USVOJIMO
Kadar sporočamo tako, da podajamo le dejstva in pri tem ne razodevamo svojega odnosa do teme, o kateri pišemo ali govorimo, in ne izražamo svojega mnenja, sporočamo objektivno Če se čustveno razodenemo ali če izrazimo svoje mnenje, je naše sporočanje subjektivno
Subjektivnost dosegamo:
– z glagoli, ki izražajo naše mnenje (mislim, menim, zdi se mi, verjamem …),
– s členki (morda, verjetno, le, še …),
– z vrednotenjskimi pridevniki (čudovit, povprečen, izjemen …),
– s slogovno zaznamovanimi besedami (spoznali jih boste v naslednji enoti),
– s frazemi (tj. stalnimi besednimi zvezami s prenesenim pomenom, npr. Končno mi je uspelo zlesti na zeleno vejo.),
– z ironičnimi ali s humornimi vstavki,
– s pesniškimi sredstvi (metaforami, primerami, simboli …).
Odločitev za objektivnost oz. subjektivnost je odvisna od besedilne vrste, ki jo tvorimo. Policistovo poročilo s kraja prometne nesreče je objektivno (kaj se je zgodilo, kje in kdaj, kdo je bil vpleten v dogodek, kako je do dogodka prišlo, kaj so posledice). Novinarjevo poročilo o tem istem dogodku pa je lahko subjektivno, če se odloči izraziti še svojo prizadetost ob dogodku, ker želi vplivati na bralce ali gledalce, da bi bili v prometu previdnejši.
Besedilo, v katerem se sporočevalec ne razodeva in ne izraža svojega mnenja, je torej objektivno (npr. opis, poročilo); če se sporočevalec v besedilu razodeva in izraža svoje mnenje, je besedilo subjektivno (npr. oznaka, reportaža).
BESEDILO
SUBJEKTIVNO
sporočevalec se razodeva in izraža svoje mnenje (npr. oznaka, reportaža)
KLJUČNE BESEDE
• subjektivno in objektivno sporočanje
• subjektivno in objektivno besedilo
OBJEKTIVNO
sporočevalec se ne razodeva in ne izraža svojega mnenja (npr. opis, strokovno poročilo)
Izbor ustrezne jezikovne zvrsti
PREDEN ZAČNEMO
• Kdaj ste začeli spoznavati slovenski knjižni jezik?
• V katerih okoliščinah uporabljate knjižni jezik? Zakaj?
• Kaj menite o primerih, ko bi sporočevalec moral uporabljati knjižni jezik, vendar vanj vnaša neknjižne prvine?
• Ali veste, da obstajajo slovarji narečij, slenga in žargona, npr. spletni štajerski slovar narečnih besed, slovar izolskega slenga, slovar žargona igralcev pokra? Ali bi bili pripravljeni sodelovati pri nastajanju slovarja svojega narečja ali slenga? Katere besede bi vključili vanj?
BERIMO
Gostujoče pero
MINEŠTRA Z JEZIKOM
Drago Bajt
Pri nas vsakdo misli, da lahko jezik v vsakdanjem življenju uporablja poljubno, kakor mu pač ustreza. Dijaki in študenti se pogovarjajo v svojem slengu, misleč, da je to najbolj pravi in pravšnji jezik. Vsak strokovnjak govori pogovorni jezik vsakdanjika, v službi in pri delu pa uporablja žargon, razumljiv le posvečenim sodelavcem. Napovedovalec v elektronskih medijih govori pravilen in normiran knjižni jezik, ki v govoru in branju posnema knjižni, pisani jezik. Vsi našteti pa se pri pisanju trudijo uporabljati pravilen in lep knjižni jezik; šolarju to uspeva manj, znanstveniku bolje, novinar naj bi bil dobro pismen, pisatelj naj bi jezik obvladoval do najmanjših podrobnosti.
V zadnjih letih se je uveljavilo mnenje, da se je treba v vsem opirati le na govorno prakso. To mnenje je prodrlo tako v jezikovne kotičke in pogovore o slovenščini v javnosti kot v strokovne sfere, ki sestavljajo tako imenovane govorne in jezikovne korpuse, najširšo osnovo za izdelavo raznih slovarjev; tako dandanes slovarji obsegajo tudi neknjižno besedišče, ki je ustrezno zaznamovano. Žal taka skrajna sproščenost pri neukih uporabnikih utrjuje prepričanje, da je dandanes v jeziku vse dovoljeno; ne zavedajo se dejstva, da obstajajo razna področja jezikovne rabe, ki uporabljajo specifično besedje, vendar se to ne sme mešati v nekakšnem splošnem jeziku. Žargonsko in slengovsko besedje ali narečje je na primer v knjižnem jeziku vselej rabljeno z določenim namenom in naj bi imelo estetski učinek; ni pa ga mogoče mešati v normirani jezik govora ali šolske naloge, časopisnega članka ali strokovne razprave.
Med ljudmi se je funkcijska raba jezika že razširila; govorci in pisci v grobem vedo, katere besede je treba
uporabljati ob raznih priložnostih. Pa vendarle se manj vešči uporabniki jezika, ki ne poznajo razvoja in poglavitnih lastnosti slovenščine, v mnogočem oklepajo svojih pridobljenih in utrjenih, pogosto napačnih predstav; so pač prepričani, da je v jeziku vsakomur vse dovoljeno. Manjkajo nam namreč slovarji, ki bi obdelali vsak posamičen funkcijski ali socialni jezikovni korpus, od slenga in strokovnih žargonov do narečne leksike in zgodovinskega besedja. Ob pomanjkanju slovarjev si uporabniki sami ne morejo pomagati pri pisanju, saj vendarle niso jezikoslovci, to pa pelje v kaotično rabo neštetih izrazov, ki se med sabo lahko tudi tepejo. Tako nastaja jezikovna mineštra, najpogostejša slovenska jed.
Kaže, da so v sedanjem trenutku najbolj zmedeni bralci časopisov, poslušalci radia in gledalci televizije. Medijsko okrožje mrgoli; na vseh koncih in krajih se tiskajo novi listi in brezplačniki, vsepovsod se ustanavljajo lokalne radijske in televizijske postaje. V ospredju so kajpada osrednji mediji, trije slovenski dnevniki ter nacionalna radio in televizija. Novinarji so tam večinoma izobraženci, četudi jim marsikdo ne priznava položaja razumnikov. Njihov jezik je, ob pomoči lektorjev, soliden. Čim dlje v provinco gremo, tem slabše je jezikovno stanje, tem slabša sta tudi duhovno stanje in miselni domet medija. Lokalni mediji so namenjeni krajevnemu uporabniku, podpovprečnemu stanju duha; so tudi brez vseslovenskega interesa, napisani v pustem brezbarvnem jeziku in polepšani s slikovnim kičem lokalnega okolja. Jezik je v njih prilagojen podeželju in največ srednji izobrazbi, intelektualci v njih najdejo kaj malo zanimivega. Podobno lahko rečemo za lokalne radijske postaje in komercialne televizije občinskega in okrajnega ranga; narejene so – tudi kar zadeva jezik – po okusu gospodinjskega rezoniranja in po umerjenosti všečnih programov, primernih za slovenskega potrošnika materialnih dobrin, brez miselnih in duhovnih pretenzij informativnega in družbenokritičnega medija.