouka za naše dijake izvajamo zelo bogat program interesnih dejavnosti, ki so opisane v nadaljevanju, in sicer na področju kulture, športa, stroke in ekskurzij po Sloveniji in tujini. Pri tem veliko skrb posvečamo razvijanju socialnih veščin in boju proti vsem vrstam odvisnosti, kot so motnje hranjenja, alkoholizem, kajenje in prepovedane droge. Dijakov ne samo izobražujemo, ampak jih tudi vzgajamo, zato poudarjamo pomen skrbi za sočloveka, spodbujamo prostovoljstvo in dobrodelnost. Naši dijaki lahko obiskujejo vrsto izvenšolskih dejavnosti, sodelujejo v različnih projektih, zanje organiziramo delavnice, … Vsako leto nas obiskujejo gos tje iz tujine in vedno smo se izkazali kot dobri gostitelji. Tudi sami se vsako leto pogosteje odpravljamo preko meja Slovenije, tako na ekskurzije kot v okviru praktičnega izobraževanja.

REFERAT ZA DIJAKE IN UDELEŽENCE IZOB. ODRASLIH - ADMINISTRATORKA Eva MASLO

PREHRANA SLOREST d.o.o.

Možnost in izbira sta največ, kar dijakom poleg strokovnosti in življenjskosti lahko ponudi kakovostna šola. Za to se bomo trudili tudi v prihodnjih desetletjih. Lidija Butina in Lucija Mejač Petek Vir

• Arhivsko gradivo in dokumentacija SZŠ Ljubljana. 52

RAVNATELJICA ŠOLE Marija VERBIČ

SVET ŠOLE PREDSEDNICA Polona BEVEC

POMOČNICI RAVNATELJICE Silva KASTELIC Branka LANGERHOLC

SVET STARŠEV PREDSEDNICA Urška ŽAGAR

UČITELJSKI ZBOR ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIČAR−NEGOVALEC

RAČUNOVODKINJA Darja MARINKO KNJIGOVODKINJA Lilijana PETRIČ POSLOVNA SEKRETARKA Darja CIBER

DIJAŠKA SKUPNOST PREDSEDNICA Katja LAHAJNAR

STROKOVNI KOLEGIJ

ORGANIZATORICA IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH Elizabeta PIKOVNIK

TAJNICA ŠMK PM IN ŠK ZI Vera Orešnik

STROKOVNI AKTIVI UČITELJEV SLOVENŠČINE

Nadja SERAŽIN MATEMATIKE, FIZIKE IN INFORMATIKE

Mateja POTOČNIK TUJIH JEZIKOV

ORGANIZATOR ŠOLSKE PREHRANE Matej BRAČKO

Jana Alenka JANČAR SVETOVALNA SLUŽBA

DRUŽBOSLOVJA

Tamara RADOŠEVIĆ NARAVOSLOVJA

VZDRŽEVANJE ŠOLE Matej BRAČKO Uroš KLEMENČIČ

ŠOLSKA KNJIŽNICA Vesna ZALOŽNIK

VAROVANJE ŠOLE SINTAL d.o.o.

ORAGINIZATORICA PRAKTIČNEGA IZOBRAŽEVANJA Tatjana KORITNIK

ČIŠČENJE ŠOLE ISS FACILITY SERVICES d.o.o.

ORGANIZATORICA INTERESNIH DEJAVNOSTI Janja JAKŠA

Snežana KOCIJANČIČ STROKOVNIH MODULOV

Branko ČEH

ŠPORTNE VZGOJE

Jasmina MAUKO DIMOVSKI

NADARJENI DIJAKI Tamara RADOŠEVIĆ ŠOLSKA PSIHOLOGINJA, MEDNARODNI PROJEKTI Maja KLANČIČ DIJAKI S POSEBNIMI POTREBAMI, MEDIACIJA Katarina GRADIŠAR SEIFERT

FOTOKOPIRNICA BETA SERVIS s.p.

DIJAKI O ŠOLI »Moja šola, moj razred in jaz.« Za Srednjo zdravstveno šolo sem se odločila zato, ker me zdrav stvo veseli že od malih nog in ker je šola dobro izhodišče za naprej, saj je moj cilj postati fizioterapevtka. Čeprav imam drugo sred njo zdravstveno šolo bližje svojemu domu, sem se odločila za šolo v Ljubljani, saj slovi s svojimi odličnimi uspehi.

Preden se je pričelo novo šolsko leto, sem bila trdno prepričana v svojo odločitev glede izbire šole, ampak ker se na spremembe ne prilagajam hitro, mi šola sprva ni bila všeč. Nisem se počutila najbolje, toda sčasoma sem se le vživela v novo okolje in opustila spomine na osnovno šolo. Po nekaj mesecih se je to spremenilo. Zdaj se počutim sprejeto, čutim domačnost okolja in družbe. Šola ponuja ugodne razmere za dobro počutje, saj je učence spodbuja, da lahko napredujejo, in je hkrati tudi organizirana. Učitelji se trudijo, da bi lahko učenci čim bolj pokazali svojo nadarjenost v širšem pomenu (npr. spodbujajo učence, naj se udeležijo tekmovanj, omogočajo, da učenci pokažejo svoje talente). Na šoli smo tudi varni, saj imamo pred vrati varnostnika, ki skrbi, da ne bi prišlo do kakšnih neprijetnosti. Tudi šolska malica je raznolika, saj lahko izbiramo med šestimi meniji, ki na koncu ustrezajo vsakomur, in časa za malico je več kot dovolj.

V šoli mi je zelo všeč. Naučila sem se že veliko novega in uporabnega za življenje. Najbolj mi je všeč anatomija, ker se mi zdi spoznavanje našega telesa zelo zanimivo. Jerca Antončič, dijakinja Za šolanje na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana sem se odločila, ker rada delam z ljudmi, jim rada pomagam, še posebej se rada ukvarjam z majhnimi otroki. Na šoli mi je všeč, ker so profesorji prijazni, s sošolci se dobro razumemo, kadar potrebuješ pomoč, se vedno lahko obrneš na nekoga, in pri idejah, kaj bi spremenili na šoli, nas zelo upoštevajo.

Na šoli so mi še posebej všeč razne prireditve, saj so zelo dobro izpeljane in nam prikažejo talente na naši šoli. Špela Bergant, dijakinja

Tinkara Novak, dijakinja

Delo in sprostitev − to je moja šola.

DIJAKI O ŠOLI

Ko sem bil v petem razredu osnovne šole, sem že začel govoriti, da bom nekega dne zdravnik. In ko se je bližal konec osnovne šole, sem vedel, na katero srednjo šolo želim iti. A življenje me je odpeljalo v drugo državo, Slovenijo, moral sem se naučiti nov jezik, v katerem pišem tudi to besedilo. V Sloveniji se mi je najbližja mojim sanjam zdela zdravstvena šola. Na začetku mi je bilo zelo težko, velikokrat sem se hotel vrniti domov v Bosno, ampak nekaj v meni mi je govorilo, da to zmorem, in uspelo mi je: spoznal sem nove prijatelje, nove stvari.

Na šoli so mi všeč prostori, saj so preprosti in zagotavljajo kakovostnejše učenje ter boljše počutje. Najbolj všeč mi je, ko v decembru potekajo dobrodelne dejavnosti, kot so tekmovanja v odbojki, nogometu, košarki … pa tudi prireditev Pokaži, kaj znaš. Na hodnikih pa je enkrat na leto tržnica, kjer vsakdo lahko kupi izdelke dijakov in tako prispeva svoj denar v dobrodelne namene. Katarina Turk, dijakinja Na Srednjo zdravstveno šolo sem se vpisala zato, ker ta šola nudi znanje iz zdravstva, npr. negovanje, zdravljenje, odnos do pacienta, kako opraviti prvo pomoč oz. takoj pomagati osebi, ki je življenjsko ogrožena. Vse to so dejanja, ki ti v življenju še kako pridejo prav, so uporabna in tako lahko pomagaš ljudem, ki to nujno potrebujejo za svoje življenje. Pa tudi pri vpisu za naprej – visokošolsko izobraževanje – lahko izbiraš med mnogimi smermi v zdravstvu in tako še izpopolniš svoje znanje o njem.

V življenju si želim pomagati drugim ljudem. Še vedno želim šolanje nadaljevati na medicinski fakulteti, če mi bo le uspelo dovolj uspešno narediti maturitetni tečaj. Dijaki, ki mislijo, da jim na tej šoli ne bo uspelo, se motijo, saj ima šola profesorje, ki nas učijo, kaj je življenje, kako naj premagamo težave, kako naj pomagamo ljudem. Tudi sam se zahvaljujem vsem profesorjem, ki so mi pomagali, da se na tej šoli počutim kot doma in da z veseljem gledam v prihodnost. Admir Bajramović, dijak Na Srednjo zdravstveno šolo sem se vpisala, ker rada komuniciram in pomagam ljudem. Delo bolničarja-negovalca mi je všeč, saj ljudje, ki so stari, pripovedujejo zanimive zgodbe. Na šoli so mi najbolj všeč raznolikost ljudi in profesorji.

Že od nekdaj sem si želela pomagati ljudem, zato se mi je zdela izbira za Srednjo zdravstveno šolo odlična. Imamo ustrezne učne pripomočke, ki nam omogočajo kakovostno učenje in pridobivanje znanja. Učitelji nas spodbujajo, da se udeležujemo različnih interesnih dejavnosti tako v šoli kot zunaj nje. Le-te nam širijo obzorja. Predvsem pa mi je všeč pozitivno vzdušje, ki vlada skozi celotno šolsko leto.

Katja Kukovec, dijakinja

Lana Purkart, dijakinja

DIJAKI O ŠOLI

Sem učenka 2. letnika. Pred dvema letoma sem se morala odločiti, na kateri srednji šoli bom nadaljevala šolanje. Odločila sem se za zdravstveno šolo. Veliko ljudi me je vprašalo, zakaj sem se vpisala na to šolo. Povem jim lahko dva razloga. Prvi razlog je, da zelo rada gledam televizijske serije, in ko je na spored prišla serija Talenti v belem, sem postala z njo »obsedena«. V tej seriji mi je zelo všeč, kako se zdravniki borijo za življenje drugih ljudi, kako so pripravljeni izpustiti vse iz rok, samo da lahko pomagajo. Zato sem se hotela tudi jaz približati takemu poklicu. Drugi razlog pa so moje otroške sanje. Že od malega sanjam, da bi pomagala otrokom v Afriki, ki nimajo hrane, denarja, možnosti za šolanje ali so hudo bolni. Zato si želim pridobiti ustrezno znanje in nekoč odpotovati v Afriko, da spoznam tudi svet, ki ni tako lep kot moj, in da se bom sama počutila podobno kot zdravniki v seriji, ko za nekoga naredijo nekaj dobrega in mu lahko celo rešijo življenje.

Na SZŠLJ sem se vpisala, ker rada pomagam ljudem in je to tudi moj sanjski poklic. Vpisala sem se tudi zaradi lokacije, ker je poleg šole dijaški dom, v katerem bivam, všeč mi je tudi, da mimo šole vozi avtobus. Na Srednji zdravstveni šoli mi je najbolj všeč, da so profesorji in dijaki te šole prijazni in radi pomagajo. Všeč mi je tudi, da je veliko praktičnega pouka, ki je zanimiv. Ksenija Pečnik, dijakinja Na šolo sem se vpisala, ker se veselim dela z ljudmi, pa tudi moja mama in njena sestra sta hoditi na to šolo in sta danes uspešni medicinski sestri. Vidim se v tem poklicu, saj pomagaš drugim do boljšega zdravja, pa tudi na šoli dobiš izobrazbo, ki je na gimnaziji ne moreš dobiti.

Ko sem začela obiskovati srednjo šolo, se mi je bilo na začetku zelo težko privaditi na tako veliko stavbo, polno ljudi, saj sem prej hodila na zelo majhno osnovno šolo v Rovtah, kasneje pa sem se na to navadila. Zelo sem vesela, da hodim v razred, v katerem se vsi super razumemo. Na šoli so mi zelo všeč kabineti za praktični pouk, saj imamo veliko pripomočkov za učenje in profesorje, ki nas dobro pripravijo za delo z ljudmi. Če bi danes zavrtela čas za dve leti nazaj, bi sprejela isto odločitev in se vpisala na Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana.

Všeč mi je dolg odmor za malico, pa tudi to, kako lepo so urejeni kabineti. Všeč mi je tudi veliko praktičnega dela. Sara Stanonik, dijakinja Moja družina ima v svoji zgodovini kar nekaj bolezni in sama sem kot otrok kar velikokrat obiskala bolnišnico. Všeč mi je bil odnos zdravnikov in pa dejstvo, da nekomu pomagajo. Glavni razlog za moj vpis na zdravstveno šolo pa je moj dedek. Že od nekdaj je

Eva Trček, dijakinja

Učimo se in tudi zabavamo.

DIJAKI O ŠOLI

imel težave s srcem in je moral redno obiskovati zdravnike. Ko sem bila majhna, sem se vedno zanimala za njegovo zdravje in sem govorila, da bom zdravnica in mu bom pomagala. Pred dvema mesecema pa je dedku počila aorta in med operacijo te poškodbe je utrpel možgansko kap. Trenutno leži v 7. nadstropju intenzivne nege v UKC Ljubljana. Vsakokrat, ko grem k njemu na obisk, me obhajata občutka nemoči in obupa. Glavni motivator za prihod na to šolo je v komi in ne morem mu pomagati, ampak hvaležna sem mu, da me je prepričal za vpis na to šolo. Hvala mu za to, da če ne morem pomagati njemu, bom pomagala drugim.

testov in spraševanj, a vendar mi bo šola dala veliko znanja, ki mi bo pomagalo tudi v nadaljnjem življenju. Jerca Jesenovec, dijakinja Na to šolo sem se vpisala, ker želim pomagati ljudem, se z njimi družiti in jim lajšati življenje ter prinesti nasmeh na obraz. Iz te šole imam veliko možnosti za nadaljnje izobraževanje, veliko fakultet zdravstvene smeri, pri tem pa imam že veliko strokovnega znanja. Vse, kar se bom na tej šoli naučila, mi bo prišlo prav v mojem življenju. Ko sem prišla na informativni dan, so zelo zanimivo predstavili šolo, pokazali, kaj tukaj delajo, kar je tudi ena izmed stvari, ki so me pritegnile.

Na šoli mi je všeč, ker nas profesorji tako navdušijo nad snovjo in nam slikovito razlagajo, s tem pa nas spodbujajo za nadaljnje izobraževanje v poklicu. Ta je težek, profesorji so neizprosni, včasih dijaki pomislimo, da smo v zaporu, a nas s svojim načinom dela pripravljajo na realnost.

Za začetek mi je zelo všeč šola sama. Zelo je lepa znotraj in zunaj. Ima zelo zanimiv predmetnik. Na tej šoli je veliko zelo prijetnih oseb in profesorjev. Všeč mi je moj razred, saj se vsi zelo dobro razumemo. Učilnice so zelo lepe, še posebej za nego otroka. Tam imamo tudi dojenčke, ki so zelo specialni, in ko delaš z njimi, imaš občutek, da delaš s pravim otrokom. Samo okolje je zelo prijetno in primerno za učenje. Imamo tudi novo telovadnico, ki je zelo lepa. Prav tako imamo fitnes, ki mi je še posebej všeč. Po vsej šoli so razstavljene lepe slike in vse je dobro označeno, tako da se z lahkoto znajdeš, tudi če si prvič tukaj. Po vseh nadstropjih imamo rože, kar dodatno poživi šolo.

Natalija Planinšek, dijakinja Že od nekdaj me je zanimalo delo medicinskih sester in zdravnikov. Čeprav bi lahko obiskovala gimnazijo v domačem kraju in bi si s tem prihranila zgodnje vstajanje, sem raje izbrala Srednjo zdravstveno šolo, v katero bom z veseljem hodila in mi ne bo žal zgodnjega vstajanja. Na začetku mi je bilo težko, ker nisem poznala skoraj nikogar, a smo se s sošolci zelo hitro ujeli in postali zelo dobri prijatelji. Res, da je včasih naporno zaradi vseh

Mateja Nagode, dijakinja

PREDSTAVITEV STROKOVNIH AKTIVOV »Jezik je ogledalo duše.« Če se pogovarjaš s človekom v jeziku, ki ga razume, se mu pogovor vtisne v spomin. Če pa se s človekom pogovarjaš v njegovem maternem jeziku, se mu besede vtisnejo v srce. (Nelson Mandela)

STROKOVNI AKTIV UČITELJIC SLOVENŠČINE Človek je ob svojem rojstvu obdarjen z marsičim – med drugim z razumom, čustvi in čutili. A če ne bi prejel tudi sposobnosti takega ali drugačnega izražanja, o evoluciji danes sploh ne bi govorili. In tudi o našem aktivu ne bi bilo ne duha ne sluha. Eden izmed načinov izražanja človekovega razmišljanja, čustvovanja in čutenja je tudi govor oziroma jezik. Zagotovo ni vseeno, kako začnemo novorojenega otroka nagovarjati z besedo, ga pozneje učiti samostojnega govora in mu v najstništvu vtisniti zavedanje o neskončni pozitivni ali negativni moči besede. V našem aktivu znova in znova obujamo zavedanje o tem, da imamo pred sabo mladostnike, ki ravno v teh letih iščejo pravega samega sebe na pravem mestu. In pri tej »osebnostni iskalni akciji« igra velikansko vlogo jezikovna in narodna identiteta, ki jo profesorice slovenščine pomagamo oblikovati in utrditi v iščočem mladem človeku. Vseskozi pa se tudi jasno zavedamo, da bodo naši dijaki opravljali delo med še posebej ranljivimi ljudmi, pri katerih bodo morali strokovnost oplemenititi tudi s sposobnostjo tenkočutnega in funkcionalnega izražanja. Prava beseda ima namreč moč, da »zdravi« dušo.

razumljivi slovenščini in berejo večinoma samo tisto, kar je neizogibno nujno. Profesorice materinščine podpiramo tehnološki razvoj, a poskušamo doseči zdravo sorazmerje med tehniko na eni strani in pristnim, očesnim, čutečim, besednim komuniciranjem med mladimi na drugi. Hkrati si prizadevamo, da bi v najstniku bolj ozavestili tudi moč pisane besede, ki je ogrodje za človekovo širino in znanje.

Pred dvajsetimi leti je imel povprečen mladostnik druge navade, način razmišljanja, zabavanja, odnos do dela … in tudi jezika ter naroda. Danes je pred našim aktivom popolnoma nov izziv. Pred seboj imamo najstnike, ki se že rodijo z najnovejšo elektroniko ob sebi, poslušajo pravljice s CD-jev, sklepajo virtualna prijateljstva, se pasejo po fotografijah na snapchatu, pišejo SMS-e v ne-

Nadja Seražin,

vodja strok. aktiva učiteljic slovenščine

PREDSTAVITEV STROKOVNIH AKTIVOV

»Dobri rezultati niso naključje.« STROKOVNI AKTIV UČITELJIC TUJIH JEZIKOV Življenje in delovanje v strokovnem aktivu tujih jezikov Srednje zdravstvene šole Ljubljana precej dobro posnema razvoj in zorenje ustanove, v kateri deluje. Ob rojstvu nove šole nas je bila večina članic aktiva mladih, nadobudnih in zagnanih učiteljic, ki smo se z veseljem in strahospoštovanjem podale na pot vzgoje in izobraževanja. V dveh desetletjih delovanja smo se skupaj s šolo kalile, brusile in dozorele v zrel aktiv, ki se lahko ponaša z zglednim sodelovanjem in usklajenim delovanjem svojih članic. V vseh teh letih se je seveda zamenjalo nekaj sodelavk. Če niso prihajale in odhajale sodelavke, pa smo menjali učbenike – najdlje smo bile zveste različnim izdajam Headwayja. Pogoste menjave učbenikov pričajo o naši predanosti iskanju kakovostnih učnih virov, prilagojenih sodobnim generacijam učencev. Prvi korak proti digitalnim domorodcem smo tako naredile z opravljenim usposabljanjem za izdelavo gradiv za pametno tablo ter njihovim postopnim uvajanjem v pouk, še bolj pa smo se jim skušale približati z izbiro učbenika On Screen, ki je obilno podprt z elektronskimi gradivi. Potrebam dijakov pa smo se približale tudi z vključevanjem poučevanja jezika stroke v pouk tujega jezika. Sprva smo začele z uporabo gradiv za poučevanje medicinske terminologije ter relevantnih vsebin, ki smo jih same zbrale iz različnih virov. Nato pa smo v programu zdravstvena nega kot obvezni učbenik v 2. letniku uvedle Nursing. S tem smo si olajšale tudi izbiro strokovnih tem, ki jih moramo z dijaki predelati za ustni del poklicne mature. Koristi poučevanja tujega jezika stroke so prepoznali tudi snovalci izobraževalnih programov z odobritvijo vključitve predmetov strokovna angleščina in strokovna nemščina v odprti kurikulum v 4. letniku. Nekaj let zatem pa smo dijakom 4. letnika ponudili tudi učenje nemščine kot drugega tujega jezika.

tujejezičnega okolja. Če pa se želijo osebno srečati s tujim jezikom in kulturo, pa organiziramo jezikovno-kulturne ekskurzije v London. Zavedamo se namreč, da morajo dijaki za uspešno življenje in delo razvijati tudi druge kompetence, za kar so koristna tudi sodelovanja v mednarodnih projektih. Članice aktiva smo se s sodelovanjem pri projektu Healthy Languages z njimi dejavneje prvič srečale leta 2004, leta 2007 smo že napredovale v organizatorke projekta, v okviru katerega smo z dijaki obiskale London, in v vlogi spremljevalk pri izmenjavah in projektih se še vedno dobro počutimo. Da vse napisano ni le prazna hvala, pričajo vloge, ki so jih sodelavci zaupali našim članicam. Iz naše srede prihajata predsednica Sveta šole in ena izmed članic, svojo zastopnico imamo tudi v Državni predmetni komisiji za poklicno maturo za angleščino. Dobri rezultati na poklicni maturi iz angleščine torej niso in najbrž tudi v prihodnje ne bodo naključje, saj so posledica večletnega strokovnega in požrtvovalnega dela vseh članic aktiva.

Seveda pa dijakom ne nudimo le formalnega jezikovnega izobraževanja, ampak jih z organizacijo bralnih in jezikovnih tekmovanj spodbujamo k dodatnemu samostojnemu plemenitenju znanja. Nudimo jim celo možnost udeležbe na bolj sproščenih jezikovnih tečajih pod vodstvom rojenih govorcev angleščine, ki jim je pri nas v preteklih letih že dvakrat uspelo pričarati približek avtentičnega

Jana Alenka Jančar,

vodja strok. aktiva učiteljic tujih jezikov 59

PREDSTAVITEV STROKOVNIH AKTIVOV

»Z delom se lahko doseže zelo veliko.« Čast ti bodi, Pitagora učeni, potomec muz helenskih! Daj, povej, prosim, koliko je učencev v tvoji hiši, ki z vnemo prizadevajo si za izbrano mesto med učenjaki. Prav rad izdam ti to skrivnost, moj Proklus. Glej: njih polovica se plemeniti matematiki posveča, učenostim fizike sledi jih še nadaljnja četrtina. Sedmina si jih prizadeva v vzdržnosti in premišljevanju brez zle misli v svojih srcih. Nazadnje pa prištej še troje žensk. Teano kot najboljšo. Glej to število vseh mojih je učencev, 28.

STROKOVNI AKTIV UČITELJEV MATEMATIKE, FIZIKE IN INFORMATIKE Ko smo se pred dvajsetimi leti preselili iz tedanje Šubičeve gimnazije v svojo šolo, smo bili profesorji matematike samostojen strokovni aktiv, profesorji fizike in informatike pa so bili v aktivu naravoslovja. Ker so nekateri profesorji poučevali različne kombinacije vseh treh predmetov, je bilo organizacijsko veliko lažje, da smo se združili v en aktiv, ki se sedaj imenuje aktiv matematike, fizike in informatike.

naši dijaki tega tekmovanja udeležujejo. Na njihove dosežke na regijskem in državnem tekmovanju smo izredno ponosni. Kar nekaj jih je na državnih tekmovanjih doseglo zlata priznanja. Štirikrat smo v tem času organizirali tudi regijsko tekmovanje. Želimo si, da bi dijake tudi v bodoče vsaj tako dobro kot doslej seznanjali z lepotami matematike, jih pripravljali na poklicno maturo in tekmovanja. Žal število ur, ki je namenjeno matematiki, komajda zadošča za kakovostno pripravo na poklicno maturo in zato zmanjka časa za matematiko, ki bi lahko dijake tudi drugače pritegnila.

Delo profesorjev matematike je takrat poleg pedagoškega dela z dijaki zajemalo tudi sestavljanje zaključnega izpita, s katerim so naši dijaki v tistem času zaključevali šolanje. Zaključni izpit je bil vedno poseben izziv. Kako sestaviti naloge, da ne bodo prelahke, pa vendar ne tako težke, da jih dijaki ne bi znali rešiti? Naša želja je bila dijakom na koncu štiriletnega šolanja pokazati, da so se kljub morebitnim težavam sposobni naučiti matematiko. Bili smo eni izmed prvih aktivov matematike v Sloveniji, ki smo se vključili, ko še ni bilo obvezno, v eksterno ocenjevanje znanja, saj se nam je to zdelo edino primerno in le tako smo lahko preverili, kako naši dijaki znajo matematiko v primerjavi z drugimi. Naš cilj je vedno bil, je in bo dijakom približati matematiko, predvsem tistim, ki do nje čutijo odpor. Želimo jim pokazati, da se pri matematiki z delom lahko doseže zelo veliko, tako na osebni, šolski kot tudi na državni ravni. Za vse profesorje matematike je zelo pomembno, da dijak, ki ima težave, ugotovi, da jih s trdim in resnim delom lahko preseže, naša naloga pa je, da ga pri tem vodimo, spodbujamo in mu pomagamo, ko potrebuje in želi pomoč. To dijaka navda s samozavestjo in lahko postane bolj suveren in uspešen tudi pri reševanju ostalih težav. Vseskozi smo dijake spodbujali k udeležbi na matematičnih tekmovanjih in od leta 2001, ko se je prvič organiziralo državno tekmovanje iz matematike za učence srednjih strokovnih šol, se

Matematika je namreč lahko tudi zelo zabavna: O popolnih in prijateljski številih Evklid v svoji 9. knjigi Elementov piše o številih, ki so enaka vsoti vseh svojih pravih deliteljev (to so vsi delitelji razen števila samega). Prvi so to lastnost pri številih 6 in 28 ugotovili pitagorejci (matematiki Pitagorove filozofske šole) in ju imenovali popolni števili: 6=1+2+3 28 = 1 + 2 + 4 + 7 + 14 496=1 + 2 + 4 + 8 + 16 + 31 + 62 + 124 + 248 Obstajajo pa tudi t. i. prijateljska števila, kjer je vsota pravih deliteljev prvega števila enaka drugemu številu in obratno. Prvi dve taki števili sta 220 in 284, ki ju je poznal že Pitagora. Ko so Pitagoro vprašali, kdo je pravi prijatelj, jim je, v skladu s svojimi nazori, da se vse da razložiti s števili, odgovoril: »Prijatelj je drugi jaz, kakor 220 številu 284.«

Mateja Potočnik,

vodja strok. aktiva učiteljev matematike, fizike in informatike Vir

• Pavlič, G. Slikovni pojmovnik matematika.

Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1998.

PREDSTAVITEV STROKOVNIH AKTIVOV

»Dobri temelji za razvoj.« STROKOVNI AKTIV UČITELJIC NARAVOSLOVJA Tako kot ima hiša dobre temelje, da varno stoji prvo in drugo nadstropje, tako tudi znanje potrebuje dobre temelje, da se smiselno nadgrajuje in postane večje od minimalno zahtevanega znanja. Če poznamo in razumemo osnove procesov, potem je veliko posledic logičnih in samoumevnih. Naravoslovni aktiv je bil včasih razdeljen na aktiv biologije in anatomije, na aktiv kemije in na aktiv zdravnic. Z zadnjimi reformami izobraževanja v programu zdravstvena nega se je število ur temeljnih znanj, potrebnih za razumevanje dogajanj v človekovem telesu, zmanjšalo. Dogajanje v telesu, ko je zdravo, se močno razlikuje od tistih pogojev, ki prevladujejo med bolezenskim stanjem. Glavna naloga aktiva naravoslovja je predstaviti svet kemije, biologije in anatomije v enostavni obliki, hkrati pa izpostaviti vse bistvene elemente za delovanje celice, organov in telesa. Tudi v osnove strokovnega jezika, ki temelji na latinskih izrazih, dijake uvede profesorica latinskega jezika, ki je članica našega aktiva.

Da bi jo lahko izpolnili, moramo imeti radi svoj poklic, delo z mladimi in moramo z navdušenjem svoje znanje posodabljati in ga prenašati na naslednje rodove. Pogosto postanemo zaupniki mladim, ko se jim porajajo dvomi in potrebujejo nekoga, ki bi jim prisluhnil ter jih vrnil na varno pot. In ko te prejšnje generacije srečajo in prepoznajo, te pozdravijo in se pogosto zahvalijo, da si jih naučil veliko, da si jim odprl nova obzorja, se živo zaveš, kako pomembno vlogo imamo učitelji/predavatelji/vzgojitelji. Pohvale dobivamo na zelo neobičajne načine. V anonimni anketi ob koncu šolskega leta je npr. dijak napisal:

Predstaviti vse prej naštete vsebine na mladini prijazen in zanimiv način, ob tem pa ne izgubiti rdeče niti bistvenega v presežku podatkov, je velik izziv v podajanju vsebine mladim ljudem. Medicinske vsebine, kot so veda o zdravilih, patologija in patološka fiziologija, interna medicina ali pa nujna stanja, vse to so posledice odstopanj od normalnih funkcij organov. Ali je za to kriva bolezen ali pa je posledica teh sprememb bolezen, to se dijaki programa zdravstvena nega naučijo na predavanjih, ki jih že več kot 30 let izvajajo zdravnice na naši šoli. Vsebine naravoslovnih predmetov se prepletajo s strokovnimi in dijakom omogočajo, da poklicno znanje uporabljajo suvereno, smiselno in hitro, kar so najbolj zaželene lastnosti zdravstvenega delavca.

