Siga’čan 19
Številka 19, leto V
www.geocities.com/sigacan
1
Siga’čan 19
Opozorilo: Zaradi avtorjevega mlatenja prazne slame je popolnoma nesmiselno, da bi prebrali celoten uvodnik. Najbolje bo, da preberite le odebeljen tekst spodaj. Jessss! Končno je zopet meni zaupano pisanje uvodnika [predstavljajte si avtorja, kako ima usta raztegnjena do ušes]. Vedno komaj čakam, da ga lahko jaz napišem. Zame je uvodnik kot češnja na vrhu torte, čokolada na skorji kolača ali smetana na pudingu, torej nič ni brez njega. Res sem strašansko vesel, ko mi drugi v uredništvu rečejo »no pa imej sedaj ti zopet tisti svoj uvodnik« [predstavljajte si avtorja, kako skače od veselja]. Nič ni lepšega, kot usesti se za velik črn starinski pisalni stroj in napisati uvodnik, ali pa si pri mesarju kupiti kravjo kožo, ter gosi izpuliti pero. Kožo uporabimo za pergament, z gosjim peresom pa nanj napišemo uvodnik Če bi živel v kameni dobi, jaz jamskih sten ne bi zlorabljal za to, da bi nanje čečkal slike napol golih ljudi, ki se podijo za živalmi (kaj vse si človek lahko misli ob takih prizorih!?), ampak bi stene popisal z uvodniki vseh vrst in žanrov: Čustveni uvodnik, slavnostni uvodnik, predstavitveni uvodnik, neslan uvodnik, zasoljen uvodnik, oster, popopran uvodnik, uvodnik za dobro letino, uvodnik, kot uvodnik, ki stoji tik pred uvodnikom … skratka ljudje bi tisoče let pozneje imeli kaj brati in se čuditi, kako pametni in razgledani so bili njihovi predniki … Ah, uvodnik, ti moja draga rubrika, kamor lahko izlijem vse svoje najbolj globoke skrivnosti. Iz globin srca se, skozi prste preko računalniških tipk, Wadgawuorn, tehničn, žleht urednik(-ca), panucna za stike z jawnostje – trenutnu Debela Deklica – Ta zalita čeča; Newadgawuorn, na pišuka pihaun urednik – Tirolski Jodlar; Zmieri bel plišast, m pa siu urednik, ka se je ne prou douga nazaj zgubu u dewji mej – @cool@ da Sivi; Zmieri mejn paduobn člawiku, pa čest newadgauorn urednik – Debew na Mažganih; Kulinarična, zmieri libi, pa zmieri bel zmatrana urednika, ta prawa »gurmana«, al kaku bi se že djalu – Šrauf & Padplat. Urednic za lpata, pa usega kar paše zrawn - Speča Faraonka pa Prjatlca Mzelcau: Izdelawa grba – Šrauf; Izdelawa strani na pajčen – weč al mejn @cool@ da Sivi (lih an ma tud Tirolski Jodlar); Komisije za cenzura – Usi prod anmu, adn prod usem; Komisije za likwidacije – tejst, ka ta zadn wastane; Lektorierajne: Kia ej ut?; Naslou: Siga’čan d.o.o., Sigade. Cajtnh je tiskan na 110% nereciklieranmu papierju, za ta cajtnh se utai 0% DDV, še zmiera prspiwama h uničewajnu mej pa ekosistemau, tud če sma tažba zgubil. (Siiikaj siiikaj smriiikca!!! Drek u rike!!! Wabcuodene alge u murje!!! Z nafta nad tjulne!!!); Zahwala: kolektiu Siga’čana se iz dna srca, pa še gluobi zahwaluje za pamuč pr tisku cajtnga gaspudu Janezu Kobalu. 2
sigacan@email.si
Siga’čan 19
pretaka opojna moč, ki da uvodniku tisto NEKAJ, kar ga naredi privlačnega, skoraj živega. Da, uvodnik, ti si malodane oseba. Marsikaj ti lahko zaupam, ker vem, da te skoraj nihče ne bere, ker si le … uvodnik [predstavljajte si avtorja, kako zamaknjeno premišljuje, kako bi zapisal še kaj bolj neumnega.]. Vedno, ko se, za vsako številko posebej dogovarjamo, kdo bo kaj napisal, se jaz derem in tulim »uvodnik je moj, samo moj«, ter cepetam z nogami, kadar mi ni podeljena čast uvodnikovanja. Za vsako številko posebej se borim za uvodnik, a malokrat mi uspe, kajti imam zelo požrešne in častihlepne kolege. Ne vem kaj bi … bi … kosinus, sinus, tangens, kotangens, ah, kako se mi meša! Kaj je reklo jajce kuri, ko je šlo čez cesto? Še en litrček ga zvrnimo, potem pa domov! [predstavljajte si avtorja, kako buta z glavo ob monitor] … No … To pa je bilo nekaj … Glede na to, da sem zjutraj pozabil vzeti tiste preklemanske kapljice, mi morate oprostiti, če mi občasno malce zaide, povrhu tega pa še ta evforija v zvezi s pisanjem uvodnika, saj razumete, a ne? Še malce nazaj k uvodnikovanju: Torej rad bi pisal vedno samo uvodnike, moja največja želja je, da bi bil zaposlen kot pisec uvodnikov kake zdravstvene revije, kajti zelo všeč so mi uvodna razpravljanja o velikih medicinskih problemih in zanimivostih (zmedenost prebavnega trakta, naravne lepote črevesne sluznice …). Če bi mi ponoči, ko spim v uho zašepetali »napiši uvodnik«, bi v spanju vstal, sedel za računalnik in začel razbijati po tipkovnici [predstavljajte si avtorja, kako to počne]. Ko bi se zjutraj zbudil bi bila tipkovnica uničena, a uvodnik napisan in pojma ne bi imel, kaj se je zgodilo … No, to je bil moj uvodnik. Upam, da ste uživali ob tem, ko ste ga prebrali, ali pa ob tem, ko ste ga izpustili. Mogoče bomo zopet uvodnikovali prihodnjič, če mi bo uspelo pregovoriti koga v uredništvu, da mi ga odstopi [predstavljajte si avtorja, kako za hrbtom skriva svojega udomačenega dihurja, ki ga bo uporabil proti vsakemu, ki se mu bo upal reči »Ti?Uvodnik? Ne!!!« ]
www.geocities.com/sigacan
3
Siga’čan 19
An ma falauz Waguon. Lih ta tidn se je wad nejč uzieu an waguon, tak de u Cierknam na majnka prou weč kajt, de boma imil tud ulak. Siga’čani pa že razmišlema, de boma na Sigadah pastajl letališče, se je turistična wabjeskanast sigad usak dan wejč. 3x hura za DDD!.Dve Danski Dvojčici sta se odločili, da bosta del kolektiva Siga’čana + še obilo dodatka popeljali na ogled premikajočih-se-slikic v veliko dvorano v samo središče, torej deponijo Slovenije. Večjih izgredov ni bilo, če ne upoštevamo zastrašenih otročičev, nadrtih mulcev, zgroženih staršev, s pijačo politih babic, dedkov, ki so jim pokradli proteze, objokanih redarjev, blagajničark z živčnim zlomom … Pajčejna. Na naši vsepajčevinasti strani se v vaše veselje in naše preverjanje vaše uslužnosti in vedenja o našem presvetlem časopisu, se zdaj nahaja Anketa, v kateri podate svoje mnenje in Kviz, da vidimo koliko dobro nas kaj poznate. Anketa in Kviz se oba nahajata na razdelku Wsesuorte, samo pomaknite se navzdol po strani in našli boste Anketo in povezavo do Kviza, ki vsebuje deset vprašanj, samo sprehodite se po strani navzdol za vsa vprašanja. Pa pridno rešujte! Novo poglavje. Čestitajmo si! V zgodovini Siga’čana se je začelo novo poglavje. Vi nam pa čestitajte nam na sigacan@email.si ! V zahvalu boste od nas prejeli lep emajl v katerem hvalimo sami sebe, kot se le da! Mački se še zej guonje. To na Sigadah se mački durh niki pregajneje, normaln člauk še spat na mre, ka ni pa ni gmaha. Pawaswajne se kar nejče kamplit. Na wim, a sa mački ris tuk nucni, al se le dilaje, de bi jem bli ma foušlji. Pust bo to. Spet je lita wakul, pa spet bo pust. Cierkna bo spet pouhnu šiem. Se kot de panawad ni bene. U glawnem, praije, de člawk šele za pusta rata tistu, ka je. Upajma, de bo litas ki mejn babjih dicau pa mažatih bab. Pomlad. V naše kraje že spet prihaja pomlad, sneg počasi jokaje zapušča naše bregove. Sonček se nam že smeji v brk, mi pa še zmeraj vse to opazujemo le skozi okno in čakamo, da pride nekdo, ki nas na rokah ponese ven, na plan v beli dan. 4
