Issuu on Google+

NECENZURIRANI // NELEKTORIRANI

Siga’čan VEDNO ZA, NIKOLI PRED KONKURENCO ... AMPAK SAMO ZATO, DA JO LAHKO BRCAMO V RIT!

40

november ‘11 / leto XI / izhaja, ko se mu zljubi / zastonj

Čeprav smo v odhajanju … prežeča grožnja ne odneha!


Siga’čan 40

kalafuon Tirolski Jodlar – Ta glawn m pa ta zatežen urednik pa tud pisar. Debeu na Mažganih – Tehničn urednik pa pisnk. Frnihtan Nejče – Pisun, ka se je lih ma zgubu u filozofij. Da Sivi – Ta žleht urednik pa wiečn dic. Grb nariedu – Šrauf Stran na pajčen – http:// kudcerkno.si/index.php/ sigacan.html e-kaslc – sigacan@gmail.com Komisije za cenzura – Wsi prod anmu, adn prot usem. Lektorierajne – Bi blu dabru, ja. Cajtnh je natisnen na 110% nereciklieranmu papierju. Tud medruj prspiwama suj diu h uničejnu ekosistema. (Siiikaj, siiikaj smrikca!!! Drek u rike!!! Alge u murje!!! Z nafta nad tjulne!!!) Wsi teksti sa awtorsk, razn, če ni prou pasiebi napisanu, de sa ukraden! Wad nas lahka kradete, dukr napišete wad koga ste ukradl. Če tu pazabte, pa na pazabte, de je Slowenije mičkena, swit je še majnš, Sigade sa pa ta wejč! Zahwala: Kolektiu Siga’čana se iz zahwaluje samm seb, ka sma tak lpi pa fajn. Jemte nas radi tut wi, pa nej se tu tut konretnu pazna (donacije, sponzorske nagrade, regresi, wesake plače, ta plawe kuwerte … ) Slike sma pa ta wejčm nakradl na: www.hikingartist.com Siga’čan ni upisan u razwid medijew pr Ministrstvu za kultura

2

UWODNIK FrnihtanNejče

S

iga’čan se je rodil pred leti (pravijo, da 1999 – mogoče celo 1998), še pred razmahom spleta, ko smo računalnik uporabljali za pisanje besedil (težava je bila pri iskanju delujočega tiskalnika, ki ima polne kartuše), igranje igric (dobil si jih na disketah) in smo prosti čas še preživljali v naravi, na zraku, saj ni bilo drugih pametnejših alternativ. Računalnik je bil orodje, nekateri so že imeli dostop do spleta prek klicne povezave, ki je bila peklensko draga. Tam si lahko mIRC-al, pogledal na spletno stran v živopisani preobleki in umrl ob čakanju, da se je odprla. To so bili časi nevzdržne gospodarske rasti, mladih in nasmejanih lic … Takrat sva s Tirolskim Jodlarjem, ravno ko sva se vračala prek hribov v dolino, istih misli po samouresničenju in izlivu najstniških čustev, ki sva se jih bala izpovedati v obraz, prišla na idejo, da bi bilo dobro poiskati primeren prostor, kjer bi vsi tisti, natančneje, tista, lahko med vrsticami prebrala naša občutenja. Iz notranje sle po kričanju, se je tiste jeseni izrodil Siga’čan. Sprva smo ga tiskali, nabralo se nas je kar nekaj kaveljcov s Sigad in okolice, v treh izvodih na A4 papir v čudovitih barvah umirajočih kartuš naših domačih tiskalnikov. A bil je že znan po celi Sloveniji. Poznali so ga v idrijskih, novogoriških srednjih šolah in ljubljanski Rožni dolini – presečišču mladih študentov. Cerkno pa ga je spoznavalo na rednih distribucijskih mestih.

sigacan@gmail.com


Siga’čan 40

Kmalu je prerasel in se spremenil v publikacijo, ki jo zdaj gledate pred sabo. Lična, ljuba knjižica humornih prispevkov. V njej so sodelovali vsi, od prestrašenih šolarjev, norih ljubimcev, do znamenitih profesorjev. Njegovo preteklost lahko najdete na spletni strani http://kudcerkno.si/index.php/ sigacan.html. Njegovo prihodnost pa … Prišli smo do številke 40. Veliko dlje, kot so tisti prestrašeni mladiči kdaj koli mislili. Postali smo del kanona slovenske narečne ustvarjalnosti in še bi lahko naštevali. Vemo, da je v zadnjih letih lenoba tista, ki je v večini preprečila kako številko več. Želja je bilo veliko, poskusov nekaj manj. Dosegli smo cilj in izdali že tako dolgo obljubljeno številko časopisa, ki je marsikomu že spolzel s spomina. Čas je, da se v skladu s splošnim prepričanjem, da je treba prihranit na vsakem koraku, tudi mi odločimo. Bilo je veliko solza in še več klofut, ki smo si jih v skladu s pravo moškostjo podelili med sabo, ko smo rojevali to številko, ki bo, upamo, odskočna deska za vse tiste, ki bi želeli ustvarjati, pa

zdaj niso vedeli, kam in kako se lahko obrnejo. Stara garda, ki so jo sestavljali prvobitni »Siga’čani«, se poslavlja. Kakor radi govorijo veliki in malo manjši možje na televiziji, zdaj ko je čas debelih babov in še slajšega medu: »Starci se samoukinjajo.« S tem želimo odpreti pot vsem tistim, ki si želijo stopiti na majavo stezo pričakovanj. Siga’čan bo ostal med nami, njegov duh ostaja. Če imaš posluh za besedo in imaš željo, si vabljen, da napišeš pismo na sigacan@ gmail.com in tam izraziš svojo željo na glas. Dogovorili se bomo za sestanek na skritem mestu in tam ti bomo predali ključe do skritega zaklada, ki se nahaja na najočitnejšem mestu v vasi. Takrat bo kakor Feniks iz pepela med nas privršal nov vihar, ki bo nosil neke nove čase, ki so zelo drugačni od tistih, ko se je Siga’čan rodil. In vedite … … opazujemo vas …