»Že 5 minut se mučim, da bi našel, kaj lahko popravite pri predavanjih oz. v razredu, ampak sem obupal. Ostane naj tako, kot je, ker je super.« Snežana Kocijančič,

In kakšna je danes vloga učitelja/predavatelja/vzgojitelja?

vodja strok. aktiva učiteljic naravoslovja

PREDSTAVITEV STROKOVNIH AKTIVOV

»Moramo se naučiti prilagajati prihodnosti.« STROKOVNI AKTIV UČITELJIC DRUŽBOSLOVJA V našem aktivu nas sicer ni veliko, a področja našega dela so zelo različna. Ukvarjamo se z zgodovino, geografijo, psihologijo, umetnostjo, svetovalno dejavnostjo in trenutno v enem izmed projektov tudi z zdravim življenjskim slogom. Skupaj sestavljamo strokovni aktiv družboslovja. Skupaj se družimo in usklajujemo dejavnosti, ki jih opravljamo med letom. Vsaka članica aktiva posebej pa je samostojna pri poučevanju svojega predmeta. Vsako leto sodelujemo na šolskem in državnem tekmovanju iz zgodovine. Kljub temu da je pouk zgodovine le v prvih in drugih letnikih, na tekmovanjih sodelujejo tudi dijaki tretjih in četrtih letnikov. Na šolskem tekmovanju je vsako leto okrog 60 udeležencev, najboljši trije pa sodelujejo na državnem tekmovanju. Čeprav smo strokovna šola, dosegamo lepe rezultate. Nekaj ur namenjamo tudi vplivu zgodovine na današnje dogodke.

nosti za aktualizacijo in povezavo s trenutnim dogajanjem. Dijaki si želijo več ur psihologije, saj se zavedajo, da jim bo znanje iz tega predmeta koristilo pri delu z ljudmi. Nekatere evropske države, med njimi tudi Češka in Finska, izvajajo pouk psihologije v vseh letih šolanja. Mogoče se bo v prihodnosti ta sprememba zgodila tudi pri nas.

Pouk geografije poteka v prvem letniku programa zdravstvene nege. Geografija spada k splošnim predmetom in tako prispeva k splošni razgledanosti dijakov. Poudarek je na položaju človeka v pokrajini in njegovem vplivu na okolje, spoznavanju naravnoin družbenogeografskih značilnosti Slovenije ter sodobnih geografskih procesov v Evropi in svetu.

Vsi v aktivu se zavedamo, da se moramo za dobro pedagoško in strokovno delo naučiti prilagajati prihodnosti. Naučiti se moramo uporabljati nove tehnologije, s katerimi bomo svoje znanje lažje prenesli dijakom. Predvsem pa se moramo potruditi, da se dijaki v šoli počutijo dobro in si naberejo izkušnje, ki jim bodo koristile v nadaljnjem življenju, tudi če to pomeni, da včasih dobijo negativno oceno.

Pri pouku umetnosti dijaki skozi praktično oblikovalno izkušnjo, likovno teorijo ter zgodovino umetnosti spoznavajo in doživljajo ustvarjalni likovni proces in likovne umetnine. Pripravljajo se tudi na likovne natečaje, z razstavami likovnih del prispevajo k vizualni podobi šole, dejavni so pri pripravi dekoracij za prireditve na šoli ter sodelujejo v različnih priložnostnih šolskih projektih. Predmet umetnost se izvaja v prvih letnikih.

Tamara Radošević,

Pouk psihologije se že vsa leta odvija eno leto, vendar se včasih izvaja v tretjem, včasih pa v četrtem letniku. Vsebine so ostale iste kot v preteklosti, vendar se vsako leto pojavijo nove mož-

vodja strok. aktiva učiteljic družboslovja

PREDSTAVITEV STROKOVNIH AKTIVOV

»Športna kultura je skupek osebnih kvalitet.« STROKOVNI AKTIV UČITELJEV ŠPORTNE VZGOJE Prvi aktiv športne vzgoje po ustanovitvi naše šole je štel tri kolegice, nato pa se nam je v naslednjih treh letih vsako leto pridružil še po en kolega. Nekaj naših sodelavcev se je v teh dvajsetih letih od ustanovitve šole od nas tudi poslovilo, tako zaradi odhoda na druga delovna mesta kot zaradi upokojitve, tako da danes strokovni aktiv učiteljev športne vzgoje sestavlja pet članov.

Pred petimi leti smo na šoli ustanovili športni oddelek, vanj se je vključilo 16 dijakov športnikov, vsi športniki v športnem oddelku so letos uspešno zaključili maturo v prvem roku, kar je naš največji uspeh. Do danes so v vseh štirih športnih oddelkih dijaki športniki ob koncu pouka 100 % učno uspešni. Pohvalimo se lahko s povečanim vpisom športnikov na našo šolo, danes imamo zadnji dve generaciji športna razreda v celoti zapolnjena s športniki. Sedaj že deseto leto sodelujemo v športnih igrah med dijaki in učitelji v času veselega decembra. Vseh dvajset let našega obstoja imamo na praktičnem usposabljanju študente s Fakultete za šport, študentje prihajajo na skupinske hospitacije na naše ure. Letos smo prenovili telovadnico, fitnes je obogaten z novimi rekviziti in napravami.

Naš aktiv opravlja delo poučevanja, treniranja in spremljanja dijakov na srednješolska športna tekmovanja, vodili smo rekreacijo za sodelavce, šolske tabore – zimski smučarski tabor in poletni tabor na morju. Vsako leto smo organizirali tri športne dneve, sedaj dva. Na srednješolskih državnih tekmovanjih smo dosegali odlične rezultate, stali na stopničkah za medalje v ženski košarkarski ekipi, v atletiki, judu, šolskem plesnem festivalu, lokostrelstvu. Vsako leto se udeležujemo srečanj srednjih zdravstvenih šol Slovenije, kjer tekmujemo v odbojki učiteljev in dijakov.

Velika zahvala gre vodstvu šole, ki že od vsega začetka podpira športno kulturo in zdrav način življenja na šoli. Kako se vidimo v bodočnosti? Ob pogojih danes smo prepričani, da lahko ob dobrem delu pričakujemo enake ali še boljše rezultate. Kljub zmanjševanju oddelkov smo prepričani, da bodo naši športni oddelki vzor vsem drugim, da je športna kultura nas in naših športnikov skupek osebnih kvalitet, kot so spoštovanje, odločnost, poštenost, tekmovalnost, vedoželjnost, ... Želimo si, da bi bili naši dijaki vsak dan v telovadnici, da športna kultura, športna rekreacija ostaja v dijakih kot del njihovega življenja tudi po zaključenem šolanju pri nas, da bo vodstvo šole tudi v bodoče naš največji podpornik in da vse spremembe, ki nas še čakajo, prinašajo samo dobro in le najboljše. Jasmina Mauko Dimovski,

vodja strok. aktiva učiteljev športne vzgoje

PREDSTAVITEV STROKOVNIH AKTIVOV

»Zdravstvena nega je znanost in umetnost.« STROKOVNI AKTIV UČITELJEV ZDRAVSTVENE NEGE Razvoj izobraževanja delavcev v zdravstveni negi je spreminjal nestrokovne zdravstvene (so)delavce v današnje, ki so zelo izobraženi, a mnogokrat preobremenjeni z izpolnjevanjem dokumentacije. Zato v izobraževalnem procesu stremimo še boljši podobi profila poklica, za katerega šolamo. Anekdota na kratko poudarja razlike med posameznimi obdobji in našo vizijo izobraževanja v prihodnosti.

tičnih izkušenj s pacienti, saj smo bili pred pedagoškim delom dejavni v svojem poklicu v različnih kliničnih okoljih. Vsa pridobljena znanja prenašamo na dijake, jim pomagamo in jih spodbujamo pri njihovi poti do poklica. V strokovnem aktivu zdravstvene nege smo zelo delavni. Vsi učitelji se moramo dodatno izobraževati in usposabljati, saj so pred nami nenehno novi izzivi. Današnji, sodobni čas je v vzgoji in izobraževanju izredno dinamičen in spremenljiv. Na področju zdravstva so sprejete številne direktive, ki vplivajo tudi na poklic, za katerega se dijaki usposabljajo na naši šoli. Proces globalizacije vpliva na to, da Evropska unija posveča posebno pozornost zdravju in varovanju pravic pacientov. V aktivu sledimo direktivam in na spremembe pripravljamo tudi svoje dijake.

PRETEKLOST: VPRAŠANJE: Sestra, a bom umrl? ODGOVOR: Seveda, vsak umre, še nihče ni živel večno. SEDANJOST:

Prav tako dijakom ponujamo izzive, da se s svojim znanjem pokažejo in dokažejo na številnih tekmovanjih. Vsako leto imamo tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni, republiško tekmovanje zdravstvenih šol na določeno temo iz zdravstvene nege, tekmovanje srednjih šol iz prve pomoči. Na vsa tekmovanja usmerjajo in dijake dodatno pripravljajo učitelji iz aktiva zdravstvene nege. V aktivu vodimo številne projekte, ki se jih dijaki številčno udeležujejo in dejavno sodelujejo. To so Prostovoljno socialno delo, Zdrava

VPRAŠANJE: Sestra, a bom umrl? ODGOVOR: Trenutek, prosim. Najprej bova na moji e-tablici izpolnila podatke. Prečesala bova 14 temeljnih življenjskih aktivnosti, nato bom na svojem pametnem telefonu poguglala in primerjala vaše podatke s statističnimi povprečji. Šele potem bova videla, kako bo. PRIHODNOST: VPRAŠANJE: Sestra, a bom umrl? ODGOVOR: Vidim, da ste potrti in zaskrbljeni. Prinesla bom stol, se usedla in se bova počasi in v miru pogovorila. Naš dijak se izobražuje za izjemno odgovoren poklic. Njegova naloga bo, da bo ob pacientu neprekinjeno 24 ur na dan. Osrednja vrednota mu bo morala biti skrb za sočloveka. Njegovo delo bo takšno, da posega v pacientovo telesno, duševno, duhovno in socialno intimnost. Pri svojem delu bo zato moral biti tankočuten, upoštevajoč humanost, moralno-etična načela, moral bo biti dobronameren in strokovnjak. Na vseh področjih njegovega dela se bodo odražali srednješolski predmeti, ki jih poučujemo učitelji strokovnega aktiva zdravstvene nege. Učitelji v aktivu smo po izobrazbi diplomirane medicinske sestre/diplomirani zdravstveniki ter imamo poleg pedagoških kvalifikacij tudi ogromno strokovnih in prak64

PREDSTAVITEV STROKOVNIH AKTIVOV

negi, sodelujemo z Rdečim križem (Samo eno življenje imaš, krvodajalske akcije), sodelujemo z Zbornico – Zvezo, Društvom MSB/ ZT Ljubljana, Republiškim izpitnim centrom, Mestno občino Ljubljana, Društvom pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije in drugimi ustanovami. Učitelji sodelujemo v izobraževanju odraslih pri poučevanju strokovno-teoretičnih predmetov in praktičnega pouka. Organiziramo tudi tabor zdravstvene nege na temo Oviranost – izziv ali problem. Nazadnje moramo predstaviti izredno veliko in pomembno delo nekaterih učiteljic našega aktiva – avtoric številnih učbenikov, ki so dijakom v veliko pomoč pri usvajanju znanja in doseganju odličnih rezultatov na poklicni maturi. Taki rezultati jim odpirajo številne nove poti v načrtovanih poklicnih karierah. Izredna delovna storilnost našega aktiva je nagrajena s številnimi nagradami in priznanji, ki jih dijaki dosegajo na različnih področjih. Nagrajena je tudi z dobro voljo vsakega izmed dijakov, ki rad pride v našo Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana, se v njej dobro počuti, ima s sošolci prijetne odnose in pri pouku napreduje. Učitelji smo nagrajeni tudi s hvaležnostjo dijakov, ki se na praktičnem pouku na klinikah prvič srečajo s pacienti in jim s svojim lastnim znanjem pomagajo pri reševanju težav zaradi bolezni. Prav tako smo nagrajeni z njihovim veseljem ob zaključku šolanja, ko prejmejo spričevalo poklicne mature.

šola, Varna pot, Prva pomoč-pomagam prvi, Ekošola, Čili za delo. Pomemben je tudi mednarodni projekt Erasmus plus, v okviru katerega dijaki opravljajo praktični pouk v različnih državah Evropske unije. Dijaki so skupaj z mentorji uspešni na delavnicah samopregledovanja dojk in mod. Delavnice se izvajajo na sejmih in prireditvah izven šole in splošno javnost opozarjajo na pomen preventive. Pomembni so tudi krožki: Dim za dimom – akcija proti kajenju, Naravni kotiček – domača kozmetika, Senzorično gledališče – vživljanje v pacienta. Na šoli se izvajajo tudi delavnice aranžiranja cvetja, komunikacija z umirajočimi, empatija v zdravstveni

Učitelji strokovnega aktiva zdravstvene nege se zavedamo in verjamemo, da smo na pravi poti v prihodnost. Branko Čeh,

vodja strok. aktiva učiteljev zdravstvene nege

Naše učiteljice strokovnih predmetov pri uvajanju dijakov v prve poklicne izkušnje.

PREDSTAVITEV STROKOVNIH AKTIVOV

»Dobri smo in lahko smo še boljši!« Brez navdušenja se ne da doseči nič veličastnega. (Ralph Waldo Emerson)

ŠOLSKA KOMISIJA ZA KAKOVOST Kadar človek pomisli na šolo, mu največkrat pride na misel tabla, pred njo učitelj in skupina otrok, ki ga poslušajo, pa razlaganje snovi, testi, … Vendar šola še zdaleč ni samo pouk in delo učitelja se nikakor ne zaključi s predavanji pred tablo. Naši učitelji poleg pouka počnejo še vrsto dejavnosti, ki so namenjene tako vzgoji in učenju dijakov kot tudi njihovi osebni in strokovni rasti. Velikokrat v naši zbornici kar vrvi od navdušenja nad novimi idejami, novimi priložnostmi, drznimi zamislimi … Vedno smo vedeli, da smo dobri in da imamo še ogromno potencialov, da smo lahko še boljši. Leta 2007 pa se je vodstvo šole odločilo, da bomo skušali to, da smo dobri, tudi dokazati. Kot eden prvih slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodov smo se vključili v usposabljanje Slovenskega inštituta za meroslovje za uvajanje sistema vodenja kakovosti v vzgojno-izobraževalnih zavodih po modelu KzP (Kakovost za prihodnost vzgoje in izobraževanja). Zahteve in smernice, ki jih podaja ta model, temeljijo na sodobnih standardih in modelih vodenja kakovosti, ki so uveljavljeni in priznani v mednarodnem merilu.

Ravnateljica Marija Verbič prejema certifikat SIQ kakovost za prihodnost vzgoje in izobraževanja.

Kakovost za prihodnost vzgoje in izobraževanja (npr. projekt prostovoljnega dela, medpredmetno sodelovanje itd.).

Certificiranje sistemov je bolj značilno za gospodarstvo, vendar se uveljavlja tudi v slovenskih vrtcih in šolah. Sistem vodenja kakovosti po zahtevah in smernicah modela KzP šoli pomaga povečevati uspešnost dela in nas usmerja v nenehno izboljševanje. Seveda bi bil to naš cilj tudi brez certifikata, a podelitev le -tega leta 2010 je vseeno bil eden od dokazov, da smo na pravi poti.

Certifikat KzP je za šolo samo zunanja potrditev, da smo eni od najboljših. Navdušenje naših zaposlenih, kakovost njihovega dela, nenehno izboljševanje, nove zamisli … pa so tisto, kar je res pomembno. Ne samo, da smo dobri, prizadevamo si, da smo vedno boljši!

Od leta 2010 dalje imamo na šoli vsako leto zunanje presojevalce, ki ugotavljajo, ali šola sledi modelu KzP. Vsako leto znova potrjujejo, da šola modelu sledi, še več, velikokrat povabijo, da predstavimo primere dobre prakse tudi na letnih konferencah

Lucija Mejač Petek,

skrbnica kakovosti

UČBENIKI, PRIROČNIKI IN DELOVNI ZVEZKI

UČNA GRADIVA AVTORIC SZŠ LJUBLJANA »Mnogi naši učitelji so izjemni strokovnjaki na svojem področju.« Kakovost šole je v največji meri odvisna od njenih zaposlenih. Mnogi naši učitelji so izjemni strokovnjaki na svojem področju, kar dokazuje vrsta učnih gradiv, ki so jih izdali v zadnjih 20 letih. (Avtorji in soavtorji učnih gradiv so navedeni po abecednem vrstnem redu.)

Marjana Dolinar in Ida Tarman Šmit, soavtorici učbenika Anatomija in fiziologija človeka

Ida Filipič in Alojzija Fink, soavtorici zbirke nalog Zdravstvena nega na poklicni maturi

Alojzija Fink in Patricija Valentina Kobilšek, soavtorici učbenika Diagnostično-terapevtski pristopi in fizika v medicini

Alojzija Fink, Pjerina Mohar in Anica Sečnik, avtorice učbenika Domača nega

Alojzija Fink, Pjerina Mohar in Andreja Prebil, avtorice učbenika Etika in zakonodaja v zdravstvu

Alojzija Fink in Patricija Valentina Kobilšek, avtorici učbenika Osnove zdravstvene nege

UČBENIKI, PRIROČNIKI IN DELOVNI ZVEZKI

Alojzija Fink, soavtorica učbenikov Pomoč in oskrba 1 in 2

01_prva pomoc-oprema.indd 14

Alojzija Fink, soavtorica učbenika Zdravstvena nega starostnika

Alojzija Fink, Patricija Valentina Kobilšek

PRVA POMOČ IN NUJNA MEDICINSKA POMOČ Učbenik za modul Zdravstvena nega za vsebinski sklop Prva pomoč in nujna medicinska pomoč v izobraževalnem programu Zdravstvena nega

xxx €

www.grafenauer.si

Prva pomoč in nujna medicinska pomoč

112

Alojzija Fink in Patricija Valentina Kobilšek, avtorici učbenika Prva pomoč in nujna medicinska pomoč

Alojzija Fink in Patricija Valentina Kobilšek, avtorici učbenika Zdravstvena nega pacienta pri življenjskih aktivnostih

Tanja Gašperlin, Katarina Kastelic in Nevenka Kralj, avtorice učbenika Zdravstvena nega v ginekologiji in porodništvu

Silva Kastelic in Mojca Kotnik, soavtorici učbenika Slovenščina v bolnišnici

02/02/17 17:38

Silva Kastelic, soavtorica učbenikov in delovnih zvezkov Slovenščina Z besedo do besede 1–4

UČBENIKI, PRIROČNIKI IN DELOVNI ZVEZKI

Lucija Mejač Petek, avtorica priročnika Književnost na poklicni maturi

Lucija Mejač Petek, soavtorica priročnika in zbirke nalog Slovenščina – jezik na poklicni maturi

Pjerina Mohar, soavtorica učbenika Vzgoja za zdravje

Pjerina Mohar in Andreja Prebil, soavtorici učbenika Komunikacija v zdravstvu

Tatjana Mozetič, soavtorica delovnega zvezka Anatomija in fiziologija človeka

Tatjana Mozetič, soavtorica delovnega zvezka Biologija človeka

Tatjana Mozetič, soavtorica učbenika Obvladam, Biologija 1 , Biologija 2

Mojca Mursa, avtorica zbirke ustnih vprašanj in zbirke nalog Matematika (priprava na poklicno maturo)

E-GRADIVA

Alojzija Fink, Lucija Matič in Elizabeta Pikovnik, avtorice e-gradiv Spletna učilnica E-ZNE: Aplikacija injekcije

Alojzija Fink in Elizabeta Pikovnik, avtorici e-dokumentacije Poročilo o zdravstveni negi pacienta

Za spletno učilnico E-ZNE so avtorice prejele mednarodno priznanje Comenius EduMedia pečat, ki ga v Berlinu podeljuje IB&M, Institut für Bildung und Medien der Gesellschaft für Pädagogik und Information e.V.

Alojzija Fink in Elizabeta Pikovnik, avtorici video vsebin Gospodinjstvo in hranoslovje: posoda in pribor, pogrinjki, razporejanje jedi in dekoriranje živil, postrežba jedi

Alojzija Fink in Elizabeta Pikovnik, avtorici video vsebin Gospodinjstvo in hranoslovje: nakup živil, shranjevanje živil

Alojzija Fink in Elizabeta Pikovnik, avtorici video vsebin Zdravstvena nega pacienta: priprava na delo, urejanje postelje, osebna higiena pacienta

Alojzija Fink in Elizabeta Pikovnik, avtorici video vsebin Zdravstvena nega pacienta: kinestezija v zdravstveni negi, pomoč pacientu pri gibanju

E-GRADIVA

Julijana Bekš in Ksenija Lovrec, avtorici učnega gradiva MUNUS 2, Prva pomoč in nujna medicinska pomoč: Nevarnosti za življenje Ida Filipič, avtorica učnega gradiva MUNUS 2, Zdravstvena nega otrok in mladostnikov: Novorojenček

Ida Filipič, avtorica učnega gradiva MUNUS 2, Zdravstvena nega otrok in mladostnikov: Dihanje

Alojzija Fink, avtorica učnega gradiva MUNUS 2, Nega in oskrba, VS: Pomoč in nega oskrbovanca

Alojzija Fink, avtorica učnega gradiva MUNUS 2, Nega in oskrba VS: Pomoč pri življenjskih aktivnostih: Pomoč pri življenjski aktivnosti osebna higiena in oblačenje

Ida Filipič, avtorica učnega gradiva MUNUS 2, Zdravstvena nega otrok in mladostnikov: Nedonošenček

Alojzija Fink, avtorica učnega gradiva MUNUS 2, Nega in oskrba, VS: Pomoč pri življenjskih aktivnostih

Elizabeta Pikovnik in Alojzija Fink, avtorici učnega gradiva MUNUS 2, Zdravstvena nega v psihiatrični dejavnosti

ŠOLSKE DEJAVNOSTI »Postanimo glasnejši in vidnejši glasniki zdravja.«

včasih propadla, najpogosteje pa so bila izjemno produktivna in tako ustrezna za laboratorijske raziskave. Mentorici meniva, da tako kot v živi naravi ali rasteš ali padaš, je tudi v življenju izbira med potjo rasti in potjo nazadovanja. Zato osebno rast dijakov spodbujava tako, da v njih netiva radoved nost in željo po novem znanju s krepitvijo lastnega razvoja. Posledično radovednost skrbno negujeva s ponujanjem novih dejavnosti.

To, kar vemo, je kapljica; to, česar ne vemo, je morje. (Isaac Newton)

ANATOMSKO-BIOLOŠKI KROŽEK

V času prenove v poznih devetdesetih, ko je anatomija in fiziologija človeka v aktivu naravoslovja dobila večji pomen, se je na pobudo mentoric krožek preimenoval v anatomsko-biološkega, saj smo začeli spodbujati poglabljanje v zgradbo in delovanje človeka.

Svetla, prostorna biološka učilnica z velikimi okni, ki so odpirali pogled proti Julijskim Alpam, ki so se lesketale v soncu, je dišala po novem. Pisalo se leto 1998, ko nas je obiskal akvarijski mojster z ljubljanskih Most, da bi pripravil akvarij in tako zapolnil v ta namen pripravljeno pohištvo in učilnici dal dušo. Skupina dijakov si je radovedno ogledovala nastajajoči akvarij in eden izmed njih je vprašal: »Kdo pa bo skrbel za ribe?« In rodil se je biološki krožek z mentoricama Ido Tarman Šmit in Marjano Dolinar, ki sva nekoliko posodobljenemu krožku zvesti še danes.

Naša skupna vizija je, da postanemo glasnejši in vidnejši, glasniki zdravja kot osnovne in najvišje vrednote. Pomen zdravja želimo oznanjati, kot lastovke oznanjajo pomlad. V ta namen smo leta 2016 začeli s projektom Zdrav življenjski slog od dijakov za dijake. Člani krožka se lahko pohvalimo tudi s številnimi drugimi dejavnostmi. Prejeli smo visoko priznanje Krkinih nagrad za projektno -raziskovalno nalogo z naslovom Onesnaženost in razkuževanje

Majhna skupina izjemno radovednih in vedoželjnih dijakov, ki je vpijala znanje kot goba vodo, se je tedensko zbirala v učilnici 312. Delo je bilo vnaprej določeno glede na zanimanje. Skupina, ki jo je privlačila botanika, je ljubeče skrbela za številne sobne rastline na okenskih policah in v vseh kotičkih učilnic 312 in 331 ter po potrebi vzdrževala nasade rož na hodnikih šole. Druge je privlačila akvaristika in teraristika z eksotičnimi živalmi. Avstralski paličnjaki so se pogosto potikali ne le v biološki učilnici, ampak so si privoščili ogled šolskih hodnikov, medtem ko smo skakače lovili med mizami in stoli. Žal smo delo s slednjimi opustili, potem ko se je sicer njihova družina spodbudno povečala, a jih je v rejništvu med poletnimi počitnicami na kmetiji našega dijaka pohrustala domača mačka. Na rednih srečanjih so dijaki, glede na zanimanje, različne živali tudi predstavljali. Tretja skupina so bili »znanstveniki«, ki so brskali po internetu in mikroskopirali ter spoznavali gibanja in oblike različnih mikroorganizmov. V ta namen so raziskovalci gojili paramecije, ki spadajo med praživali iz rodu migetalkarjev. Gojišča so

V Botaničnem vrtu.

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

površin na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana. Začeli smo s projektom Spoznajmo se preko ptic v našem šolskem okolišu in posvojimo gnezdilnico, s katerim smo se povezali in spoznali z dijaki različnih oddelkov Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, ki smo jih na šoli leta 2015 tudi gostili. Dijaki so se v okviru krožka pripravljali na različna šolska in državna tekmovanja Društva pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije in Ekokviza ter prejeli številna zlata, srebrna in bronasta priznanja. Leta 2010 smo začeli z učnimi delavnicami v Botaničnem vrtu, katerega obisk je postal obvezni del interesnih dejavnosti šole. Velik ponos je vedno zelen znak naše šole, ki se že leta bohoti in raste na šolskem igrišču. Prav »krožkarji« smo odgovorni za idejo in izvedbo.

našega eksperimentalnega dela pa so v največji možni meri konkretni izdelki, ki jih lahko dijaki odnesejo domov in uporabijo. S tem pristopom naredimo kemijo zanimivejšo in jo približamo vsakdanjemu življenju.

Ker se zavedamo, da je na poti skozi življenje vztrajnost izjemnega pomena, krožek ohranjamo in vztrajamo, vzpodbujamo znanje, oznanjamo zdravje in krepimo osebnostne lastnosti, kot so odgovornost, skrb, medsebojna pomoč in natančnost. Naše vodilo in moto neznanega avtorja je: »Ne pozabi, da je bil tudi največji hrast nekoč majhen želod, ki je padel na tla in vztrajal.« Kje na svetu ni kemije?

Marjana Dolinar,

mentorica anatomsko-biološkega krožka

Kemijski krožek se je začel razvijati leta 2005. Prva leta je pri pripravah in izvajanju krožka pomagala tudi laborantka Irena Funda. Za krožek je že od samega začetka obstajalo veliko zanimanje. Namenjen je dijakom, ki obiskujejo pouk kemije. Včasih so bili to dijaki prvih in drugih letnikov, danes pa krožek obiskujejo le dijaki prvih letnikov, saj kemije v drugem letniku nimajo več. Dijaki se sestajajo pri kemijskem krožku vsakih štirinajst dni.

»Na vseh področjih našega življenja.«

V okviru kemijskega krožka izdelujemo kozmetične izdelke (ognjičevo mazilo, kremo za roke, vazelin za ustnice, kopalno sol, tonik, različna eterična olja, mila, dišave …), izvajamo zanimive eksperimente (faraonova kača, kristali, nevidna pisava, amonijakov vodnjak, pridobivanje kisika, pet začaranih čaš, ionske reakcije, negoreč robec …), dijaki se seznanijo z uporabo kemijskih pripomočkov in aparatur (destilacija, filtriranje …), spoznajo lastnosti in uporabo različnih snovi, spoznajo pomen in odgovornost kemije pri ravnanju z odpadnimi snovmi.

KEMIJSKI KROŽEK Kemijski krožek je namenjen dijakom, ki jih zanima pomen in uporabna vrednost kemije v vsakodnevnem življenju. Kemija se kot temeljna naravoslovna veda vključuje v vsa področja našega življenja. Pri krožku se ukvarjamo s področjem kozmetike, ker se pri izdelavi le-te srečujemo z različnimi snovmi, kemijskimi pojmi, postopki in procesi. Osnovna učna metoda krožka je eksperimentalno delo kot temeljna učna metoda kemije. Rezultati

Kar nekaj pa je še načrtov za prihodnost. Delo v laboratoriju nameravamo povezati s terenskim delom. Želimo si obiskati Nacionalni forenzični laboratorij, kjer se bodo dijaki seznanili z raz73

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

ličnimi psihoaktivnimi in drugimi nevarnimi snovmi ter spoznali različne analizne metode in aparature. Upamo tudi, da se bo kdo od dijakov v prihodnosti odločil napisati raziskovalno nalogo s področja kemije.

