RAZIŠČIMO IN NAPIŠIMO
• Primerjajte besedila iz različnih obdobij (reformacija, barok, razsvetljenstvo, drugo polovica 19. stoletja, 20. stoletje) in opazujte, kako se je spreminjal slovenski knjižni jezik. Pomagajte si z učbenikom za književnost. Svoje ugotovitve predstavite na plakatu.
RAZIŠČIMO IN POVEJMO
• Jezikoslovci so se vseskozi trudili, da v jezik ne bi prišlo preveč prevzetih besed iz tujih jezikov in iz neknjižnih jezikovnih zvrsti. Raziščite, kateri jezikoslovci in proti katerim prevzetim besedam so se borili. Kaj menite o prevzemanju besed danes? Svoje ugotovitve predstavite v govornem nastopu.
Jezikovno sporazumevanje je človekova družbena dejavnost, ki se oblikuje v stiku z drugimi govorci istega ali drugega jezika. Za uspešno sporazumevanje v svojem okolju sta nujna dobro znanje maternega jezika in občutek za izbiro ustrezne jezikovne zvrsti glede na okoliščine sporazumevanja. Slovenski knjižni jezik je samo eden (v nekaterih državah je knjižnih jezikov več, npr. v Švici, na Finskem) in pokriva ves slovenski zemljepisni in kulturni prostor, torej se lahko v njem sporazumevamo kjer koli na slovenskem ozemlju. Pravila slovenskega knjižnega jezika razumejo in obvladajo vsi Slovenci, torej je knjižni jezik vsenaroden oz. narodnozdruževalen. Družbene ustanove (šole, mediji, uradi, direktorati, vlada z zakonskimi predpisi) skrbijo za načrtno učenje knjižnega jezika in njegovo uporabo v javnem življenju. Slovenski jezik je od prvih zapisanih knjig v 16. stoletju pa do danes doživel veliko sprememb, vseskozi pa so se pisci zavzemali za njegovo čim enotnejšo podobo in nadnarečnost. Tako se je v večstoletnem razvoju na podlagi posameznih prvin iz raznih narečij (največ iz osrednjih) izoblikoval in utrdil sodobni jezik , ki je z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 zaživel polno življenje v prav vseh družbenih vlogah. Seveda njegov razvoj ni končan, saj je jezik živ organizem, ki se nenehno razvija, spreminja ter prilagaja vedno novim okoliščinam in primerom rabe.
Poleg knjižnega jezika pa vsak potrebuje tudi znanje drugih jezikovnih zvrsti in vedenje o tem, katera jezikovna zvrst je primerna glede na okoliščine sporazumevanja. Kadar torej govorimo o jezikovni kulturi, ne mislimo samo na slovnično in pravopisno pravilnost besedil v knjižnem jeziku, ampak tudi na posameznikovo zmožnost, da v danih okoliščinah uporabi ustrezno (socialno ali funkcijsko) jezikovno zvrst (npr. neprimerno bi bilo na javni prireditvi govoriti v pogovornem jeziku ali narečju, v zasebnem pogovoru s prijatelji iz istega okolja pa v knjižnem jeziku).
Posebna težava je bila že od nekdaj prevzemanje besed iz drugih jezikov (najprej iz nemščine in romanskih jezikov, kasneje iz drugih južnoslovanskih jezikov, v današnjem času pa predvsem iz angleščine) in iz neknjižnih zvrsti. Iz zgodovine jezika poznamo kar nekaj ostrih nasprotovanj prevzemanju besed (t. i. purizem; Krelj, Pohlin, Vodnik, Kopitar, Prešeren, Levstik, Cankar, Breznik idr.), vendar se temu ni moč povsem izogniti. Zaradi hitrega družbenega in tehnološkega napredka tako marsikdaj prevzamemo tuje besede in strokovne izraze, če zanje ni pravočasno tvorjena domača beseda, ki jo sprejmejo tudi uporabniki in preide v splošno rabo. Če se to ne zgodi, potem v splošno rabo preide prevzeta beseda, ki jo skušamo vsaj delno podomačiti, torej izgovorno in pisno prilagoditi slovenskemu jeziku.
KLJUČNE BESEDE
• sodobni knjižni jezik
• jezikovna kultura
• jezikovna politika
Vloga slovenskega jezika v Sloveniji, Evropski uniji in po svetu
PREDEN ZAČNEMO
• V Ustavi Republike Slovenije preberite poglavje Splošne določbe. Povzemite vsebino členov.
• Ali poznate koga, ki živi zunaj meja naše države? Pripovedujte sošolcem o njegovih razlogih za selitev v tujino in o njegovem življenju tam. Ali (še) zna govoriti slovensko?
BERIMO, GLEJMO IN POSLUŠAJMO