http://kudcerkno.si/index.php/sigacan.html

3


Siga’čan 40

Kralj cerkljanskega barja Da Sivi Tirolski Jodlar

K

ogar pot zažene čez ducate in ducate bolj ali manj visokih kucljev, čez grebene izbočene, mimo kraljestva Paraškuoflca, navzdol v velevrtačo, z ostrimi ovinki, prekritimi z razpokanim asfaltom, slejkoprej pristane v Cerkljanskem barju. To naše barje, seveda, ni nič posebnega, saj ga najdemo v vsakem slovenskem zaselku, ki da kaj nase. Gre za priljubljeno izletniško točko premnogih utrujenih, s težkim življenjem ovenčanih popotnikov. Le-ti tam za trenutek ali dva odložijo svoje skrbi, tegobe, težave zakonskega jarma ter ostala bremena, ki težijo njihovo bit. Tradicija veleva, da vsak nadebudni iskalec smisla življenja radostno skače iz barja v bar. Nekateri so se v tem resnično izvežbali, določeni posamezniki so posegli celo v same vrhove. Glas o njih je, čez vse geografske ovire, segel v deveto vas, kjer je mladinadrhtela v strahospoštovanju, starina paje z zavistjo gledali junaštva naših barjanov. Sčasoma je naneslo, da se je barje začelo nepretrgoma širiti, in to do to mere, da so ljudje še komaj opazili, da tam obstaja še kaj drugega. To širjenje je počasi zavdalo rane največjim junakom. Le redki so zmogli vse večji tempo skakanja iz barja v bar. Vse obdelati je dejansko uspel le še en sam. Tukaj nastopi Barjanez. To je tiste sorte mož, ki mu spričo svojih zavidljivih sposobnosti enemu in edinemu lahko rečemo 4

»ta prajdic«. Star slovenski pregovor pravi, da mora »ta prajdic« dehteti najmanj po »šmieru, švicu, čebul, tabaku n pa … žgajnu.« Barjanez je vse to seveda dosegel in še presegel. Spričo teh njegovih vrlin ga je lahko vsakdo najprej zavohal, zaslišal in šele nato zagledal. In videti so imeli kaj. Namreč, spričo svoje krepke postave, še posebej pa obilnega pasu, je že mnogim sodarjem služil kot model za najbolj vrhunske izdelke. Poglejmo si tipičen dan v njegovem pestrem in doživljajev polnem življenju: Prebudim se … prva stvar, ki jo čutim, je razbijanje v sencih. Ah, še en naporen dan … pretegnem si ude in se skobacam iz postelje ter v rahli cik-cak liniji oddrsam proti kuhinji. Tam si, ker je pač zdrav zajtrkpomemben, pripravim kosmiče, iz hladilnika vzamem probiotični jogurt…z drhtečimi rokami skušam olupiti pomarančo … ne gre …obupam nad pomarančo in raje hlastno spijem eno pivce za živce … ah, to pa že gre! Po zajtrku je seveda čas za jutranjo telovadbo, zato se kojci odpravim na barje. Seveda je to naporen šport, a brez žrtvovanja ne gre. Da ne pride težav, je seveda treba, tako kot pri vsakem športu, najprej poskrbeti za ogrevanje. Ker je pomembna moč prevlade oz discipline, si pred deseto uro ne privoščim nič močnejšega, ampak asketsko ostanem pri pivu. Seveda pa se nikoli v enem delu barja ne zadržujem predolgo. Namreč, glede na to, da sem nadvse popularen, bi bilo zelo

sigacan@gmail.com


Siga’čan 40

nesramno od mene, če ne bi pokramljal prav z vsemi prebivalci barja…bi mi znal še kateri zameriti! Po treh, štirih pivcih je čas za premik. Vljudno se poslovim od svojih prijateljev, ki mi navdušeno mahajo v slovo. Ko se znajdem med durmi, za sabo zaslišim pridušen smeh….za trenutek obstanem…Ne! To zagotovo ni bilo meni namenjeno! Odkorakam do naslednjega dela barja. Tam se zopet znajdem med samimi prijatelji…naročim nekaj žganega, ker je ura že čez deseto. Po nekaj zvrnjenih šilcih, se odločim, da je napočil čas zapredočenje modrih mislimojim prijateljem. Cela druščina obmolkne, ko ji to naznanim … kako me spoštujejo! Tone se opraviči, da mora na WC, Lojze mora domov k ženi, in Jaka se med mizami izmuzne na plano. Ha, brezobirneži! Pa naj bo, saj moje misli, so tako ali tako zgolj za izbrance! Po šopku mojih globokoumnih misli ter nasvetov, se odločim, da je čas za premik. Za sabo pustim ubogega Martina, ki je od velike količine mojih modrosti zapadel v trans in že nežno smrči…. Po še nekaj vmesnih skokih preidem še v končno etapo tistega dneva. Za sabo imam že prav lep naborek popitih pijač. Brez skrbi, popolnoma sem še stabilen, le kljuka od vrat mi skače levo ter desno. »Matr, nej že da ta klukagmah! HwalaFranclj, kas me spustu not!« Pogled vržem po prostoru in v kotu zaznam sključeno postavo. Ubogi revež, ves osamljen tam v kotu. Očitno rabi prijatelja. Na srečo sem jaz

tukaj! Opotečem se proti njemu, vmes se ujamem za podporni steber in se skušam zavihteti na stol poleg njega… »Kadu mi jezmaknustau!?Prsiežem, de sta bla todwa!« Nekako se skobacam na stol in opazim, da me tujec gleda z odprtimi usti. Da, tako dober učinek imam na ljudi! Nežno ga dregnem s prstom v rame ter mu podarim svoj najlepši nasmešek. »Kaku gre?« Fante še naprej strmi vame in nič ne reče. Moja mogočna prisotnost ga je čisto omamila, res rabi moj nasvet. Zamislim si, kako ta fant trpi, zaradi tegob v svetu. A jaz lahko ves svet rešim! Točno vem, kaj je treba storiti in mu to tudi povem: »Pasluš, jest ti m zejnikipawidau! Pasluš!« Nekaj trenutkov mine … »Pasluš!« Ugotovim, da mi misli v glavi bolj gladko tečejo kot besede iz ust. Poskusim še enkrat: »Paslušzej ti mene!« Dečko še vedno bulji vame kot tele v nova vrata. Mogoče me pa ne sliši? Na pol vstanem ter se čez mizo nagnem nadenj ter zaderem v uho: »PASLUŠ ZEJ!!!« Uboga para poskoči in pograbi stol. V tem trenutku prihiti oštir, med zgrabi za ovratnik ter začne vleči proti izhodu. »Pa ki zej!? Sam razlažitsmteučlawiku pa mu pamagat!!« Oštir mi odvrne: »Prekljetapijandura! Se te riwež še zastuopm ne, ka sploh ni wad to! Pejt se wahladitčjezuni!«in zaloputne duri za mano. In tako sredi blata konča kralj barja, opevan v devetih vaseh, navdih mladih, v zavist starim.