Naše življenje je kot igra narave: preplet romantičnega morskega poletja, idilične zime, božičnega pričakovanja, živalskega veselja – vmes pa so tudi dnevi, ki niso ne praznik ne počitnice. Foto: Manca Lebeničnik

Foto: Nika Žurman

Kemijski krožek omogoča učencem, da utrdijo, dopolnijo in po globijo znanja, spretnosti in veščine, ki so jih pridobili pri pouku kemije. Učenci spoznavajo metode varnega eksperimentalnega dela v kemiji, razvijajo eksperimentalne spretnosti in eksperimentalni pristop ter povezujejo kemijo z vsakdanjim življenjem. Odziv dijakov, ki obiskujejo krožek, je pozitiven: poleg usvojenih znanj tudi dobra volja, ki se vedno razvije ob eksperimentiranju v laboratoriju, ter veselje, ko svoj izdelek nesejo domov in ga uporabijo ali razveselijo starše. To je razlog, da izvajam krožek in ob tem čutim zadovoljstvo. Nataša Osojnik,

Foto: Nika Žurman

mentorica kemijskega krožka

Foto: Manca Kaplan

»Spletkanje – vez z dijaki in njihovim doživljanjem šole.« NOVINARSKI KROŽEK Spletna stran naše šole ponuja funkcionalne in aktualne informacije. Vendar sva z Vero Orešnik, učiteljico informatike, ki jo postavlja, med razmišljanjem prišli do ugotovitve, da je brez dijakov stran mrtva. In tako se je na hitro in pospešeno rodil novinarski krožek.

Foto: Manca Kaplan

Dijaki ustvarjalci so srečni in zadovoljni, da imajo možnost pokazati svoje delo; naša šola oziroma njeni pedagogi pa tudi, ker imamo mladostnike, ki želijo in zmorejo živeti polno in to podeliti tudi z obiskovalci naše spletne strani.

Oziroma rodila se je rubrika »Spletkanje«, kjer imajo zagnani in predani dijaki svoj prostor, da objavljajo svoje raznolike prispevke: literarna besedila, poročila s prireditev, delavnic, reportaže, utrinke, fotografije … In tako je naša spletna stran postala živahnejša, ker ponuja neposredno vez z dijaki in njihovim doživljanjem šole.

Nadja Seražin,

somentorica novinarskega krožka

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Vedno znova so prihajali novi talenti.« KULTURNI KROŽEK S profesorico slovenščine Lidijo Jesenovec sva začeli najino ustvarjalno pot in skupno sodelovanje kot mentorici kulturnega krožka v šolskem letu 2000/2001. S skupino dijakinj in dijakov, ki so sodelovali v dramskem, recitacijskem in pevskem krožku, smo se prvič predstavili ob kulturnem prazniku. Hvaležno občinstvo nas je nagradilo z glasnim aplavzom in tako smo bili odločeni, da nadaljujemo z igranjem.

... in igralski talenti.

S prireditvami ob obeležitvi pomembnih kulturnih in državnih praznikov so se sodelujoči naučili izražanja na glasbenem, kulturnem in igralskem področju. Spoznavali so različna jezikovna in umetnostna področja, naravne vrednote človeške družbe ter jih med seboj povezovali. Leta 2008 se je na mojo pobudo ustanovila glasbena skupina Utrip, in ker so bili dijaki zelo uspešni v izvajanju glasbenih del, jim je ravnateljica omogočila nakup glasbene opreme. V prostorih dijaške skupnosti so imeli dijaki enkrat tedensko vaje. Javno so nastopali na različnih prireditvah: ob

dnevu prostovoljcev, ki ga je organizirala Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva, ob dnevu podelitve priznanj Trstika s sodelovanjem Društva pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, ki vsako leto organizira tekmovanje mladih pod geslom Zdrav dih za navdih. Do zaključka šolanja so se dijaki sicer poslovili, vendar so vedno znova prihajali novi talenti, ki so bili močno motivirani in pripravljeni sodelovati na šolskih prireditvah. Leta 2009 sva s profesorico angleščine Barbaro Urh ustanovili gledališko skupino, ki je bila zadolžena za izvedbo programa ob obisku dedka Mraza za otroke iz socialno ogroženih družin. Plesna skupina pod mentorstvom profesorice Jasmine Mauko Dimovski pa je predstavi pričarala praznično vzdušje. Hvaležno občinstvo nas je nagradilo z glasnim aplavzom in zopet smo bili odločeni, da nadaljujemo z igranjem in razveseljujemo otroke. Delo z mladimi talenti je prijetno, zabavno in tudi naporno. Veliko ur smo preživeli na vajah in postali prava glasbeno-dramska skupina. Lepo je sodelovati z dijaki, se z njimi smejati, premagovati strah in deliti zadovoljstvo z občinstvom. V bodoče si želim še veliko talentov, ki bodo razvijali svojo ustvarjalnost, sposobnost dojemanja spoznanj jezikoslovja, doživljanje umetniške besede, zvoka in glasbe. Katja Peršič,

mentorica kulturnega krožka Naši glasbeni ...

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Brati in debatirati.«

bimo besedo, ki ga je vodilo Društvo slovenskih pisateljev, ostale na lastno pobudo. Vsa srečanja so pripravili in vodili dijaki v sodelovanju z mentorico. Letos že tretje leto zapored nadaljujemo serijo srečanj z aktualnimi slovenskimi književnimi ustvarjalci na naši šoli z imenom Knjižna infuzija. Poimenovanje je spontano nastalo na podlagi razmislekov o tem, da bodoči zdravstveni delavci še kako potrebujejo zapisano literarno besedo za osebno in poklicno rast, kot izkušnjo, ki razsvetljuje svet, ljudi in medčloveške odnose ter krepi komunikacijske veščine na ravni vsebine in jezika. Knjižno infuzijo sta Nataša Spindler in Lidija Butina z dijaki pripravili v šolskem letu 2014/15, in sicer je na šolo prišla mladinska pisateljica, profesorica slovenščine, Irena Velikonja. Z dijaki se je pogovarjala o temah iz svojih romanov: mladih, prijateljstvu, družini, odraščanju, šoli in podobno. Razkrila nam je nekaj podrobnosti iz svojega intimnega, družinskega življenja, pa tudi o pisanju, knjigah in odnosu do življenja nasploh. Njeni romani se vedno končajo s srečnim koncem, ker verjame, da na koncu vsake življenjske zgodbe vedno zmaga dobro. Rekla je, da se je imela pri nas res lepo.

Sam trdno verjamem, da je nam vsem potrebno krepiti zavest o potrebi knjige, naše, leposlovne in druge, tuje, ki naj bo dobra brv za potovanje po svetovih duha in za pretakanje idej v različnosti človeških nravi in podob sveta, krepiti bralno raven in se bolj in bolj vračati tudi v dobi drugačnih komunikacij v aktivni dvogovor s knjigo, ker je to tudi vračanje od zunanjih dekoracij in videzov in površnosti k sebi. (Tone Pavček)

KNJIŽNA INFUZIJA IN BRALNI KLUB Spodbujanje branja in razvijanje bralne kulture se na Srednji zdrav stveni šoli udejanja ne le pri pouku, ampak tudi pri različnih šolskih dejavnostih. Vsakoletna srečanja z znanimi in branimi slovenskimi književniki je najprej organizirala in vodila Silva Kastelic.

V lanskem šolskem letu smo gostili pisatelja Gorana Vojnovića, ki se rad predstavlja kot fužinski fant, otrok priseljencev, košarkarski navdušenec, a je mnogo več kot to. Pisatelj, scenarist, režiser, kolumnist … človek s širino. Napisal je tri romane, ki so med seboj tako zelo različni. Dijaki in učitelji, njegovi bralci, smo komentirali, da je vedno boljši. Spregovoril je o svojih življenjskih izkušnjah in o pisanju, njegov zadnji roman pa govori o univerzalni temi – o ljubezni.

Literarna srečanja potekajo na šoli od samega začetka – pravzaprav so naša tradicija. Tako smo gostili že številne znane in priznane slovenske ustvarjalce, kot so: Zorko Simčič, Feri Lainšček, Tone Pavček, Tone Kuntner, Berta Golob, Alojz Ihan in številne druge. Nekatere izmed njih smo povabili na šolo v sklopu projekta Pova-

Knjižna infuzija z Ireno Velikonja.

Knjižna infuzija z Goranom Vojnovićem.

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Novim zmagam naproti.« ŠPORTNA TEKMOVANJA Športni pedagogi na naši šoli se zelo trudimo, da bi pri nas živel rek Zdrav duh v zdravem telesu tako za naše dijake kot tudi za zaposlene. Tako že od leta 2000 dalje vsako leto pod vodstvom profesorjev športne vzgoje potekajo seminarji alpskega smučanja. Vsako leto se jih je udeležilo nekaj deset profesorjev, ki so spoznavali novosti slovenske smučarske šole, zvečer pa uživali na video analizi in ob prijetnem druženju. Dijaki in profesorji skupaj pri branju in debatiranju.

Od leta 2000 potekajo tudi vsakoletni smučarski tabori za dijake, prav tako pod našim vodstvom. Samo lansko leto se je tabora udeležilo 80 dijakov; na njem so spoznavali novosti smučarske tehnike. Seminarji in tabori potekajo na različnih smučiščih, toda izključno v Sloveniji, z namenom spoznati našo prekrasno domovino. Letos bo prvič organiziran tudi seminar teka na smučeh v Planici. Z dijaki se redno udeležujemo vseh razpisanih sred nješolskih tekmovanj, pridno treniramo in se vsako leto vsaj v enem športu prebijemo na državno raven. Kot največji dosežek bi izpostavil osvojitev državnega naslova v košarki za dijakinje v letu 2008/09. S svojim delovanjem pa bomo nadaljevali tudi v prihodnje in prepričani smo, da nas čaka še veliko zmag.

Dijaki so ga spoznali z malo drugačne plati, ne samo kot ustvarjalca romana in filma Čefurji raus. Globoke misli o medčloveških odnosih so ostale. Letos načrtujemo Knjižno infuzijo s pisateljico Aksinjo Kermauner, ki piše priljubljene mladinske romane, ukvarja pa se veliko tudi s slepo in slabovidno mladino. Beremo romane, dijaki pod mentorstvom Nataše Spindler že izdelujejo plakate z motivi iz romanov pisateljice Aksinje Kermauner. Obljubila je, da pride, na zdravstveno pa prav z veseljem. Nestrpno jo pričakujemo. Že nekaj let na šoli deluje tudi Bralni klub. Nekaj prvih let ga je vodila Barbara Kos, knjižničarka entuziastka, ki je prinesla v knjiž nico skupaj s svojo kolegico Vesno Založnik kar nekaj novosti. Dovolila in spodbujala je dijake, da so si knjige, ki so jih brali pri Bralnem klubu, sami izbirali, nekaj pa jim je svetovala tudi ona. In so se dobili trikrat na leto.

Aleš Lavrič,

somentor športnih tekmovanj

Letos smo v Bralni klub povabili tudi profesorje. Brali smo dva romana trenutno enega najbolj branih slovenskih književnikov Miha Mazzinija, Otroštvo in Zvezde vabijo. Načrtovanih šestdeset minut debate smo spontano podaljšali za trideset minut. Kar nas navdihuje. Načrti za prihodnost? Brati in debatirati. In vse, kar nas plemeniti in dela boljše ljudi. Lidija Butina,

Šport je za naše dijake zelo pomemben.

somentorica Knjižne infuzije in Bralnega kluba 77

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»O tem, kako se je treba prej naučiti marljivosti kot hitrega dela.« Če se želiš, slikar, koristno in dobro učiti, navadi se risati počasi, da lahko opazuješ, katere svetlobe so najsvetlejše; ravno tako, katere sence so temnejše od ostalih, ko se med seboj prepletajo, in koliko jih je; nadalje primerjaj drugo z drugo in presodi, na katero stran se pnejo konture, koliko linij se širi na eno in koliko na drugo stran in kje je senca bolj, kje manj opazna, kje je širša in kje ožja. (Leonardo da Vinci: Traktat o slikarstvu) Anatomija in umetniško ustvarjanje z roko v roki.

LIKOVNO-ANATOMSKA USTVARJALNOST

Ob praktičnem delu smo spoznali slikarske tehnike, kompozicijo, perspektivo, barvna razmerja, postopke s svinčnikom, ustvarjanje risbe z upodabljanjem človeškega telesa, portretiranje znanih osebnosti, …

V okviru predmeta anatomija in fiziologija na šoli izvajamo likovno-anatomske delavnice, kjer dijaki, ki se za tovrstno dejavnost odločijo prostovoljno, svojo likovno ustvarjalnost izražajo na svojstven rahločuten način. Dijaki kažejo izredno željo po likovnem ustvarjanju in napredovanju v likovni oblikotvornosti, saj se nekateri tako izražajo že od predšolskega obdobja.

Dijaki ob ustvarjanju bogatijo svojo osebnostno rast in napredujejo v umetniškem ustvarjanju. Redno sodelujemo na državnem tekmovanju Zdrav dih za navdih za učence osnovnih in srednjih šol, kjer dosegamo zelo dobre rezultate. V bodoče želimo predstaviti svoja dela v različnih galerijah, med drugim tudi v sodelovanju z Društvom likovnikov Slovenije Medicinske fakultete. V prostorih naše šole je na ogled stalna razstava, kjer so predstav ljena nekatera dela dijakov, med njimi je veliko izjemno občutljivih. Nekaj njihovih stvaritev delimo z vami tudi v tem zborniku. Tatjana Mozetič,

mentorica likovno-anatomskih delavnic Koliko obrazov imamo ljudje?

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Ni medicine (zdravstva) brez latinščine.«

Medicus cibi, medicus sibi. Zmeren pri jedi, (boš) zdravnik samemu sebi. Medicus curat, natura sanat. Zdravnik zdravi, narava ozdravi (Hipokrat, ok. 460–ok. 370 pr. n. št.). Mens sana in corpore sano. Zdrav duh v zdravem telesu (Decim Junij Juvenal, ok. 60–po 127).

Non est medicina sine lingua Latina.

Omnium artium medicina nobilissima est. Medicina (Umetnost zdravljenja) je najplemenitejša izmed vseh umetnosti.

LATINSKI KROŽEK

Optimum medicamentum quies est. Najboljše zdravilo je počitek (Celz, 25 pr. n. št.–50 n. št.). Salus aegroti suprema lex. Bolnikovo zdravje je (za zdravnika) najvišji zakon.

Krožek, ki ga obiskujejo dijaki 2. letnikov programa zdravstvena nega in starejši, poglablja in razširja vsebine predmeta zdrav stvena terminologija.

Si tibi deficiant medici, medici tibi fiant haec tria: mens laeta, requies, moderata diaeta. Če nimaš zdravnika, naj ti bo zdravnik to troje: veder duh, počitek in zmerno življenje (Salernska medicinska šola, najstarejša medicinska šola na svetu; vrhunec delovanja v obdobju od 10. do 13. stoletja).

Dijaki pri krožki spoznajo, kako je z latinščino v kliničnem okolju oz. v praksi, spoznajo številne nove primere večbesednih medicinskih latinskih zvez in sestavljenk ter tujke, nastale iz latinščine in stare grščine, spoznajo tudi osnove latinske farmacevtske terminologije ter latinščino v kozmetiki, botaniki in veterini. Nadgradijo poznavanje zgodovine grške in rimske medicine; spoznajo latinske izreke ter pregovore s področja zdravja in medicine ter številne zanimivosti (npr. nekatera latinska poimenovanja bolezni, latinski izvor naših osebnih imen). Z dijaki razmišljamo tudi o tem, kako je današnja medicina povezana z antično mitologijo. Vedno zanimivi, življenjski, uporabni, poučni in vseskozi aktualni so tudi latinski citati. Vsebujejo modrosti, ki so večne. Zato je prav, da se na kakšne stoletja stare modrosti, ki govorijo o medicini, zdravju, zdravnikih in bolnikih, ob takšnem pomembnem dogodku, kot je obletnica Srednje zdravstvene šole, spomnimo prav vsi: dijaki, učitelji in drugi bralci zbornika:

Valetudo bonum optimum. Zdravje je največje dobro (zdravje je največje bogastvo) (Mark Tulij Cicero, 106–43 pr. n. št.).

O tem, zakaj obiskujeta latinski krožek, sta razmišljali dijakinji Anja Papuga in Tajda Spahič: Anja: »Želim nadgraditi svoje znanje, predvsem na področju anatomije in ostale zdravstvene terminologije, ter razumeti osnove latinščine in tvorbo besed. Menim, da mi bo znanje latinščine koristilo predvsem pri nadaljnjem študiju. Mogoče je latinščina res eden izmed težjih jezikov, ker je ne uporabljamo več kot pogovorni jezik, ampak se mi zdi kljub temu zelo uporabna. Zelo rada imam latinske pregovore, še posebej tiste, ki me motivirajo v življenju! Repetito est mater studiorum. Ponavljanje je mati učenja.« Tajda: »Krožek obiskujem, ker menim, da je latinščina, kljub temu da je star, mrtev jezik, še vedno zelo pomembna in aktualna. Sama latinščina je poleg tega, da se uporablja v medicini, ključnega pomena tudi pri učenju romanskih jezikov ter za razumevanje tujk. Zame ni težka. Po mojem mnenju bi morali imeti pri pouku malo več latinščine, saj bi to pripomoglo k temu, da bi lažje razumeli tujke, s katerimi se srečujemo tudi pri ostalih predmetih.«

Bona diagnosis, bona curatio. Dobra diagnoza, uspešno zdravljenje. Bona valetudo melior est quam maximae divitiae. Dobro zdravje je vredno več kot največje bogastvo (zdravje je največje bogastvo). Custodit vitam, qui custodit sanitatem. Kdor čuva zdravje, čuva (tudi svoje) življenje (Salernska medicinska šola, najstarejša medicinska šola na svetu; vrhunec delovanja v obdobju od 10. do 13. stoletja).

Vivat, crescat, floreat! Naj živi, raste, cveti (naša šola še v prihodnje)!

Dosis est, quod medicamentum facit. Količina je tisto, kar naredi zdravilo (kar loči zdravilo od strupa) (Paracelz, 1493-1541).

Nevenka Medija,

mentorica latinskega krožka

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Od branja do tekmovanja.«

Prijetno je šteti priznanja. Toda še dragocenejša je zavest, da je z našimi dijaki vredno delati. Odkrivati v njih razgledanost, nadarjenost, lepoto. Vztrajnost. Preprosto: z njimi je življenje bogatejše.

TEKMOVANJE ZA CANKARJEVO PRIZNANJE

Nataša Spindler,

somentorica tekmovanja za Cankarjevo priznanje

Strnišev Samorog, Shakespearov Beneški trgovec, Zupanov Menuet za kitaro, Dnevnik spopada Pedra Opeke, Antologija slovenske erotične poezije, Samotno potovanje Alme Karlin, To noč sem jo videl Draga Jančarja … Vsako leto novi naslovi, novi avtorji, novi izzivi. Deluje težko. Zahtevno. Potem se zagrizemo. Največkrat smo – zmagovalci.

DIJAKI O TEKMOVANJU ZA CANKARJEVO PRIZNANJE Tekmovanje za Cankarjevo priznanje se mi zdi zanimivo, ker se na njem izzoveš in preizkusiš v branju predlagane literature ter kasneje pri pisanju eseja, ki ga je, seveda, na vsaki stopnji tekmovanja težje napisati. K tekmovanju me pritegnejo knjige, saj obožujem branje, pa tudi to, da tekmovanje ni čista »piflarija«, ampak je odraz lastne domišljije. Pomembno mi je tudi zato, ker je to edino tekmovanje iz materinščine v Sloveniji ter se z njim učence in dijake spodbuja k branju in s tem k bogatenju izrazja.

Tekmovanje za Cankarjevo priznanje na naši šoli živi vsa leta. Namenjeno je dijakom, ki jim je blizu literatura: ki radi berejo, o prebranem razmišljajo in razpravljajo in so svoja spoznanja sposobni na prepričljiv način zapisati. Na šolski ravni se med sabo pomerijo dijaki naše šole. Dosežejo lahko bronasto priznanje, najuspešnejši pa se uvrstijo na področno tekmovanje. Na tem se potegujejo za srebrno priznanje in za uvrstitev na državno tekmovanje. Na državni ravni se borijo za zlato priznanje.

Jaka Osredkar, dijak

Tekmujejo ob najrazličnejših vnaprej določenih literarnih besedilih. Za šolsko tekmovanje je določeno eno besedilo, za področno novo, na državnem dijaki običajno tekmujejo z obema. Poleg temeljitega branja je seveda treba naštudirati strokovno literaturo, biti čim bolj izviren, ustvarjalen … Kot mentorice dijakom pomagamo profesorice slovenščine, vsako šolsko leto dve.

Tekmovanje za Cankarjevo priznanje mi širi obzorja. Najbolj me pritegne to, da imam pri pripravi proste roke in je od mene odvisno, ali se mi bo uspelo dokazati. Seveda je tudi dober način, kako izživeti svojo strast in kako izražati in utemeljevati svoja mnenja in misli.

Dijaki naše šole so ob tekmovanju te vrste sprva zadržani. Zanimajo jih namreč predvsem teme s področja zdravstva. Bodo uspešni na tekmovanju, kjer se morajo izkazati kot odlični pisci literarnih spisov, celo esejev? So dovolj sposobni, načitani, razgledani, delavni? Izkaže se, da so. Priznanja se vrstijo. Najprej bronasta. Potem držimo pesti za srebrna. Dobijo jih le najboljši v regiji. Pogosto so to prav naši dijaki. In končno še tekmovanje na državni ravni. Spet uspehi: zlata priznanja. Tako samozavest raste. Prva leta obstoja naše šole je tekmovala zgolj peščica dijakov, zadnja leta pa jih je čedalje več, tako da za šolsko tekmovanje potrebujemo že veliko predavalnico. V letošnjem šolskem letu smo tekmovanje razširili še na program bolničar-negovalec. In kaže nam zelo dobro.

Melita Zamuda, dijakinja Tekmovanja za Cankarjevo priznanje se udeležujem, ker se mi izbor knjig zdi zelo zanimiv, malo nenavaden. Skozi knjige lahko velikokrat spoznamo drugačen pogled na svet, kot nam je sicer znan. Mogoče nam to pomaga pri razumevanju drugih ljudi. Tjaša Zupin, dijakinja

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Spodbujamo zdrav način življenja.«

»Zeleno-modri planet je naš edini dom.«

TEKMOVANJE V ZNANJU O SLADKORNI BOLEZNI ZA SREDNJEŠOLCE

EKOKVIZ, TEKMOVANJE IZ EKOLOŠKIH VSEBIN ZA SREDNJEŠOLCE

Naša skupna vizija mentoric in dijakov tekmovalcev, ki se vsako leto preizkusijo v znanju o sladkorni bolezni, je ohraniti in krepiti zdravje. Zavedamo se, da je naše telo kot svetišče ali oltar, do katerega moramo biti spoštljivi in rahločutni, zato z vztrajnostjo in znanjem kot glasniki zdravega življenjskega sloga spodbujamo zdrav način življenja. Ker sladkorna bolezen spada med najbolj razširjene kronične bolezni, njena pogostnost pa iz leta v leto narašča, in ker sta za nastanek bolezni poleg dednih in avtoimunskih vzrokov pogosta vzroka tudi debelost in premalo telesne dejavnosti, je tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni način, da mladim zelo zgodaj omogočimo znanje o bolezni in jim priučimo dobre življenjske navade, s čimer zmanjšamo ali oddaljimo možnost za nastanek bolezni.

Zakaj mi (in nam, seveda) Ekokviz toliko pomeni? Ker so to za naše dijake edini koraki v ekologijo, v svet spoznavanja narave in njenih zakonitosti. Ker je zabaven, napet, ker spreminja kulturo obnašanja in vedenja ter razvija odgovoren odnos do okolja, narave in bivanja. Vzgaja za zdrav način življenja v zdravem okolju, razvija pozitivne medosebne odnose in bogati vezi mladih do narave. V Ekokvizu tekmujemo že 5 let. Vsako leto tekmuje povprečno 20 % dijakov šole in tako je Ekokviz zagotovo najbolj množično tekmovanje na šoli. Tudi kolegici Marjana Dolinar in Majda Treven znata dijake motivirati tako, da jim dodatno delo predstavlja veselje in izziv. Brez njune nesebične pomoči Ekokviz ne bi uspel. Iz množice izluščimo tri najboljše, ki nas zastopajo na državnem tekmovanju, od koder se vsako leto vrnemo s priznanji. Do sedaj smo prejeli srebrna in bronasta priznanja in letos smo bili pred državnim tekmovanjem kar malo nestrpni.

Na tekmovanju v znanju o sladkorni bolezni dijaki sodelujejo že več kot desetletje. Vprašanja na izpitih so iz leta v leto zahtevnejša, saj zahtevajo izjemno poglobljeno znanje o vrstah sladkorne bolezni, o tveganju za njen razvoj, številnih akutnih in kroničnih zapletih, o prepoznavanju znakov bolezni, zdravljenju in vodenju ter dobro razumevanje sodobnih prehranskih priporočil in vadbenih določil. Kljub izjemni zahtevnosti se šolskega tekmovanja vsako leto udeleži okoli 10 % najboljših in vedoželjnih dijakov, tistih, ki želijo vedeti in znati več. Vedno prejmejo številna visoka priznanja. Letos je na šolskem tekmovanju kar 22 dijakov prejelo bronasto priznanje. Z 18. državnega tekmovanja, ki je 19. 11. 2016 potekalo v Kranju, kamor se lahko uvrstijo le trije dijaki z doseženimi vsaj 34 točkami od 40, pa smo se vrnili z dvema srebrnima priznanjema, kar je izjemen uspeh in šoli v ponos.

Danes smo izjemno ponosni, ker letos prav iz naše šole prihaja državna prvakinja v Ekokvizu. Na državnem tekmovanju, ki je potekalo 1. februarja 2017 v Kranju, so nas namreč zastopale tri dijakinje in ena izmed njih, Ana Virant, je med tekmovalci iz 53 slovenskih srednjih strokovnih šol dosegla izvrstno 1. mesto. Zdaj je tudi zlato priznanje naše.

Lučka Gorjan in Marjana Dolinar,

mentorici tekmovanja v znanju o sladkorni bolezni

Letošnja državna prvakinja v Ekokvizu prihaja iz naše šole.

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

Teme Ekokviza se vsako leto spreminjajo. Letos smo se naprimer posvetili izumom v preteklosti, ki so oblikovali sedanjost, spoznali, kaj pomeni krožno gospodarstvo ter odgovorne načine ravnanja s hrano. Vse to so uporabna znanja, ki so del splošne izobrazbe in vsakdanjega življenja vsakega človeka.

šol, saj jih spremljamo tudi na regionalna in državna tekmovanja iz znanja angleškega jezika. V zadnjih letih sta dve dijakinji naše šole dosegli zlato priznanje na enem od teh tekmovanj, ena pa bronasto. Nadejamo se, da se bodo naši dijaki 3. letnika tudi letos dobro odrezali na regijskem tekmovanju Društva učiteljev angleškega jezika IATEFL Slovenia, ki februarja 2017 poteka na naši šoli. Letos marca pa bomo tudi organizatorji državnega tekmovanja.

Ker je zeleno-modri planet naš edini dom, sem posebej vesela, da so naši dijaki v tako velikem številu pripravljeni postati njegovi prostovoljni skrbniki in z drobnimi koraki prispevati k varovanju okolja. Kajti znanje, ki ga pridobijo na Ekokvizu, postane njihov način razmišljanja, ki omogoča ohranjanje največjega čudeža na svetu – življenja.

Ker se zavedamo pomena dobre bralne pismenosti dijakov za uspeh v njihovem zasebnem in poklicnem življenju, dijake spodbujamo tudi k branju v tujem jeziku. Pri nemščini dijaki zato lahko pod mentorstvom učiteljice opravljajo domače branje, pri angleščini pa jim omogočamo sodelovanje na bralnih tekmovanjih. V preteklosti so zainteresirani dijaki 1., 2. in 3. letnika, ki so prebrali tri predpisane poenostavljene angleške knjige, sodelovali na tekmovanju, ki je potekalo na šoli, ter se borili za dobre uvrstitve in knjižne nagrade. Zadnji dve leti smo tudi na tem področju v aktivu stopili v korak s časom ter dijakom ponudili sodelovanje na spletnem bralnem tekmovanju Bookworms. Dijaki vseh letnikov so ponovno vabljeni, da preberejo tri papirnate knjižne naslove in rešijo spletne teste, s čimer organizator tekmovanja preveri, ali so dijaki knjige prebrali zares in ne zgolj virtualno. Knjižne nagrade, ki si jih lahko »priberejo« uspešni bralci, vsekakor niso virtualne.

Ida Tarman,

mentorica dijakom na Ekokvizu

»Na tekmovanju zasijejo.« JEZIKOVNA IN BRALNA TEKMOVANJA IZ TUJEGA JEZIKA

V letih organiziranja jezikovnih in bralnih tekmovanj smo članice aktiva tujih jezikov ugotovile, da začetno zanimanje dijakov v mesecih do datuma izvedbe počasi usiha, vendar smo prepričane, da zvedavi učenci in pridni bralci, ki si želijo izvedeti, prebrati in doseči malo več, vedno so in bodo. In takemu občinstvu so namenjena naša prizadevanja.

V aktivu tujih jezikov za dijake 1., 2. in 3. letnika organiziramo šolska tekmovanja iz znanja jezika in poznavanja kulture. Namenjena niso le nadarjenim dijakom, ampak tudi vsem ostalim, ki znanja ne želijo preverjati le v okviru pouka angleščine oziroma nemščine. Na tekmovanjih se včasih dobro odrežejo dijaki, ki jim formalno pridobivanje znanja sicer ne diši preveč in njihove ocene niso ravno bleščeče, a na tekmovanju zasijejo z uvrstitvijo na vrh seznama sodelujočih. Spodbuda za udeležbo pa seveda ni le kratkotrajna slava, ki jo najuspešnejšim prinese predvajanje njihovih imen na prikazovalniku v avli šole, ampak tudi petica v redovalnici in angleška knjižna nagrada, ki jo s priznanjem prejmejo ob koncu šolskega leta.