sigacan@email.si
Siga’čan 19
Basen o korenčku, oslu, prašiču, zajčku in volku Bila je zima, bela odeja snega je prekrivala gozd, veje so se krivile pod težo drobnih snežink, ki so dokazovale rek, da je v slogi moč. Tla so nosila debelo plast kristaliziranega H2O ter majhnih, belih kristalčkov naključnih oblik in izboklin, ki so se svetlikali in utripali iz pogleda v pogled. Skratka, vse je bilo belo, tla, so bila bela, tu in tam črna, drevesa so bila bela, tu in tam rjava, nebo je bilo belo, tu in tam sivo. Sredi vse te beline in puščobnih, zamorjenih barv pa je visel korenček, drzno oranžen, zelen, kakor, da kljubuje vsej belini in turobnosti okolice. Visel je iz neke veje s pomočjo koščka celofana, ki je delno ovijal korenček in bil zataknjen na vejo. Na korenčku, pa so visele oči. Izgledal je tako slasten, v dvoje rjavih okic, se je obrnjeno odseval v vsej svoji oranžnosti. Okice so opazile vsako podrobnost na njemu, polnost in sočnost, ki so dale vedeti, da je korenček dovolj dolgo prebival v topli zemljici iz katere je črpal sokove in se z njih pomočjo bohotil, čeprav je možno, da so zraven pomagale tudi kemikalije. Iz ust pod očmi se je že nabirala slina in kmalu v veliki kaplji kanila na sneg in v njem ustvarila majhen krater. Oči in gobec iz katerega je kapljala slina sta pripadali oslu, ki je v korenček zrl z gotovim prepričanjem, da je tako sočen korenček sredi zime, zagotovo Darilo. Kar pa so oči opazile šele malce kasneje, oziroma vsaj brž, ko je prvič stopil na led, je to, da korenček visi nad zamrznjenim jezerom in to kar ene dva metra nad zaledenelim jezerom. Osel se je po padcu hitro umaknil nazaj, saj je videl, da je led v sredini kar dosti tenak. Zopet se je zazrl v korenček in pričel Razmišljati. Lahko se je kar čutilo, s kakšno silo so se obračale kolesca v oslovi glavi, zapadlo je še malce snega, nebo je postalo še sivejše in jutro se je prevesilo v opoldan. Tačas pa mimo pritaca prašič, zagleda osla, nato pa, sledeč njegovemu pogledu, še korenček. Tudi njemu se pocedijo sline in pristopi k oslu ter ga ogovori. Osel se zdrami, z sebe otrese sneg in pogleda prašiča. »Ej, kočk, ravno zmotil si me, skoraj sem že ugotovil kako priti do www.geocities.com/sigacan
5
Siga’čan 19
korenčka!« jezno reče osel. »Ma ni panike mulo, zdaj ko sem jaz tu, bova skupaj prišla do korenččka in si ga razdelila, kaj praviš?« odvrne prašič. Osel se znova zamisli, samemu mu do korenčka zagotovo ne bo uspelo priti, če pa mu pomaga prašič, bo dobil vsaj pol, pol je pa še vedno bolje kot nič. Nadvse zadovoljen z tem težkim matematičnim izračunom prašiču pritrdi. »Hm, no lahko se sprehodiva do tja in poskusiva splezati eden na drugega in ga doseči,« učeno reče prašič »Ni šans, drugič ne grem na led, je pretenak, tebe pa tudi dvomim da bo zdržal.« Mu odvrne osel in se ozre po prašičevem zavaljenem, zamaščenem životu. »Hmm, lahko bi splezal na drevo in prišel do korenčka,« ponovno razmisli prašič. »Pa ne midva, sploh pa so vse lubje pojedle srne, tako da je deblo preveč gladko,« ga zavrne osel. »Hmmm, pa če butnem v drevo, mogoče se bo korenček snel z veje.« Dobi idejo prašič. »Odlično! Poiskusi!« odvrne osel. Tako se prašič z vso gmoto svojega zašpehanega telesa zabije v drevo. Edini rezultat je bil ogromna kepa snega, ki je padla na osla. »Hmmmm, treba bo bolj razmislit,« reče prašič. Tako se oba zazreta v korenček in globoko premišljujeta. Zapade še malce več snega, nebo postane popolnoma sivo in opoldne se prevesi v popoldne. Mimo prikoraka zajček, zagleda osla in prašiča, nato pa sledeč njunima pogledoma še korenček. Zaželi si ga, zato pristopi k oslu in prašiču, ter ju ogovori. »O, kočk in mulo, kako kaj?« »Tiho, zajc, a ne vidiš, da razmišljava kako dobiti korenček!« mu odvrneta. »A to je vajin problem, hej ni panike, samo zlezita eden na drugega, jaz bom nastavil na vaju palico, se sprehodil po njej in dosegel korenček, ker sem najlažji, potem si ga pa razdelimo na tri dele,« zvito reče zajec in si zraven misli: »Ni šans debilko in zavaljenko, korenček je moj, samo MOJ! Osel in prašič sta oba navdušena nad zajčkovim predlogom in brž poiščeta ustrezno palico in zlezeta eden na drugega. Kolikor čudno je že to izgledalo, osel na prašiču, je zajček na njiju postavil palico in stekel po njej. »Ha, ha, idiota korenček bom sam vzel, moj je moj! Kjer se prepirata dva, tretji dobiček …« reče zajček in se požene iz konca palice proti korenčku z razprtimi usti, hkrati pripravljenimi, da rečejo »ima« in zagrabijo korenček. To se sicer ne zgodi kajti ravno takrat zapiha vetrc, ki zaniha korenček, tako da zajčkove usta hlastnejo v prazen zrak. Skoraj takoj za tem pa zajček ugotovi, da je gravitacija kar zahtevna reč in zgrmi na tla. Trdno pristane na ledu, se pobere pogleda pod sabo in opazi strele kako bežijo stran od njega po ledu. Hoče reči »Krucefix!« kar ni zelo dobra beseda, 6
sigacan@email.si
Siga’čan 19
še sploh če je to zadnja beseda, ki jo boš izustil. Led se vdre in zajček potone za vekomaj. Tačas se zgodi čudež, iz vrhnje veje pade na spodnjo vejo, kjer visi korenček kup snega, veja se nagne in korenček skoraj doseže dno. To v prašiču vzbudi pohlep, ob skorajšnji izgubi korenčka skoraj zblazni, zato brez pomislekov zbeži po ledu. Osel ob tem, ker so njegovi možgani rabili malce več časa za ocenitev položaja, nesluteno hitro ugotovi, da ga je hotel zajček opehariti, sedaj pa še prašič. Zato se brezglavo požene za prašičem in popolnoma ignorira misel, da ni dobro iti dvakrat na led. Led seveda njiju ni vzdržal, saj še zajčka ni, zato se vdre in pogoltne še njiju. Sneg nato pade še iz spodnje veje in korenček se lepo zavihti na prejšnji položaj. Čas teče naprej, zapade še več snega, nebo postane temno, na jezeru nastane nov led in popoldan se prevesi v večer. Mimo prikoraka volk in pogleda v jezero ter vidi v njemu tri zmrznjene živali. Sledeč njihovemu pogledu opazi korenček.V glavi se mu porodi misel: »Še dobro, da nisem vegetarijanec,« in odkoraka naprej v noč.