http://kudcerkno.si/index.php/sigacan.html

5


Siga’čan 40

DOBRI STARI ČASI PART DEUX

»A

wiste ki?!? Jest sn dic mpa mene naben nau pitau mpa futrau kot nu watrače!!« »Dajte no, gospod! A lahko v miru opravim svoje delo?« Takole nekako je potekala debata med priletno, a svoj čas dokaj mično gospo v beli, s packami kaše omadeževani obleki pomočnice medicinske sestre in Štrcuonam,

6

Da Sivi

močno ostarelim gospodom, ki je v dolgi pomečkani halji mahal okoli svoje posode in zaman skušal sam speljati žlico do ust. Največji dosežek tega sizifovega dela je bila še rahlo manj bela in nekoliko bolj abstraktna nota sestrine obleke. »Se znam sam! Pust me prmest!« »Očitno ne.« Poreče sestra ko pretirano vztrajen košček kaše pristane na njenem licu. »Tu ste zato, da

sigacan@gmail.com


Siga’čan 40

si opomorete in nehate izvajati svoje neumnosti, to je že tretjič kar so vas pripeljali sem iz doma ostarelih!« mu pokroviteljsko nameni besede medicinska sestra. »A se ti sploh zawidaš kešn je ratau ta swit? Zmieri hujš je zuni, s ta smotana mularije ka sploh neč weč na zna sama nardit, nonstop gawari ke u une cigle pa šlata pa neh s prsti. Mpa benih manir nimaje, use gre u neč, prajm! Zatu pa morm jet ki nardit, prmejduš! Či sta maje prjatle?« Zliva svoj bes Štrcuon edini osebi, ki je primorana, da ga prenaša. »Vajina prijatelja ležita v sosednji sobi v postelji, ta vaša neumnost bi jih lahko še veliko dražje stala, bodite veseli, da ste sploh še vsi živi!« Štrcuona je to še bolj podžgalo, on pred katerim svoj čas ni bila varna nobena deklina. Kako ta mularija danes sploh še kaj opravi, ko pa vse dela le na daljavo, se sploh vidijo preden zaropota v seniku? Razmišlja Štrcuon, ko mu misel odpeketa k prijateljema, le kaj počneta Peštaunč in Lujtraunk, nazadnje se spominja le gorečega kombija za prevoz invalidnih starčkov, ki je služil kot diverzija za njihov pobeg nazaj v svet. Iz sanjarjenja ga prebudi sestra, ki mu v gobec vztrajno, a neuspešno tlači žlico. Štrcuon trdno stisne škrbinaste usta skupaj in se namrgodi. »Kot otrok ste!« Zakriči sestra. Štrcuona to najprej še bolj razjezi, nato pa mu primerjava z mladostjo kar godi. Odloči se za drugačen pristop, pristop pri katerem so svoj čas šibila kolena deklet daleč naokoli. Obrazne poteze razvrsti v popolnoma drugačen sestav, ki je kar naenkrat izžareval neustavljivo privlačnost iz oči pa mu je žarela zapeljivost in nezmožnost kontradikcije zahtevanemu. Sestra se ustavi z žlico polno kaše v roki, zagleda se Štrcuonu v oči in žlica začne rahlo podrhtavati, vsebina pa nežno valovi levo in desno. Po nekaj trenutkih napete tišine sestra zardi in odvihra iz sobe. No, ne ravno

rezultat, ki ga je bil vajen njega dni, vseeno ne preveč slabo za dolga leta neaktivnosti. Skobaca se izza mize, mukoma pristane na razbolelih nogah in počasi s palico v roki odkrevsa iskat svoje prijatelje. V sosednji sobi je na prvi postelji ležal Peštaunčk, na mizi mu je družbo delala njegova gromozanska troblja. Leta ji niso bila prijazna, če je že prej dajala učinek, da jo je izdelal kovač, ki se mu je kolcalo, je zdaj troblji bila podobna samo zaradi dejstva, da je na enem koncu bila načeloma ožja kot na drugem. »Oj! Peštaunčk! A me slišiš?« Zavpije, a žilavi možiček povit in polepljen z obliži je le srepo strmel predse. Štrcoun mu pritakne trobljo k ušesu in še enkrat zavpije vanj »Peštaunčk!« Možiček se tokrat le zdrzne in pogleda Štrcuona »A ti si? Lej ki se mi je nardilu, lej kešn sn! Ti pa taje padewjane ideje!« »Ja, se sma se ja zmenil, de boma ta swit ma u ried sprajl! Se widš sam kešnu je!« Odvrne srborito Štrcuon, ni mu bilo preveč všeč kako se je ta pogovor obračal. »Le zaki lih medruj, tist kombi lih tulk de me ni stau majih frnikul!« »Kot de jih še nucaš, no! Ki se je sploh nardilu?« »A zej se niti na spouneš weč! Tist kombi nej bi zamatu dilauce, ka bi medruj pabekal.« » Ja se je ratalu, a ne? Ti bi mogu kombi wadpelet mpa ga ruknt nikam, de bi usi prdewjal čie.« »Jest na znam wazit, orkodindjo!« »Ja zaki si pal ti peleu?« »Kas mi ti ukazau!« »Ja zaki je pa zgaru?« »Ka sn teu pagliedat kulk je bencina not s fajrcajham, lih de me ni pabralu, še dabru de mam trda buča!« Očitno so zadeve res malce ušle iz nadzora, a nič ne de. »Ni problema prjatu, nam bo že naslejdnč ratalu…« »Neč nau naslejdnč, dast mam tega, zaki morma tastari zmieri se u tamlade umešawat, jest čem zdej mit sam gmah!« Peštaunčk očitno ne bo pomagal, razočarano ugotovi Štrcuon, da bi obupali? Ne-

http://kudcerkno.si/index.php/sigacan.html

7


Siga’čan 40

mogoče, mladi pa ja ne morejo brez nas starih eminenc, vse bi šlo k hudiču, če ne bi vsaj mi občasno vzeli stvari v roke. Odloči se, da obišče še tretjega prijatelja Lujtraunka, on bo že za stvar. Tako odkrevsa v sosednjo sobo, na veliko zgražanje ostalih prebivalcev, saj ni dal ravno veliko pozornosti na dejstvo, da njegova halja pokriva sprednji del, zadnjega pa veselo prepušča zračenju. V naslednji sobi pa je z mavcem pokrit in z vzmetmi ter škripci podprt čemel Lujtraunk. »O lejga, widm de ti ni hudga, zliz hit wonz tega oklepa pa grewa naprej u akcije!« Lujtraunk ga le milo pogleda in reče »Ja a že spet? A še ni blu dast?« »Kaku dast, skari nam je ratalu!« »Skari ratalu? A si zmešan, pal ka je razneslu kombi swa se latila pa griču spelet z wazičkam pa utečt…« »Zaki nisma s kombijem šli?« »Ja, se ben wad nas na zna wazit, s wazičkam swa se pa razsula na kanc puotke, direkt keu kamne!« »Ma dej no, men ni neč tulk hudga…« »Itak, ka si na mene prletu!« Tudi ta pogovor ni potekal po načrtu, pa kaj je s tema dvema, se zamisli Štrcuon. »Lej, že Peštaunčk ni teu paslušet, ne bit še ti tak, morma stwari u