Jana Alenka Jančar,

somentorica jezikovnih in bralnih tekmovanj iz tujega jezika

Dijaki 3. letnikov, ki so bili na šolskem tekmovanju najuspešnejši, se lahko pomerijo s svojimi vrstniki z drugih srednjih strokovnih

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Kreativno razmišljanje in izvirni likovni pristopi.« LIKOVNI NATEČAJI V okviru predmeta umetnost se dijaki naše šole vsako šolsko leto pripravljajo in vključujejo na likovne natečaje, organizirane na lokalnem ali državnem nivoju, občasno pa sodelujejo tudi na mednarodnih likovnih natečajih. Močan izziv jim predstavljajo teme, povezane s stroko, spodbujajo jih k iskanju ustreznih vsebinskih rešitev, izraženih v osebno izvirnih likovnih pristopih. Najpogosteje posegajo po grafičnih, slikarskih ali kiparskih likovnih tehnikah. Dijaki naše šole redno množično sodelujejo na likovnem natečaju, ki ga na državnem nivoju organizira DPABS (Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije). Zaključna prireditev dogodka, razstava likovnih del, je vedno organizirana na naši šoli. Dijaki s trudom pomagajo pri pripravi razstave, pogosto pa se razveselijo tudi rezultatov natečaja, saj mnogi od njih prejmejo najvišja priznanja.

Zagnano iskanje novih likovnih izraznih možnosti vodi do izvirnih in likovno dovršenih rešitev, kar se pogosto odraža v doseganju najvišjih rezultatov. Zanimiv, v ekološko ozaveščenost usmerjen likovni natečaj je natečaj, ki je organiziran v okviru projekta Ekošole. Spodbuja h kreativnemu razmišljanju o smiselnosti in možnostih ponovne uporabe zavrženih materialov.

Velik likovni izziv predstavlja likovni natečaj, organiziran v okviru državnega tekmovanja srednjih zdravstvenih šol Slovenije.

mentorica likovnih natečajev

Janja Jakša,

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Do skupnih ciljev in ugodne šolske klime.«

mladinski delavec CPM, služi seznanjanju dijakov in razrednika z namenom treninga, ugotavljanju pričakovanj ter praktičnim napotkom o treningu. Dvodnevni trening poteka za vsak razred in razrednika posebej v enem od mladinskih centrov v okolici Ljubljane. Ker se dijaki vsak dan popoldne vrnejo domov in dejavnosti potekajo namesto pouka, je udeležba obvezna. Že to, da do same lokacije izven mesta ne organiziramo prevoza, je svojevrsten preizkus socialnih veščin. Dijaki se namreč med seboj dogovorijo in si med seboj pomagajo priti do kraja izvedbe.

TRENING SOCIALNIH VEŠČIN Socialne veščine so veščine, ki se dogajajo na treh ravneh: na osebnem nivoju (te posameznik potrebuje za graditev samopodobe, reševanje lastnih težav, izražanje svojih zamisli), na nivoju odnosov (pogajanje in sodelovanje, sklepanje kompromisov, gradnja in vzdrževanje lastnih socialnih mrež) in na nivoju širše družbe (občutljivost za druge, prispevanje k dobrobiti države). Razvijemo jih pri sebi, kažejo pa se v odnosih z drugimi.

Sam trening je zasnovan kot spoznavni oz. kot uvod v socialne veščine. V začetku dijaki sodelujejo v spoznavnih igrah, pri čemer spoznavajo sebe, sošolce in razrednika. Nato sledijo delavnice na teme odnosov in komunikacije, sprejemanja drugačnosti, timskega dela ter zasvojenosti, spolnosti, ustvarjalnosti, postavljanja ciljev.

Sistematično smo socialne veščine na šoli začeli razvijati v šolskem letu 2007/08. Takrat smo namreč vstopili v prenovo srednjega strokovnega in poklicnega izobraževanja, ki je med drugim vključevala uvedbo ključnih kompetenc, integrirane pa naj bi bile v pouk vseh predmetov. Med drugimi kompetencami so bile predstavljene tudi socialne spretnosti, ki so mi kot svetovalni delavki takoj padle v oči. Porodila se mi je ideja, da bi na šoli izdelali program delavnic, v katerih bi v okviru interesnih dejavnosti dijaki razvijali socialne veščine.

V šolskem letu so nato dijaki deležni še treh dveurnih delavnic na teme spoznavanja sebe, odnosov z drugimi in načrtovanja prihod nosti. V 1. letniku na ta način pokrijemo lep del tistega dela interesnih dejavnosti, ki jih izbere šola in so obvezne za vse dijake.

Srečno naključje je bilo, da smo v svetovalni službi imeli pripravnico, ki je že med študijem sodelovala z nevladno organizacijo Društvo Center za pomoč mladim iz Ljubljane pri izpeljavi različnih delavnic in je imela precej izkušenj z načrtovanjem in izvedbo dejavnosti. Imeli smo torej idejo, znanje, pripravljenost, podporo vodstva in dovolj časa za izvedbo velikega števila delavnic, saj smo program zastavili zelo ambiciozno. Vsak oddelek 1. letnika naj bi namreč sodeloval v štirih sklopih delavnic, pri čemer smo morali zaradi večje kakovosti dela vsak razred razdeliti v dve skupini. V prvem letu programa je pri našem številu oddelkov to pomenilo osemdeset delavnic po dve šolski uri. V naslednjih letih smo program spreminjali in dopolnjevali, dokler nismo izdelali modela, s katerim smo zadovoljni. Takoj v septembru izvedemo z dijaki 1. letnikov uvodno uro, pri kateri jih pripravimo na dvodnevni trening socialnih veščin. Ta ura, ki jo vodi

Ustvarjanje prvih vezi z novimi sošolci.

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

V 2. letniku se dijaki udeležijo delavnice na temo nenasilna komunikacija.

»Podeliti besedam življenje.«

Učinek treninga socialnih veščin je izjemno težko meriti kvantitativno. Teoretično bi se učinek treninga lahko poznal na učni uspešnosti dijakov in res, uspeh šole se vsako leto povečuje. Kaj pa prisotnost pri pouku? Na naši šoli je prisotnost dijakov zelo visoka, kar bi lahko pripisovali tudi njihovemu dobremu počutju na šoli in učinkovitemu doseganju zastavljenih ciljev. Seveda lahko preštejemo vzgojne ukrepe, vendar se tudi tu ne moremo izogniti vplivu številnih dejavnikov na število izrečenih ukrepov (sprememba načina izrekanja, senzibilnost za kršitve, …).

KOMUNIKACIJA Z UMIRAJOČIMI PACIENTI Z dijaki drugih letnikov programa zdravstvena nega že vrsto let izvajamo delavnico Komunikacija z umirajočimi pacienti. Za delavnice smo se odločili, ker se zavedamo, da pacienti dajejo dobri komunikaciji z zdravstvenimi delavci visoko prioriteto. Neozdrav ljivo in hudo bolni pacienti želijo in pričakujejo odprto in sočutno komunikacijo o svoji bolezenski prognozi, možnostih zdravljenja, vrednotah in ciljih. Želijo si takšne komunikacije, ki ne uniči njihovega upanja. Dobra, strokovna in učinkovita komunikacija zdrav stvenih delavcev s pacienti ima pozitiven vpliv na pacientovo zdravje in počutje – kot tudi na zdravstvenega delavca samega.

Dejstvo (čeprav ne izmerjeno) pa je, da naši dijaki med seboj in z odraslimi komunicirajo veliko bolje, kot smo od mladih navajeni. Predvsem nam je pokazatelj marsikateri zunanji obisk na šoli, ko se obiskovalci pogosto ne morejo načuditi, kako odprti, vljudni, komunikativni, samozavestni in prijazni so naši dijaki. Trening socialnih veščin se je na naši šoli pokazal za izjemno uspešnega. Pa vendar obstaja v zvezi s tem kar nekaj odprtih vprašanj: Kdo naj treninge izvaja? Kako naj jih šola financira? Kam v kurikul naj jih umestimo? Naše vodstvo je prepoznalo vrednost tega programa, zato me zaenkrat ne skrbi za njegovo prihodnost. Kljub temu mislim, da bi to morali postoriti na sistemski ravni. Obvladanje socialnih veščin je namreč prepotrebno tudi za funkcioniranje odraslih ljudi, kar bodo naši mladostniki kmalu postali.

Na posamezni delavnici sodeluje en razred, traja pa dve šolski uri v posameznem razredu. Metoda dela temelji na praktičnih primerih – zgodbah pacientov o njihovih izkušnjah z delom, odnosom in komunikacijo zdravstvenih delavcev do njih samih. Primeri so vsebovali dogodke, povezane s sporočanjem slabe novice, z načini (ne)empatične komunikacije, (ne)vključevanja svojcev, z izražanjem pozornosti in humanosti do pacientov itd. Pred začetkom delavnic prižgemo manjšo svečo; s tem se želimo navezati na to, kaj pomeni sveča, ko izgori, kaj za njo ostane (toplota), … skratka njen simbolni pomen, ki ga ima v povezavi s tistimi, ki so že preminuli, ali z nečim, kar je že odšlo. Nato dijaki v manjših skupinah preberejo različne zgodbe, ki jih skupaj analiziramo ter o njih razpravljamo – glede na vsebino/teorijo (česa se zdrav stveni delavci najbolj bojijo pri komunikaciji z umirajočimi, ovire, proces žalovanja, stopnje žalovanja, vrste zavedanja o hudi bolezni, občutja pacienta, ko se spopada s hudo boleznijo, občutja svojcev in načini njihovega vključevanja v proces komunikacije, načini sporočanja slabe novice ter nekaj temeljnih napotkov za učinkovito komuniciranje s pacienti v takšnih okoliščinah).

Eden od dijakov 1. letnika je po dvodnevnem taboru zapisal: »Na taboru socialnih veščin smo se kot razred naučili timskega dela, spoštovati in poslušati drug drugega in se držati dogovorov. S treninga smo odšli bolj povezani in tak odnos sedaj v šoli še naprej nadgrajujemo. Če bi lahko šel še enkrat, bi šel takoj.« Vrednost programa socialnih veščin na naši šoli je prepoznana tudi na mednarodnem nivoju, saj skupaj z društvom CPM kandidiramo za prestižno nagrado Evens Prize for Peace Education. Maja Klančič,

Proti koncu preberemo krajšo zgodbo, v kateri so zgoščena bis tvena spoznanja (kaj pomeni življenje, smrt ter odnos zdravstvenih delavcev do pacienta). Na koncu delavnice si ogledamo tudi

šolska psihologinja

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

film, ki razkrije napačno podajanje slabe novice pacientu, in se o njem pogovorimo.

izpred dveh let, ko me je mama peljala v šolo in se z menoj pogovarjala o smrti ter mi povedala za smrt moje 93-letne prababice.

Cilji delavnic so, da se dijaki seznanijo s pomenom empatičnega komuniciranja z umirajočimi pacienti, pojasnimo jim temeljne komunikacijske prvine, na osnovi praktičnih primerov izzovemo samorefleksijo o načinu komunikacije zdravstvenih delavcev s pacienti, poudarimo povezanost med veščino (komuniciranjem) in odnosom (do sočloveka).

Pogovarjali sva se o njenem pogrebu ter nato preusmerili temo na pogreb, kakršnega si želi moja mama. Povedala mi je, da si želi biti upepeljena, da bi jo raztresli čez polja in gore, da bi lahko bila prosta in plavala v zraku, kamor ji je že namenjeno. Ko sem jo poslušala, sem si tudi sama predstavljala, kako bi to zgledalo. Kako bi jo pokopali po njeni želji, jo dali v vazo in v krogu najbližjih odšli na Lipnico, kamor peljemo vsako poletje del družine, ki pride iz Amerike, ter ji dali svobodo, ki si jo želi.

Ker imajo dijaki v zvezi z umiranjem in komuniciranjem mnogo vprašanj in dilem, jim moramo podati zelo konkretne odgovore, pa tudi iztočnice za nadaljnji razmislek o njihovem odnosu do življenja in smrti, do samega procesa umiranja, o lastnih vrednotah in prepričanjih ter tudi o samem načinu komuniciranja s pacientom, ki naj bo empatičen, jasen, razumljiv, predvsem pa čim bolj profesionalen.

Ob vsem tem so se mi po licih ulile solze, saj pri sebi vem, da je smrt nekoga, ki ti je blizu, težka. Za osebo, ki umre, je to dogodek neke osvoboditve. A za seboj pusti ostale osebe, ki so se nanjo navezale.

Dijaki imajo o delavnicah v glavnem pozitivno mnenje: v evalvaciji, ki jo izvedemo na koncu delavnice, v glavnem dobimo odgovore, da so delavnice poučne, življenjske, zanimive, obudijo čut do sočloveka, ponudijo nov pogled na življenje in smrt, da gre za teme, o katerih se ne govori pogosto, dijaki izvejo, kako se spopadati s čustvi in težkimi vprašanji pacienta, kako komunicirati s pacienti in svojci, še več bi radi izvedeli o nekaterih življenjskih dogodkih, vprašanjih.

Že ob pisanju in podoživljanju te zgodbe se mi utrnejo solze žalosti, saj nisem pripravljena izgubiti staršev, čeprav imamo doma veliko konfliktov, a vem, da nobena družina, tako kot moja, ni popolna. Ko pomislim na lastno smrt, si jo predstavljam kot nekaj lepega zame in nekaj tragičnega za vse, ki so mi blizu. Meni smrt pomeni odrešenje od vseh skrbi in težav. Zavedam pa se, da bi bila večina bližnjih zato toliko bolj prizadetih. Ko pomislim na to, kaj bi si zaželela, da bi naredili z mojim truplom, sem prepričana, da želim podariti katerikoli organ, ki ga nekdo potrebuje za preživetje. Vse, kar pa bo ostalo od mene fizično, pa naj bi upepelili in, kot si želi moja mama, raztresli čez polja, gore, morje. Ne želim imeti rož ali sveč na grobu.

Andreja Prebil in Mojca Kotnik,

mentorici delavnic Komunikacija z umirajočimi pacienti

RAZMIŠLJANJE O UMIRANJU IN SMRTI

Vse, kar si želim, je misel name. Misel najbližjih, da se spomnijo na preživete trenutke z mano in jih podoživijo vsaj enkrat. Želim končati z mislijo: »Misel je tista, ki šteje. Ne dejanja brez čustev.«

Pri pouku smo se pogovarjali o smrti, pogrebih, grobovih in o naših pogledih na to, zato sem začela tudi sama razmišljati o tej temi na vlaku, ko sem se peljala domov.

Anelisa Ovsenik, dijakinja

Kot najstnica sem imela tudi sama samomorilska nagnjenja zaradi same dramatičnosti. Današnji pogovor pa mi je narisal sliko

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Podiramo stare tabuje.«

Kakšni so bili naši začetki? Na pomoč so priskočili gluhi. Najprej člani Društva gluhih Ljubljana, nato pa smo uspešno začeli sodelovati z Zavodom za gluhe in naglušne, kjer se nam vsako leto pridružijo gluhi in naglušni otroci, tudi s polžkom se že najdejo vmes, in gluha mag. Petra Rezar, prof. likovne pedagogike, s katero podiramo stare tabuje, da so gluhi manj sposobni, da ne zmorejo hoditi v slišeče šole itd.

KOMUNIKACIJA Z GLUHIMI IN NAGLUŠNIMI PACIENTI

Vsako leto dijaki spoznavajo, kaj vse zmore človek z nevidno invalidnostjo. Čeprav se že dolga leta sprašujem, zakaj se ji reče nevidna, ko pa jo vsi opazimo tisti trenutek, ko gluh človek ni več sam. Ko začne za svojo komunikacijo uporabljati roke. Roke, ki so v zraku kot frfotajoči metulji. Ves čas je v premikanju, mahanju. Tako kot jaz. Tudi mene so opazili na šoli, moje znanje, ga sprejeli, da nisem ostala »nevidna«, kljub temu da nisem gluha, da smo to znanje lahko začeli širiti med dijake.

Ko sem začela delati na Srednji zdravstveni šoli, sem razmišljala, kako bi prispevala k dodatnemu znanju dijakov. Poznala sem gluhoto, poznala gluhe, saj sem otrok gluhih staršev, poznala predsodke, s katerimi se srečujejo gluhi in slišeči, vedela, kaj pomeni komunikacija, kaj pomeni v zdravstvu nenatančen prenos informacij, zato sem se odločila: imeli bomo delavnice. Na teh bodo dijaki spoznavali gluhoto, naglušnost, kaj pomeni komunikacija z gluhimi, sploh v bolnišnicah, kjer bodo večinoma delali naši dijaki.

Kaj smo želeli doseči s to komunikacijo? Želeli smo dati dijakom popotnico pri nadaljnjem delu, jih ozavestiti, da se komunikacijski šum lahko premaga, da je pri komunikaciji zelo pomembno, da je jasna, razločna, da si lahko pomagamo s pantomimo, da poznamo še iz otroštva veliko kretenj, da kljub začetni tremi lahko pomagamo gluhim in naglušnim. Da ni enako, če nekdo ne sliši, če je gluh, nekdo pa ima slušni aparat. Da obstajajo ljudje s polžkovim vsadkom. In najpomembnejša stvar: da je gluha oseba tista oseba, ki je povsem brez sluha in za sporazumevanje uporablja znakovni jezik kot svoj naravni jezik. In da imajo to pravico gluhi določeno z zakonom, ki jim omogoča tudi pravico do komuniciranja ob prisotnosti tolmača slovenskega znakovnega jezika.

Začetki so bili odlični, odziv dijakov neverjeten. Na začetku trema z obeh strani, ki pa so jo v večini premagali, kasneje, ko so začeli na naše delavnice prihajati mladi gluhi, so z njimi navezovali stike preko družbenih omrežij tudi v prostem času, naše delo pa je začelo kontinuirano teči. Vsako leto se vsi dijaki drugih letnikov na naših delavnicah spoznajo z gluhimi. Večina dijakov se tedaj prvič sreča z gluhoto.

Dijaki na delavnicah spoznavajo, da nam ob gluhem ni treba kričati oz. govoriti glasno, saj nas gluha oseba zato še ne bo slišala. Da se gluhi pisno izražajo drugače kot slišeči. Da mora biti besedilo kratko, z enostavčnimi povedmi. In da prav vsak uporablja svoje metode za komunikacijo, mi pa jim pri tem lahko samo pomagamo. Mnenja dijakov po delavnicah so vedno vsa pozitivna. Navdušeni so, ko spoznajo, da gluhota navsezadnje le ni tak bavbav. Ko odhajajo na praktični pouk v bolnišnice, se pogosto vrnejo z novimi izkušnjami, saj se srečajo tudi z gluhimi pacienti. Tudi po delavnicah na hodnikih po šoli srečujem dijake, ki me pozdravljajo v znakovnem jeziku, se pošalijo s kakšno šaljivo kre-

Spoznavanje znakovnega jezika.

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

tnjo, mi povedo, če so kje srečali gluhega, kako so komunicirali z njim, kaj novega so se naučili. Tiha želja mene in dijakov je, da bi začeli tudi s tečaji slovenskega znakovnega jezika, da bi komunikacija z gluho osebo v bolnišnici še hitreje stekla.

»Družabna omrežja – zgodbe naših življenj.«

Leta 2006 smo na šoli gostili tudi gluhega italijanskega zdravnika Sebatiana Montalta, primarija oddelka v splošni bolnici Palermo za krvne preiskave. Tu nam je s svojim znanjem italijanščine pomagala profesorica Maja Klančič. Takrat so dijaki prvič videli dvojno prevajanje. Profesorica je prevajala iz italijanskega jezika v slovenščino, jaz pa nato v slovenski znakovni jezik. Neverjetno. Včasih je bila to velika težava. Tokrat ne.

PASTI MOBILNE TEHNOLOGIJE Leta 2014 smo na sestanku z vodstvom šole sklenili, da bomo dijakom in njihovim staršem ponudili nekaj novih vsebin o sodobni tehnologiji, ki se ne bo navezovala samo na varnostni vidik le-teh (tj. izbira gesel, možnosti zavarovanja računalnika, starševski nadzor nad otrokovim dostopanjem do različnih spletnih vsebin, objave na družabnih omrežjih itd.). Ker je bilo moje prvo študijsko področje področje komunikologije, sem bodočo vsebino, povezano z mobilno tehnologijo, kaj hitro videla pred seboj. Tako smo v letu 2015 z delavnicami za dijake drugih letnikov programa zdrav stvena nega tudi začeli. Delavnice izvajamo za dijake, dvakrat pa smo jih izvedli tudi za starše.

Naši dijaki so na Zavodu za gluhe in naglušne predstavljali poklic medicinske sestre tudi gluhim otrokom. Zakaj pa ne? Pohvalimo se lahko, da je našo šolo uspešno zaključila gluha dijakinja. Tudi strokovni izpit je uspešno opravila. Še en tabu je bil podrt. Ponosni smo na to, da smo spremenili in še vedno spreminjamo mnenje, da je gluhota prevelika ovira; spoznavamo, da je zgolj ovira na poti do cilja, ki pa jo je lahko premagati z uspešno komunikacijo.

Delavnice, ki trajajo dve šolski uri, vodim kot nekakšno »zgodbo«, morda tudi malo kot »kriminalko«. Najprej si z dijaki pogledamo, kaj vse objavljamo na družabnih omrežjih (Facebook, Instagram, Snapchat); kje in kako na spletu puščamo sledi; pa ne samo to: omenim tudi nekatere mobilne aplikacije (športne, zdravstvene) ter nakupovalne kartice. Ko skupaj z dijaki ugotovimo, da se na podlagi teh podatkov lahko ustvari pravcati osebni profil točno določenega posameznika (ime, priimek, starost, delovno mesto, šola, interesi, nakupovalne navade, prepričanja, stan, hobiji, izleti, …), nad nami obvisita vprašanji, zakaj in kako bi vsi ti podatki nekomu koristili in ali je mogoče z njimi trgovati, jih preprodajati. Dijakom predstavim, da so ti podatki o posameznih uporabnikih in skupinah novo »gorivo« za različne korporacije, podjetja, za delodajalce, zavarovalnice, farmacevtske družbe, za tržne oddelke, državo, policijo, varnostne agencije itd. V nekaterih državah namreč ne veljajo tako strogi zakoni glede varstva o varovanju osebnih podatkov. Na ta način dijaki dobijo dober vpogled v to, da vse, kar se enkrat znajde na spletu, ostane za vedno tam; nemalokrat lahko to tudi škodi našemu življenju.

Letos mineva že 15 let, odkar so se delavnice začele, in trdno sem prepričana, da jih bodo dijaki še naprej z veseljem obiskovali. In morda nam nekoč uspe kot prvi slovenski zdravstveni šoli začeti izvajati tudi tečaje znakovnega jezika za dijake – bodoče zdrav stvene delavce, ki se zavedajo, kako pomembna je prava komunikacija v zdravstvu. Tanja Giuliatti Davinić,

mentorica delavnic Komunikacija z gluhimi in naglušnimi

Dijakom predstavim vidike zasvojenosti s sodobno tehnologijo, spremenjen način doživljanja človeka, Facebook kot medij, kate88

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Vsak dan šteje!«

rega vsebine niso vrednostno nevtralne, možne kršitve pravice do varovanja osebnih podatkov, delavnice pa se zaključijo z videom, kjer znani tuji režiser opozori na moč mobilne tehnologije.

DELAVNICE SAMOPREGLEDOVANJA DOJK IN MOD

Dijaki na koncu delavnic povedo, da se zavedajo svoje zasvojenosti s spletom, a ne vedo, kako bi iz nje izstopili. Povsem iskreni so tudi do tega, da bi, če bi manj dostopali do spleta, imeli več časa za družino, učenje, rekreacijo in manj stroškov.

Slovenska Europa Donna je po vzoru evropske organizacije začela delovati v letu 1992. Pobudnica slovenske Europe Donna je bila onkologinja Marija Vegelj Pirc, ki je izoblikovala prve skupine za samopomoč ženskam, obolelim za rakom dojk.

V prihodnosti si želim skupaj s kakšnim dijakom izdelati raziskovalno nalogo na temo Facebooka in njegovega zbiranja podatkov o posameznem uporabniku. Na ta način bodo dijaki dobili še globlji vpogled v to, kakšne sledi puščamo na spletu, predvsem pa v to, da smo na »zadnjem ovinku« pred tem, da se nad nami izvaja popoln svetovni nadzor. Z nastankom tovrstnih medijev namreč ni nastala zgolj večja informiranost prebivalstva, temveč, na žalost, tudi velika moč vplivanja in poustvarjanja realnosti.

Začetnik usposabljanja zdravstvenih delavcev za samopregledovanje dojk in mod je bil radiolog Jurij Us. Program se je po njegovem vzoru v letu 2002 prenesel med izbirne predmete tudi na našo šolo. Danes delavnice samopregledovanja dojk in mod vodijo štiri profesorice strokovnoteoretičnih predmetov in praktičnega pouka. Delavnice so namenjene vsem dijakom četrtih letnikov programa zdravstvena nega in trajajo dve šolski uri. Predstavljene so jim teoretične vsebine, sledijo praktične delavnice in preverjanje znanja. Predstavitvene delavnice izvajamo tudi za širšo populacijo v Sloveniji. Ozaveščanje poteka na različnih stojnicah v trgovskih centrih, sejmih …

Zelo dobrodošel pa bi bil za dijake nekoč tudi kak tabor v naravi, kjer s seboj vsaj nekaj dni ne bi imeli mobilnikov. Zanimivo bi jih bilo povprašati o občutjih in doživljanju časa brez mobilnikov. Raziskovalci namreč opozarjajo, da se v možganih sprožijo enaki znaki zasvojenosti kot pri drugih oblikah uživanja različnih substanc (npr. kajenju). Za konec pa še poučna misel italijanskega filozofa Umberta Galimbertija: »Tehnika ne spodbuja nekega smisla, simbolnih podob, s katerimi se je človek še v nedavni preteklosti znašel v svetu in ga obvladoval; tehnika ne odrešuje, ne osvobaja in ne razkriva resnic. Tehnika pač samo funkcionira in stremi k rezultatom.«

Cilj izobraževalnih delavnic je ozaveščanje širše javnosti o načinih zgodnjega odkrivanja raka dojk in mod ter pomembnosti lastnega samopregledovanja. V prihodnosti se bodo delavnice odvijale tudi na različnih srednjih šolah v Sloveniji in tako zajele mlado populacijo.

Andreja Prebil,

mentorica delavnic Pasti mobilne tehnologije

Junija 2015 je delavnica s svojim programom sodelovala in bila izbrana na natečaju Prostovoljec leta 2014. Zaključna prireditev natečaja je bila na Brdu pri Kranju, pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije. Dijake želimo spodbuditi, da bodo kot zdravstveni delavci znali širiti misel: Nikar ne zavlačujte. Vsak dan šteje! Če ne znamo raka preprečiti, ga skušajmo vsaj zgodaj odkriti! Damijana Kozina in Špela Flerin,

mentorici delavnic Samopregledovanje dojk in mod 89

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Ohranjamo našo dediščino.«

Ohranjanje prazničnih običajev je pomembno, ker z njimi ohranjamo vrednote, razvijamo ustvarjalnost, kreativnost in predanost ljudskemu izročilu. Ko z dijaki pred božičem in veliko nočjo pečemo kruh, tudi v šoli zadiši po praznikih.

PEKA PRAZNIČNEGA KRUHA

Alojzija Fink,

mentorica delavnice Peka prazničnega kruha

Na šoli želimo dijakom na različne načine približati stare slovenske običaje in tako ohranjati slovensko kulturno dediščino. Tako pred prazniki izvajamo delavnice peke prazničnega kruha.

»Dijake moramo popeljati v svet.«

V današnjem času smo deležni obilja kruha in večina ljudi ne ve več, da so v preteklosti jedli pretežno črn in koruzni kruh, pa še tega ni bilo dovolj, da bi se ga do sitega najedli. Kruh iz bele moke in boljšega testa so gospodinje pekle samo za velike praznike, in sicer za božič, veliko noč in žegnanje ter ob porokah. Danes s peko prazničnega kruha ohranjamo pomen praznikov in spomin nanje.

KULTURNO−JEZIKOVNA EKSKURZIJA V LONDON

V predbožičnem času z dijaki pečemo golobice in poprtnik. Golobica simbolizira ljubezen, mir in upanje, kar je tudi sporočilo božiča, poprtnik pa je praznični kruh iz boljšega kvašenega testa in je v preteklosti stal na mizi kot glavna obredna jed od božiča do svetih treh kraljev. Pred veliko nočjo pa z dijaki pečemo pletenico, praznični kruh, ki se ga peče za veliko noč in druge posebne priložnosti, kot so rojstvo otroka, poroka … Velikonočne pletenice oblikujemo v obliki venčka, na sredino pa damo velikonočno jajce (pirh).

Na začetku obstoja Srednje zdravstvene šole Ljubljana na Poljanski cesti 61 so naši dijaki v spremstvu profesorjev redno odhajali na strokovne ekskurzije v tujino (v glavnem v Španijo). Te ekskurzije so bile znane kot maturantski izleti, kjer so se poleg zabave dijaki še česa naučili. Po nekaj letih smo to dejavnost iz različnih razlogov opustili.

Peka prazničnega kruha je tradicionalna vzgoja za vrednote.

Na ekskurziji spoznamo preteklost.

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

Radi se družimo.

Povsod nas zanima tudi dinamična sedanjost.

