Razvoj slovenskega knjižnega jezika v drugi polovici 18. stoletja
PREDEN ZAČNEMO
• Z učiteljem zgodovine ovrednotite posledice uvajanja šolskih reform v času vladanja Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. Razpravljajte o pomenu Ilirskih provinc za razvoj slovenskega naroda.
• Pri pouku književnosti ste v 1. letniku spoznali Antona Tomaža Linharta in Valentina Vodnika. Zakaj ju štejemo za začetnika posvetne dramatike in posvetnega pesništva?
• V katero literarnozgodovinsko obdobje ju umeščamo? Kako se v njunih besedilih odraža miselnost obdobja, v katerem sta ustvarjala?
• Katere vrste besedil je še pisal Vodnik?
• Katere avtorje iz tega obdobja še poznate?
• Preberite, kako so razvoj slovenskega knjižnega jezika v času razsvetljenstva predstavili avtorji Slovenske slovnice (Bajec, Kolarič, Rupel, Šolar), ki je izšla leta 1956.
SLOVENSKI KNJIŽNI JEZIK
Izročilo je torej slabelo, pisci so bolj ali manj pisali vsak po svoje. Zato tudi pravega knjižnega jezika ni bilo, ker mu je manjkalo poglavitne lastnosti – enovitosti. To je postajalo zelo nevarno za izvenkranjsko ozemlje, posebno ker je konec 18. stoletja nastopila nova doba v našem kulturnem in slovstvenem razvoju: namesto zgolj nabožnih so začeli pisati tudi posvetne knjige, največ za pouk ljudstvu. Marko Pohlin, prvi pisatelj nove smeri, je pisal skoraj čisto ljubljansko narečje, kar je bilo gotovo malo prikladno, da bi nekranjske Slovence privabilo v jezikovno in književno skupnost. Na srečo so Pohlinov poskus odklonili, za Korošce npr. Ožbalt Gutsman: »Nesreča je, da so hoteli ... dati jeziku drug okret in drugo obliko le po svoji samovolji.« Tudi Vodnik je krepko zavrnil učitelja, češ da »je stare mejnike brez vzroka prestavil, pisal, kakor ljubljanski predmestnjani govore, premalo vnanje Slovence čislal; zatorej prestavljavci sv. pisma od njegove viže odstopajo in se bližajo staršim pisarjem v jeziku in pisanju«. S tem misli na Jurija Japlja in sodelavce, ki so se spet naslonili na staro podlago, to je na dolenjščino 16. stoletja, hkrati pa niso zanemarili novih vplivov in preudarno sprejeli gorenjske samoglasnike: most, delo namesto must,
dejlu. Pisava je postala zgodovinska, ker so pisali dal za govorjeno dau, postala je tudi etimološka, to se pravi, da je upoštevala izvor besed, ker so se odločili za pisavo odsekati, gladka, čeprav so govorili otsekati, glatka. Novi način pisanja je znanstveno podprl Jernej Kopitar s slovnico in mu pomogel do veljave – vendar samo na Kranjskem, zakaj Korošci in Štajerci so sledili le obotavljaje se. Jezikovno čiščenje v besedah, rečenicah in skladnji, začeto že za protestantov, je močno pospešil Matevž Ravnikar, čigar jezik je bil nekaj tako novega, domačega, da so mu po pravici vzdeli ime očeta slovenske proze. Po tej veliki reformi pismenega jezika je imel le-ta ob koncu razsvetljene dobe približno takle obraz: podlaga je ostala dolenjščina 16. stoletja. Zmagalo je načelo etimološke pisave. Glasovje 16. stoletja je dobilo gorenjsko barvo ter se s tem približalo izvenkranjskim narečjem in drugim slovanskim jezikom. Vpeljava gorenjskega oblikovja je bila korak nazaj; k protestantskemu se vrnemo šele po l. 1849, a takrat že s popravkom po izvenkranjskih narečjih. V skladnji in čiščenju jezika je bil dosežen velik napredek. Knjižni jezik je bil še zmerom samo kranjski. To stanje je ostalo prav do l. 1849. Kaže se v jeziku Kranjske čbelice, Prešernovih Poezij in Novic.