8

ried sprajt.« »Zaki lih medruj tastari, a nisma že dast naumnast nardil? Tu tamladi se morje ajnkat sami na nagie pastajt, ne de mi tastari nonstop u neh druozama, nej se sami ma znajdeje, mrbit jih pa pamet sama srejče, dej gmah Štrcuon, pa bejš rajš ma za sebe paskrbit!« Tako je Štrcuon s povešenim nosom šel nazaj v svojo posteljo, bolelo ga je vse, bil je razočaran in nazadnje tudi lačen, a kaj ko še žlice ne more sam ponesti do ust. Zamisli se nad besedami prijateljev, mogoče pa je res, kaj res delamo stvari le hujše s tem ko se vmešavamo? Skrušeno pokliče sestro, da mu pomaga s kašo. Ko tako papa s pomočjo žlice se zazre sestri v oči in opazi da rdečica še vedno vztraja in da ga gleda s čisto drugačnimi očmi. Mogoče pa tale kraj le ni tako slab, kdo ve kaj še vse prinese čas. Obraz znova poskusi razporediti v najbolj učinkujoč skupek potez, pri čemer mu malce nagaja žlica v ustih, nič ne de, počasi in vztrajno pa bo. Tudi ostala dva znata še malce spremeniti mišljenje, še malo pa bo lahko sam spet jedel. Zdaj, ko bi se le spomnil kam je odletela proteza?

sigacan@gmail.com


Siga’čan 40

Basen o svizcu v prevelikih čevljih FrnihtanNejče

B

il je svizec, ki mu je v življenju vse teklo kot namazano. No, skoraj vse. Bil je spoštovan, vsaj sam je imel o sebi tako mnenje, bil je odločen, vsaj sam je o sebi tako menil in bil je vizionar, o čemer bi lahko marsikdo močno dvomil. A imel je srečo. Bil je rojen v dobro situirani sviščevski družini, ki si je pred davnimi leti z dejanjem od enega samega svojega prednika pridobila velik ugled. Na podlagi te preteklosti so bili še vedno prepričani v samodejno upravičenost do položaja, ki so ga v gozdu imeli. Že generacije ni nihče iz te družine naredil nič. Niso se niti šolali, niso ne delali ne ustvarjali. Bili so samonamembni, kot bi dejali visoko usposobljeni mojstri iz velikih mest. A vseeno je bil njihov rov najlepši v gorah. Zanj so skrbele ostale živalce, ki so globoko spoštovale njihovega prednika, čeprav niso več vedele zakaj. Lahko si predstavljate, kakšna pa je bila resnica v družini, ki je že generacije živela odtujena od resničnosti vsakdanjega življenja. Nekateri bi dejali: »Pokvarjena!« A naš svišči je bil prepričan, da je on najlepši in najboljši na tem svetu in bo samodejno nasledil svojega očeta na prestolu. Ker pa oče ni hotel umreti, a se je zavedal, da svišči tudi želi svoje kraljestvo, je svoje kraljestvo razdelil na dva dela. Svojemu sinku je dal v upravljanje prepad, ki je potekal prav po sredini in mu povedal nekaj modrosti o vladanju. Ja, čeprav so

bili neumni kot noč, je bilo edino znanje, ki so ga bili sposobni prenašati, manipulacija z množicami. Bil je ponosen in zagledan vase. Vedel je, da je to zanj in samo zanj. V začetku je šel med živalce, se z njimi pogovoril in se jim sladko smejal, da dobile občutek, da je on tisti pravi gospodar, ki jih bo poslušal in delal stvari, ki jih bodo potrebovale in si jih želele. Tako ga je naučil oče. Vesele so bile, da so dobile tako dobrega gospodarja, da jih posluša, da jim sledi. A on je samo sedel na svojem prestolu in čakal. Čakal, da so one skrbele zanj. Vse je bilo lepo in prav, dokler je razpoka mirovala in se ni premikala in bila umirjena v svoji spokojnosti. A nekega dne je začela pokati. Takrat je oče svizec poklical svojega sinka k sebi, da bi mu ukazal, naj reši to težavo. Oče se je zadal, da bo imel nekoga, na katerega bo predal odgovornost za težave, ki bodo nastale. Bil je premeten, veliko bolj kot njegov sin, saj je bil kako dekado več na tej ljubi zemljici. Naučil ga je prenašati naokrog množice, ne pa njega samega. Sin je preplašen v svoji neizkušenosti tekel do prepada, poskušal razrešiti nastalo situacijo. Čez prepad je napel vrv, da bi razpoko spravil skupaj. Obul je najboljše gojzarce, da bi z njihovim oprijemom dobil še dodatno moč, a kaj ko so bile prevelike in se je v njih spotaknil ter padel v brezno, kjer se je spoprijateljil z dnom.

http://kudcerkno.si/index.php/sigacan.html

9


Siga’čan 40

Preplašene živalce so tekle k njegovemu očetu, ki jih je miril in jim zagotavljal, da on ne bo storil nič, kar bi lahko povečalo katastrofo, da je za vse skupaj odgovoren njegov sin, ki ni bil sposoben preprečiti nesreče in bo zdaj vse v redu, ko je izginil in ne bo več delal napak. Živalce so pomirjene odšle. A resnica je bila drugačna. Razpoka se je še naprej večala in pogoltnila je sviščevo kraljestvo. No, samo kralja in njegovo

družino, saj je samo on trmasto vztrajal na svojem prestolu. Vse živalce so prej sprevidele, da je nevarno in morajo uit. Umrl je in tako je izginilo njegovo kraljestvo, mu ga je že pred davnimi časi priboril eden od njegovih prednikov. Vse se je vrnilo na stare tire, še lepše je bilo, ker so živalce imele eno obvezo manj. Ni bilo treba nekomu samo zavoljo preteklosti čistiti rova. Nauk: Pomeri čevlje, preden jih obuješ.