Nato smo začeli z rednimi ekskurzijami v tujino za dijake tretjih letnikov pred jesenskimi počitnicami, ki so navadno trajale dan ali dva, včasih tudi tri. V glavnem smo obiskovali sosednje države, Nemčijo ter Bosno in Hercegovino. Z začetkom gospodarske krize po letu 2008 smo iz znanih razlogov prenehali še s tem. Dijaki so nas vedno spraševali, zakaj ne gremo na daljše izlete – ekskurzije po Evropi, češ da po drugih šolah to (še) vedno počnejo. Zato se je med članicami našega aktiva začela pojavljati ideja, da moramo končati z obdobjem suhih krav in dijake popeljati v svet. Ker smo večinoma anglistke in ker se naši dijaki v veliki večini učijo angleškega jezika, smo se odločile, da jih popeljemo v London. Tako smo s pomočjo potovalne agencije organizirale kulturno-jezikovno eks kurzijo kot nadstandardno dejavnost in v letu 2015 v britansko prestolnico popeljale preko 50 dijakov. Ideja in organizacija sta bili toplo sprejeti z vseh strani, še posebno pa so v tem uživali dijaki. S tem je bil naš cilj dosežen. V lanskem šolskem letu smo želele peljati naše dijake še kam drugam – iz istih razlogov: omogočiti jim še drugačne načine učenja in uporabe že pridobljenega znanja. Žal nam je politična situacija v Evropi izvedbo onemogočila. Vendar pa nam pogum in volja zaradi tega nista upadla – v letošnjem šolskem letu se v London ponovno podaja večja skupina dijakov s spremljevalkami. Bon voyage! Polona Bevec,

Spoznavamo različne ustanove doma in po svetu.

Vedno pa nas navdihuje narava.

prof. angleškega jezika

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Idej nam vsekakor ne zmanjka.«

lišče, izmenjave, obiski predstavnikov različnih zunanjih institucij itd.). Vsako šolsko leto se trudimo, da bi dijakom ponudili čim bolj pester izbor tovrstnih dodatnih dejavnosti, kot tudi za to, da bi bilo zanje zainteresiranih čim več nadarjenih dijakov.

TABORI ZA NADARJENE DIJAKE

Ko sem v šolskem letu 2014/15 prevzela mentorstvo nadarjenim dijakom, sem se ob prebiranju različnih dokumentov, ki se nanašajo na koncept nadarjenosti in vključevanje nadarjenih dijakov v različne dejavnosti, srečala z zanimivimi ugotovitvami, in sicer, da nadarjeni dijaki nimajo prav dosti prednosti in koristi, ki jih prinaša identifikacija nadarjenosti, in da šole v glavnem ne ponujajo posebnih dejavnosti za nadarjene.

V šolskem letu 2012/13 so se Srednja zdravstvena šola Ljubljana, Srednja zdravstvena in kozmetična šola Maribor in Srednja zdrav stvena šola Celje povezale v projektu skupnega sodelovanja na področju dela z nadarjenimi dijaki in si v treh letih zastavile izpeljati skupne tabore in izmenjave dijakov. Povezovanje se je začelo na pobudo mariborske šole in v treh letih zraslo v kakovostno sodelovanje pri načrtovanju, organizaciji in izpeljavi dogodkov.

Zato smo s prej omenjenima šolama nadaljevali z različnimi oblikami medsebojnega sodelovanja (skupni tabori, izmenjave, ekskurzije, v prihodnosti celo delo na različnih projektih). Tako se je prvi skupni tabor odvijal na mariborskem Pohorju, drugi na Ptuju in tretji v Kranjski Gori. Na prvem taboru so se dijaki lahko udeležili različnih predavanj in delavnic, kot so Vrstniško posredovanje pri sporih, Spoznavajmo se preko barv in oblik, ustvarjali so predstavo Vzemi življenje v svoje roke, izdelali bilten o poteku tabora in predstavitveni film. Na taboru na Ptuju pa so se dijaki srečali z delavnicami o team buildingu, s tehnikami sproščanja in spopadanja s stresom, s tehnikami empatičnega doživljanja drugega ter z delavnico z naslovom Pisani svet. Zadnji tabor v Kranjski Gori je temeljil na spodbujanju zdravega načina življenja. Tako so se dijaki učili tehnike nordijske hoje, predstavljen jim je bil tek na smučeh, varno gibanje v gorah ter primerna oprema, tehnike sproščanja, ogledali so si Zelence, Planico in Triglavski narodni park ter imeli priložnost spoznati pravega gorskega reševalca. Dijaki so napisali tudi kratko raziskovalno nalogo.

Evalvacija triletnega sodelovanja je pokazala učinke na več ravneh: z vidika dijakov kot izjemna izkušnja, z vidika koordinatoric in mentorjev kot priložnost za izmenjavo izkušenj s kolegi in za spoznavanje dijakov izven običajnega šolskega prostora, z vidika šole kot možnost za preoblikovanje šolskega vsakdana in dvig kakovosti njenega dela. Delo z nadarjenimi dijaki je na naši šoli začela Barbara Sluga. Tabori za nadarjene dijake so med drugim tudi del obogatitvenih dejavnosti, kamor spadajo različne dejavnosti (npr. peka prazničnega peciva, izbira primerne obutve, izdelovanje naravnih kozmetičnih pripravkov, senzorično gleda-

Tedanja dijakinja tretjega letnika Tjaša Bahovec je o taboru razmišljala takole: »Teme tabora so imele večinoma športni značaj, kar nam je ugajalo. Veliko smo se gibali in bili povezani z naravo. Naučili smo se pravilne nordijske hoje in šli na pohod na Zelence in bližnji hrib. Imeli smo tudi predstavitve gorništva in teka na smučeh. Imeli smo možnost spoznati enega izmed vplivnejših gorskih reševalcev ter prisluhnili predstavitvi gorniške opreme in okoliških gora. Ker pa smo bili po vseh teh dejavnostih utrujeni, smo imeli tudi delavnico o spanju in počitku, na kateri smo se poučili, kako je počitek pomemben za naše telo. Da pa nismo samo

Izmenjava nadarjenih dijakov Srednje zdravstvene šole Celje in Srednje zdravstvene in kozmetične šole Maribor 2016.

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

uživali, smo se morali razdeliti po skupinah in si izbrati različne teme, povezane z naravo, športom in počutjem. O naših temah smo zbrali zanimive podatke in na koncu tabora predstavili svoje delo. Ker smo bili na taboru ravno v času smučarskih skokov, smo si v Planici ogledali trening, a na žalost nismo videli novega svetovnega rekorda. Ob tolikšnih dejavnostih in pomanjkanju prostega časa so dnevi minili zelo hitro.«

ogrožene, širjenja ideje o prostovoljstvu, poznavanja osnov prve pomoči …. Bolj dejavno in organizirano pa smo začeli sodelovati po letu 2005, ko so na Rdečem križu začeli z akcijo o ozaveščanju laične javnosti o pomembnosti zgodnjega in pravilnega nudenja prve pomoči. Iz ideje se je razvil projekt »Prva pomoč – pomagam prvi«, v katerem sodelujemo že od samega začetka. V okviru projekta je kar nekaj učiteljic strokovnih predmetov odšlo na usposabljanje za pridobitev licence za poučevanje prve pomoči. Po pridobitvi licence že vsa leta izvajamo tečaje in delavnice o prvi pomoči za bodoče voznike motornih vozil, za zaposlene v delovnih organizacijah, šolah in vrtcih. Licenco je treba obnavljati vsake tri leta.

V prihodnosti v okviru že obstoječega medsebojnega sodelovanja treh slovenskih zdravstvenih šol načrtujemo še kar nekaj dejavnosti: usposabljanje dijakov za debaterje, organizacijo projektnih dni, ustvarjanje skupnih avdiovizualnih izdelkov, novih ekskurzij ter izmenjav. Idej nam vsekakor ne zmanjka. Toda prav slednje so temeljno gonilo človekove osebne rasti in celostnega napredka.

Licenca nas tudi zavezuje, da smo kot prostovoljke na Rdečem križu redne ocenjevalke na lokalnih in regijskih tekmovanjih osnovnošolskih in srednješolskih ekip prve pomoči.

Andreja Prebil,

mentorica nadarjenim dijakom

Vzporedno se je razvil projekt »Samo eno življenje imaš«, katerega cilj je doseči višjo raven znanja o prvi pomoči med ljubljanskimi osmošolci. Na šoli že od leta 2005 potekajo delavnice kot oblika prostovoljnega dela, kamor se dejavno vključujejo naši dijaki in dijakinje. Po predhodnem usposabljanju in pripravah izvajajo učne delavnice na ljubljanskih osnovnih šolah. Evalvacije potrjujejo dejstvo, da ko delimo dobro, se to množi. Danes v delavnicah sodeluje že okoli 35 osnovnih šol in med našimi prostovoljci je že kar nekaj tistih osnovnošolcev, ki so jih delavnice navdušile in so se tudi sami navdušili za prostovoljno delo in sodelovanje z Rdečim križem.

»Brez naših prostovoljcev ne bi šlo.« Nihče ni tako velik, da ne bi potreboval pomoči, in nihče ni tako majhen, da je ne bi mogel nuditi. (Kralj Salomon)

Oblikovala se je tudi ekipa prve pomoči, ki redno vsak teden trenira in se pripravlja na regijsko tekmovanje srednješolskih ekip iz znanja prve pomoči. Vsako leto na tekmovanju, ki ga organizira Rdeči križ ob svetovnem dnevu RK 8. maja, naša ekipa osvoji najvišja mesta – imamo že dve prvi in eno drugo mesto. Večina naših dijakov prostovoljcev je opravila tudi tečaj za bolničarja na Rdečem križu in so se tako zavezali k prostovoljnemu sodelovanju z Rdečim križem tudi po zaključku šolanja na naši šoli. Glavni motivator in trener naše ekipe je ravno naš bivši dijak Žiga Metelko, ki je študent na Zdravstveni fakulteti Ljubljana.

SODELOVANJE Z OBMOČNIM ZDRUŽENJEM RDEČEGA KRIŽA LJUBLJANA V tem Salomonovem reku se prepletajo vezi med Rdečim križem in našo šolo: prostovoljno sodelovanje s humanitarno organizacijo za dobrobit človeka. Razvilo se je sodelovanje z Območnim združenjem Rdečega križa Ljubljana.

Od leta 2011 sodelujemo tudi v projektu »Klub 25«, ki ga izvajajo mladi prostovoljci – animatorji, ki na srednjih šolah informirajo in ozaveščajo ter pridobivajo mlade krvodajalce. Pridružili so se jim tudi starejši prostovoljci – redni krvodajalci (projekt »100

Že od samega obstoja Srednje zdravstvene šole je bilo prisotno sodelovanje z Rdečim križem v obliki zbiranja sredstev za socialno 93

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

kapljic«). Rdeči križ je ta dva projekta ustanovil po vzoru mednarodnega projekta z organiziranjem krvodajalskih akcij in istočasnim poučevanjem mladih o zdravem načinu življenja, da bi tako ohranili varnost darovane krvi.

In zakaj sodelujem sama? Ker vidim pripravljenost v dijakih, da z veseljem in predanostjo širijo svoje znanje drugim, se neizmerno veselijo, ko dokazujejo svoje strokovno znanje ob doseganju najvišjih mest na tekmovanjih, in nas velikokrat javno pohvalijo mimoidoči ali vodilni na Rdečem križu ter rečejo, da brez naših prostovoljcev ne bi šlo.

Na šoli imamo vsako leto okoli 50 krvodajalcev, s čimer kažemo visoko stopnjo solidarnosti in sočutja do sočloveka, saj s tem prispevamo k zdravju in k reševanju življenj ogroženih tudi na tak način. Naše prostovoljno delo pri Rdečem križu se kaže tudi v rednem zbiranju sredstev za ogrožene prebivalce našega mesta in posebnih akcijah zbiranja pomoči za otroke iz socialno ogroženih družin.

Julijana Bekš,

mentorica in koordinatorica sodelovanja z Rdečim križem

»V decembru se zabavamo in hkrati pomagamo.«

Mentorica in koordinatorica te dejavnosti sem od leta 2013. Pred mano sta to delo opravljali učiteljici strokovnih predmetov Mojca Kotnik in Ksenija Lovrec. Danes v tej dejavnosti sodeluje preko 30 prostovoljcev. Z veseljem ugotavljam, da se glas o koristnosti sodelovanja pri Rdečem križu širi po principu medvrstniškega vzpodbujanja in sodelovanja. Kar nekaj dijakov se nam priključi sredi leta, ker hočejo tudi sami sodelovati pri kakšni akciji s sošolcem ali sošolko. Vsako leto nas na Rdečem križu povabijo h kakšnemu novemu projektu ali akciji. Včasih imam občutek, da vse to presega moje sposobnosti in čas, ki mi ostane ob rednem delovnem urniku. Letos mi je priskočila na pomoč tudi sodelavka Mojca Kotnik in prevzela projekt krvodajalstva.

Decembra se vsako leto na naši šoli še posebej veselimo. V sodelovanju z Območnim združenjem Rdečega križa Ljubljana že tradicionalno organiziramo akcijo Dobrodelni december, v kateri zbiramo denar, ki ga podarimo v dobrodelne namene.

Dejstvo, da sem mentorica dijakom prostovoljcem in tudi sama prostovoljka na Rdečem križu, mi daje občutek koristnosti, ker širim vrednoto medsebojne pomoči. Vsi dijaki prostovoljci pa poleg prostovoljstva pridobijo tudi ogromno znanja o prvi pomoči in tako postanejo del tima, ki pomaga sočloveku. To je tudi vizija naše dejavnosti. Izjave nekaj prostovoljcev kažejo na to, da smo na pravi poti:

Ljudje smo socialna bitja, ki za svoj obstoj potrebujemo druge ljudi. Na naši šoli spodbujamo in ozaveščamo dijake o pomenu dobrodelnosti. Skozi šolanje jim skušamo razvijati občutek empatije, ki je še posebej pomemben pri vseh zdravstvenih delavcih. Pomembno se je zavedati, da se tudi sami lahko nekoč znajdemo v podobni stiski. Takrat bi bili veseli stiska roke, prijazne besede in razumevanja posameznikov, ki delujejo v okviru dobrodelnosti.

»Pri tej dejavnosti sodelujem zato, ker mi je všeč timsko delo.«

Ideja Dobrodelnega decembra se je porodila dijakom pred enajstimi leti, ko smo prvič organizirali tovrstno prireditev. Takrat je skupinica dijakov četrtega letnika strnila moči, vložila ogromno energije v organizacijo in promocijo ter zagrizla v jabolko odkrivanja novih izkušenj.

DOBRODELNI DECEMBER

»Sodelujem, ker se veliko naučimo, delamo praktično, se med seboj razumemo in komuniciramo, smo v situacijah mirni in zbrani.« »Všeč mi je vse v zvezi s prvo pomočjo.« »Všeč mi je, ker se veliko družimo, zabavamo in se veliko naučimo.«

Namen Dobrodelnega decembra je z veliko mero dobre volje in sodelovanja ponuditi ogled različnih dejavnosti, ki jih pripravijo dijaki šole in so simbolično plačljive, zbrani denar pa podariti v

»V življenju je pomembno, da krepiš svoja poznanstva, sodelovanje z Rdečim križem mi omogoča spoznavati sebe in druge.« 94

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

dobrodelne namene. Za božično-novoletno obdobje je še posebej značilno obdarovanje. V teh prazničnih dneh in ob izrekanju dobrih želja smo na šoli razmišljali, kaj dobrega bi naredili za nekoga drugega, ki ne more doživeti čarobnosti decembrskih dni. Odločili smo se, da bomo prijetno združili s koristnim in tako z dobrodelnostjo pričarali nasmeh na otroška lica. Zbrani denar smo namenili za nakup novoletnih daril za otroke iz socialno ogroženih družin ter kritje stroškov naših dijakov, ki to potrebujejo. Na dobrodelni teden se začnemo pripravljati že v novembru. Najprej moramo zbrati predloge in prijave posameznih razredov. To izvedemo tako, da vsak razred z okrožnico seznanimo z dejavnostmi. Razredne skupnosti izpolnijo in oddajo seznam dijakov, ki želijo sodelovati na posameznih dogodkih. Na seznamu ponujenih dejavnosti je prireditev »Pokaži, kaj znaš«, kjer dijaki predstavijo svoje talente in je na sporedu kot zadnja, saj jo vsi najbolj nestrpno pričakujemo. Dijaki lahko sodelujejo tudi na tekmah v odbojki, košarki in nogometu. Žal smo se tekmi v hokeju morali odpovedati, saj smo obnovili tla v telovadnici in bi jih bilo škoda … Kot zanimivost naj povem, da smo prva leta organizirali tekme v športnih igrah med učitelji in dijaki, zdaj pa smo učitelji za tovrstne podvige že prestari, da bi bili kos dijakom, in smo tekmovanja prepustili le-tem.

Druženje dijakov pri skupnem ustvarjanju dobrega za druge.

Glede na odziv dijakov pričnemo z naslednjo stopnjo, in sicer organizacijo poteka dogodkov. Tu gre predvsem za tehnično plat izvedbe, kot so rezervacije in ureditev šolskih prostorov, priprava potrebne opreme in pripomočkov. Oblikovali smo zanimive vstopnice, ki se razlikujejo glede na vrsto prireditve. Prav tako moramo skrbno načrtovati termine dejavnosti, omejiti čas trajanja dogodkov in se uskladiti s celotnim delovanjem šolskega sistema.

Organiziramo tudi tradicionalno tržnico, na kateri posamezni razredi na šolskih stojnicah prodajajo izdelke, ki so jih naredili sami.

Naslednji korak v izvedbi Dobrodelnega decembra je oglaševanje dogodkov na šoli. Dijaki so dnevno obveščeni o dogajanju preko šolskega prikazovalnika. Vstopnice za ogled posameznih prireditev (po simbolični ceni) prodajamo po razredih in neposredno pred samo prireditvijo. Najprijetnejši trenutki pa so povezani z obdarovanjem otrok. Tu di na ta dogodek se skrbno pripravimo, saj jim želimo pričarati praznično vzdušje. Otroke nam pomaga zbrati Območno združenje Rdečega križa Slovenije preko mentoric iz ljubljanskih osnovnih šol. Na obdaritev jih navadno pripeljejo okrog osemdeset. Že na vhodu šole jih pričakajo prijazni dijaki in dijakinje, ki jim ob čakanju na predstavo in darila ponudijo bombončke. Predstavo pripravijo naši dijaki, tudi dedek Mraz je eden izmed njih. Vsako leto je ta prireditev ena najbolj toplih in navdušujočih, zaradi česar se je vredno potruditi in ji nameniti mnogo prostega časa.

Dobrodelni december – za pomoč otrokom iz socialno ogroženih družin.

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

Dobrodelnost je pozitivna, zato jo na naši šoli podpiramo. Prireditve z dobrodelnim namenom, katerih cilj je zbiranje sredstev za pomoč ljudem v stiski oziroma kakorkoli prikrajšanim osebam, ta cilj dosežejo takrat, ko se akterji dejavnosti zavedajo, da s svojim ravnanjem in prispevki delujejo dobrodelno za nekoga, ki je v stiski.

Spletna ekoaplikacija koordinatorjem omogoča, da vanjo vpišejo rezultate okoljskega pregleda in skladno z njimi pripravijo let ne ekoakcijske načrte. Omogoča hitrejšo komunikacijo ter usklajevanje vseh korakov metodologije in rezultatov ter primerjavo napredka v posamezni ustanovi.

Glede na odziv lahko rečemo, da nam je s skupnimi močmi uspelo doseči zastavljen cilj: imeti se lepo in hkrati pomagati. Letos nam je sicer bolezen tik pred zdajci v posteljo položila dedka Mraza, vendar smo se znašli. Otrokom smo povedali, da je obtičal v prometu in se zelo opravičuje, na srečo pa je darila poslal že vnaprej. In je bilo tudi v redu.

Glavni cilj slovenskega programa Ekošola je vzgoja otroka in mladostnika, da skrb za okolje in naravo postane del življenja. Osnovno načelo delovanja programa Ekošola je, da bodo otroci, učenci in dijaki kmalu v prihodnosti vplivali in sprejemali pomembne odločitve na vseh ravneh našega življenja. Skozi lastno dejavnost pa vplivajo tudi na obnašanje odraslih ter spreminjajo njihove vzorce ravnanja.

Maja Klančič, Katarina Gradišar Seifert in Tanja Štuhec,

Naša šola se je v program Ekošole vključila v šolskem letu 2009/10. Vanj nas je vpeljala učiteljica strokovnih predmetov Marta Sirk, prav kmalu pa se ji je pridružila še kolegica Tanja Hrovat Ahac. Danes je v program vključenih kar devet učiteljev različnih predmetov skupaj z dijaki.

organizatorice Dobrodelnega decembra

»Skrb za okolje in naravo naj postane del življenja.«

Maja 2011 je naša šola podpisala ekolistino – podpisnika sta Zoran Jankovič, župan MOL-a, in Marija Verbič, ravnateljica šole. Vsebina ekolistine s svojimi cilji poudarja prizadevanje šole za izboljšanje okoljske uspešnosti. Mednarodno priznanje – znak zelena zastava, ki predstavlja potrditev za uspešno in nenehno nadgrajevanje okoljskega delovanja ustanove v programu Ekošola, smo uspeli pridobiti v šolskem letu 2013/14. Od tega leta dalje si jo s sodelovanjem na različnih dejavnostih v okviru programa Ekošole vsako leto ponovno pridobimo.

EKOŠOLA NA SREDNJI ZDRAVSTVENI ŠOLI LJUBLJANA Ekošola je program celostne okoljske vzgoje in izobraževanja, pri čemer ne gre le posredovanje in pridobivanje znanja, ampak dejavno spreminjanje kulture obnašanja in ravnanja. Vsako leto najuspešnejšim šolam podeljuje mednarodna priznanja – zelene zastave. To je tudi edino javno in mednarodno priznanje slovenskim šolam za okoljevarstveno delovanje, skladno z mednarodnimi kriteriji FEE (Foundation for Environmental Education).

Eden prvih projektov, s katerim smo se vključili v program Ekošole, je bilo zbiranje zamaškov leta 2009. Akcije potekajo vsako leto, doslej pa smo zbrali preko 2000 kg zamaškov. Akcijo vodi Tanja Hrovat Ahac. Leta 2010 smo sodelovali v akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu in v ta namen očistili najbližjo okolico ter dijake pozvali tudi k čiščenju domačih krajev. Dijake smo k akciji skušali vzpodbuditi z »okrasitvijo« šolskega stopnišča s smetmi.

Program je začel delovati leta 1996 in danes združuje vrtce, osnovne in srednje šole, centre šolskih in obšolskih dejavnosti, dijaške domove in fakultete. V šolskem letu 2011/2012 so v okviru programa razvili spletno ekoaplikacijo, s katero so vsebine in način dela sistematično urejene in poenotene.

Med prvimi dejavnostmi je bila tudi delavnica Varna pot – 5x STOP je COOL, ki poteka v sodelovanju z Zavodom Varna pot. Z dejavnostjo je začela Marta Sirk, njeno delo pa nadaljuje Matejka Gornjak. Cilj delavnice je seznanitev dijakov s posledicami prehitre in agresivne vožnje, nepravilne uporabe oz. neuporabe 96

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

vali ptice na šolskem igrišču in ugotavljali raznolikost obiskovalcev gnezdilnic. Dijaki so ustvarjalni tudi na likovnem področju; skupaj z Janjo Jakša izdelujejo plakate na temo pomen gibanja za zdravo življenje. Dijaki prvih letnikov vsako leto sodelujejo tudi na likovnih natečajih. V začetku smo sodelovali na temo »Prednovoletni čas« z izdelovanjem voščilnic v različnih grafičnih tehnikah. Poudarek je bil na uporabi odsluženih materialov (npr. tiskanje na star časopisni papir, uporaba starih CD-jev za izdelavo matrice itd.). V zadnjih letih je poudarek likovnega ustvarjanja na zdravem načinu življenja. V času vključenosti v program Ekošole pa smo prejeli tudi veliko priznanj za svoje delo. S projektom Hrana ni za tjavendan smo se v šolskem letu 2015/16 uvrstili med prve tri zmagovalne projekte v svoji kategoriji in dosegli 3. mesto, decembra 2016 pa smo prejeli tudi nagrado s strani Društva ekologi brez meja v sklopu projekta Ne meč’mo hrane stran!

»Nasmeteno« šolsko stopnišče.

varnostnega pasu v avtomobilu in čelade na kolesu, z nevarnostjo neupoštevanja prometnih predpisov ter vožnje pod vplivom prepovedanih substanc, predvsem alkohola. V letošnjem šolskem letu poleg že omenjenih dejavnosti sodelujemo še na mnogih dejavnostih programa Ekošole. S projektom Hrana ni za tjavendan, ki ga vodi Matejka Gornjak, želimo zmanjšati izmet hrane in spodbuditi njeno reciklažo. V projektu ločevanja odpadkov želimo pod vodstvom Tanje Gašperlin dijake ozavestiti, da bodo ustrezno ločevali in razvrščali odpadke. Posebej zbiramo tudi plastenke v humanitarni namen; dijake pri tem vodita Tanja Gašperlin in Mojca Zabukovec. Dijake želimo poučiti tudi o tem, kako odgovorno ravnati z vodo; to dejavnost vodita Mojca Zabukovec in Branka Langerholc.

V letošnjem šolskem letu smo pod mentorstvom Janje Jakša prejeli priznanje za doseženo 3. mesto na likovnem natečaju Zdravo življenje v kategoriji srednjih šol, priznanja z likovnih natečajev pa smo prejemali tudi v preteklih letih.

Mnoge naše dejavnosti so povezane z ohranitvijo našega zdravja. Ozaveščevalno akcijo samopregledovanja dojk in mod z namenom samoopazovanja, zgodnjega odkrivanja sprememb ter čimprejšnjega zdravljenja raka vodijo Špela Flerin, Matejka Gornjak, Damjana Kozina in Mojca Zabukovec, preventivne delavnice proti kajenju pa Nikica Grkman.

Preko programa Ekošola posegamo tudi na področje globalnega učenja, katerega namen je izboljšati razumevanje problemov sveta in njegovih posledic. Takšno učenje pomaga ljudem prepoznati lastno vlogo v svetu ter osebno in skupno odgovornost.

Vzporedno s projekti, osveščevalnimi akcijami in drugimi dejavnostmi vsa leta poteka tudi Ekokviz, ki ga vodi Ida Tarman. V lanskem letu pa so dijaki na svetovni dan Zemlje (22. april) pod njenim vodstvom na drevesa namestili 10 gnezdilnic, prepozna-

Dijaki preko projektov in drugih dejavnosti vzpostavijo odnos s svojim življenjskim okoljem, oblikujejo lastno mnenje in prevzemajo dejavno vlogo pri reševanju okoljskih, zdravstvenih in družbenih problemov. 97

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Z mednarodnimi dejavnostmi rastemo na profesionalnem in osebnem področju.«

Z izvajanjem programa Ekošole vzpodbujamo vse udeležence, tako izvajalce dejavnosti kot tudi ciljno publiko (neposredno dijake, posredno pa tudi starše ter druge učitelje), k zavestnemu ravnanju, ki je namensko usmerjeno v ohranjanje zdravega življenjskega okolja ter s tem posledično zdravja posameznikov. Dejavnosti, ki jih z dijaki izvajamo, nas usmerjajo v odgovorno ravnanje z naravnimi bogastvi in energetskimi viri. Tako korak za korakom postajamo bolj osveščeni in si dopuščamo možnost izbire – ravnati po starem ali kaj spremeniti na bolje.

MEDNARODNI PROJEKTI Kot mlada učiteljica sem si poiskala sredstva za udeležbo na izobraževanju v Franciji na temo »How to become a school EU coordinator«. Takrat Slovenija sploh še ni bila članica Evropske unije in meni se je odprl popolnoma nov svet, ko sem spoznavala možnosti delovanja in tudi, kako delajo kolegi na evropskih šolah. Enotedenski študijski obisk mi je dal tako veliko, da sem kasneje intenzivno iskala nove možnosti tako zase kot tudi za šolo. In tu sem, koordinatorica mednarodnih dejavnosti na šoli.

Na naši šoli smo ideje, ki jih širi Ekošola, pričeli ravno dobro razvijati. Glede na pretekle dejavnosti v programu in prihodnje problemske napovedi v sodobnem svetu nam dela ne bo zmanjkalo. Kar nam po eni strani nudi ugodje, po drugi povzroča neugodne posledice za vsa živa bitja in planet. Zato bom v zaključku predstavitve tega programa podala le misel, da naj udobje in zadovoljevanje potreb posameznika naše generacije ne ogrozi prihodnosti naslednjih generacij.

Naša šola svoje mednarodne dejavnosti gradi postopoma in sistematično, saj si je področje mednarodnega sodelovanja zastavila kot eno izmed prioritet razvoja. Posamezne dejavnosti je šola sicer izvajala že prej, vendar bi kot začetek izpostavila projekt FINECVET s finskim izobraževalnim centrom OMNIA in še nekaterimi drugimi

Mojca Zabukovec, mentorica Ekošole

Viri

• Predstavitev Ekošole, dostopno na: http://www.ekosola.si/ predstavitev-ekosole/, 19. 11. 2016.

• Prvih 20 let programa Ekošola v Sloveniji, dostopno na: http:// www.ekosola.si/uploads/2010-08/Monografija20letWEB.pdf, 19. 12. 2016. • Poročila sodelavcev Srednje zdravstvene šole Ljubljana – izvajalcev, vodij in koordinatorjev posameznih projektov, akcij, dejavnosti v programu Ekošola; interno gradivo. • BAOBAB globales lernen: Spoznaj svoj življenjski slog; Spodbujanje trajnostnega razvoja v izobraževalnih programih za (mlajše) odrasle: Voda kot skupna dobrina. 2014. • Glasilo Mestne občine Ljubljana, letnik XXI, številka 2, marec-april 2016.

Comenius “Sharing is Learning”, gostovanje pri nas 2014.