Nauk: Brez pameti tudi špeh ne pomaga.
www.geocities.com/sigacan
7
Siga’čan 19
Mali grmiček, ki je hotel postati »veeeeelik« Začelo se je, kot se začne vsaka zgodba majhnih, z velikim grmom, ki je hotel imeti otroke. Pa je obrodil lešnike, jih trosil naokrog in upal, da bodo iz njih vzklili novi majhni grmički. Dolgo se je trudil brez uspeha, vendar je kmalu prišla tista pomlad, ki je prinesla novo rojstvo, povsod hvaljenega lesa, ki je nasploh zelo uporaben za kurjenje v pečeh. Najprej je iz tal pogledala le majhna kal, za katero se od samega začetka ni dalo določiti spola. Veliki grm je upal, da bo dobil potomca in ne potomke, da ga bo lahko naučil vsega, kar se je naučil v svojem življenju. Upanje je obrodilo sad takoj, bil je on. Obstajala je le ena težava, ki se je pokazala šele, ko je grmiček spregovoril. Sprašujete me, kako grmički govorijo. Ste že kdaj spomladi sedeli v gozdu in poslušali šumenje dreves, le redki ga razumejo, malega grmička ni razumel nihče. Izkazalo se je, da ni ravno najbolj nadarjen za pogovore, sploh pa ne za daljše govore, bil je tudi strašno zamerljiv in hitro vzkipljiv. Sploh pa ni maral drugih grmičkov, hotel je postati največji izmed vseh. V svoji želji, da bi postal največji se je opiral na močan vpliv svojega očeta, ki ga je imel v gozdu. To ga je reševalo iz vseh zagatnih situacij v katerih se je znašel. Oče je slepo verjel vanj, kajti bil je njegov edini sin, v katerega je bil močno zagledan. Videl ga je le z njegove »svetle« strani, ni pa znal pravilno oceniti njegovih napak, da bi ga pokaral in usmeril na pravo pot. Bil je že star in slaboviden. Počasi si je mali grmiček postajal vplivnejši, skrival se je za prijatelji svojega očeta, kajti oče je res imel vplivne prijatelje, kot so hrast, bukev, javor … Kmalu je postal najvplivejši v gozdu, vendar mu to ni zadoščalo, hotel je postati najvplivnejši v vseh gozdovih, sploh pa v iglastih. Vse lepo in prav, vse dokler ni iz enega od iglastih gozdov povsem naključno pricopljala majhna veverica, ki je neizmerno ljubila lešnike, kot jih ljubijo večinoma vse veverice. Nenadoma je zagledala dva prelepa in velika lešnika, ki sta se lesketala v jutranji rosi, sveža umita, prav na najlepši veji malega grmička. Polastila se jo je neizmerna lakota, kajti lepota in duh lešnikov ji je zmešal glavo. Mali 8
sigacan@email.si
Siga’čan 19
grmiček je še spal in ni opazil preteče mu nevarnosti, dokler nista bila lešnika že odtrgana in zaužita. Bilo je vendarle prepozno, njegova lepota je izginila v prelepem jutru, ki se je rojevalo skozi veje njegovih mogočnih prijateljev, ki pa mu v trenutku slabosti niso znali prav pomagati. Mali grmiček se je razhudil, razhudil se je na iglaste gozdove, ki so dajali zavetišče tako zlobni živali, kot zna biti samo mala veverička. Naročil je ljudem, seveda mali grmiček je imel vpliv tudi pri ljudeh, posebej pri tistih, ki so pod prsti radi čutili šelestenje zelenih listov, katerih je le-on imel zadosti. Kakorkoli že, naročil jim je naj požagajo vse iglaste gozdove v bližnji in daljni okolici, kdo jih potrebuje, če pa sami nudijo zavetišče nevarnim živalim. Ljudje so ga ubogali in so šli. Vendar so bili iglavci trpežni in se niso dali kar tako posekati. Bili so trdoživi in so ljudem uničili veliko število žag in sekir. Kmalu so tudi listavci spregledali in videli, kako nesmiselno je uničevanje svojih nekdanjih prijateljev. Začeli so se obračati nasproti malemu grmičku, ga rotiti, naj si premisli. A on jih ni poslušal, dokler ni ostal sam. Odšli so tudi ljudje, kajti zaloga zelenih lističev ni neskončna, ko mu jih je zmanjkalo, so ga zapustili še zadnji »prijatelji«. Ostal je sam, nič več ni bil velik, ampak spet tak kot v začetku. Bil je le mali grmiček brez prijateljev.
www.geocities.com/sigacan
9
Siga’čan 19
Čas je za krajše EPP oglase:
Hop Šop Tirolskega Jodlarja vam predstavlja edinstven izdelek, ki mu ni para na tem sveti!
OMLETAR
KUPITE OMLETAR!!! KUPITE OMLETAR!!! KUPITE OMLETAR!!! KUPITE OMLETAR!!! KUPITE OMLETAR!!! Tudi, če ga ne rabite, ga boste kupili! Seveda ga boste! Če pa nam pišete v naslednje pol ure, dobite zraven ŠE EN OMLETAR!!! Kaj še čakate, OMLETAR čaka na vas!