Zakaj so stranišču na počep včasih dejali tudi stranišče na štrbunk Tirolski Jodlar

P

rav gotovo poznate tisto znamenito štorijo o Krjavlju in hudiču. Saj veste, v njej se Krjavelj odloči, da bi, namesto enega, imel rad kar dva hudiča in ga zato razpolovi s svojo ostro sabljico.A seme peklensko še ni doseglo take stopnje evolucije, da bi mu bila nespolna delitev blizu in je zato prav tragično končalo ... Če postavimo šalo ob stran - razlog, da je Krjavelj hudiča presekal, seveda leži čisto drugje. Tudi pisatelj Josip, ki ga drugače izjemno spoštujem, je ta dogodek malce bolj po svoje ovekovečil v Desetem bratu. Verjetno je imel preveliko tremo, ko je (zavedajoč se) pisal prvi slovenski roman in so mu pač stvari malce ušle iz rok. No, nič hudega. V resnici se je dogajanje odvijalo takole: Krjavelj je dolga leta pridno ter vdano služil cesarju in ko je jesen življenjapotrkala na njegova vegasta lesena vrata, si je končno zaželel nekaj miru. Odločil se je, da bo 10

zadnja leta kar se da spokojno preživel v hišici na robi vasi. Hišico je res kupil in sprva je kazalo, da bo tako, kot si je zamislil. A nemirna, bojevita kri, ki še vedno vre, je pravi hudič, četudi se pretaka po že rahlo poapnelih žilahv že malce ovenelem telesu. Sla po bojevanju, ter prijetnih, vojno spremljajočih opravilih, kot so recimo popivanje, požiganje in rop (ne nujno v tem vrstnem redu), v njem še ni zamrla. Pri sebi je vedno imel zvesto sabljico, ki ga je spremljala skozi vse odisejade, bojne pohode, klavske podvige ter obiske pri šefu, ko je zahteval povišico k plači. S sabljico sta bila resnično neločljiva prijatelja v pravem pomenu besede. Če smo natančni, jo je vedno nosil za pasom – tudi ko je šel spat. Včasih jo je, potem ko jo je dobro nabrusil in namazal (s svinjsko mastjo ni varčeval), da se je čudovito svetila, ure in ure opazoval ter obenem nekam koprneče vzdihoval.

sigacan@gmail.com


Siga’čan 40

Krjavelj je bil tudi srečno poročen.Seveda ne s sabljo, čeprav je slednjo uporabljal tudi za odganjanje mičnih mladih oboževalk, ki jih njemu, ostarelemu vojnemu veteranu s skrinjami bogastva ter zlatimi palicami v bančnih trezorjihteršibkim srcem, ki mu je včasih malce ponagajalo, ni manjkalo. A on je ostajal zvest svoji ženi, ki je bila, mimogrede, odlična kuharica, tako da ni nič čudnega, da je bil Krjavelj še vedno zaljubljen kot najstnik, saj za moške velja, da gre pri njih ljubezen skozi želodec… seveda pa mora potem nekje pogledati tudi na plano! Tu pa se že začne najpomembnejši del zgodbe: Lepega lenobnega popoldneva je Krjavlja po dobrem in obilnem kosilu napadla tista izmed osnovnih potreb, ki, kakor je v navadi, tudi cesarja sili, da bi se šel nekam sprehajat. Ta neustavljiva želja po sprehajanju se nato še stopnjuje po sladi-

ci in doseže vrhunec takoj po popiti kavi. Klicu se je preprosto treba odzvati – V nasprotnem primeru se ta potreba sprevrže v petega jezdeca apokalipse, pred katerim se prvi štirje jezdeci najprej od strahu stisnejo v sključene gube,natozarjovejo in na svojih konjičkih urno odkopitljajo v temno noč. Krjavelj je torej vstal od mize, se zadovoljno pretegnil ter (za eno luknjico) odtegnil pas in se odpravil proti svojemu lično izrezljanemu stranišču na počep, ki mu je, namesto ute, krasilo vrt pred hiško. Usoda je hotela, da je ravno malce pred tem mimo Krjavljeve hiše prisopihal hudič, ki se je na površju zemlje mudilpobogve katerih opravkih.Pestile so ga trdovratne prebavne motnje. Podnebje v peklu je namreč idealno za razvoj raznih črevesnih tegob, ki mučijo že tako na vse možne načine za vso večnost mučene žrtve, tarejo pa tudi

http://kudcerkno.si/index.php/sigacan.html

11


Siga’čan 40

krvnike same – hudiče. Bojda mora Lucifer, vrhovni vrag, vsak drugi dan posedati na školjki in ob tem sopiha ob jeze, ker ve, da čas v peklu teče zelo počasi, lahko bi rekli, da se je ustavil in bo zato tudi to »posedanje« trajalo v neskončnost. Hudič je torej pred hišo zagledal stranišče z rožnato pobarvanimi lesenimi vrati, ki so mimoidoče s prebavnimi težavami kar vabile, da jih na stežaj odprejo, se poženejo skoznje in jih za sabo močno zaloputnejo. In seveda je natanko tako storil tudi peklenšček. Kmalu za tem je tudi Krjavelj prihiteldo stranišča. In ko je odprl vrata, je, glej ga vraga, hudič sedel točno na mestu, kamor bi, po sili razmer, moral v tistem trenutku sesti on. Hudič je presenečen zazijal in hitro ugotovil, da ob blokiranem vhodu taktični umik ne bo možen. Še špranje med deskami WC-ja so bile preozke, če bi se hotel, z izdatno uporabo svojih nadnaravnih peklenskih sposobnosti, izmuzniti skoznje. Poleg tega pa nad kočljivim nerešljivim problemom, kot so spodnjice na gležnjih, pokleknejo tudi vražje sile. Krjavlju se je sevedatako široko zasmejalo, da soprišle na plano pogledat vse škrbine, ki so jih premogle njegove čeljusti (če smo natančni, so si zobje v primerjavi z luknjami priborili manjšinske pravice). Pograbil je za pasom visečo sabljico in jo dvignil visoko nad glavo, tako, da se je njeno jeklo zalesketalo v navalu žarkov popoldanskega sonca in lahko bi prisegli, da če bi bilo jeklo živa oseba, bi slišalo kako se je, kar malce hudobno zahehetalo. Hudič je najprej od groza zazijal, nato zamižal in zatulil, kot da bi ga dajali s kože. »Kar deri se mrcina!« je zakričal Krjavelj, »pa še nekaj...kot vidiš tudi toaletnega papirja nimam.« Nato je zamahnil, zaslišal se je znameniti »štrbunk«, ki mu je v delčku sekunde sledil še »štrbunk!« in tako smo, namesto stranišča na počep, dobili stranišče na …. 12