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

z namenom mednarodne primerjave in priznavanja kurikulov na področju zdravstvene nege. Projekt se je zaključil leta 2011. V zadnjih treh letih so se zaključili projekti iz programa Vseživljenjsko učenje: Comenius – šolska partnerstva »Sharing is Learning«, Leonardo da Vinci (IVT), katerega koordinatorica je Srednja šola za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, ter Leonardo da Vinci (VETPRO), ki smo ga izpeljali samostojno. Posebej bi izpostavila projekt Comenius: »Sharing is Learning«, v katerem smo skupaj s šolami iz Francije, Španije, Finske in Poljske proučevali življenjski slog na področju kulinarike, plesa, petja in legend. Z dijaki smo obiskali vse omenjene države, pri nas pa smo gostili zelo uspešno srečanje več kot tridesetih udeležencev.

Naši dijaki na PUD-u na Finskem 2013.

Na šoli zadnjih šest let postopoma povečujemo svoje mednarodne dejavnosti, pri čemer previdno izbiramo svoje partnerje iz tujine. Zavedamo se, da je organizacija kakovostnih mobilnosti zelo kompleksna dejavnost in zahteva veliko izkušenj, zato se držimo pravila »manj je več«. Ker smo kompetence vodenja mednarodnih projektov želeli usvojiti čim bolje, smo se v dveh projektih mobilnosti priključili Srednji šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo kot šola partnerica, saj je to šola z dolgoletnimi izkušnjami in je zaključila več uspešnih projektov. Po štirih letih vodenega usposabljanja smo se osamosvojili in prijavili svoj projekt, čeprav sta šoli sodelovali vzorno.

Naši dijaki na PUD-u na Danskem 2017.

Z organizacijo mobilnosti smo začeli leta 2012, ko smo imeli enega (finskega) partnerja, v zadnjem projektu Erasmus+ KA1, ki še traja, pa smo število partnerskih šol povečali na štiri. Vedno se držimo istega načela, da najprej omogočimo mobilnost učiteljev, ki se med drugim prepričajo o verodostojnosti partnerja, šele nato sledijo mobilnosti dijakov. V zadnjih dveh letih smo postali prepoznavni tudi kot organizacija prejemnica. Na študijske obiske smo sprejeli učitelje in mentorje z Danske, Češke, Finske in iz Francije. Večtedensko prakso smo omogočili udeleženkam s Finske in Danske, trimesečno pa trem udeleženkam iz Latvije. Za naslednje obdobje se nam obeta še več udeležencev iz tujine.

Dijakinji na PUD-u v Pragi 2017.

nalna rast, njihovi uspehi, … pa so tisto plačilo, zaradi katerega se vedno znova lotevam tega mukotrpnega postopka. In še se bom.

Večkrat poudarim, da ni denarja, ki bi poplačal vso skrb, vloženo delo, papirologijo, večerne ure in neprespane noči. Povratne informacije dijakov, njihovo zadovoljstvo, osebnostna in profesio-

Maja Klančič,

koordinatorica mednarodnih dejavnosti 99

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Vsak izmed nas, ki stori nekaj dobrega za bližnjega, s tem pomaga tudi sebi.«

Prostovoljci delajo na različnih področjih: • delo z malčki v vrtcu, • delo z mladimi: učna pomoč, druženje, sodelovanje na različnih delavnicah, • druženje s starejšimi: sprehodi, branje, igranje družabnih iger, učenje računalništva, • usmerjanje pacientov v bolnišnicah, spremljanje na preiskave, druženje s pacienti in svojci, • sodelovanje z Območnim združenjem Rdečega križa, izvajanje delavnic prve pomoči za osnovnošolce, krvodajalstvo.

PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO Prostovoljno socialno delo poteka na šoli že od samega začetka, temelje je postavila Anica Sečnik, ki je vodila projekt s pomočjo Silve Kastelic in kasneje Branka Čeha. Leta 2006 je vodenje prevzela Branka Langerholc. V sodelovanju z Mladinskim svetom Slovenije in Slovensko filantropijo se je projekt močno razširil, prejeli smo tudi kar nekaj priznanj.

Naši cilji so oblikovanje in razvijanje občutka solidarnosti ter socialne odgovornosti do posameznika in skupnosti. S prostovoljstvom želimo razvijati vrednote, kot so prijateljstvo, razumevanje, spoštovanje, odgovornost, druženje in enakopravnost, ter ustvarjati okolje, ki spodbuja prostovoljstvo in zavedanje smiselnosti tega dela.

Od šolskega leta 2011/2012 sva koordinatorici projekta Nikica Grkman in Irena Funda. V projektu vsako leto sodeluje od 180 pa tja do 240 dijakov, v veliko pomoč so tudi naši učitelji razredniki.

Vsem dijakom, ki v šolskem letu opravijo 24 ali več ur prostovoljnega dela, podelimo priznanja za opravljeno delo. S strani Mladinskega sveta Slovenije smo za sodelovanje v natečajih Prostovoljec leta prejeli priznanja za naslednje projekte: folklorna skupina Cvet mladosti in starosti – medgeneracijsko sodelovanje z DSO Fužine, Samo eno življenje imaš, Mladi po srcu, Pomagam prvi in Glasbena skupina Utrip.

Dijaki opravljajo prostovoljno delo v skladu s strokovnimi standardi in etičnimi načeli ter pravili prostovoljske organizacije.

Dijaki o svojem delu pišejo dnevnike, v katerih se pojavljajo mnoge zanimive misli. Dijakinja Nina Mujakić je zapisala: »V začetku novega leta smo začeli delovno, imela sem osem pacientov. Vmes smo tudi malo poklepetali in zadovoljna sem bila, saj sem pomagala ljudem, ki določenih stvari niso mogli opraviti sami. Podala sem jim tudi spodbudno besedo, saj le topel pogled in nežna beseda pripomoreta k človekovemu tako zdravju kot počutju.« Vsak izmed nas, ki stori nekaj dobrega za bližnjega, za sočloveka, s tem pomaga tudi sebi. Naši dnevi postanejo lepši, svetlejši in bogatejši za življenjske izkušnje. Irena Funda,

koordinatorica prostovoljnega socialnega dela Prostovoljnemu delu dijakov posvečamo veliko pozornosti.

100

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Celostni pristop k zdravemu načinu življenja.«

tečaju smučanja (le-ta poteka že od leta 2000 in se ga udeleži povprečno 30 učiteljev skupaj s spremljevalci, organizira pa se ga na treh smučiščih: Vogel, Pohorje, Cerkno), prav tako imamo varovano kolesarnico, možnost uporabe fitnesa med delovnim časom, organizirano vadbo pilatesa v zgodnjem popoldanskem času (od leta 2011).

SKRB ZA ZDRAVO ŽIVLJENJE ZAPOSLENIH IN DIJAKOV

Realizacije projekta smo se lotili z izhodiščnim spletnim vprašalnikom in se glede na pridobljene rezultate oziroma pri snovanju projektnih izdelkov osredotočili na naslednje postavke: • Gibanje, vadba in prehrana kot sredstva za ohranjanje zdravja, pa tudi dobrega počutja in doseganja duševne sprostitve, umiritve, zadovoljstva. • Gibanje, vadba in prehrana kot ukrepi proti psihični utrujenosti, glavobolom, notranjim napetostim itd., kot tudi proti bolečinam v vratnem in križnem predelu v hrbtenici. • Gibanje, vadba in prehrana kot ukrepi za izboljšanje kognitivnih sposobnosti oziroma učne in delovne storilnosti ter simptomov na področju mišljenja in čustvovanja. • Gibanje in vadba kot obliki »minutke za zdravje« na delovnem mestu.

Projekt Znanje – delo – vadba – zdravje, skrb za zdravo delazmožnost in zdravo življenje, v katerega smo se kot šola vključili, poteka na naši šoli od šolskega leta 2015/16 in je bil na podlagi javnega razpisa za sofinanciranje projektov za promocijo zdravja na delovnem mestu v letu 2015 in 2016 finančno podprt s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V okviru slednjega smo se trije učitelji in strokovni sodelavci udeleževali različnih posvetov, katerih organizatorji so bili Enajsta akademija, Društvo ravnatelj, Združenje ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, Združenje ravnateljic in ravnateljev vrtcev Slovenije in Fakulteta za šport.

V okviru teh spoznanj smo si zastavili kar nekaj ciljev: • Oblikovati plakat vaj z namenom kratkega aktivnega odmora na delovnem mestu ali med izobraževalnim procesom. • Oblikovati rokovnik s celoletno vadbo in zdravstveno-prehranskimi nasveti (tj. Rokovnik z mero). • Izpeljati delavnice za zaposlene o tehnikah sproščanja in umirjanja. • Izpeljati delavnice o učinkoviti rabi glasu (čim manjši obremenjenosti glasilk) …

Cilji projekta so klasificirati obstoječe in utečene projekte, ki so povezani s skrbjo za uvajanje zdravega načina življenja, obstoječe in utečene prakse, vezane na zdrav način življenja, namenjene predvsem otrokom, učencem in dijakom, razširiti tudi na zaposlene, ponuditi podporo obstoječim in utečenim projektom, okrepiti učinkovitost le-teh ter ponuditi priložnost dodatne aktivacije s poudarkom na vadbi oz. nadomestni telesni dejavnosti med delom, ustaliti projektno geslo »telovadi med delom«, z zdravim načinom življenja odpraviti ali ublažiti mišično-kostna obolenja, ki so večinoma posledica enostranskih delovnih obremenitev, in usposobiti promotorje za zdrav življenjski slog.

Prav tako nismo zanemarili niti samega pristopa k vadbi. V projektu smo se osredotočili tudi na vsebinski, teoretični vidik vadbe in zdravega življenjskega sloga. Pri rezultatih anketnega vprašalnika, ki smo ga izpolnjevali udeleženci strokovnega posveta Znanje – delo – vadba – zdravje, skrb za zdravo delazmožnost in zdravo življenje, nas je namreč najbolj presenetil visok delež odgovorov anketirancev, da v sodobnem svetu nista najbolj zapostavljena telo ne um, ampak duša, ter da nam sodobna tehnologija enako koristi kot škoduje. Na ti dve ugotovitvi smo se osredotočili pri oblikovanju teoretičnih izhodišč za samo vad-

Projekt smo na naši šoli preimenovali v Skrb za zdravo življenje zaposlenih in dijakov. Na začetku smo analizirali že obstoječe stanje (kako, na kakšen način in s čim se kot šola v okviru spodbujanja zdravega življenjskega sloga že ukvarjamo). Ugotovili smo, da izvajamo kar nekaj dejavnosti, s katerimi ozaveščamo svoje zaposlene in dijake o zdravem načinu življenja. Tako zaposlene vsako leto (že od leta 2005) spodbujamo k udeležbi na Ljubljanskem maratonu, k skupnim izletom oziroma pohodništvu, k udeležbi pri

101

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Prav vsak lahko prispeva k življenju v šoli.«

bo in gibanje ter pri zasnovi rokovnika in plakata. Tako smo se pri njuni zasnovi osredotočili na naslednja izhodišča: ohranjanje in varovanje zdravja, zmernost in notranjo, intrinzično in elementarno oziroma prvinsko potrebo po gibanju, ki bi morala biti vrednotena kot končni smoter – to pomeni, da gibanje izberemo predvsem zaradi njega samega, saj je po eni strani konstitutivno, bistveno za človekovo življenje, po drugi strani pa pripada človekovi naravi in njegovemu celostnemu ustroju. Znotraj teh opredelitev gibanja skušamo pomen le-tega (in zdravega načina življenja) izmakniti tendencam od zunaj – predvsem novodobni težnji po kvantifikaciji in instrumentalizaciji gibanja, pa tudi človeka in življenja nasploh.

Zdravje je pozitivno, bolezen je negativna - v izgrajevanju pozitivnega izgine negativno. (William Walker Atkinson)

ZDRAVA ŠOLA Koncept mreže šol, ki promovira zdravje, se je razvil že v 80. letih prejšnjega stoletja. K temu so pripomogli strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), Evropske unije in Evropske komisije, ki so se zavedali, da lahko načrtno in sistematično zasnovani programi pomembno vplivajo na zadovoljstvo učencev, njihovo samopodobo, vedenje v zvezi z zdravjem, odnos do zdravja in življenja nasploh. Oblikovala se je Evropska mreža zdravih šol – SHE (Schools for Health in Europe), ki se odziva na probleme v zvezi z zdravjem otrok in mladostnikov. Usmerila se je k razvojnim programom za promocijo, v zadnjem času predvsem na področje zdrave prehrane in gibanja, duševnega zdravja kot zelo pomembnih varovalnih dejavnikov, evalvacijo učinkov preventivnih šolskih programov, dejavno vključevanje učencev/dijakov, lokalno in regionalno sodelovanje, izobraževanje učiteljev, konceptualni razvoj mreže in kakovost standardov.

Za konec lahko navedem še zelo poučno knjigo nemškega filozofa Petra Sloterdijka Spremeniti moraš svoje življenje. Avtor pravi, da je dandanes postal šport metafora vsesplošne zmogljivosti, preseganja; manj od nemožnega nas niti ne zmore več notranje zadovoljiti. Šport postaja nova religija – stanje mejnih in nevarnih vrednosti. Človek sam postaja gora neverjetnega. Ker se poveličuje le pojem moči, doseženih rezultatov, ciljev, uresničenih kompetenc, iz človekove bivanjske strukture izginja njegova duša ali, če hočemo, metafizični, nadčutni svet. Pojmovanje človeka se reducira (zgolj) na telo, na tisto, kar je čutno spoznavno, oprijemljivo in spremenljivo. Razumljivo: na vse to se zlahka naveže tehnologija in njeni igrivi in na videz uporabni gadgeti, ki samo še spodbujajo instrumentalizacijo človeka in njegovega življenja. Zato v izogib temu, da bi nekoč tehnika postala človekov grob, premikamo drobne kamenčke, ki pomenijo spremembo – a kako? Morda za začetek tako, da si v spomin prikličemo besede sv. Avguština: »Začeti moramo obvladovati to, kar obvladuje nas.«

Naša šola sodeluje v projektu Zdrave šole od leta 1997. Prva vodja je bila takratna ravnateljica Tatjana Valant Veličkovič. Naslednje šolsko leto je vodenje prevzela Ksenija Lovrec, od leta 2009 pa sem vodja Aleksandra Soršak.

Andreja Prebil,

vodja projekta

Zavodi za zdravstveno varstvo trikrat na leto pripravijo strokovna delovna srečanja z vodji timov s šol iz svoje regije in razprav ljajo o aktualnih temah s področja zdravja ter splošnih informacijah glede delovanja mreže. Vedno se predstavijo tudi šole s svojimi primeri dobrih praks. Tematska srečanja so se izkazala kot velika potreba šol po strokovni podpori ter močan dejavnik stabilnosti in kontinuitete mreže. Skupaj s šolami tudi izberemo vsebinsko »rdečo nit«, ki jo poglobljeno obravnavamo eno šolsko leto. V zadnjih letih smo imeli naslednje »rdeče niti«: 102

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

• • • • • • • • • • •

alkohol in mladi; duševno zdravje v šoli; gibanje in prehrana; šola in starši – iskanje novih poti v sodelovanju; kakovostna izraba prostega časa; duševno zdravje, prehrana in gibanje; zdrav življenjski slog; zdravi pod soncem; odnosi.si; odnos.si – zmanjševanje neenakosti; duševno zdravje.

V okviru projekta so trije dijaki tedanjega 2. f pod mentorstvom Aleksandre Soršak in Janje Jakša leta 2013 za nagradni mednarodni natečaj Communicating the European Code Against Cancer izdelali poster, s katerim smo dosegli 2. mesto. Aleksandra Soršak,

mentorica Zdrave šole

»Veliko smo se naučili drug od drugega.«

V okviru projekta se trudimo, da dejavno podpiramo pozitivno samopodobo vseh učencev s tem, da pokažemo, da lahko prav vsak prispeva k življenju v šoli, skrbimo za vsestranski razvoj dobrih medsebojnih odnosov med učitelji in dijaki, trudimo se, da so socialni cilji šole jasni učiteljem, dijakom in staršem, dijake spodbujamo k različnim dejavnostim tako, da tudi sami oblikujejo raznovrstne pobude, izkoristimo vsako možnost za izboljšanje šolskega okolja, skrbimo za razvoj dobrih povezav med šolo, domom in skupnostjo, upoštevamo komplementarno vlogo, ki jo ima šolska prehrana pri učnem načrtu zdravstvene vzgoje, sodelujemo s specializiranimi službami v skupnosti, ki nam lahko svetujejo in pomagajo pri zdravstveni vzgoji, vzpostavljamo poglobljen odnos s šolsko zdravstveno in zobozdravstveno službo in promocijo zdravja vključujemo v vse vidike vsakdanjega življenja na šoli.

VKLJUČEVANJE DIJAKOV TUJCEV Na šoli se že od leta 2004 načrtno ukvarjamo z vključevanjem dijakov tujcev. Problem migracij je vedno obstajal, ponovno smo ga močneje občutili v 90-ih letih, ko je zaradi vojne k nam prišlo veliko beguncev z ozemlja bivše Jugoslavije. Trajalo je nekaj časa, da smo se odzvali na novonastale potrebe, spodbudili pa so nas tudi učitelji iz zahodne Evrope, ki so nam ponudili sodelovanje v projektu Gesunde Sprachen/Healthy Languages, ki je bil financiran iz evropskih sredstev v okviru projektov Leonardo da Vinci. Sestajali smo se učitelji zdravstvenih šol iz Avstrije, Nemčije, Anglije in Slovenije. Ugotovili smo, da je predvsem na zdravstvenih šolah veliko migrantov, in sicer tako v rednih programih kot v izobraževanju odraslih, in da potrebujejo za boljše vključevanje v družbo predvsem pomoč pri učenju jezika okolja. Nastali so jezikovni učbeniki, pri slovenskem je bila glavna avtorica Silva Kastelic. Naslednji korak se je zgodil v letih med 2008 in 2010. Naša šola je sodelovala na projektu Medkulturno učenje in sprejemanje različnosti za uspešno življenje, ki je bil sofinanciran iz evropskih razvojnih skladov, sodelovalo pa je 10 srednjih šol iz vse Slovenije. Poudarek je bil na vključevanju v novo okolje, želeli pa smo pritegniti tudi starše otrok, ki so se pri nas šolali. Na srečanjih

Nagrajeni poster.

103

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Smo zreli za sodobne načine poučevanja?«

smo učitelji sestavili kurikulum za 10 ur medkulturnega učenja, ki smo ga poskusno izvedli tudi v okviru razrednih ur na šoli. Druga srečanja pa so bila namenjena tudi druženju učencev – migrantov. Tako smo organizirali kulturno-kulinarično srečanje v Ljubljani, ogled Postojnske jame, vesele športne igre v Brežicah … Veliko smo se naučili drug od drugega, predvsem pa je tudi vodstvo šole in Ministrstvo za šolstvo začelo razmišljati o dodatnem pouku slovenščine za tujce, ki bi ga organizirali na šolah z več migranti.

RAZISKOVALNO DELO Klasične metode poučevanja temeljijo na načelu »učitelj pred tablo, dijak v klopi«, kar ne zagotavlja interaktivnosti, kaj šele interdisciplinarnosti poučevanja. Učitelj pred tablo težko motivira dijake, edini način interaktivnosti pa so morebitna vprašanja dijakom, pri čemer učitelj položi odgovore na usta pozornejših poslušalcev. Tovrstno poučevanje redko motivira dijake, kar se odraža v njihovi nezainteresiranosti in ukvarjanju z drugimi, s poukom nepovezanimi stvarmi.

In potem je prišel vsako leto kak tujec več in vsako leto je bil pouk zanje bolje organiziran. Pa tudi uspehi niso izostali. Najprej je šlo za fakultativni pouk po rednem pouku, zdaj pa imamo že dve skupini, ki imata po dve uri dodatnega pouka slovenščine na teden na svojem urniku. Za dijake, ki pridejo v Slovenijo, pripravimo v zadnjem avgustovskem tednu uvodni tečaj jezika, ki poteka po 4 ure vsako dopoldne, enkrat pa si pod strokovnim vodstvom ogledajo tudi mesto.

Novejše oblike poučevanja temeljijo na uporabi računalniških metod, ki pozitivno vplivajo na zainteresiranost dijakov, pomemben prispevek k zbranosti dijakov pri takšnem pouku pa predstavlja možnost preklapljanja vsebin na daljavo. Vendar tudi tovrstne oblike poučevanja še vedno ne zagotavljajo popolnega razumevanja podane snovi. Po koncu šolske ure namreč učitelj nima možnosti vpliva na izvenšolske dejavnosti dijakov. Tradicionalno se šolske dejavnosti izvajajo po posameznih predmetih, brez interdisciplinarnosti. Posledica tovrstnega pristopa je nesposobnost povezovanja med učnimi vsebinami. Posledica je, da dijak največkrat ni sposoben pripraviti strokovnega dokumenta, v katerem bi pokazal, da razume strokovno vsebino, pa tudi interdisciplinarnost: povezovanje strokovnih vsebin pri različnih predmetih (najmanj povezovanje slovenščine in strokovnega predmeta), in interaktivnost, ko mora dijak predstaviti svoje delo v razredu in odgovarjati na vprašanja sošolcev in učitelja. Običajen način za usvojitev pismenosti učencev in sposobnost povezovanja vsebin ter interaktivnost so raziskovalne naloge.

Lani je šolsko leto zaključilo 31 dijakov s statusom tujca, kar pomeni, da so v Sloveniji manj kot 2 leti. Opravili smo 70 ur pouka v vsaki skupini. Polovica dijakov (14) je uspešno zaključila letnik, njihova povprečna ocena je 3,60, povprečno oceno nad 4 pa je doseglo 5 dijakov. 8 dijakov je imelo popravne izpite. Žal pa je bilo tudi 9 dijakov, ki so bili neuspešni in bodo morali ponavljati oz. se bodo prepisali. Letos nadaljujemo s 37 dijaki tujci. Prihajajo večinoma iz Bosne, po dva pa tudi iz Makedonije in s Kosova. Lepo napredujejo, saj redno obiskujejo dodatni pouk, in glede na njihovo razigranost sklepam, da so se že odlično vživeli v novo okolje. Alenka Beg Lauko,

učiteljica slovenščine za tujce

V preteklosti je vodstvo naše šole v sodelovanju z ambicioznejšimi učitelji spodbujalo dijake k raziskovalnim dejavnostim. V tovrsten sodoben način poučevanja so se vključevali učitelji in dijaki na osnovi individualnih želja. Motivacija dijakov za tovrstno delo, ki poteka delno v okviru šolskih, še bolj pa izvenšolskih dejavnosti, je brez dvoma želja po usvojitvi specifičnih znanj, potreba po doka104

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

Podelitev Krkinih nagrad in priznanj Petri Polanič v spremstvu mentoric Tatjane Mozetič in Katarine Gradišar Seifert.

Dijakinji Neža Štucin in Elma Čušević sta se uvrstili na državno tekmovanje. Rezultate srečanja so razglasili na zaključni prireditvi v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Priznanja najboljšim je podelil župan Zoran Jankovič.

Dijaki se različno odzivajo na vzpodbujanje k dodatnim dejavnostim. Mnogim je tovrstno delo odveč, vendar imamo vsako leto tudi ambiciozne dijake, ki se z veseljem podajo na pot raziskovalnega dela. Dijaki v okviru raziskovalnih dejavnostih predstavijo raziskovalne naloge na različnih tekmovanjih, tako na regijskem (Zaupajmo v lastno ustvarjalnost) kot na državnem tekmovanju (Srečanje mladih raziskovalcev Slovenije). Na tekmovanjih dosegajo odlične rezultate. Nekatere naloge so bile izbrane za najboljše naloge na državnem nivoju in so dobile posebno priznanje za izjemne dosežke v raziskovalni dejavnosti. Prav tako že vrsto let sodelujemo v okviru Krkinih nagrad na srednješolskem in visokošolskem nivoju.

Mentorica Tanja Mozetič, nagrajenka Pia Škodlar, dr. Ita Junkar.

zovanju tako pred sošolci kot v širšem okolju in zavedanje o pomembnosti tovrstnih dejavnosti v karieri posameznika. Družba preko različnih vzvodov podpira tovrstne dejavnosti, na primer z organizacijo tekmovanj, nagradami, priznanji in podobnim. Cilj je dvig kakovosti izobraževanja, boljša motiviranost tako dijakov kot učiteljev, večja prepoznavnost šole (s čimer je neposredno povezana zainteresiranost boljših osnovnošolcev pri izbiri srednješolskega izobraževanja, ugled šole v družbi in na Ministrstvu ter možnost pridobivanja finančnih sredstev.

Upam, da se bo v prihodnje vsako leto več dijakov odločilo, da bo svoj prosti čas namenilo tudi raziskovanju. Menim namreč, da bi tovrstna organizacija obšolskih dejavnosti omogočila ne le dvig nivoja izobraženosti naših dijakov, ampak tudi in predvsem večji ugled šole tako v strokovni kot tudi širši javnosti. Tatjana Mozetič,

mentorica dijakom raziskovalcem

105

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Iz zarodka zrasel 20-letnik.« ŠOLSKI ČASOPIS FETI (Iz SSKJ: fétus -a m (ẹ̑) med., vet. nastajajoči organizem od tretjega meseca življenja do rojstva, plod: razvoj fetusa) Pred oddaljenima dvema desetletjema se je porodilo v glavah naših dijakov ime Fetus, ki je v nekaj sekundah dobilo ljubkovalno obliko – Feti. In čeprav je šolski časopis ravnokar pomahal v slovo najstniškemu obdobju, ga bo ime spremljalo še naprej v zrela leta. Prve korake je z njim potrpežljivo delala Lucija Mejač Petek. Dovolj je bila vztrajna, da se je malček s svojih krhkih nožic postavil na trdne, nemajajoče se noge. Nato smo z ekipo mladih ustvarjalcev malčka razvili v otroka, ki je zrastel v najstnika in danes smo prestopili prag v svet odraslosti. V teh letih se je pod različne žanre prispevkov podpisalo okoli 1000 dijakov in profesoric ter profesorjev. Strani Fetija so polnile pesmi, spisi, reportaže, strokovni članki, nasveti, šale, novice, poročila, risbe, fotografije, križanke … s tisoč in dveh področij. Zagnane mlade »fetijevke in fetijevci« so vsako leto prihajali z novimi pobudami in željami po kakršnemkoli izražanju samega sebe. In hkrati so želeli nagovo-

Neutrudna mentorica Fetija.

riti, podučiti, razsvetliti, pritegniti še vse ostale dijake naše šole, kar jim je znova in znova uspevalo, ker je časopis našel pot v skoraj vsako šolsko torbo. Digitalizacija na vseh področjih je zagotovo pustila svoje sledi tudi pri pisanju in branju. Tega sicer »fetijevci« še ne čutimo izrazito, a se zavedamo, da bomo morali ubirati nove, še neuhojene poti tako do ustvarjalcev kot bralcev Fetija. Pravzaprav delamo to že od samega zarodka časopisa, kajti opažamo, da je vsaka generacija v nečem drugačna. In ravno zato nas vsak nov Feti preplavi z občutkom, da je naš prvorojenec in nenadomestljivo poseben. Nadja Seražin, mentorica šolskega časopisa Feti

Različne podobe človeka.

Vsestranski Feti vsako leto.

106

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

ILUZIJE

NEKOGA MORAŠ IMETI RAD

Vsako sekundo nas preganja čas; težke, utrujajoče misli in lažni obraz. Vsi tečemo na isti vlak; zmedeni, brez glav, kakor čreda podivjanih krav.

Nekoga moraš imeti rad, lahko je punca ali fant. Lahko je materialna dobrina ali deklica, po srcu fina, pa naj bo Tina, Kristina ali Sabina. Lahko je stil ali kopanje v reki Nil.

Nobeden se ne ustavi, da bi premaknil kazalce v svoji glavi in pogledal, kam sploh pelje vlak. Smo morda zgrešili znak?!

Nekoga moraš imeti rad, pa naj bo to ljubezen, pri kateri nisi trezen. Naslonite puncam glavo na ramo, tistim, ki so same, spolni odnosi brez ljubezni so kot vrtnice brez vode.

Božje besede, lažni nasmehi; samo plačaj in odpuščeni so ti grehi.

Nekoga moraš imeti rad, pa naj bo to zabava ali izbranka prava. Lahko so to navade, obredi ali razvade. Lahko poletna ljubezen ali pesem.

Kupljena je krsta, rezerviran nam je grob, plačano mesto v nebesih in čakanje na vesoljni potop.

Nekoga moraš imeti rad, nekoga moraš imeti rad, nekoga moraš imeti rad. Lahko je to denar, samo ta je satana vladar in ni prava stvar, saj človeka pokvar'. Rad imej osebe, ki ti stojijo ob strani, ki vse tvoje probleme imajo na dlani, ob tebi vedno so zbrani, vsi so ti predani.

Utapljamo se v lastni iluziji sreče, premaguje nas strah, bežimo stran od sebe, v zavedanju, da smo na koncu le ničvreden PRAH! Anja Papuga, dijakinja

Rad imam: spodbudo, ljubezen, pomoč, domovino, prijateljstvo, vero, dekle, vrtnice, sebe, starše, sočutje, vrednote, živali, sprostitev, počitnice, ljubezen.

KDO SI, ČLOVEK?