Za omletar pišite na: Omletar@vrzistrandenar.com 10
sigacan@email.si
Siga’čan 19
Zbor Vrtnega Zelenjadja Bila ena izmed tistih noči, ko imaš občutek, da je v zraku nekaj čarobnega, magičnega, ko se ti zdi, da se bo zgodilo nekaj neverjetnega, in da bi, če bi to noč prespal, lahko marsikaj zanimivega zamudil. No torej … tiste poletne noči sem se opotekal mimo nekega vrta, ki pa, da vam dam vedeti, ni bil isti vrt, kot oni, kjer bivajo tisti znameniti vrtni palčki (srrrrrrhhhh!!!). Sicer pa vam nisem dolžan razlagati, za kateri vrt je šlo, mogoče prav za vašega! Zaslišal sem mrmranje. Sprva sem sicer pomislil na palčke, a sem to misel kaj hitro zavrgel, saj sem slišal, da se ti ne razmnožujejo več, ker so jih … no … s posegom prikrajšali za te užitke (uporabili so poseben postopek pri katerem odstranijo … eee … tisto, kar je potrebno odstraniti. Vem sliši se kruto, vendar je bilo nujno, če ne bi nas ti palčki v nekaj mesecih preplavili). Torej, da pojasnim, za kaj je šlo, imel sem edinstveno priložnost prisluškovati seji ZVZ. Če vam je kratica neznana (nedvomno vam je), vam povem da gre za Zbor Vrtnega Zelenjadja. Vem, da se politike v našem cajtngu izogibamo, vendar če gre za take pomembne zadeve, kot so zelenjadarske politične zdrahe, se temu nisem mogel odreči. Kaj sem pa jaz kriv, če sem pa slučajno šel mimo tega vrta in sem slučajno slišal, ko se je zelenjava pogovarjala? No, seveda boste sedaj trdili, da nisem pri pameti, da sem trčen, da se mi koleščki v glavi ne vrtijo v pravo smer, ali pa bi uporabili kakšen podoben izraz, ki pomeni duševno neuravnovešenost, vendar pomislite, da bi, le če bi bili ob pravem času na pravem mestu, mogoče tudi vi to lahko slišali … no kaj pa vem, mogoče pa ne, možno je tudi, da sem jaz kakšen izbranec, kar se tiče tega … Sprva nisem ujel rdeče niti pogovora, vendar mi je kmalu postalo jasno, da se prepirajo nekaj okoli tega, kdo bo postal novi poglavar oz. predsednik tega zelenjavnega vrta. Šlo pa je nekako takole (kolikor mi je po mojem luknjastem spominu uspelo rekonstruirati dogodek): … Krompir se je izrinil iz vrste, se ponosno postavil pred zbrano zelenjavno druščino ter dejal: »Ne, ne, draga moja zelenjava! Jaz bi moral biti predsednik. V meni se pretaka plemiška kri, saj me ne prištevajo zastonj med gomolje!« www.geocities.com/sigacan
11
Siga’čan 19
Stročji fižol je odkimaval z glavo in ugovarjal: »Ne pozabite vendar nečesa! Gospod krompir se ves čas skriva v zemlji in nima pregleda nad celotnim dogajanjem v vrtu! Jaz, drage dame in možje, pa se ovijam okoli kola, ki sega daleč v nebo in vidim čisto vse, kar se dogaja naokrog po vrtu! Zelo dobro sem »razgledan«, ni kaj, torej sem edino jaz primeren za vašega predsednika!« Mimo manjših kumaric se je nato prerinila solata in se rahlo priklonila stročjemu fižolu: »No, ti ljubi fižol v stroku, ne oporekam ti tvoje razgledanosti, pa vendar bi pripomnila, da si se zaradi svojega visokega položaja že malce prevzel in z viška gledaš na nas, pritlehno zelenjad. Še veš ne, kako hudo nam je tu spodaj. Poleti nam je vroče in soparno, tebe pa tam zgoraj hladi hladen vetrič … joj in da ne govorim kaj ljudje počnejo z menoj: Poleg sekljanja me utapljajo v olju in kisu, pa še solijo me, da me povsod preklemansko peče in srbi!« Radič je zažugal s svojimi listi: »No, glede tega sva v podobnem položaju, ne pozabi tega, ljuba solata!« »Ha, ha, kaj se vidva oglašata! Kaj vse z menoj počno!? Poleg kisanja me zapirajo v kozarce!!! Pa kakšna gneča je potem notri in tudi dihati se ne da, kaj šele da bi se lahko premikala!!!« se je oglasila največja izmed kumar. Paradižnik je vzvišeno stal na bližnjem kupu zemlje in sprva le poslušal razpravo in čakal na primeren trenutek, ko bo tudi on vskočil. Ponudila se je priložnost: »Prijateljčki, kaj pa jaz!? Vaju, radič in solata, žvečijo le surovo, kaj vse pa počno z menoj! Lupijo me, režejo me, pasirajo me, dušijo me, me namakajo v slanici, me zapirajo v steklenice in me potem zmerjajo s kečapom, me konzervirajo, me z desetinami mojih prijateljčkom zapirajo v tube in nam pravijo koncetrat, iz mene delajo juho in še bi lahko našteval, vedite, vse to namreč zelo boli. Resnično menim, da sem vreden pomilovanja, ter globokega občudovanja, kajti težko je življenje paradižnika na grenki zemljici tej.« Paradižnik je globoko zajel sapo in se proseče ozrl po zelenjadju. Sledilo je nekaj trenutkov tišine, na licu čustvene gospe kumare pa se je utrnila drobna solza. »Dobro zmagal si, res si pravi mučenec in zato bodi naš predsednik,« je skoraj enoglasno zavzdihnil celoten Zbor Vrtnega Zelenjadja, krompir pa je še dodal: »No ja, tudi z menoj počnejo marsikaj, a recimo, da ti odstopim mesto zaradi ljubega miru v našem vrtu!« Paradižnik je bil precej prijetno presenečen, tako da je vzhičeno zdrdral: »Hvala ti dragi krompir okrogli! Vedel sem, da se boš izkazal … v znak 12
sigacan@email.si
Siga’čan 19
hvaležnosti te postavim za podpredsednika, moj ljubi zlati stročji fižol, tebe postavim za ministra za dober razgled, solata, mislim, da si edino ti res primerna, da zasedeš ministrsko mesto za varstvo kolorofila, ti radič, boš moja roka pravice, minister za iztrebljanje plevela in drugih zajedalskih ter nekoristnih oblik zelenja … in ti, moja kumara sočna, boš moja tajnica, kajti taka postavna dekleta kot si ti, imajo pravico do take dostojanstvene službe. Vse kar bom zahteval od tebe je samo to, da mi boš občasno skuhala kavico in me kdaj pa kdaj malce pockrljala, ko bom utrujen od napornega dela, hehe …« Kumara je od jeze (še bolj) pozelenela in začela kričati: »Ti!!! Kaj si pa drzneš!? Mar misliš, da bom tvoja dekla in še ljubica ob enem!? Kako si upaš predlagati kaj tako nagnusnega in odurnega, paradajz ošabni, jaz sem vendar dama, vredna spoštovanja!!!« Zadihana je obstala za nekaj trenutkov in izgledalo je, kot da nekaj premišljuje, »no, če še enkrat pomislim, tvoj predlog niti ni tako slab, slab je bil samo način, s katerim si mi ga postregel … in kakšna naj bi bila plača?« Buča je zašepetala cuketi: »Kaj sem ti rekla! Kumare so vedno iskale možnosti, kako bi prišle na lep način skozi življenje, vedno so bile bolj »lahke« sorte, meni, buči, tega ne more nihče očitati, ker sem pač težka in velika!« K omizju se je prikotalila čebula, ki se je do sedaj držala bolj v ozadja in izgledalo le, kot da jo je nekaj zelo razburilo. Dejala je: »Opala, dragi še-nepredsednik paradižnik, ti bi kar tako podarjal službe svojim prijateljem, kaj!? Tako pa ne bo šlo! Sicer pa menim, da g. krompir, ki ga seveda iz srca spoštujem, ni ravno primeren za težko in zahtevno službo podpredsednika. Kaj, če se vam kaj zgodi, dragi paradižnik, pa bognedaj da bi se, a na krompir bi padla vsa odgovornost in breme vodstva in kaj bi potem storil on? Kot prvo, ne bi prenesel takega pritiska in bi se lepo zaril v zemljo, kot noj zarije glavo v pesek ter vrt prepustil vsem mogočim križem in težavam, ki bi nastopile.« Nato se je obrnil h krompirju: »Čeprav naju tenstajo skupaj (ponekod očitno tega ne počnejo; op.TJ), torej naju druži posebna prelivajoča se kuhinjska harmonija, ti moram ugovarjati. Med tenstanjem si ti že ves zrezan, spackan in speštan, torej ne čutiš več muk. Jaz pa, ki sem trdoživa, med praženjem, čutim vsako bolečino, vsako muko in vem kaj je trpljenje in ga znam tudi odlično prenašati, torej, dragi moj krompir, mislim, www.geocities.com/sigacan
13
Siga’čan 19
da sem jaz bolj primerna za podpredsednico!« Paradižnik je namrščil čelo in se zamislil: »Hmmm … dober argument ni kaj … sicer pa … Ah, že vem, ljuba sozelenjava! Glasovali bomo, kdo bo podpredsenik! Vsi, ki imato volilno pravico, kar lepo sem!« Takrat se je tiho oglasil petršilj: »Tudi jaz bi … rad glasoval.« Vsi zarenčijo vanj: »Ti pa lepo tiho, ker si le začimba! Ti nimaš volilne pravice!« »Jaz … jaz … sem zelenjava,« je tiho, kot se le da, ugovarjal petršilj. »HAHAHAHAHEHEHEHIHIHI!!!« se je razlegel hrupen smeh po vsem vrtu. Buča se je med smehom trikrat prekucnila, motovilec je histerično plahutal s svojimi listi, stročji fižol je skoraj padel s fižolovke, ponavadi umirjena artičoka je delala prevale, (pre)zrel paradižnik pa se od smeha nenadoma razletel, tako da je od njega ostal komaj pecelj. »Glejte no, drage povrtnine,« se je oglasila kumara, ki je prva opazila, kaj se je zgodilo z nesojenim predsednikom, »izgubili smo predsednika … kar razneslo ga je! In to od napuha!« »Kaj bomo pa sedaj!?« je vsa prestrašena, s tresočim glasom rekla karfijola in skoraj na jok ji je šlo ob pogledu na pecelj, ki je ostal za paradižnikom. »Eh, konec koncev predsednika ne rabimo, saj tako ali tako ne bomo dolgo, če nas ne bodo pojedli, bomo pa zgnili!« je v tipično optimističnopompoznem slogu dejal krompir. »Tako je!!!« je enoglasno vzkliknila vsa zelenjava, čebula pa je še dodala: »Sicer bi jaz najraje sedaj malce ugovarjala, pa vendar … jutro bo kmalu tu, in prišli nas bodo zalivat ter plet, zato malce zaspimo, ker nas čaka naporen dan!« Pogovor na vrtu je počasi prešel v mrmranje, kmalu je še ţo potihnilo in zavladala je popolna tišina … Še nekaj časa sem ves zamaknjen stal ob ograji in se je držal, kot pijanec plota. Prav žal mi je bilo, da sem se iz tega pravljičnega sveta moral vrniti v krut, realen svet, kjer zelenjava ne govori, v bistvu niti pisne ne, ko jo daješ v lonec, čeprav ve, kaj jo čaka. Pričujoč pripetljaj je vzrok, zakaj nikoli nisem bil in ne bom vegetarijanec. Zelenjave sploh ne jem, ker do nje pač čutim prevelike simpatije, le občasno si privoščim paradižnik iz maščevanja, ker se mi zaradi svoje vzvišenosti in samoljubja nekako ni priljubil.