KASC – K samcev Kase u račie! Dnevnik anga KASCa Pandelk Skuz je ta pandelk, čestskuz, kawim, de na bo prounečdrgač, kot je bluučiera. Sam učiera je blufajn, snusaj lahka telewizjegliedau, ka je blu spet ki pa ne za widet. Zjutrema za watrače, kasn se lih dabrupretiegnu, pa palma maše, de mi ni blutriba med ldi, pa pal kmetijski nasweti, de sn lahka widu, ki use spet na bom nariedu, palparačila pa formula 1, ka je bla lih za zaspat. Papoudnenaumnast, če drujga ne sndau na Italje, kasa tam usaj babe, tud če neč na zastuopm. Pal je pa že wečier, pa tulejnepanač. Ki nej pa dancnardim? Šihta ni, se ne de bi ga ki pasebnujeskau, sam useglih si bo triba ki umislnt. Se panucam ne dast, sam koda pa paše jetmawon, čeprou nimam lih lušta, de bi tu nariedu. Neč, se bom še ajnkatwasuknu, pa pačumuma. Tark Internet, še dabru, de se ga je un tam u CIERNU zmislu, de lahka dan mahitrejš zabijem to na nemu. Če drujga ne, grem na kešn forum ki prebrat, če se je najdlakuotkiera, de bi mene marihta. Sam ki, kasa sam dici to. Pa frisbuhsn si ušti-

sigacan@gmail.com


Siga’čan 40

lub anonimnih Cerkno FrnihtanNejče

mau, pa dau saje ta lipš slika gar. Tista s pasoša, ka se tak lpu smejem ga na ne, pa sn še skuz le na anih treh prjatlih, pa še te usepaznam. Čeprou je pa zanimiwuwidet, kam use greje, kawabjawleje slike gar. Čeprou na wim, kdaj nem rata, ka ih čestzmieridabim dama, če ih kličem na ta damačwadratantelefuon. Pa že mrje jet, če sanehne slike gar. Srida Mrbit je cajt, de se mawaguncamwon, ka je muj hladilnik že čestprazn. Bom šouma da sasidneluknepagliedat ga u una ta pacinštacuna, kaimaje tud n kop pamrznenihrčintu ne. Ki se uš matrau, če lahka sam pagreješ not u špargetu. Dabru, de sa se tega zmisln. Spet sn bi trafuunazjalagar, je bla za kasa. Sam ki, ka ki weč kot soude i na znam dat. Se je fajn, sam bo že da dručpačaka. Na wim, kaku me tak lpupazdrajusakič, pa se zahwal, ka i stim tiste soudegar. Se i mrm že zdit, al tu nardiusačmu? Četrtk Hmal bo spetpietk, de se bom šoumasprehadit pa wos, če je ki najga, sam dancsigurnu še ne. Učierasn bi mapredougabulu če u tiste filme, pa nimam bengaluštadanc, de bi kam šou. Se je lipusunce. Na zawodsn že šoupagliedat, pa ni neč, kar bi blu za mene, bo ž espetanmiscskuz. Zaki bi dilau, če ni triba. Čeproupraije, de sn se čestza-

pustu, de nisnben reč wečpaduobn. Ki pa wandrujwije, kaimajeciu dan cajt, de wagledujejeskuzwakna, pa se utikaječie, ka ih neč na briga. Mene tu sploh na briga. Matr, spet se mi je unčie urinu, na mujparkierplac, kasn mu bi že stukatdjau, de nej na sierje, ka mu bom ajnkat sam gume parizau. Pa danc še ne. Pietk Danc bi lahka šouwon, sam na bom, kas n bi lih u četrtk u nabau. Pa je dabru, de se maspačijem. Se je tud jutrecajt, de lahka ki nardim. Sam telewizje pa tud na bom gliedau, sam še politika je ga pa ne. Čak, se imaje na unmu kanalu prenos balinajna. Bulš, kot de bi wonhadu bo že. Sabuota Mislem, de grem na anapjačawondanc. Spausn da ane ure, pal je pa itakpralu, ni bengawremiena. Člajk še na luft na mre, kaskuz pere. No, sam danc, sam sn bi te ujet dapoudnema na luft, tak grem zej ki spit. Nedejle Mapredouga je blu spet. Danc je bulš, de kar preležim, pa grem ma oglase pagliedat …

http://kudcerkno.si/index.php/sigacan.html

13


Siga’čan 40

ČE BOUTNARJEwA JERA ČE SHUJŠAT Ki use se člawiku prpeti, če se luot kešne nawe rči. Čudnu se mje zdilu, zaki sasida že par dni ni won z bajte stapila, še tistih par ruož ni neč zalila. Tulk krjance že jemam, de nisn kar naravnast praša, sn rajš zwečier, ka sei toma nardila, čie pad sasidau wakna stapila. O buh, ki člauk use na dažwi! I sasida gar na anmu čudnmu beciklnu sedi, mpa kar i mogla ganila. Nawim, kaku de ni widla,dei kaliesa pršraufat pazabila. Kai da natla stapila, i bla taka, de i kumaj še pluča ganila, pa i brš še anga čudnga zlumaka won spad puosle pategnila. I tista rič sohseb stegnila, pa an kop dratov ga na uha mpa ga na račie natknila, pa i pa začie letit, kot de bje vojska samga Binladna lawila. Pa bje bla še biuša jugaslawajnska brš dabila, ka se ni tud zan centimetr naprej premknila. Med nam rečenu – weč kil b bla gwišna zgubila, če b bla karjuola ganaja gar pa dal pa wos wazila. Damou gredie sn pa le pamislna, de b blu dabru, čeb tud jest kešna kila wadwečnga špehu stapila. Ja, samu jest sn se pa tega čest drgač latila. Sn huijšajne mpa zdrau žulejne kar pa telefuonu naračila. I pršu an pub – kot won s škatlce i bi! Glih prou mesa, neč preweč kasti. I brš djau, de nam mislna, de laže, i narbulš, če slika wad saje žene pakaže.