Človek je bitje, ki obstaja zato, da drugim dela družbo, da ni sam. Človek je le malo pametnejša žival. Človek je bitje, ki išče smisel življenja. Človeško bitje najbolj določajo njegova osebnost in njegova dejanja. Človek je bitje, ki živi svoje življenje tako, kot mu je všeč, in se s tem ne obremenjuje. Človek je bitje, ki ga od ostalih živih bitij ločita večja inteligenca in zmožnost čustvovanja. Človek je bitje, ki mora v življenju o nečem sanjati in si te sanje želeti uresničiti. Človek je bitje, ki ga določajo notranje vrednote in odnos do življenja. Človek je egoistično bitje, ki uničuje planet. Benjamin Tomšič, dijak

107

Andraž Kremenšek, dijak

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

MOJ SOŠOLEC JE DRUGAČEN Ljudje smo med seboj različni; predstavljajte si, da bi bili vsi enaki, na svetu bi bil dolgčas. Vsi bi bili kloni enega izvirnika, enolična sivina enakih obrazov in enakega vedenja. Ponosni smo na posebnosti, ki nas ločijo. Med nami je veliko razlik, že na videz ni nihče enak nekomu, razlikujemo se po barvi kože, drugi narodnosti, nekateri ljudje so telesno hendikepirani, drugi imajo posebnosti govora, spet drugi drugačno spolno usmerjenost. Ampak čisto preprosto že samo v samem razmišljanju in pogledu na stvari smo med seboj različni. Vidna drugačnost nam pogosto vzbudi strah pred neznanim in odpor. Recimo, da ste letos dobili novega sošolca ali sošolko, ki je nekoliko drugačen od vas, ali pa ga že imate. Vprašajte se, ali ste ga/jo sprejeli ali ga/jo odrivate in puščate v osami. Ta drugačnost se lahko »zgodi« vsakomur izmed nas. Že če boste šli po svetu, boste videli in spoznali kraje in ljudi, tako drugačne od nas, da boste naenkrat vi »štrleli« iz običajnega. V takih trenutkih si lahko želite, da vas bodo sprejeli kot enakopravno človeško bitje, ne pa vas izločili in odvrgli na človeško smetišče. Postavite se v kožo človeka, ki se mora že zaradi svoje določene telesne značilnosti naučiti živeti prilagojeno (npr. upravljanje z invalidskih vozičkom, sliši ali vidi slabše, je gluh ali slep, ...) . Njegovo življenje je drugačno, ampak ni pa spet tako zelo drugačno. Vodijo nas podobni motivi, želje, pričakovanja. Vsak lahko živi polno ali prazno življenje, kar ni odvisno od popolnosti telesa, temveč od naših duševnih sposobnosti in koriščenja svojih potencialov. Učenje drugačnosti se lahko začne tako, da se vživimo v položaj sočloveka in ga poskušamo razumeti. Kadar osebo sprejemamo in razumemo, nismo več daleč od tolerantnega človeka. Vsak živi svoje življenje po svoje in toleranca do drugih živih bitij bi lahko bila naše vodilo skozi življenje. NIHČE NI VEČ ALI MANJ OD MENE, TEBE, NJEGA, ... Vsi smo enakopravni. Strah pred neznanim premagamo tako, da neznano spoznamo, ne pa da od njega bežimo. Z begom človeštvo nikoli ne bi odkrilo ničesar novega, ampak bi še danes tolkli kamen ob kamen v kakšni jami. Zdrava radovednost je čudovita lastnost, pelje nas, da pogledamo za vogal in čez ograjo znanega. Asia Poženel, dijakinja 108

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Dobro sodelujemo, in če je treba, svetujemo.«

V svetovalni službi se v največjem obsegu srečujemo s težavami na šolskem področju, kot so učne težave, premalo učenja, slabi zapiski in podobno. Včasih pa so težave večje in poleg slabega učnega uspeha zaznamo tudi problematiko na področju zdravja, socialnih in družinskih težav. Vsako težavo, ki jo zaznamo na šo li, obravnavamo v svetovalni službi, in če je treba, svetujemo, da se dijak in starši obrnejo na obravnavo v zunanjo, težavi primerno inštitucijo.

Za vsakogar mora obstajat nekdo, kateremu tako zaupa, da se mu lahko zaupa, ko mu je težko. (Andrej Rozman Roza)

Večji del svetovalne službe zajema tudi delo z dijaki s posebnimi potrebami. Število dijakov s posebnimi potrebami z leti narašča, prav tako tudi zahtevnost dela z njimi. Največ dijakov, ki imajo posebne potrebe, ima primanjkljaj na posameznih področjih učenja. V svetovalni službi obravnavamo tudi dijake, ki imajo sklenjeno pedagoško pogodbo, največkrat zaradi zdravstvenih težav, ki so se pojavile med šolanjem. Dobro sodelujemo z bolnišnično šolo in skupaj z njimi dijake uspešno pripeljemo do zaključka izobraževanja.

SVETOVALNA SLUŽBA Svetovalna služba nudi pomoč dijakom, staršem in učiteljem, ki se srečujejo s težavami na šolskem, psihološkem in socialnem področju. Preko svetovalnega odnosa na strokoven način rešuje težave pri posamezniku in se vključuje v multidisciplinarne time v in izven vzgojno-izobraževalnega zavoda. Sodeluje z zunanjimi inštitucijami in je vezni člen s šolo.

Vsekakor pa je pogovor in razumevanje za težave v svetovalni službi ključnega pomena in vpliva na nadaljnjo obravnavo. Želim si, da bi bila svetovalna služba razdeljena na več področij in bi v delo svetovalne službe bilo vključenih več učiteljev, ki bi imeli občutek za delo z mladostniki in bi jih to delo veselilo. Predvsem pa, da bi lahko imeli tim učiteljev z različnimi izkušnjami in pogledi na življenje, saj mladostniki s svojo kompleksno osebnostjo v tako ranljivem obdobju potrebujejo pomoč vsakogar od nas, ki mu je pripravljen prisluhniti in mu pomagati. Želim si več izobraževanj s strani strokovnjakov iz prakse za zaposlene, ki bi pripomogla k boljšemu razumevanju in reševanju težav, ki jih mladostnik doživlja v svojem srednješolskem obdobju.

Delo v svetovalni službi se je zaradi sprememb v družbi počasi spreminjalo, posledično pa se je spremenila tudi zakonodaja in smernice za delo. Zaradi stalnega naraščanja števila dijakov, ki so potrebovali pomoč svetovalne službe, se je večala potreba po večjem številu svetovalnih delavk, stalnem izpopolnjevanju in nenehnem spreminjanju tako dokumentacije kot načina dela. Vsa ta leta je svetovalno delo v celoti vodila Maja Klančič, šolska psihologinja. Pri postopnem uvajanju v svetovalno službo sem si izkušnje nabirala preko supervizije z Majo Klančič, šolsko psihologinjo, in se posvetovala tudi s svetovalnimi delavkami, zaposlenimi v drugih inštitucijah.

Katarina Gradišar Seifert, svetovalna delavka

Moje prvo delo v svetovalni službi je bila mediacija, s katero sem poskušala med dijake prenesti konstruktivno reševanje konfliktov. V prvem letu dela v svetovalni službi sem se srečala s težavami dijakov, ki so povzročile veliko neprespanih noči. Kljub napornemu začetku pa so izkušnje prinesle, da lahko opravljam svoje delo nemoteče za vsakodnevno življenje.

109

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Po številu knjig majhni, po kakovosti veliki.«

li, dišeči novi stavbi … sem pričela z delom tudi jaz … oz. morala bi pričeti, pa v knjižnici ni bilo ničesar. Ne knjižnih polic, ne delovnega pulta, ne miz, ne stolov. Samo kupi škatel na balkonu. V njih pa stare zaprašene knjige.

ŠOLSKA KNJIŽNICA

Čez kakšen teden ali dva so izvajalci vendarle postavili knjižne police in delo se je lahko začelo. Počutila sem se, kot da imam pred seboj goro lego kock, in se spraševala, kaj in kako sestaviti iz njih.

Bilo je pred dvajsetimi leti, ko ni bil problem dobiti službe. Ali pa smo bili le tako mladi in brezskrbni in si nismo delali skrbi … Tudi sama sem bila mlada, nadobudna bibliotekarka z opravljenim študijem bibliotekarstva, z diplomo, strokovnim bibliotekarskim izpitom in licenco za COBISS v žepu. Vrata v bibliotekarski svet so mi bila na široko odprta. Prijavila sem se na štiri razpise za prosto delovno mesto bibliotekarja in kar na treh bi me sprejeli. Vem, sliši se kot pravljica, a je bilo vse res.

Približno 10.000 knjižnih enot je bilo v teh škatlah. Treba jih je bilo nekako postaviti v smiselne skupine in vsaki skupini odmeriti mesto na policah. Seveda sem se pri tem tudi uštela, ali nisem predvidela dovolj prostora za posamezno skupino ali sem po razmisleku ugotovila, da bi bila boljša kakšna druga razdelitev. Kupi knjig so se pomikali sem in tja po policah. Treba je bilo določiti napise na tablicah, knjižnih vodilih, najti tiskarja napisov … A ko so bile knjige na policah, se je pravo delo šele začelo.

Izbrala sem Srednjo zdravstveno šolo Ljubljana. Zakaj ravno to? Zato, ker se nisem mogla upreti izzivu. To je bila popolnoma nova šola, z novo knjižnico oziroma zapuščino knjig, ki so me pričakale v kartonskih škatlah na balkonih. Na škatlah ni bilo nobenih oznak.

To je bil čas, v katerem so se kataložni listki že počasi poslavljali in v knjižnice je začela vstopati informatika. Na trgu so bili različni programi za vsebinsko obdelavo gradiva. Večina šolskih knjižnic je delala prve korake v programu Šolska knjižnica. Splošne knjižnice in knjižnice fakultet pa so gradivo večinoma že vnašale v program COBISS. Šolskih knjižnic, ki bi vnašale gradivo v program COBIB, je bilo manj, kot je prstov na rokah.

Ko je 1. septembra 1998 šola odprla vrata in so se dijaki in profesorji, ki so bili prej raztepeni po celem mestu, zbrali v tej lepi, svet-

Naša knjižnica je bila svojevrsten fenomen. Prvi in edini smo pričeli z vnosom gradiva v COBISS in tudi s sočasno izposojo gradiva v tem programu. Danes bi stvari seveda izpeljala drugače. Postopoma. To je bilo še obdobje računalniških terminalov in vnos podatkov je trajal in trajal … kar nekaj let. Danes je vse knjižno in neknjižno gradivo zavedeno v COBISS. Prav tako v vzajemno bazo vnašamo serijske publikacije. Od šolskega leta 1998/1999 imamo v knjižnici tudi učbeniški sklad. Število uporabnikov učbeniškega sklada iz leta v leto raste. Začetek je bil skromen. Le 44 dijakov si je prvo šolsko leto izposodilo učbenike iz sklada. Danes, v šol. l. 2016/17, ima učbeniške komplete iz sklada izposojenih 892 dijakov oz. 95 % vseh učencev šole. Vse gradivo učbeniškega sklada je vneseno v vzajemno bazo COBISS, kar omogoča hitro izposojo in vračanje gradiva. Posebnost našega učbeniškega sklada je v tem, da si dijaki ob koncu

Z bogatim izborom knjig dijakom privzgajamo ljubezen do branja.

110

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

V knjižnici že nekaj let poteka Bralni klub, ki ga je do lanskega šolskega leta vodila sodelavka Barbara Kos, od letošnjega leta pa ga vodi Lidija Butina. V Bralnem klubu se pogovarjamo o novoizdanih kakovostnih leposlovnih delih, dijaki pa s sodelovanjem v klubu pridobijo potrebne ure izbirnih vsebin. V prihodnosti si želimo nadaljevati delo po utečenih tirnicah. Ohraniti in nadgraditi, kar je dobro, in izboljšati, kar se da izboljšati. Želimo si slediti novostim v stroki in na knjižnem trgu in svojim uporabnikom ponuditi čim več novega, kakovostnega knjiž nega gradiva. Veseli nas, da nam bralci sami predlagajo knjige za nabavo. Želimo si izboljšati in povečati ponudbo revij v šolski knjižnici. Radi bi pridobili nekaj elektronskih bralnikov. Želimo si, da bi šolska knjižnica in njen bogat fond služila čim širšemu krogu zadovoljnih uporabnikov. V naši knjižnici je vedno kaj novega in zanimivega.

Vesna Založnik, knjižničarka

šolskega leta, ko vrnejo vse gradivo, že tudi izposodijo gradivo za novo šolsko leto. Tudi novinci že ob vpisu v šolo dobijo kom plete učbenikov za naslednje šolsko leto.

»Naša naloga je, da jih pripravimo na poklic in življenje.«

V številkah lahko knjižnico predstavimo takole: 93 m² uporabne površine, 13.332 enot knjižnega gradiva in 24.984 enot učbeniškega gradiva. Od prvotnega fonda knjig ni ostalo kaj dosti, saj novo gradivo sproti dokupujemo in izločamo staro, zastarelo gradivo. Šolska knjižnica ni depodenčna knjižnica in njen fond mora biti živ, aktualen. Ni pomembno število knjig v šolski knjižnici, ampak je pomembno to, kako se knjige uporabljajo, krožijo, dihajo, živijo. Naša knjižnica je po številu knjig majhna. Po kakovosti gradiva in uporabnosti le-tega pa velika.

PRAKTIČNO IZOBRAŽEVANJE

Dijakom so na voljo štirje računalniki, dovolj zmogljivi, da lahko brskajo po internetu, iščejo informacije o gradivu, pišejo referate ali seminarske naloge ali pa jih uporabljajo za prostočasne dejavnosti. V knjižnici sta vedno postavljeni dve šahovnici in dijaki lahko kadarkoli, ko je knjižnica odprta, igrajo šah. Včasih kdo tudi povpraša, zakaj lahko igrajo šah, kart pa ne. Nekaj let je na šoli deloval tudi šahovski krožek in morda bo naslednje leto spet zaživel. Pred enim letom smo dobili v knjižnici novo pohištvo, ki je ergonomsko oblikovano in prijaznejše uporabnikom. Nov delovni pult, ki je obrnjen proti vhodnim vratom, pa pripomore k prijetnejšemu stiku uporabnika z bibliotekarjem.

Praktično izobraževanje bodočih zdravstvenih delavcev že od nekdaj predstavlja enega ključnih elementov izobraževalnih programov na nivoju srednjega strokovnega in poklicnega izobraževanja. Dijaku nudi prve možnosti za oblikovanje njegove poklicne samopodobe, ki v tem času šele nastaja in je zato zelo občutljiva. Temelj praktičnega izobraževanja je vsekakor praktični pouk, ki ga vodijo učitelji, zaposleni na šoli. V nižjih letnikih poteka v specialnih učilnicah na šoli, v višjih pa na oddelkih zdravstvenih in socialnih zavodov v Ljubljani.

111

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

mi sodeluje šola, se iz leta v leto širi in ni omejena samo na področje Ljubljane. Trenutno sodelujemo s približno šestdesetimi. Dijaki s stalnim bivališčem v drugih regijah imajo na razpolago dovolj možnosti, da PUD opravljajo v bližini doma. PUD naj bi dijakom omogočil vpogled v poklic z drugega aspekta kot praktični pouk, voden z učiteljico šole. Vodenje mentorja, ki ga dijaku določi delodajalec, je drugačno od vodenja učiteljice. Dijaku nudi osnovne smernice za delo, delovnega procesa pa posebej za potrebe dijaka ne prireja. Od dijakov na PUD-u se pričakuje veliko večja mera samostojnosti in samoiniciativnosti. Tisti, ki jim tega primanjkuje, imajo zato lahko težave, tistim z več samozavesti pa opravljanje PUD-a na nek način razpre krila in jih pripelje do spoznanja, da so se odločili za pravi poklic. Sami se morajo znajti v zelo raznolikih situacijah in se vključiti v odnose z zaposlenimi. Prav iz tega razloga pri organizaciji praktičnega izobraževanja upoštevamo, da dijake pred vključitvijo na PUD razporedimo na dva vodena sklopa praktičnega pouka z učiteljico.

Dijaki z mentorico na praktičnem pouku.

Vloga učitelja praktičnega pouka v kliničnem okolju je izjemno velika in odgovorna, saj je posrednik med pacienti oziroma uporabniki, dijaki in zaposlenimi. Mladim pomaga pri spoznavanju oddelka, navezovanju prvih stikov s pacienti in pri poseganju v pacientovo intimnost, saj je poklic v zdravstveni negi in oskrbi najbolj intimne narave. Pomaga jim ublažiti težave, ki so na začetku vsekakor prisotne. Dijake mora naučiti negovanja, nanje prenašati vrednote poklica in jih hkrati tudi vzgajati.

Čeprav so bili delodajalci pred uvedbo PUD-a skeptični glede uvedbe le-tega, so nekajletne izkušnje pokazale zadovoljstvo na strani dijakov, mentorjev in tudi delodajalcev. Rezultati anket med dijaki in zaposlenimi mentorji dijakom na PUD-u v zadnjih letih kažejo, da so tako eni kot drugi v večini za-

Tudi naši dijaki so mladostniki, ki se tako kot drugi srednješolci srečujejo s krizo odraščanja in negotovostjo glede prihodnosti. Kljub vsemu se od njih pričakuje, da se pred pacienti pokažejo v najboljši luči. Zahteve pacientov in uporabnikov po kakovostni in strokovni obravnavi so namreč vse večje. Dijaki se srečujejo s situacijami, s katerimi se, če ne bi obiskovali naše šole, ne bi. Nekateri težke situacije lahko hitreje predelajo in pozabijo, mnogi pa o njih intenzivno razmišljajo in jih prenašajo nase in na svoje bližnje. S šolskim letom 2008/2009 je začel veljati Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju. Bistvena novost omenjenega zakona je uvedba praktičnega usposabljanja z delom (PUD) v izobraževalne programe. PUD poleg praktičnega pouka predstavlja drugo obliko praktičnega izobraževanja. Uveden je bil z namenom, da se delodajalce vključi kot enakovredne partnerje pri izobraževanju dijakov za poklic. Mreža delodajalcev, s kateri-

Poklic v zdravstveni negi in oskrbi je intimne narave.

112

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Skrb za bližnjega in ljubezen do soljudi nam dajeta moč.«

dovoljni s PUD-om in se jim zdi prav, da PUD ostaja sestavni del izobraževalnih programov. Dijakom na PUD-u največ pomeni to, da so dobro sprejeti v delovno sredino na oddelku. Od uvedbe PUD-a šola izvaja tudi usposabljanja za mentorje dijakom s praktičnimi delavnicami in vsebinami o mladostniku. Z usposabljanji pa se je ponudila tudi možnost za izmenjavo učnih gradiv in strokovnih izkušenj med zaposlenimi na šoli in v zavodih.

UTRINEK S PRAKTIČNEGA POUKA Nova skupina dijakov je prišla na prvi praktični pouk v Dom upokojencev. Prvi dan smo si ogledali dom, fizioterapijo, delovno terapijo, telovadbo starostnikov, oddelek in pripravo negovalnega vozička. Drugi dan smo trenirali urejanje postelj, seznanili smo se z urnikom, predebatirali smo posteljno kopel ob ogledu posnetka s CD-ja. Že prejšnji dan sem jim razdelila paciente in jih opremila z osnovnimi podatki o njih in navodili za delo. Dogovorjeni smo bili, da bodo poskrbeli za osebno higieno in urejenost pacientov, za urejenost postelje in zajtrk. Osebje na oddelku, s katerim odlično sodelujem, je anogenitalno nego že opravilo, ker sem želela, da so dijaki pri tem prvem stiku s pacientom neobremenjeni, sproščeni in da jih začutijo kot ljudi v njihovi človeški naravi in posebnostih.

Za dijake je velikega pomena, da so po zaključku šolanja prav s pomočjo PUD-a bolj prepoznavni na trgu dela, s čimer se jim povečajo možnosti za zaposlitev. Poleg pozitivnih izkušenj s PUD-om obstajajo tudi težave, kot npr. nezagotovljena sredstva za plačilo mentorstva in prehrane dijakov na PUD-u, kar pa bi bilo treba rešiti na sistemski ravni. Za obe obliki praktičnega izobraževanja lahko sklenemo, da sta nujno potrebni za to, da izobražujemo kakovostni kader za delo v zdravstvu in socialnem varstvu. Pripomoreta k tesnejšemu sodelovanju med šolo in stroko. Doprinos dijakov in tudi učiteljev na praktičnem izobraževanju pri dnevnem izvajanju postopkov zdravstvene nege in oskrbe v skrbi za pacienta oziroma uporabnika ni zanemarljiv. S sodelovanjem na raznih prireditvah, ki jih zavodi organizirajo za izboljšanje kakovosti bivanja, z mladostjo in vedrino prispevajo k boljšemu razpoloženju uporabnikov.

Pacienti so bili zmedeni, dijaki še bolj. Krožila sem od enega do drugega dijaka, pomagala enemu, svetovala drugemu in bolj skrbno opazovala dijaka, pri katerem nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Vesela sem bila, da sta se s sošolcem, ki je vzoren dijak, odločila za delo v paru. Kmalu sem ugotovila, da je dijakovo začetno navdušenje za delo splahnelo, da je zbegan, ni vedel, kaj bi, zavzel je nekakšno obrambno držo z rokami v žepih. Izkazalo se je, da je pacientka z demenco, nevajena pozornosti in nesigurnosti dijakov in njihovega spraševanja, ali dovoli to in ono, odklonila njuno pomoč. Vskočila sem, vključila mediatorske spretnosti in z malo vodenja in usmerjanja pridobila pacientkino zaupanje, sprostila dijaka in ju vpeljala v delo. Dijak se je držal bolj ob strani. Ko je pacientka odšla v jedilnico k zajtrku, sta se lotila urejanja postelje. Opazila sem, da čisto posteljno perilo namešča z rokavicami, pa sem ga na to opozorila. Tedaj je privrelo iz njega: »Ja, zato, ker je tu vse nagravžno, smrdi in gabi se mi, ves čas mi je slabo!« Povabila sem ga na hodnik k široko odprtemu oknu in mu povedala, da ga razumem, da res smrdi, da je ta del našega dela res težak, a da nam človeški čut nalaga, da onemoglih in nemočnih ljudi ne pustimo v njihovem blatu in

Kot šola si bomo še naprej prizadevali, da bi dobili kar največ dijakov z realnimi predstavami o poklicu, k čemur pripomorejo predvsem predstavitve učiteljev stroke v osnovnih šolah. Ni nujno, da je poklic, ki so si ga naši dijaki izbrali, prvi in edini. Njihovih poklicnih poti se ne da predvideti. Kljub temu so tukaj in zdaj, naša naloga pa je, da jih pripravimo za poklic in življenje. Tatjana Koritnik,

organizatorica praktičnega izobraževanja

113

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

Za težak poklic usposabljamo naše dijake in učiteljice praktičnega pouka imamo težko delo pripraviti dijake do tega, da vzljubijo to zahtevno delo, da ga bodo opravljali z veseljem in v njem našli osebno zadovoljstvo in nenazadnje tudi svoje samouresničenje in preživetje. Karolina Jenko,

učiteljica praktičnega pouka

»S kakovostnim izobraževalnim procesom zvišujemo izobrazbeno raven.«

Dijaki s stanovalci DSO na prazničnem sprehodu po okrašeni Ljubljani.

znoju. Skrb za bližnjega in ljubezen do soljudi nam dajeta moč, da to prenesemo, da te ljudi uredimo in je druženje z njimi potem bolj prijetno in znosno. Opazila sem solze v njegovih očeh, solze nemoči. Poslala sem ga po papirnato brisačko, da si jih je otrl. Pogledala sem skozi okno in rekla: »Poglejte te ljudi na ulici: 90 odstotkov od njih takšnega dela ne bi zmoglo, a nobeden od njih si ne želi nemočen ležati v lastnih iztrebkih. Če ste med tistimi 10 odstotki, ki to zmorejo, ostanite na šoli, če niste, se čim prej izpišite.« Nobene nesramnosti ni bilo v njegovih očeh, nobenega upora ali zlobe, samo nemoč. Tudi jaz sem imela solzne oči, rekla sem mu, naj vzame kozarec vode, in potem se je pridružil sošolcem in sodeloval pri nadaljevanju programa. Kasneje je povedal, da je pacientka njegovega sošolca sprejela, njega pa je še naprej odklanjala – tedaj sem razumela tudi njegovo obrambno držo od prej.

IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH Na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana se v oddelku izobraževanja odraslih trenutno izvajata program zdravstvena nega – srednje strokovno izobraževanje za pridobitev poklica srednja medicinska sestra oz. srednji zdravstvenik ter srednje poklicno izobraževanje program bolničar-negovalec za pridobitev poklica bolničar -negovalec. Udeleženci se izobražujejo v skupinski obliki izobraževanja, in sicer v 6 oddelkih, in v individualni obliki izobraževanja, kot dopolnitev za manjkajoče izpite iz predhodnega izobraževanja. V programu zdrav stvena nega izvajamo program prekvalifikacije in tretji in četrti letnik ter poklicno tehniško-izobraževanje 3 + 2 program.

Kasneje sem se skupino pogovorila in podelila z njimi lastno izkušnjo. Kako se bo dijak odločil, ne vem. Vem pa, da ga je ta izkušnja spremenila, to sem začutila v njegovem pogledu, v njegovem vedenju, v njegovem glasu.

Organizacijo v oddelku izobraževanju odraslih so v 20-letnem obdobju vodili: od leta 1997 do 2000: Marta Sirk in Pjerina Mohar, od leta 2000 do 2002: Marija Verbič in Marija Pust, od leta 2003 do 2008: Marijana Kastelic, od leta 2008 do 2011: Dejan Rudolf, od leta 2012 dalje: Elizabeta Pikovnik.

To ni prva takšna situacija na praktičnem pouku in doslej so še vsi dijaki našli v sebi tisti pravi človeški potencial v skrbi za dobrobit pacientov.

114

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

V procesu izobraževanja udeleženci pridobijo strokovno znanje s področja zdravstvene nege ter nege in oskrbe, praktične veščine v kliničnem okolju, znanje s področja varnosti in zdravja pri delu ter varovanju okolja, veščine uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije, spretnosti etičnega ravnanja v odnosu do pacienta, razvijajo socialne veščine ter gradijo osebnostni razvoj. Izobraževanje poteka v moderno opremljenih učilnicah s sodobnimi pripomočki za izvajanje zdravstvene nege in oskrbe. Izobraževanje izvajajo strokovno usposobljeni učitelji s specialnimi znanji z različnih področij zdravstvene nege. Pristop k udeležencu je individualen. Pri vpisu se z vsakim udeležencem izvede uvodni razgovor ter izdela osebni izobraževalni načrt. Delo in napredek se spremljata med celotnim izobraževalnim procesom.

Uspešno opravljena poklicna matura je za vsakega udeleženca in organizatorico izobraževanja IO uspeh in veselje.

V oddelku izobraževanja odraslih izvajamo tudi neformalna izobraževanja, in sicer: 1. Tečaj pedikure, ki traja v obsegu 60 ur, z možnostjo pridobitve nacionalne poklicne kvalifikacije za poklic pediker/pedikerka. 2. Oskrba diabetičnega stopala, ki traja v obsegu 35 ur in se ga izvaja po mednarodno priznanem programu Diabetic Foot Care Assistants – Basic Course (DFCA I). Izvajamo ga v sode-

lovanju z dr. Vilmo Urbančič in drugimi strokovnjaki s področja oskrbe diabetičnega stopala. 3. Predavanja iz zdravstvenih vsebin za zdravilce, ki trajajo v obsegu 70 ur, kot priprava na izpit iz integrativne medicine na Ministrstvu za zdravje. 4. Tečaj nege varovanca na domu, ki traja v obsegu 20 ur. Usposabljanje je namenjeno laični javnosti za nego svojca v domačem okolju. 5. Izpiti iz zdravstvenih vsebin za maserje in pedikerje. 6. Srednja zdravstvena šola Ljubljana je vpisana v register izvajalcev postopkov za preverjanje in potrjevanje NPK pediker/ pedikerka in NPK maser/maserka, ki ga vodi Državni izpitni center. 7. Glede na povpraševanje izvajamo praktična usposabljanja za delodajalce v socialni oz. zdravstveni dejavnosti, npr: nega nog, pomoč pri gibanju in ustrezni legi. Na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana na področju izobraževanja odraslih s kakovostnim izobraževalnim procesom zvišujemo izobrazbeno raven, s čimer zagotavljamo uspešno vključevanje udeležencev v delovno okolje oziroma nadaljevanje izobraževanja. Elizabeta Pikovnik,

Pristop k udeležencu izrednega izobraževanja je individualen.

organizatorica izobraževanja odraslih

115

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Naše delo je pomembno.«

omogoča baza podatkov Državnega izpitnega centra, vedno bolj kompleksna in tudi zanimiva. Zelo pomembno je, da učiteljskemu zboru in še posebej našim profesorjem maturitetnih predmetov omogočimo objektivno primerjalno povratno informacijo. Hvaležna sem vsem tistim, ki so skupaj z mano pogumno analizirali uspeh dijakov pri svojem predmetu in mi tako pomagali razvozlati marsikatero uganko poklicne mature oziroma dejavnike, ki pomembno vplivajo na uspeh naših dijakov.

ZAKLJUČEK IZOBRAŽEVANJA Z zaključkom izobraževanja se kot tajnica Šolske maturitetne komisije za poklicno maturo in Šolske komisije za zaključni izpit na naši šoli ukvarjam od leta 2010. Poklicna matura se od začetka uvedbe leta 2002 do danes ni več bistveno spreminjala. Organizacijsko je po predpisani zakonski izvedbi v tem času postala že skoraj rutina. Kljub občasnim družbenim in strokovnim polemikam o njeni ustreznosti in smiselnosti ostaja ključni in zadnji srednješolski in večinoma eksterni preizkus znanja, ki je za naše dijake še posebej pomemben za vpis v nadaljnje visokošolsko izobraževanje, nam izvajalcem izobraževanja pa služi kot objektivna povratna informacija o kakovosti našega dela.

Dolgoletna posebnost naše šole je bil v primerjavi z državnim nivojem precej višji odstotek dijakov, ki niso zaključili 4. letnika in zato poklicne mature niso opravljali v spomladanskem izpitnem roku. V zadnjih štirih letih nam je z ozaveščanjem tega problema uspelo, da se je število takih dijakov postopoma in korenito nižalo in je v spomladanskem izpitnem roku 2016 znašalo samo 7 % dijakov, hkrati pa je bila ravno v tem izpitnem roku uspešnost naših dijakov zgodovinsko najboljša – 98 % in z najvišjim številom zlatih maturantov doslej, ki jih je bilo kar 19. Upajmo, da bo tako tudi v prihodnje.