14
sigacan@email.si
Siga’čan 19
www.geocities.com/sigacan
15
Siga’čan 19
O človeku, ki je hotel imet rojstni dan vsak dan, nimamo kaj povedati, ker je umrt zaradi zamaščenja žil in ga je infarkt v dnevni sobi in to ravno prejšen torek, preden se je njegova žena vrnila z jutranjega teka. V prihodnje lahko preberete tudi zgodbe o: o O prebivalcu Polzele, ki je sovražil najlonke o O kači z nogami, ki so ji nagajali, da je kuščar o O babici, ki je imela 1002 različnih receptov za jabolčni zavitek, a je bila preslabotna, da bi nabirala jabolka o O najbolj sluzasti sljuzi, ki je bila po čudnem naključju v sorodstvu z Grizli Adamsom o O deklici, ki ni prodajala samo vžigalic, temveč tudi... khkh o O mali morski pici, ki je prijateljevala z malo morsko deklico o O gori, ki je bila komaj večja od grička, pa je kljub temu obdržala ime
EVOLUCIJA Med živimi bitji so najbolj razviti sesalci. Pred sesalci so bile metle. 16
sigacan@email.si
Siga’čan 19
www.geocities.com/sigacan
17
Siga’čan 19
Ljubezni iskanja Večer je znova prišel, vrata Bobijeve gostilne so se narahlo odprle in notri je pokukalo četrt Tonetove glave plus oko. Po hitro vrženem pogledu preko gostilne ter ocenitvi, da je vse varno, se izza vrat pojavi še ostanek Toneta. V svoj značilni, rahlo sključeni hoji priraca do šanka in se z lahkim izdihom sede za stol. Točno v tem trenutku ga pričaka prijateljski udarec po hrbtu. Saj zadeva je bila mišljena popolnoma prijazno, na ubogega Toneta pa je imelo takšen učinek kot na muho muholovec. Če prištejemo zraven še učinek šoka, dobimo prav lepo stresno situacijo, ki jo ljudje tako radi izrabljajo za omedlevico. Tako Tonetovi možgani priredijo en lep izklop in tone se zvrne po tleh.. Na žalost ko so že ravno mislili, da se bodo lahko lepo odpočili, jih dve dobro merjeni klofuti zopet aktivirata. Tone kmalu ugotovi, da se za klofutami skriva Helga, nič kaj nežno ga vzdigne in posadi na stol. »No, no, saj te nisem tako močno. Kdo bi si mislil, da si tako občutljiv.« Ko se Tone malce zave, ji odgovori »Preveč ljudem sem se zameril, da bi lahko mirno hodil okrog, sploh pa se mi je zdelo kot da bi me nekdo z palico po hrbtu.« »Nja, nja, raje povej kaj zanimivega.« »Si prišla sem samo zaradi tega?« »No, kaj naj rečem, veliko drugih zanimivih stvari niti ni tu okoli, no kaj mi boš danes zanimivega povedal.« »Ffff ok, no predvsem sem se odločil, da bi moral biti bolj direkten, pogumen v teh, zadevah …« *Preteklost* Tone koraka pridušeno po temačni ulici do bara, hotel je malce zamenjati sceno, saj se mu je zdelo, da v Bobijevi gostilni trenutno ne bo kaj preveč opravil. Ko si ogleda okolico, stopi kar v prvi bar, ki mu je prišel naproti. Razgleda se po okolici, opazi dekle, ki sedi samo za mizo. Zbere ves svoj pogum in stopi k njej. »Oprostite, je sedež prost?« jo ogovori. »Ja je, moj fant je šel samo na stranišče,« mu odgovori. Tone hitro pomisli, da verjetno preizkuša njegov, pogum in blefira, ker je sam pri sebi dejal, do bo bolj pogumen, se kar usede za mizo. Dekle ga začudeno pogleda, tačas pa čez njega že pade senca in težka roka ga pograbi za ovratnik ter vzdigne z sedeža. »Kaj ti moji punci moriš?« zagrmi glas nekje s konca roke. »He,he kdo jaz? Niti slučajno …« »Ne maram tipov, ki se sučejo okoli moje punce!« ponovno zagrmi glas s konca roke. Tone začne obupano zavijati z očmi in iskati izhoda. 18
sigacan@email.si
Siga’čan 19
Najde ga v steklenici na sosednji mizi, ki jo jadrno pograbi in udari po glavi, ki bi po njegovih izračunih morala biti nekje na koncu tele roke. Seveda Tonetova moč še zdaleč ni zadoščala, da bi steklenica naredila kakršnokoli škodo, še razbila se ni, je pa bila ravno dovolj, da ga je roka izpustila in skoraj po vseh štirih se je pognal iz gostilne. Brž ko je zdivjal po ulici, bi se skoraj zaletel v žensko, ki je žalostno slonela ob cesti, izgledala mu je zelo lepa, z dolgimi rjavimi lasmi in lepo izpolnjeno postavo, oblečena v dolgi dežni plašč. Le ta se naglo obrne in Toneta zagrabi. »Moraš mi pomagati,« mu reče. »Jaz sem Anita in lovijo me.« »K … kdo te lovi, zakaj te lovijo.« Presenečeno vpraša Tone, ki ga je ta nenadni zasuk v prijaznosti dodobra šokiral. »Hočejo vzeti nekaj mojega, moraš mi pomagati to skriti!« V roke mu potisne majhno škatlico. »Tega ne smeš pokazati nobenemu, tudi sam ne smeš odpreti,« mu zabiča in ga odvleče v ulico. »Saj res, kako ti je ime?« »Eeee Tone,« odgovori Tone. »No, Tone, če boš prijazen in mi pomagal, bom tudi jaz zelo prijazna do tebe … kajne, da bi mi rad pomagal?« mu medeno reče Anita. Tonetu poskočijo misli, tale čudovita ženska hoče da ji pomagam, kot v stripih. Izpadel bom kot velik junak. »Eee seveda, brez skrbi da bom pomagal.« »No odlično, hočem, da tole škatlico skriješ in mi jo ponovno daš jutri zvečer, na tem istem kraju. Zelo ti bom hvaležna, boš videl kako prijazna sem lahko.« Ko to reče, Anita odide, Tone pa zasanjano odkoraka po ulici navzdol. Na koncu le-te, pa ga pričaka presenečenje v obliki modrih angelov, poženejo se nad njim, Tone poskuša zbežati, toda trije policaji so brž na njemu in v vzkliku obupa škatlico pogoltne. »Pogoltnil jo je!« vzklikne en policaj. »Uh, kako nagravžno,« reče drugi. »Odvlecimo ga na postajo!« reče tretji ali pa morda prvi, težko je ločiti. Na policiji ga hitro zaslišijo in iz Toneta ni bil kak hud problem izvleci informacije. »Dajte mu odvajalo, tisto škatlico moramo imeti in vtaknite ga v ječo!« reče šef in tako je bilo storjeno. Tone se znajde v mali celici, kmalu pa začuti poleg sebe še eno osebo, ko jo zagleda, se mu sobica resnično zazdi majhna. Najnežnejši opis tele osebe bi bil križanec med opico in nilskim konjem z debilnim, skorajda otroškim izrazom. »Hu, huuh, haaa, prijateljček …« Osebek ga zagrabi in stisne k sebi na postelji. » Huuu, ghaa, kajne da boš muj prjatu, bom huugh lepo skrbu zate hheegh …« reče velikan in ga prične božati.. »Ghaaa, sm že imu enga prjatlčka, pa sm ga stiskau pa božau haaghuu …« Pri tem Toneta tako stisne da izbije iz njega ves dih. »… heeeghee, pol www.geocities.com/sigacan