14

sigacan@gmail.com


Siga’čan 40

Ga na taptej i ta buga saruta usaj an kwintal preweč za saba nasila, ka i pa ma tizga ngojga čudežnga čaje papila, i bla pa taka, de i je sama Koko Šanel za manekenka wabila. Se wi, de sn tud jest brš tist čaj naračila, me je pa ma skrbilu, ki bom pa s tista ta wadwečna kuoža nardila. Pa mej brš patalažu, de se pr nemu tud žauba dabi. Če se bom npar krat namaza, mbo kuoža tlkej ukop skačila, de se bom za dwajst lit pamladila. Se wi, de sn tud žauba naračila, sn ga pa ma s straham praša, kaku bom pa use tu plača. Pa i brš djau, nej me neč na skrbi, ka se lahka tistih par eurau tud na weč wabruokau zdeli. Brš ka i šou, sn – ne dwa deci – kar ciu litr, tizga čudežnga čaje papila, pa sn se pa ga na garka pejč stegnila. A wiste, de sn kar čutila, kaku sem je ta wadwečna touša tapila! Še prid kot sn ta prowa paluožnca dabila, sn še par čajeu mpa dwi žaub za usak slučaj naračila. Morm rečt, de sn ris trafila. Bom zagwišnu še kajt kil zgubila, prid kot se bom useh tistih paluožnc ršila, de bom lahka druga kešna štruca bilga kruha, pa kešn pašten kous mesa kupila. Wedruj pa benmu na prajte, kešnga kazla je Boutnarjeva Jera ustrlila! Awiste, de mje ratalu sasida prepričat, dej tud wana tist čudežn čaj mpa žauba kupila!? Če sem je pa buga saruta tlkej smilla, ka je wos cajt tist becikln brez kalies ganila. Boutnarjeva Jera

http://kudcerkno.si/index.php/sigacan.html

15


Siga’čan 40

Niki če u tri … oz. Niki za začetk Jest

Š

e sam navim ki bi, reku sm de bom, pal me zatu še glavina prgajne. Pa en stran je bulš bit tihu pa imaš usaj mjer. Sam pa ta četrt stran je pa tak de prej al slej niki mrš., usaj nikima če prov neč drujga ris usaj načečkaš kešn spis al pa, ki padobnga, usaj tu. Sej nakancu vidiš de si same naumnast klatu pa ti še kdu reče de je use skop zaneč. No se se zatu se tud nam padpisav s sajim imjenam, ka nejčem de bi mi že takoj, ka stopm z bajte zažene edn paradajs u glava pa reče: »A nimaš bulšga dila« al pa :»mladina boš pakvaru« sam je pa tak p u usakmu primeru bom pakvaru ime, slavo ter čast revije ka bo tu wabjavla, pa sigurnu sa se full trudil de bi le na temu prdabil. No uglavnem kod je že mrbet kdu pagruntav teče dans debata wad stratokominatorni filofalofulozofiji stanja, ki se mu reče antisamozavest. Tu je strokovni izraz ka ga še najbl šulani ldje ris tešku zastopje. Sam jest ga bom probav pa kmečku razlažit, če pa kdu naw zastopuima pa zihr kešna njegova žlahta dama slovar pa lahka tam pagljeda, če pa še tam naw najdu nej pa piše pa ma widl ki se da nardit. Zej se bom uglavnem latu razlagat pa mislem de je najlaži de pavim una wad

16

mrawle čeprov je že vrjetnu usi paznate. Zej jest nism zihr de zgodba resničnasam baje de je. Gre pa tak de sta bla ejnkat ena mrawle pa hrošč, pa sta hadila wakul, pa reče mrawle: »lej japk« hrošč reče pal : »lipa ta « mrawle : »neswa ga damu sam ¾ je majga ka sm prva zagleda«, hrošč: »ok, sam zaki zmeri wačala dama pazabm«, pa sej še pol ure sekiraw pal se je pa nahaw. Neč začneta pohat tistu japka pa se waglas črow ka je bi na japku že prej pa je glih mislu začet wrtat, reče : »ej kam me pohata« prov razneženu. Mrawle reče nazja : » ja kam damu se tu je ¾ muj pa ¼ wad hrošča japk«, »aja« reče črow in gre dal pa u meje in se cilu žiwlejne sekjera zaki se ni mal bl pastaju za japk pa za sebe. No ja se sm že prej rjeku de zla wrjetnu se je tu ris nardilu sam sigurn pa nism, pa spet nečem imit kešnga termita wad inšpekcije na wratih pa de me bo moril de nimam nobenga dokazile de take naumnast klatm, kod češ de mravle use pabereje bres ki prašet. Drgač pa upam da ste pojnt štekal zej če se je kdu ki nauču wn iz tega swaka čast. Čene pa drugič, ne se sekirat sej podrast je polna takšnih in drugačnih zgodb ki jih bom še wabdilaw. Ajde klapa.

sigacan@gmail.com


Siga’čan 40

ekstradeviška priloga

ekstradeviška priloga

17


Siga’čan 40

akšivedartske agolirp

18

ekstradeviška priloga


Siga’čan 40

Uvodničenje Besedila, objavljena v tem posebni, ekstradeviški prilogi Siga’čana, so nastala na literarni delavnici davnega poletja 2009 pod lipovimi drevesi, ki so učinkovito proizvajala hlad, ki je bil več kot potreben, da so lahko možganski procesi tekli kot nestrjen smrkelj. Da pa bi vi, dragi bralci in bralice, dobili vsaj malo predstave, kako so te zgodbe nastajale, objavljamo program delavnice: • Prihod udeležencev • Udeležencem so po ključu žrebanja razdelijo listki, na katerih so zapisani že v naprej pripravljeni začetki in konci zgodb (v objavljenih besedilih so v tekstu tipa »stolp v Pisi«, se pravi nagnjeni) • Jok udeležencev, ko ugotovijo, kam so dejansko prišli in kaj jih čaka • Udeleženci so pod takšnim šokom, da dejansko začnejo oponašati glasove raznih domačih živali • Ko se vsaj za silo zberejo, se razdelijo v pare in poskušajo med seboj smiselno povezati nesmiselne začetke in konce • Branje zgodb, neusmiljena kritika in na koncu še svečan javni posmeh Kot lahko vidite iz dogajanja, je, kljub hladu, v potokih tekel znoj, udeleženci pa so zgodbe morali napisati z lastno krvjo (znajdi se - smo pač imeli s sabo premalo pisal). Njihovo trpljenje je torej ubesedeno na naslednjih straneh. Uživajte! Siga'čan kolektiv

