10. Oblikujte pojmovno mrežo ali miselni vzorec z odgovori na vprašanja. Pomagajte si tudi z rubriko Usvojimo.
a) Kaj je pogovarjanje?
b) Katero besedilo nastane pri pogovarjanju in kako je to besedilo zgrajeno?
c) Katere vrste pogovorov poznamo glede na družbeno razmerje med sogovorcema in govorni položaj?
RAZIŠČIMO IN POVEJMO
• Poslušajte pogovore v televizijskih in radijskih oddajah. Ker so to javni pogovori, bi morali biti sogovorci še posebej pozorni na kulturo pogovarjanja. Pa je res tako? Kaj bi pohvalili? Katere pomanjkljivosti ste opazili v teh pogovorih? Zakaj prihaja do njih in kako bi jih odpravili? Za predstavitev v razredu pripravite posnetek pogovora in ga razčlenite.
RAZIŠČIMO IN NAPIŠIMO
• V šoli se pogosto pogovarjate z učitelji in drugimi delavci. Kaj morate upoštevati, da bo pogovarjanje uspešno? Sestavite bonton pogovarjanja v šoli in ga napišite na plakat ter ga obesite na vidno mesto ali objavite na spletnih straneh šole.
Pogovarjanje je oblika dvosmernega sporazumevanja, pri katerem se vlogi sporočevalca (govorca) in naslovnika (poslušalca) izmenjujeta (npr. govorec poslušalca kaj vpraša, ga za kaj prosi, mu kaj svetuje; poslušalec pa mu odgovori in tako sprejme vlogo govorca). Pogovor po navadi teče tako, da da prvi sogovorec pobudo (npr. kaj vpraša), drugi pa se na pobudo odzove (npr. odgovori na vprašanje). Pobudo in. odziv nanjo imenujemo sekvenca; ta je sestavljena iz pobudne in odzivne replike (t. i. pogovorne menjave).
Sogovorca pri tem tvorita dvogovorno besedilo Pogovarjanje večinoma poteka v zasebnih okoliščinah (zasebno pogovarjanje); v tem primeru se pogovarjata dva človeka ali manjša skupina ljudi (npr. pogovor med prijateljema/prijatelji, med starši in učiteljem, med uradnikom in stranko ipd.). Pogovarjanje pa je lahko tudi javno oz. pred javnostjo (pogovori po radiu in televiziji, učiteljevo spraševanje učencev, javno zaslišanje ipd.).
Glede na družbeni položaj sogovorcev je pogovarjanje lahko neuradno (npr. med prijatelji, med otroki in starši) ali uradno (npr. med učiteljem in učencem, med direktorjem in uslužbencem, med policistoma).
ZASEBNO
npr.: pogovor med starši in učitelji
JAVNO
npr.: pogovor, ki ga spremljamo po televiziji
URADNO
npr.: pogovor med direktorjem in uslužbencem
Sogovorca sta največkrat v osebnem stiku, lahko pa se pogovarjata tudi po telefonu ali v spletnih klepetalnicah. Posebna vrsta pogovarjanja je izmenjavanje kratkih telefonskih sporočil (SMS in MMS) in sporočil na družbenih omrežjih.
Da bomo uspešni sogovorci, moramo upoštevati dejavnike, ki omogočajo uspešno in kultivirano pogovarjanje. To pomeni, da:
– upoštevamo okoliščine, v katerih poteka pogovor, in izberemo ustrezno jezikovno zvrst;
– izberemo zanimivo in aktualno temo;
– se na pogovor (še zlasti, če je ta uradni ali javni) dobro pripravimo;
– smo do sogovorca vljudni; glede na družbeno razmerje ga vikamo ali tikamo, uporabljamo uradne ali neuradne ogovore (npr. gospa profesorica, gospod Kovač, Mitja);
– sogovorca gledamo v oči;
– smo pozorni na nebesedno govorico (gibe telesa, mimiko, kretnje) in se nanjo ustrezno odzivamo;
– ne govorimo preglasno ali pretiho;
– pri govorjenju delamo premore in tako sogovorcu omogočimo, da se lahko vključi v pogovor;
– sogovorcu pokažemo, da ga poslušamo;
– sogovorcu ne segamo v besedo;
– pogovora ne prekinjamo z oglašanjem na telefon ali s pisanjem sporočil;
– ne spreminjamo teme pogovora;
– nestrinjanje s sogovorcem izrazimo vljudno in s prepričljivim utemeljevanjem; – sogovorcu potrpežljivo razložimo, če česa ne razume;
– sogovorca ne podcenjujemo in se mu ne posmehujemo.
NEURADNO
npr.: pogovor med prijatelji
KLJUČNE BESEDE
• pogovarjanje
• sogovorca
• pogovorna menjava ali replika, sekvenca
• dvogovorno besedilo
• javno in zasebno pogovarjanje
• uradno in neuradno pogovarjanje
• kultura pogovarjanja