19
Siga’čan 19
pa se je nehau premikat, pa so ga odpelali stran huuh …« Tone postane v njegovam prijemu čisto majčken z izbuljenimi očki kakor zajček in počasi ga v črevesju prične ščegetati … *Nadaljevanje prihodnjič*
Sierkauc Sierkauc je jemu tud ma bel šwah spomin, tak de je spuotje pazabu usaka naumnast, ka je je nariedu. Marskier mu je pruobau ki s kalam utoučt not u glawa, sam ni prou kajt pamagalu, wan i še zmiera mislu s saje glawa, če bi se temu sploh lahk reklu mislnt. Tak je pršla hmal zima wakul, pa z nuo mraz, pa use drugu kar prnese. Zima pa na prnese sam slabih rči, prnese tud ki dabrga, tu sa ldje Sierkaucu zmiera prajl. Tu si je tud rade wuole zapounu. Je jemu pač »selektiwn« spomin, kot bi se tel reč djalu pa ta najm. Ka sa blezu ldje zej pou bel učen, pa se spaznaje prou na use, ne tak kot suj cajt, ka je jemu usak saje rič za wakul ganit, pa se je na tistu spaznau, pa dabru waprawlueu, kar i jemu za waprajt. No, zej sa blezu usi bel pametn, sam ni lih prou ki zla widet, ka če se ma bel wazreš wakul, widiš skuz le weč naumnast. U glawnem, kot sm že djau, se je Sierkauc rade wuole zapounu tistu, ka bi blu buli pazabit … Hmal je začieu padat tud ta prej snig. Sierkauc pa negowa mat sta bla tud bel riwna, se ne, de bi jema ki majnkalu, tu ne, sam lih ki kajt si tud nista mogla prwašit. Se snig je paznau, sam mraz prnese tud še ki drujga … lied. Lied pa ni kar tak niki, je prou niki pasebnga, se se zna prou lpu sutit. Sutit, prou lih tak kot se suti tistu gruble, ka ga ima wad štacunarje žena ga pa rakah pa wakul wratu. Se že wiste, ki je pršlu temu našmu prjatlu u glawa, ki si je u nuo utouku. Zmislu se je, de če ima wad štacunarje žena taku gruble won z ledu, ka ki drujga ka bi se tak sutilu, wan še ni widu, mre bit tu kajt wridnu. Se kar ima wana je use an kop soudau wridnu. Pa se je latu lied zbierat not u bajt, de bi ga pal lahk zdrabiu čest na drabnu, pa ga za prou kajt soudau lahk predau na somnu, ka bo na pumlad u wos. Bau se pa je, de bi se še kadu druj zmislu ki tak brihtnga, pa je teu 20
sigacan@email.si
Siga’čan 19
wos lied čim hitrejš pabrat. Nabierau ga je cile dniewe, ga nasu u bajta. A ja, sm bi pazabu pawidat, de je bi spet sam dama, ka je mat mogla lih niki u mista jet waprajt. Sierkauc je pa kar nabierau, pa nabierau, pa nabierau, dukr ni bla cila bajta pouhna ledu, zakurit je sewide pazabu, ka se mu je tak mdilu. Tak de se lied še ni začieu tak hitra tapit, pa je kar uridu wabstau. Hmal mu je u bajt zmajnkalu placa, pa je začieu use ukop nasit čie u kazouc, ka je bi pred bajta, hmal je blu use pouhnu ledu, lied se je pa še kar dilau. Mraz je pa le skuz bel prtiskau. Dwa dniewa je že zbierau naš Sierkauc lied na kop. Neč ni spau … idu … ki šele ki drujga. Pa je pa naajnkat pategnila jugajne. Tu pa lih tist cajt, ka je naš pub wad same zmatranast zaležeu kar gar na anmu kopu ledu, ka ga je lih niesu če damou. Pa je spau, kar douga cajt, se je bi uriedu zmatran, ka dila pa tud ni bi lih ki zla nawajen. Ka je spau, se je pa lied začieu tapit, hitra se je tapiu, se se je kar zla wagrilu u kratkmu cajtu. Spau je da naslejdnga dnie, ka je pršla negawa mat damou, wadprla wrata bajte, pe je je hmal zalilu, ka se je nabralu nuot ane wade wad usega ledu, ka je bi nuot. Sam debielu je paglieda, pa je pa zaglieda sajga puba, ka je ležeu sred izera pad kazoucem. Usa u strahu je leti če da nega, se se je ba, de sa ble paplawe, pa de je utanu. Ka se je Sierkauc le wabudu, se je wazrou wakul sebe, pa widu use ukop pad wada, prou neč mu ni blu jasnu. Mat ga je praša ki je dilau, wan i je razlažu, ki si je zamislu. A mislte, de ga je wana pal namužga, ki pa, se na bi neč zalieglu, prie se je za glawa, pa šla pucat not u bajta, kar je blu za wapucat. Zrawn se je pa truošta, de bo pubu ta naumnast s cajtam prešla. Sam se je zastuojn truošta … tu je pa že druga štuorje. Knjige so kot psi: zveste, mirne in vedno pripravljene, da nas razvesele. Gorje, če jih posodimo: užaljene so in se ne vrnejo nikoli več. Vsi vemo, da je metanje riža na porokah že tradicija, ki ima za svojo posledico le to, da mora zmetani riž nekdo pospraviti. Kakšne pa so lahko posledice, če riž v ženina in nevesto mečejo ljudje, ki na marsikatero stvar pozabijo, pa tudi na to, da je treba riž vzeti iz škatle, si lahko mislite sami. www.geocities.com/sigacan
21
Siga’čan 19