Ravno zato smo v zadnjih letih bolj kot kdaj koli prej usmerili pozornost na odkrivanje vseh mogočih dejavnikov, ki vplivajo na uspeh naših dijakov. Navidezno enostavna naloga, ki sama po sebi ponuja preproste odgovore, je s podrobnejšimi statističnimi analizami in primerjavami, s katerimi želimo spremljati trend in posebnosti naše šole, postala na osnovi podatkov, ki nam jih

Naši dijaki praviloma zaključujejo 4. letnik z rahlo nižjim povprečnim uspehom od državnega, poklicno maturo pa z boljšim. Kljub večji prehodnosti k prvemu izpitnemu roku je ta trend ostal oziroma uspeh na poklicni maturi se v naše veliko zadovoljstvo še izboljšuje. Z gotovostjo lahko trdim, da našim dijakom omogočamo kakovostno izobraževanje, da smo pri ocenjevanju kar precej zah-

Generacija maturantov na svečani podelitvi maturitetnih spričeval.

Zadnji stisk rok za popotnico v življenje. 116

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

Zlati maturanti 2017 s 23 točkami.

Zlati maturanti 2017 z 22 točkami.

Najlepše darilo za učitelje je uspeh dijakov.

težko odkriti, nekateri ostajajo neznani. Na nekatere lahko vplivamo, na druge ne. Motivacija dijakov je zagotovo dejavnik, na katerega vedno lahko računamo in kjer so še rezerve. Enako velja tudi za učitelje – s konstruktivnim medsebojnim sodelovanjem in zavedanjem, da je naše delo pomembno, ne samo v številkah, ampak konkretno v življenjskih zgodbah naših dijakov.

tevni, da jim omogočamo odlično pripravo na poklicno maturo in da je ocenjevanje naših ocenjevalcev na poklicni maturi objektivno in medsebojno usklajeno. Pri pregledu in iskanju povezav med statističnimi podatki, ki tako ali drugače opredeljujejo uspešnost naših dijakov in našega dela, vedno bolj ugotavljam, da številke ne lažejo in da so zelo »občutljive« na raznovrstne vplive. Nekateri so očitni, druge je

Vera Orešnik,

tajnica Šolske maturitetne komisije

117

Zlati maturanti 2016

2014

2008

Janja Andreuzzi Vida Avsec Anita Bajramović Maša Brinšek Monika Foder Katja Gaberšek Hana Kralj Tamara Milosavljević Said Miskić Sandra Moljk Dragan Narić Manca Ogrizek Lilija Premk Tjaša Prosenc Simona Svetek Vrščaj Marta Šporin Aida Talić Žan Tičar Aleš Vehar

Tadej Peternelj Špela Pevec Tjaša Počeha Glavan

Tanja Damijan Maja Kurent Andreja Petek

2013

2007

Sabina Šabić Klara Muhič Sanela Aljija Ana Semenič

Edita Behrić Maša Štrukelj Špela Trampuš

2015 Barbara Hočevar Nejc Intihar Nina Končan Neža Koritnik Petra Oblak Ana Oražem Klavdija Oven Nika Pegam Petra Perčič Neža Štucin Neža Zupančič Anja Žulič

2006

2012

Barbara Makuc Rok Matjaž Irena Pišek Katja Rupert Maja Železnikar

Katja Cerar Lucija Šolar

2011 Janez Biček Adrijana Dolenc Anja Molnar Andrej Traven

2005 Darja Čož Maja Erjavec Petra Jakolič Mateja Kamenšek Aleksandra Lipovšek

2010 Amanda Domić Mateja Glavič Tina Klavs Nina Zalaznik

2004 Cirila Celestina Vesna Draganović Tina Gogova Snežana Knežević Franka Kulaš Valerija Matičič Alja Pišek

2009 Helena Mohorič Špela Urbanc

118

Blaž Primožič Andreja Rehberger Sara Rupnik Vesna Šipka Saša Trkulja

2003 Anja Albreht Klara Bajec Darja Borišek Andreja Dukić Nina Golob Jasmina Gorenjec Monika Kastelic Petra Petrič Maja Rant Špela Rebernak

2002 Mojca Kordiš Mateja Lahajnar Tanja Perčič Alja Peterlin Barbara Golja Rudi Sluga Suzana Bergant Lojzka Grdadolnik Petra Gregorič Mirela Kvrgić Špela Rahne Marjetka Drnovšek Šejla Kerić Karmen Markič Urška Velkovrh Nermina Halkić

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

»Energija narave in pozitivno naravnani ljudje.« IZVENŠOLSKO DRUŽENJE ZAPOSLENIH Naš vsakdanjik je pogosto enolično prežet z obveznosti, ki nam jih narekujeta služba in prosti čas. Moj pogled na polno življenje predstavljajo različne dejavnosti, združene z energijami narave in pozitivno naravnanimi ljudmi. Verjetno so me tudi zato mnogi sodelavci pobarali, če bi jim odkrila tisto sproščeno plat življenja, ki je ne znajo, ne morejo ali si je ne upajo osvojiti sami. Tako sem se lotila ideje in v nekaj minutah sestavila seznam ciljev, ki bi jih lahko dosegli z obiskom naravnih znamenitosti, se podružili, spoznavali rastlinstvo in kulinariko ... in se tako tudi bolje spoznali. Kolega Jure Šifrar je predlagal, da skupino poimenujemo »Živibili«, in tako osmislil našo energijo, ko nas ne dež in ne megla ne ustavita pred težo premagovanja lastne lenobe ter se v temnih jutrih dvignemo iz tople postelje in odidemo novim dogodivščinam naproti. Prijetna družba odpravi vse šibkosti, kar se odrazi v mnogo bolj sproščenem vzdušju kolektiva. Počasi se nam pridružuje čedalje več sodelavcev in krona druženja je bil nedavni vikend, preživet na snežnih poljanah ob spoznavanju prvih korakov teka na smučeh. Sonce in sneg, ki sta nas razvajala vse tri dni, sta v nas vzdramila pravo otroško veselje tako na belih poljanah, pri nočnem pohodu pod zvezdami v Tamar, igranju družabnih iger in odkrivanju kuharskih veščin posameznikov. Vsi smo bili »master cheefi«, v kuhanju ali pomivanju posode, vse je teklo ob smehu in zabavi. In vprašanje ob slovesu: »Kdaj bo spet?« pove, da smo zadovoljni vsi.

»Živibili« v akciji.

povzpeli se bomo na Kamniško sedlo in se kopali v tolmunih pod Srebrnim sedlom.

V letošnjem šolskem letu smo jeseni obiskali Malo in Veliko planino, Kofce in Veliki vrh ter se odpravili na pohod po Jurčičevi poti. Pozimi smo se odpravili na Slivnico, nato pa še drsat po Cerkniškem jezeru, privoščili pa smo si tudi dvodnevni tečaj teka na smučeh v Ratečah s pohodom v Tamar in na Tromejo. Nameravamo iti še na Pokljuko in s smučmi na planino Javornik. Spomladi nas čakajo pohodi na Zasavsko Sveto goro z Vač, na Korado v Goriških brdih in na Golico. Pa tudi poleti ne bomo lenarili;

Letos smo se lotili manj zahtevnih poti, da bomo stopnjevali svojo kondicijsko zmogljivost, v novem šolskem letu pa bomo morda že osvajali bele vrhove dvatisočakov ali pa se preizkusili v kolesarskih podvigih, jadranju, ... idej nam ne bo zmanjkalo! Vlasta Pivk,

vodja dejavnosti »Živibili«

119

120

IN PRIHODNOST Na življenje glej pozitivno. Ne pričakuj preveč. Vsak dan lahko začneš znova. Popravi napake iz preteklosti. Bodi prijazen, saj nič ne stane. Dobra volja je najbolja. Brez napak ni uspeha. Življenje je kot zgodba. Napake niso vedno slabe. Potrudi se in začni znova. Laura Kozjek, dijakinja

IN PRIHODNOST

»Z optimizmom zremo v prihodnost.« sko prizadevanje za kakovostno izobraževanje; da na obstoječih trdnih temeljih v skladu s potrebami časa gradimo »to stavbo«, ki nam je zaupana, in je ne rušimo. Naša močna področja, ki jih je vredno ohranjati in še oplemenititi, so: dobri medosebni odnosi, inovativno poučevanje, sodelovanje z drugimi zdrav stvenimi in socialnimi ustanovami, mednarodno sodelovanje, prostovoljno-socialno delo, vključevanje dijakov tujcev in nasploh kultura sodelovanja. Velik potencial pa se po mojem mnenju še skriva tako pri učiteljih kot dijakih in menim, da bi ga lahko razvijali z inovativnimi učnimi okolji, s spodbujanjem kritičnega razmišljanja, spoznavanjem medkulturnosti, z medpredmetnim povezovanjem, dejavnim sodelovanjem z lokalno skupnostjo in iskanjem novih možnosti za povezovanje na trgu. Imamo dobre pogoje, da se vsi ti in še številni drugi potenciali uresničijo, pri čemer ima nadvse pomembno vlogo učitelj, ki je nosilec izobraževanja, posredovalec znanja in vrednot, zato je tudi v prihodnje pomembno spodbujati izobraževanje učiteljev tako na strokovnem kot didaktičnem področju.

Hvaležna sem, da lahko soustvarjam zgodbo Srednje zdravstvene šole Ljubljana kot učiteljica slovenščine in zadnja štiri leta tudi kot pomočnica ravnateljice. Sodelovati pri vzgoji in izobraževanju mladih, ki se pripravljajo na poklic za delo v zdravstvu, je velik privilegij in obenem tudi velika odgovornost. Meni je še vedno v veselje, saj mi delo z mladimi odpira vedno nova polja ustvarjalnosti in me izziva k temu, da napredujem, se spreminjam in učim – zelo veliko tudi od njih. Opažam, da mladi zmorejo veliko več, kot si upamo od njih zahtevati, in da potrebujejo zglede, spodbude ter varno vodenje ob avtoriteti, ki ji zaupajo. Srednješolsko obdobje je namreč čas, ko se dijaki oblikujejo kot osebnosti, ki bodo s pridobljenim strokovnim znanjem in izkušnjami opravljali poklic v zdravstvu, zato je pomembno, da pridobijo tako široko splošno kot strokovno znanje ter potrebne vzgojne vsebine. Vsekakor zahtevno delo, ki ga zmorejo le strokovno in didaktično usposobljeni učitelji, ki so tudi motivirani, saj le motiviran učitelj zmore motivirati dijake. Ko sem se zaposlila na šoli, sem najprej opazila učitelje, ki so zavzeto in navdušeno opravljali svoje delo in teh ni bilo malo – za začetnika je to velika motivacija. V spodbudnem okolju pa se ni težko vključiti v številne dejavnosti, tako da sem tudi sama delovala in sodelovala na različnih področjih, od organizacije kulturnih prireditev do prostovoljnega dela ter mednarodnega projekta … in se navduševala nad posebno srčno kulturo, ki jo je bilo zaznati tako v delovnem kolektivu kot pri dijakih.

Čas je pokazal in drugi nam povedo, da smo dobra šola in imamo vse pogoje, da postanemo še boljši. Želim si, da bi nas v prizadevanju za kakovostno izobraževanje pod pirala tudi širša skupnost, saj je dobro izobražen in visoko kultiviran zdravstveni delavec doprinos za celotno družbo. Sred nješolsko izobraževanje medicinskih sester se mi zdi kot močno drevo, ki ima globoke korenine, da kljubuje vsem viharjem. S pogledom na to močno drevo lahko z optimizmom zremo v prihodnost.

Tudi za prihodnje si želim, da bi šola postajala vedno bolj ustvarjalen prostor razvijanja talentov in sodelovanja; da bi drug v drugem odkrivali močna področja, ki nas vse bogatijo in ne ogrožajo. Pomembno je tudi vsestran-

Srednja zdravstvena šola, vse najboljše! Silva Kastelic,

pomočnica ravnateljice

122

IN PRIHODNOST

»Zdravstveni delavec – pomemben in nepogrešljiv član naše skupnosti.« Ob 10. obletnici šole smo si zaposleni in dijaki šole izbrali moto »Iz preteklosti v sedanjost in prihodnost«. Že takrat je bila za šolo uspešno prehojena pot, ki jo je utiral skoraj 90-članski kolektiv vseh zaposlenih in več kot 1000 dijakov in dijakinj, ki so se v dveh izobraževalnih programih pripravljali na svojo karierno pot.

številnimi obogatitvenimi programi na šoli, sodelovanjem z lokalno skupnostjo in z zavodi izven nje, z Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana in drugimi klinikami in socialnimi zavodi nudimo dijakom poleg rednega izobraževalnega programa številne možnosti, na osnovi katerih realiziramo vrednote, vizijo in poslanstvo šole. Šola se je skozi 20-letno obdobje spreminjala z vidika renovacije prostorov, posodobljenih tehnik poučevanja, e-poslovanja in drugih organizacijskih struktur, klima in kultura šole, kakovost ter profesionalizem pa bodo vedno najpomembnejše vrednote, ki nas bodo spremljale tudi v naslednjih 20-ih in več letih.

Šolo so v zadnjih 20-ih letih zaznamovali številni mejniki, in ko sem se v kronološkem pregledu delovanja šole soočala s številnimi izzivi, ki jih je ta čas z odličnim kolektivom prehodila, se mi zdi ravno preselitev v novo zgradbo na Poljanski cesti 61 tista prelomnica, ki jo je najbolj zaznamovala.

V izobraževalnih programih zdravstvena nega in bolničar-negovalec želimo usposobiti zdravstvenega delavca, ki bo s kakovostnim strokovnim znanjem, odgovornostjo in ustvarjalnostjo na poklicnem in družbenem področju prepoznaven kot pomemben in nepogrešljiv člen naše skupnosti. Prizadevati si moramo tudi za šolski sistem, kjer bodo upoštevane izkušnje zaposlenih oz. realna praksa pedagoških delavcev. Naše vodilo ne sme biti togost in pesimizem, ampak sodelovanje, povezovanje, iskanje, premagovanje, optimizem.

Kot dijakinja Srednje medicinske šole sem stanovala v Dijaškem domu na Potočnikovi 3, kjer sem pred sabo na eni strani videla Cukrarno in stanovanjske hiše, na drugi strani pa travnik in njivo, ki jo je vestno obdelovala starejša gospa. Poleg njive je bila lesena klopca, na kateri sem s sošolkami posedela in pokramljala s to gospo. »Boste videle, kaj bo raslo namesto tega krompirja in trave čez leta, ko mene več ne bo!« je povedala. Takrat o tem seveda nisem razmišljala in gotovo se teh pogovorov in sprememb okrog dijaškega doma ne bi tako spominjala, če me ne bi poklicna pot pripeljala v palačasto zgradbo, ki od leta 1997 stoji namesto tistih travnikov in njive.

Področje zdravstvene nege bo treba še opolnomočiti in slediti določenim smernicam, ki nenazadnje izhajajo iz potreb ljudi ter si v spoštovanju do zdravega in bolnega človeka prizadevati za kakovostnega zdravstvenega delavca.

Na šoli je danes 33 oddelkov in nekaj več kot 900 dijakov. Manjše število dijakov ni odraz nezanimanja za našo šolo, ampak odraz potreb na trgu zaposlovanja in drugih prilagoditvenih situacij. S

V veselje in ponos mi je, da sem dejavna članica te zgodbe. Branka Langerholc,

pomočnica ravnateljice

123

IN PRIHODNOST

»Kadar lahko kaj naredimo, potem je naša dolžnost, da ukrepamo.« VIZIJA ŠOLANJA MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI Skrb za človekovo dobrobit je temeljna človekoljubna naloga, ki jo za posameznika in družbo ljudje zagotavljamo že na milijone let. Skrb za dobre življenjske pogoje, zdrave naravne dobrine, razvoj in širjenje znanja, varnost in skrb za bolne, nemočne in ostarele so civilizacijski standardi, ki jih nekateri posamezniki uresničujemo na osebnem nivoju, drugi pa tudi na družbenem. Profesionalizacija poklica medicinske sestre sloni na merjenih dosežkih pomem bnih posameznikov in posameznic iz naše ne tako daljne preteklosti, ki so zmogli dovolj osebnega angažmaja, da so dokazali, da je skrb za osnovne življenjske aktivnosti tista, ki lahko ob boku bodisi primitivne kot tudi sodobne medicine rešuje življenje. Akademizacija stroke zdravstvene nege ob ohranitvi dobrega strokovnega znanja medicinskih sester, ki delajo neposredno in kontinuirano ob pacientu, in ob hkratni ohranitvi obsega in kakovosti pravic iz zdravstvenega zavarovanja lahko privede do večje blaginje tako družbe kot tudi stroke same. Srednje zdravstvene šole smo močne zagovornice ohranitve srednjega strokovnega izobraževanja kot minimalne izobrazbe za delo s pacientom. Zagovarjamo stališče, da naj imajo medicinske sestre poleg temeljne strokovne izobrazbe tudi specialistična znanja z različnih področij. Tako bi diplomirana medicinska sestra s poglobljenim znanjem iz ožjih specialnosti vodila time zdravstvene nege in usmerjala zdravstveno nego v skladu s specialističnim znanjem. Zgledovanje po Evropi, ne da bi upoštevali svoje lastne kakovostne rešitve, lahko pripelje do slabše oskrbe pacientov, kot smo jo gradili desetletja. Okolje, kjer bi magistrice in doktorice zdravstvene nege opravljale samo ozko specializirane postopke, pacienti pa bi bili odvisni od (pol)laične skrbi za temeljne življenjske aktivnosti, nas bi lahko privedlo daleč nazaj do tistih razmer, v katerih so pionirke zdravstvene nege utemeljevale potrebo po izobraženi medicinski sestri in dobrem bivanjskem okolju.

Srednja šola nudi kakovostno temeljno znanje za bodoče zdravstvene delavce.

tem poklicu, lahko pridobijo potrebno znanje, da bodo varno in kakovostno opravljali svoje delo. V šolah dijaki dobijo spodbudo za nadaljevanje študija in se naučijo strategij, kako nadgrajevati svoje zanje tako med šolanjem kot med svojo celotno kariero. Srednje zdravstvene šole smo odgovorne tudi za angažma pri evalvacijah kakovosti znanja. Dodatno moramo delati na trdnem povezovanju med srednjimi in visokimi zdravstvenimi šolami ter kliničnim okoljem, na povezovanju šol s krovnimi organizacijami ter z lokalno skupnostjo. Srednja zdravstvena šola Ljubljana je pričela z evropskimi projekti mednarodnih izmenjav – projekti mobilnosti v letu 2005, ko je bila organizirana prva mednarodna izmenjava Leonardo da Vinci. Naši dijaki so odšli v Belgijo in malo kasneje še v Francijo. Ker trdno verjamemo v kakovost tovrstnih programov, jih vsako leto širimo tako za naše dijake kot tudi za zaposlene. Vsak od nas nosi svoj del odgovornosti za kakovost življenja v svoji ožji in širši okolici. Kadar lahko kaj naredimo, potem je naša dolžnost, da ukrepamo.

Naša država je zrasla na temeljih socialne družbe, na solidarnosti in kolegialnosti, zato moramo storiti vse, da se te dobrine ohranijo. Šole so ustanove, kjer si tisti, ki čutijo poslanstvo za delovanje v

Lucija Matič, MSc (Švedska), dipl. m. s. 124

IN PRIHODNOST

»Z znanjem in s srcem do zdravja z dijaške perspektive.« V šolskem letu 2016/17 sem prevzela vodenje Dijaške skupnosti Srednje zdravstvene šole Ljubljana. Kako si dijaki predstavljamo prihodnost naše šole? Predstavljam vam svojo vizijo:

narodnim sodelovanjem, ki bo omogočeno vsem učencem naše šole, bomo širili obzorja in pridobivali dragocene izkušnje, ki jih bomo prenašali v našo prakso.

Dijaki Srednje zdravstvene šole Ljubljana želimo, da bi naša šola omogočala vsem generacijam zdravstvenih delavcev kakovostno izobraževanje, kjer bi pridobili veliko strokovnega znanja ter praktičnih izkušenj. Z dobrimi odnosi med dijaki in profesorji, s strpnostjo in medsebojnim razumevanjem bomo krepili veščine, ki jih bomo kot zdravstveni delavci potrebovali pri vsakdanjem opravljanju našega poklica.

Z družabnimi dejavnostmi bomo bogatili svoje medsebojne odnose, spoznavali druge ter bili pripravljeni na sprejemanje drugačnih. Tako bomo po zaključku šolanja bogatejši za obilico strokovnega znanja, medsebojnega sodelovanja in razumevanja ter pripravljeni na nove izzive na svoji življenjski poti.

Z dodatnimi dejavnostmi na šoli in prostovoljnim delom bomo razvijali timsko delo, medgeneracijsko sodelovanje in dobrodelnost ter ustvarjalno in koristno zapolnili svoj prosti čas. Z med-

Klara Lahajnar,

predsednica Dijaške skupnosti Srednje zdravstvene šole Ljubljana

125

AUER NATAŠA BAROVIČ VESNA BEG LAUKO ALENKA BEGUŠ DONALD BEKŠ JULIJANA BELE SABINA BERNE NEŽA JANJA BEŠTER NEŽKA BEVEC POLONCA BOGOVIČ TINA BOLTIN UROŠ BRAČKO MATEJ BRČKALIJA JELKA BREZNIK SABINA BUTINA LIDIJA CIBER DARJA ČEH BRANKO DEMEC MIRAN DEMŠAR SIMONA DEURIČ MARIJA DOLINAR MARJANA DRAGAR KATJA DRETNIK LOVRO EGART SABINA FILIPIČ IDA FINK ALOJZIJA FLERIN ŠPELCA FUNDA IRENA FURLAN DRAGICA GAŠPERLIN TANJA GERDEN SUZANA GIULIATTI DAVINIČ TANJA

126

2016/2017

2015/2016

2014/2015

2013/2014

2012/2013

2011/2012

2010/2011

2009/2010

2008/2009

2007/2008

2006/2007

2005/2006

2004/2005

2003/2004

2002/2003

2001/2002

2000/2001

1999/2000

1998/1999

1997/1998

SEZNAM ZAPOSLENIH OD 1997 DO 2017

GLOBOKAR ALOJZIJ VEKOSLAV GOLOB TINKA GOMBOC MAJA GORJAN LUČKA GORNJAK MATEJKA GRADIŠAR SEIFERT KATARINA GREGURIĆ JERNEJ GRKMAN NIKICA GROS FRANČIŠKA GRUDEN MARIJA HAFNER NATAŠA HANUŠ BARBARA HORVAT SUZANA HROVAT AHAC TATJANA JAKŠA JANJA JANČAR ALENKA JEGLIČ MAJA JENKO KAROLINA JEREB ALEŠ JESENOVEC LIDIJA KASTELIC KATARINA KASTELIC MARIJANA KASTELIC SILVA KERN MARIJA KLANČIČ MAJA KLEMEN JERNEJ KLEMENČIČ UROŠ KOBAV JANA KOBILŠEK PATRICIJA VALENTINA KOBLAR ČEH TATJANA KOCIJANČIČ SNEŽANA KOČEVAR ZDENKA

127

2016/2017

2015/2016

2014/2015

2013/2014

2012/2013

2011/2012

2010/2011

2009/2010

2008/2009

2007/2008

2006/2007

2005/2006

2004/2005

2003/2004

2002/2003

2001/2002

2000/2001

1999/2000

1998/1999

1997/1998

SEZNAM ZAPOSLENIH OD 1997 DO 2017

KOGOVŠEK DANIJELA KORITNIK TATJANA KOROŠEC MARJAN KOS BARBARA KOTNIK MOJCA KOVAČIČ SIMONA KOZINA DAMIJANA KOŽELJ ANDREJA KOŽELJ SIMONA KRAKAR HELENA KRALJ NEVENKA KRAPŠ KSENJA KREČIČ CECILIJA KREGAR MATEJA KRIŽNIČ ANJA KRSTIĆ KSENIJA KUNSTELJ NINA KÜRBUS TONI LAMPRET TJAŠA LANGERHOLC BRANKA LAVRAČ DOSTAL LYDIA LAVRIČ ALEŠ LEPEN NARIČ SABINA LIČEN ALENKA LOVREC KSENIJA MACURA VOJISLAVA MADJAR VALENTINA MARINKO DARJA MASLO EVA MATIĆ LUCIJA MATOVINA PATRICIJA MAUKO DIMOVSKI JASMINA

128

2016/2017

2015/2016

2014/2015

2013/2014

2012/2013

2011/2012

2010/2011

2009/2010

2008/2009

2007/2008

2006/2007

2005/2006

2004/2005

2003/2004

2002/2003

2001/2002

2000/2001

1999/2000

1998/1999

1997/1998

SEZNAM ZAPOSLENIH OD 1997 DO 2017

MEDIJA NEVENKA MEJAČ PETEK LUCIJA METELKO URBANIJA JUTRA MIKAC MOJCA MLAKAR URŠKA MOHAR PJERINA MOHAR TEREZA MOZETIČ TATJANA MURSA MOJCA NAHTIGAL SIMONA NASTRAN MOJCA NOVAK MARJETA OGRINC URŠKA OMEJC TOLAR POLONA OREŠNIK VERA OSOJNIK NATAŠA PARAVAN INES PAVLINA SKAZA NATAŠA PEČNIK NATAŠA PEKLAJ BRIGITA PERIGOJ MARTA PERKO MARJANA ADA PERŠIČ KATJA PETRIČ LILIJANA PIKOVNIK ELIZABETA PIVK ZAJEC VLASTA PLEVNIK JASNA POGAČNIK DUŠICA MAJA POLJŠAK IRENA PONIKVAR JERNEJ POPOVIČ MILAN POTOČNIK MATEJA

129

2016/2017

2015/2016

2014/2015

2013/2014

2012/2013

2011/2012

2010/2011

2009/2010

2008/2009

2007/2008

2006/2007

2005/2006

2004/2005

2003/2004

2002/2003

2001/2002

2000/2001

1999/2000

1998/1999

1997/1998

SEZNAM ZAPOSLENIH OD 1997 DO 2017

POTRATO SILVA POŽENEL MARJANA PREBIL ANDREJA PREDIKAKA KSENIJA PREGL ANDREJ PUST MARIJA RADOŠEVIĆ TAMARA REBERNIK NARAT MAJA REBOLJ NEVA RIBIČ ROMANA RUDOLF DEJAN RUPNIK TATJANA SEČNIK ANICA SEDEJ MATEJA SERAŽIN NADJA SIRK MARTA SLUGA BARBARA SOKLIČ ŠPELA SORŠAK ALEKSANDRA SOTLER WEDAM MARUŠA SPINDLER NATAŠA SPREIZER MITJA STARBEK PETRA STJEPANČIČ TJAŠA STRAŽAR VRHOVEC IZTOK SVETEK NATAŠA ŠELHAUS MARTINA ŠFILIGOJ MATEJKA ŠIFRAR JURIJ ŠKOF URŠKA ŠKRABANJA SAMO ŠKRABEC MARTINA

130

2016/2017

2015/2016

2014/2015

2013/2014

2012/2013

2011/2012

2010/2011

2009/2010

2008/2009

2007/2008

2006/2007

2005/2006

2004/2005

2003/2004

2002/2003

2001/2002

2000/2001

1999/2000

1998/1999

1997/1998

SEZNAM ZAPOSLENIH OD 1997 DO 2017

ŠPENDE NADA ŠTEBLAJ MARJANCA ŠTEMBERGER ROK ŠTUHEC SENEGAČNIK BARBKA ŠTUHEC TANJA ŠTULAR MASTNAK SELMA ŠTURM SVIT ŠUŠNICA ILC VESNA TALAN HELENA TARMAN ŠMIT IDA TEKAVEC TAMARA TOMŠE PETRA TREVEN MAJDA TRSTENJAK SENJA URH BARBARA VALANT VELIČKOVIČ TATJANA VERBIČ MARIJA VETTORAZZI RENATA VIDMAR BOJANA VOGRIČ ZDENKA VOGRINC MATEJ VUJISIČ ALEKSANDRA ZABUKOVEC MOJCA ZALAZNIK IRENA ZALOŽNIK VESNA ZIDAR ERIK ZIDAR PETER ZORENČ DAVORINA ZUPANC AMANDA ŽNIDARŠIČ DARJA

131

2016/2017

2015/2016

2014/2015

2013/2014

2012/2013

2011/2012

2010/2011

2009/2010

2008/2009

2007/2008

2006/2007

2005/2006

2004/2005

2003/2004

2002/2003

2001/2002

2000/2001

1999/2000

1998/1999

1997/1998

SEZNAM ZAPOSLENIH OD 1997 DO 2017

IZ PRETEKLOSTI V SEDANJOST IN PRIHODNOST Spominski zbornik ob 20-letnici Srednje zdravstvene šole ljubljana Izdala in založila: Srednja zdravstvena šola Ljubljana Odgovarja: Marija Verbič, ravnateljica Urednici: Lidija Butina, Lucija Mejač Petek Lektorirali: Lidija Butina, Lucija Mejač Petek Oblikovala: Petra Turk Izbor fotografij: Vera Orešnik Likovni izdelki: dijaki SZŠ Ljubljana Tisk: Naklada: 500 izvodov Ljubljana, 2017 Srednja zdravstvena šola Ljubljana Poljanska cesta 61, 1000 Ljubljana Telefon: 00 386 1 300 16 11 E-pošta: szslj@guest.arnes.si Spletna stran: www.szslj.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 373.5:61(497.4Ljubljana)(091)(082) IZ preteklosti v sedanjost in prihodnost : spominski zbornik ob 20-letnici Srednje zdravstvene šole Ljubljana / [urednika Lidija Butina, Lucija Mejač Petek ; izbor fotografij Vera Orešnik]. - Ljubljana : Srednja zdravstvena šola, 2017 ISBN 978-961-91528-3-6 1. Butina, Lidija 2. Srednja zdravstvena šola (Ljubljana) 289511936