ekstradeviška priloga

19


Siga’čan 40

Čepovan, Klobasokuhar Jutro. Odprla je oči. Zopet jih je zaprla. »Saj ni res,« si je mislila, »tukaj me nekdo goljufa. Ali mi nekdo vsako noč premakne budilko ali pa je zarota farmacevtske industrije, ki ljudem krajša ure spanca z namenom, da bi jim oslabila imunski sistem, resnična.« Že od rojstva je na vso silo zanikala, da bi bila za karkoli sama kriva. Vedno je bila žrtev in vsi okrog nje rablji. Kljub vsemu je ugasnila budilko in odšla proti avtu. Vendar pa je bilo tokrat drugače. Ko je šla po stopnicah, se je zaletela v poštarja, ki je ravno raznašal pokojnino. Ta se ji je takoj začel opravičevati. Ko je zagledala, koliko denarja mu je pri tem padlo iz pisemskih ovojnic, je takoj pozabila na zamero in naenkrat se ji je porodila fantastična zamisel. Vprašala ga je, kakšna je skupna vrednost pokojnin, ki jih raznaša in povedal ji je, da približno 1000000 €. Po pomenku sta odprla vse ovojnice, vzela denar in pobegnila v Italijo. On si je nakupil delnic, postal lastnik nekaj uspešnih podjetij in tako postal izjemno bogat. Ona pa je samo uživala prestiž tako bogatije in živela sta srečno do konca dni. K temu je pripomogla tudi njegova obilna denarnica, ki je 100 % subvencionirala preobrazbo njenih povešenih ringlojev v prostostoječe lubenice.

20

ekstradeviška priloga


Siga’čan 40

Počena Činela, Prodajalka Češenj To je pravljica, ki se konča, še preden se dobro začne. Junaki, ki nastopajo v njej, se ne obnašajo prav nič junaško. Tudi kraljične, ki so v vseh pravljicah lepe in bogate, so v tej zgodbi njihov pravo nasprotje.Ta pravljica govori o resničnih ljudeh. Takšnih, ki jim ni mar za ubogo rajo in ki za seboj puščajo samo razdejanje in uničenje. To so mogočni, sebe polni oblastniki napihnjenih balonov, katere brez vesti počijo. Na pogorišču počenih balonov pa ostane množica ljudi, ki iščejo način preživetja v tem krutem svetu izkoriščevalskega kapitalizma in zadolževanja. To ubogo ljudstvo ima svoje potrpljenje, ki je veliko kot planina, vendar vam jaz ob koncu še enkrat položim na srce naslednje: »Planine umirajo počasi ... in ko jih bo končno pobralo in bo začelo zaudarjati, se boste sami ukvarjali z vso svinjarijo!«

ekstradeviška priloga

21


Siga’čan 40

Romantic girls Sita sta bila že igranja mačke in miši. Sedaj je nastopil čas za akcijo! On je vzel lopato v roke, ona pa zidarsko žlico. Nekako sta si želela dogodivščine. Nečesa novega. Žejna sta bila novih spoznanj. S prosto roko jo je objel preko ramen in počasi sta čez travnik stopila proti gozdu. Lopato in zidarsko žlico sta odvrgla za bližnji grm, saj sta menila, da ju tako ali tako ne bosta rabila (kakšna neumna zamisel, da sta ju sploh vzela s sabo). V tistem trenutku sta si tudi sama želela skoka za bližnji grm, vendar sta si zaradi bližine njunih domačih hiš premislila. Odpravila sta se globlje v gozd. Med hojo sta se pogovarjala. Ker sta si želela bližine, sta se večkrat tudi poljubila. Poljubi niso bili nič posebnega, bili so taki »raziskovalne« vrste. Njegova roka si je večkrat poiskala mesto pod njeno majčko. To je ni pretirano motilo, dokler ni šlo predaleč. Takrat je njegovo roko kar malce grobo odmaknila s svojega telesa. Njemu to ni bilo najbolj prav, ampak se je vdal. Kmalu za tem sta našla reko. Ni bila ravno velika, majhna pa tudi ne. Voda je bila kristalno čista. Vanjo sta metala kamenčke ter si namakala noge. Bilo jima je prijetno. Opazila sta srnjaka, ki je mukoma izplaval iz deroče reke ter se odločil, da je tokrat zadnjič lovil ribe. Ni važno, če postrvi tako teknejo, nobeno kosilo ni vredno mokrega kožuha!

22

ekstradeviška priloga


Siga’čan 40

Stop znak, Znak obvezna smer: Diogen je svojo ženo spoznal med bivanjem v sodu … Usodna privlačnost pač. Zgodilo se je tako: Ko so mu nekega dne vsemu zdolgočasenemu iz soda bingljale noge, se je mimo na rolerjih pripeljala mična sraka. Diogen se z veseljem premeril njena mična mesta in se zadrl za njo: »Čao stara!«. Sraka ga je pogledala, saj je bil tudi Diogen lep in mlad, a ker ni gledala naprej, se je zaletela v zid. Diogen ji je takoj priskočil na pomoč, a za srako je bilo prepozno. Umrla je zaradi zastrupitve z uranom. Ker se je Diogen počutil krivega, se je zaprl v sod, kjer je ostal dolga leta. V teh letih je vlada ukazala sode napolniti s pivom in jih poslati na Kitajsko. Ko so nesli Diogenov sod v pivovarno, so zaradi njegove teže mislili, da je sod že poln in so ga poslali preko hitre pošte. Na Kitajskem ga je odprla mična Kitajka … in bila je ljubezen na prvi pogled. Poročila sta se, imela otroka in vse te »fore«. Ko sta njuna otroka prišla v vrtec, so tam ravno uvajali program tepenja otrok, zato sta se uprla proti režimu. Naredila sta poseben načrt in počasi so ga otroci začeli izvajati. »Ne, ne in ne!!!« je zatulil policaj in ob enem jezno zacepetal z nogami, medtem, ko ga je obkrožala skupina pet ali šestletnih otrok. »Pendrek hočem nazaj takoj, če ne pokličem okrepitve!!!«.Zgodbe je bilo tako konec.

ekstradeviška priloga

23


Wic :)

Un dan me je maje dekle paklica, pa rekla: »Prid hitra … benga ni dama!«. Ja ki bi čakau, jest sm se rajš takoj wadpraju da nie. Pal, ka sm pa en cajt zwaniu na vratih, sm pa pagruntau, de ris ni benga dama …

»Tu ni dialog, tu je mimogovor!« Oseba XX o pogovoru z osebo YY, v Cerknem, anno domini 2011

Ce

r k n o

Dostava na dom

Odslej naprej je mogoče do Siga’čana priti tudi drugače. Pišite nam na e-mail naslov: sigacan@gmail.com, sporočite vaš naslov in obvestili vas bomo, kam lahko pridete iskat najnovejšo številko Siga’čana. Pričakujemo, da nam boste ob obisku na taisti naslov napolnili še štumfe (oglja imamo dovolj, hvala lepa).

In vedite...

 opazujemo vas...


Siga'čan 40