LJUBEZEN Z MEHURČKI ALI BREZ Bliža se čas pomladi, ptički že veselo žvrgolijo, zvončki in trobentice že pogumno kukajo izpod zemlje, sonček prijetno greje ... ah, res ne morem, da ne bi pomislila na ljubezen. Je kdo čez zimo ostal brez boljše polovice? Je kdo nesrečno zaljubljen? Je kdo zaljubljen pa ne zbere dovolj poguma, da bi stopil do občudovane osebe? Je kdo, ki že celo življenje išče pravo osebo? Je kdo, ki je razočaral svojo ljubljeno osebo in jo hoče nazaj? Skratka je kdo, ki bi rad imel ljubezen, jo razdajal in jo prejemal? Po mojem je večina med nami takih, ki ne moremo brez ljubezni, pa naj bo takšna, takšna ali pa takšna. Povem vam, ZDAJ je pravi čas! Če še ne veste je pomladno ozračje prav ljubezensko naelektreno, in to pozitivno vpliva na spletanje novih ljubezenskih vezi. Narava, ki se prebuja, prav vzpodbuja ljubezen da oživi, zaživi v vsej svoji lepoti. Dovolj je bilo govoričenja, preidimo na AKCIJO! Problem se pojavi takoj, ko preskoči iskrica, in sta oba za, in sicer kam iti na zmenek??? Zmenek ob svečkah in dragi večerji v prestižni restavraciji zna biti nekoliko predrag in preobičajen. Je že res, da je romantično, vendar pa živimo v modernem svetu, zato je take vrste zmenek malo iz »življenjskega konteksta« Skratka, težko je najti pravi kraj, kjer vaju nihče ne bo motil, da mošnjiček ne bo prehitro suh in da bo vse skupaj dajalo vtis romantičnega zmenka. Predlagam zmenek kar po domače in sicer kar na domači kmetiji. A zakaj pa ne? Je domiselno in preprosto. Te vrste zmenke so uporabljali že naši predniki, skratka je preizkušeno. Če pogledamo koliko otrok so imele družine v starih časih, moramo priznati da je kmečki zrak zelo plodoviten in pravšnji za zmenke. Predstavljajte si da pridete po dekle kar s traktorjem. Zagotavljam vam, da boste poželi veliko pogledov, tako od sosedov kot od dekleta samega. Vožnja s traktorjem zna biti zelo zanimiva, saj velikost voznikove kabine ne dopušča veliko prostora za sedenje. Telesna bližina je lahko zelo vznemirjajoč občutek, katerega lahko stopnjuje še prijetno tresenje. Ko prispeta, jo lahko kot pravi kavalir pomagaš stopiti s traktorja. Potem pa, če te je kaj v mišicah in punca seveda nima preveč odvečnih kilogramov, jo lahko odneseš čez kravje tortice naravnost pred štalo, pardon pred hlevska vrata. V hlevu ji 22
sigacan@email.si
Siga’čan 19
lahko pokažeš svojo skrbnost, čistost in ljubezen do kravic in prašičkov tako, da počistiš tortice na tleh, nakrmiš živino. Zraven vzpodbudi dekle, da ti bo še ona pomagala, in sicer pri molžnji krav. Medtem ko vse skupaj prakticirata si lahko izmenjujeta skrite poglede, kajti trenutek ne bi mogel biti bolj primeren. Za kosilo ali malico priporočam slastno zapečene čevapčiče. Če še ne veste, se s čevapčiči da krasno igrati, uporabiti morate samo svojo domišljijo. Popoldne si privoščita sprehod. Da pa bi ga čimbolj izkoristila med potjo nabirajta regrat, ki ga bosta kasneje pripravila za večerjo, seveda s slanino! Na travniku ali gozdu lahko pokažeta svojo igrivost in se gresta malo lovit. Še namig fantom: Zvonček ali trobentica v dekletovih laseh je lahko izvirna popestritev, ki lahko vzpodbudi k poljubu ... Zvečer bo še prehitro tukaj, zato se kot spodoben fant in dekle razideta v pričakovanju naslednjega zmenka. Na prvem zmenku pač ni spodobno, kaj več kot samo poljub, zakaj bi se vsi zmenki končali enako?! Kjerkoli že boste in karkoli boste že počeli imejte se radi in DOBRODOŠLICA POMLADI!
Kdaj se zdi, de gre use naruobe! www.geocities.com/sigacan
23
Siga’čan 19
Kjer se prepirata dva, sraka sraki novico poda Štorija, ki govori sama zase 9.30 – Frančiška se dobi pri Pavli na jutranji kavici: »Eeeej niki ti mrm mus ajn pawidat! A wiš, de sta se Ciril pa Duora, tu sta une dwa, ka ga nad mana žwita kriga. Zmjeri sta tak mjerna, pru fajn člawika sta, sam včjeri zvečjer, sta si pa kr ane par grdih besid rekla adn drujmu. Sam sta se brž pamerila, tak de sm Marjota lahka pal umjeru pagljeda !!! 11.00 – Pavla sreča v trgovini Ivico. »Ti paaaaasluš, ki sm jest sliše! Mi je Franšička prajla, de sta se včjeri Cirl pa Duora kar fajn kriga! Blezu de je njen dic upew, de se ga pa ciu bajt slišalu !!! 14.00 – Ivica možu pri kosilu: » Ki vse se na gawri pa Cjerknam! Včjeri sta se Ciril pa Duora daja! Pa tu ciu večjer. Blezu, de je kar naprej upew če u nje, nakanc je je pa še klafnu! A si morš mislt!« 16.00 – Ivičin mož sreča soseda pred hišo: » Ooooo Jurčkaw !!! A wiš ki sm slišeu wad babe pr južn!! Duora pa un njen Ciril, de sta taku imi … Wana se je drla na nega, pa še sklafta ga je pal na kanc !!!« 18.00 – Jurčkaw govori s svojo ljubico Rezo : » Ti pasluš, sm danc gawaru z moužem wad une Ivice, ka muj wana pawida pr južn, ka je srejče Pavle u trgowin, nji je pa Frančiška dja, de sta se Ciril pa Duora prou uredu poučla učeri. Pou Cerkna je slišalu kaku ga je toukla, bugi riwež je biu čest palumen pa krwaw, Se prajm, kešnu je tu, sam de nau maje zwidla ki mawa medwa med saba… 21.00 – Jurčkova ljubica Reza svoji prijateljici Amaliji: »Ti na wiš, ki se med una Doura pa Cirilam dagaje, jel de ne? Mah sn sliša wad anga, dej bla Duora čest buga učjeri, sej kriga z Cirilam, pa jih je pa tak fasa buga riwa, de j bla čest plawa, ja pa tud šuoba je mi poučena, a wiš, pa če sm prou 24
sigacan@email.si
Siga’čan 19
šliša, tud še preci anih kasti je tud imi paluomenih. 9.30 Naslednji dan – Amalija v službi sodelavkam in sodelavcem: »Ojojoj prejoj a si šliša de je Ciril Duore un dan tuk pregarbaw, de je u bolnic na intenziwn, pa wrjetnu bo tam še kešn misc, zatu ka ima pretres mažganaw, pa zlouomena hrbtenica, pa preluknena pluča, zdrablen kouk, puočena latjerna, preklana ta spuodna čelust, pa sam še ene dva zaba sta ji wasta,jejej, zvit urat ima tut, na disn rak ima vse prste paluomene, ka ga je tut wana ajnkrat urjedu umajla, ta liva raka ima pa sam ma naluomena, pa de na gawarim wad wadprtga zloma dal na ta disn naj, ta liwa naga ima pa čest watekla. Ja mi je una Reza, ka dila gar u zdrawstwenmu domu, kaj bouniška sestra, pawida, wana pa že wi, ka sa ji duhtarji pawidal, a wite! Wani si pa ja wse med saba pawije, a ne! Se sa si vsi damač! Jejej kešni sa dans te duhtarji. Vse si pretrabezlaje, tut tistu, kar bi blu bel fajn, de ldje neb med saba gawaril! Take priwatne zadive, a wiste!
List, list, liiiist … Mičken použ, ka je gliedau won iz zemle, se je čudu switu, ka je bi wakul nega. Usem se je nikam mdilu, bedn ni nabenga paznau. Edinu kar je blu ma paduobnu negojmu switu, je blu tu, de sa usi nikam lizl. Sam za razlika wad nega, ka je lizu s salate na salata, ma pa zeml ma pad zemle, ma pa grublu, ma pa asfaltu, sa ta čudna bitja, jem rečma, lizle u ane take lukne, ka je won z neh sama swinarije pršla. Zej, če sklepama ma logičnu, se praj, kukr praije stari ldje, de muhe greje na drek, gre tud swinarije na swinarije. Se muhe wad zmiera welaje za namarne žwali. No, ta čudna »bitja« sa ble zla wztrajne pr tem dilu, pa se ih ni dalu tak pa lahn luosat. Ka sa ajnkat zlizle u ana taka lukne, se ih je le tešku dabilu won. Použ prou ni widu zaki, se u tistih lukneh frišnga lufta lih ni blu ki preweč hadilu, pa tud na zuna nisa ki preweč lpu zgliedale, se sa ble nawadnu use makre pa še ma wad gnaja, pa tud zarašene sa znale bit. Ka je an cajt tu gliedau je widu, de tist, ka lizeje glabaku če nuot, dabije www.geocities.com/sigacan
25
Siga’čan 19
kajt weč tačih šekastih papierieu, pa weč ka ih je, bel sa wesiel, se imaje bel debeu waržet, pa tud weč finih tomobilau, al kaku jem že praije. Sam nisa bli usi tač, de bi widl kam, pa kuk glabaku je triba palist. Bi je adn, ka sa mu prajl slawejčk. Bi je tak mičken, bel ko kešna kura je bi za widet, pa uriedu zgoblen. Se ni widu kam bi zlizu, pa je lizu an cajt som, an cajt čie, sam prou nkamr ne prou douga, pa prou glabaku. Ka je bi an cajt not u tom, se je waplašiu, de je u naruodn lukn, ka ni blu benga wad nkuodr, de bi ga ma pacartau, pa je hit šou u druga. Sam tu ni gwieralu prou douga, ka se je za an cajt skazalu, de ni jemu u bena lukne weč dawalejne list. Tak de si je mogu sam spamagat kukr je widu pa znau, wastau je sam pa juokau, se sa ga usi pastran gliedal. Na mis, de bi se wad začietka wadlaču, kiera jama bo da kanca razjeskau, ni widu ne kuod ne kam, dukr se ni čest zgubu, pa še sam je bi wastau, ka ga ni nabedn weč marau. Kanc kanceu, pa se tu ni skazalu za tak slabu, se ka je použk an cajt wapazowau tud une, ka sa se u teh jamah zaredil, pa je wad začietka zgliedalu, de se ih nkukr na bo dalu won sprajt, je wapazu, de sa tel le mala cajt žwil, se ih je žulejne u tom s kopam papierjeu pa tomobilau hmal pagubilu, pa sa bajhwal bel kot ruožce na jesen. Na neh mista sa wos cajt prhajel nawi, ka sa dažwil ista al pa paduobna usuoda kot sa je bli dažwil tist, ka sa bli tam pred nemi … Použ je sam gliedau pa se čudu, kaku mrje bit ane take žwali tuk naumne, de lizeje čie, kuodr nimaje lih prou douga cajta wabstajnka. Usak brihtn gre na sunce pa čie, čier mu je lpu, ne pa u toma pa smrad. Tak ih je gliedau še an cajt, pa se jem je pa sam ma pasmejeu, pa šou saje puot, pačas pa palahn, gar na wrh salate, kuodr je taplu pa lpu.
Na nas se je v ponedeljek takoj po prispevku slovenske pridobitne televizije o stanju v Cerknem prek elektronske pošte obrnila prijateljica Cerknega in stara navdušenka nad starim pri Tekačih. Posredujemo njeno obupano pismo, ki daje čutiti, da je bila piska tega pisma ob pisanju prav obrjuta, saj je pisala s črnilom, ki pa se je 26
sigacan@email.si
Siga’čan 19
razmazalo zaradi njenih solz. Lep pozdrav! Sem prijateljica Cerknega, vendar žal tam ne živim že vrsto let. Sedaj živim v Krastniku in tukaj je tudi lepo, ker me že ime kraja spominja na Krastavega, a še vseeno ne tako kot v Cerknem. Manjka vse, najbolj pa harmonika Krastavega. Pišem vam, ker bi morebiti bili vi tako prijazni in mi pomagali pri moji otožnosti, ki me je popadla po današnjem prispevku na televiziji. Žal mi je, zelo mi je žal, da je prišlo do razprtij med občinskimi veljaki in tekači. Vsako leto z veseljem prisluhnem obtožnici pusta in občudujem sodnika, ko bere kolomon. Najbolj mi je všeč stari in prav nič rada ne vidim stare, ki stalno pometa. Kdaj pa kdaj si zaželim, da bi šla v trgovino po novo metlo in da je ne bi bilo nazaj. Potem bi s starim končno lahko zaživela srečno skupno življenje, ki nama je bilo usojeno, pa je Pust nekaj zamočil. Užalostila pa sem se najbolj, ko je povedalo, da naj bi bila obsodba tokrat v slovenščini. Resnično bom pogrešala znane izraze izrezane iz obsodbe: ‘pustni materniki’, pa ‘lamant, kje ga imaš?’ Pa ‘Ljudje, zamižite vsega je konec!’ pa ‘od Čapalovega fanta fanta fant’. To so le izrazi, ki so prišli v zgodovino, koliko je še vseh ostalih, ki se jih zaradi starosti ne spomnim. Večkrat slišim svojo dveletno vnukinjo, ki mi ponavlja te že ustaljene fraze ob zajtrku in sem prav ponosna na to, da zna tudi ona cerkljansko. Ko sem še živela v Cerknem, sva kolomon pisala stari in jaz. Pisanje je trajalo tudi do 15 dni, ker sva morala primerjati podatke, ki sva jih poprej zbirala celo leto, da so bili karseda točni, in potem sva popila kozarček ali dva, potem pa smuk v posteljo, kjer sva prepredala vse najine nove pogruntavščine, ki sva jih napisala in se smejala do jutra. V soju jutra sva se znova prepustila najini navihani domišljiji in pisala dalje. Ob pustnih ponedeljkih je bilo še posebej zabavno, ko sva šla odkopati leseno kladivo v Opeknico in sva ga z vsem ponosom nesla čez celo vas. Ljudje so gledali in govorili: ‘Čigava je pa ta deklina zraven starega?’ To je bila tista prava cerkljanščina ne pa te packarije, ki jih zdaj hočejo uvesti. Zamislite si, da bi bil zdajšnje Sodišče kralja in cesarja RS kar naenkrat cesarsko-kraljeva sodnija, in odvetnik adwokat. Pa to je nezaslišano. www.geocities.com/sigacan
27
Siga’čan 19
Duhtar: Ki je bi waš wače? Juohn : Wegetarjanc! Duhtar: Ne tu. Ki je dilau? Juohn : Se sm wam djau, predajeu je sadje pa zelenawa ... Juohn sedi z ana mlada čeča na awtobusu. Juohn: A ste wi mrbit s Kuopra?? Čeča: Ne nisem! Juohn: Zanimiwu, kaku je swit mičken. Tud jest nism s Kuopra, pa swa se useglih srejče ...
Supercitat - Ti žwiš pa na welič nag? - Kaku na bi, se imam cifra 47 ... Še novost za bralce DOSTAVA NA DOM Odslej naprej je mogoče priti do Sigačana tudi drugače. Pišite nam na email naslov: sigacan@email.si, sporočite vaš naslov in obvestili vas bomo, kam lahko pridete iskati najnovejšo številko Sigačana. Pričakujemo, da nam boste ob vašem obisku na taisti naslov dostavili tudi pico (jemo vse razen morske), pivo (zelena steklenica, če je le mogoče), ali kaj podobnega.
In vedite ... 28
"
opazujemo vas ...
sigacan@email.si