Blaž KUMERDEJ
Okoli l. 1771 je Blaž Kumerdej končal svoje študije na Dunaju in postal »doktor svobodnih umetnosti in filozofije«. Ostal je v prestolnici, kjer je poučeval na viteški akademiji za vzgojo diplomatov v Orientu. Tu je videl tudi prve uspehe nove dunajske normalke. Opazil je splošno zanimanje za šolstvo v vseh avstrijskih deželah. Takrat je bil Kumerdej prvi Slovenec s točnim načrtom, kako v novi »nemški« šoli na Kranjskem spremeniti jezikovno prakso v korist slovenščini. Tako je Kumerdej na Dunaju na pomlad l. 1773 izdelal »domoljubni načrt, kako bi se dalo kranjsko prebivalstvo najuspešneje poučevati v pisanju in čitanju«. Kljub temu da Kumerdej iz osnovne šole ni hotel odpraviti nemščine, so bile ostale točke »domoljubnega načrta«, s katerimi je želel pridobiti vlado, prav nezaslišana novost.
Te točke so bile: prirediti slovenski abecednik; posloveniti šolske knjige oziroma sestaviti in izdati nove, slovenske izdaje. Slovenci naj se tudi v šoli učijo pisati in čitati v slovenskem jeziku. Vlada naj »spravi domački jezik v sklad s hrvaščino, z dalmatinščino in drugimi sorodnimi jeziki, kajti naloga nove šole na Kranjskem bi morala biti, da bi se naučili kmetje poleg materinščine tudi nemščine in nekaterih (slovenščini) najsorodnejših narečij, npr. hrvaščine, dalmatinščine in poljščine«. Taka je bila prva slovenska prerodna manifestacija, naslovljena naravnost na vlado, in je opozarjala na obstoj nove, slovenske miselnosti. S tem so bili tudi mnogi Slovenci prisiljeni k presoji o važnosti vsebine prerodnega programa. Kumerdeju je njegov načrt pripomogel, da je postal ravnatelj normalke, ki jo je odprl jeseni l. 1775. Takrat je na Kranjskem
RAZMISLIMO
že obstajala šolska komisija, njen član je bil tudi Kumerdej. Uspeh »načrta« je bil že v tem, da je bil problem aktualiziran. Res, da uspeh ni bil že kar popoln, vendar pa je vlada vsaj za začetek upoštevala tisto o slovenskih šolskih knjigah, kar izpričuje nalog, ki ga je izdala vlada 26. maja l. 1776 in določa poslovenjenje novega šolskega reda, za prevajalca pa določa Blaža Kumerdeja. S tem je torej pred več kot 200 leti takratna avstrijska cesarska vlada potrdila uvedbo slovenščine v slovenskih šolah na Kranjskem. Komu gre zasluga za to, seveda ni vprašljivo. Vsekakor segajo v tisti čas prvi resni začetki znanstvenega delovanja na področju slovenskega jezikoslovja, pri čemer ima Blaž Kumerdej svoj vplivni delež. Če poskusimo opredeliti njegovo častno mesto v zgodovini slovenskega preroda, tedaj moramo vedeti, da mu zgodovina poleg zgoraj navedenih zaslug priznava tudi naslednje: pospeševal je prerod z organizacijo prve prerodne družbe in z usmeritvijo obnovljene »akademije operozov«, prvi je opozarjal na komuniciranje z drugimi Slovani, prizadeval si je za ustalitev literarnega jezika in pravo-pisa na naprednejši osnovi, kot je bila tista njegovega predhodnika Marka Pohlina. Bil je spreten oblikovalec prerodnih manifestacij, ki je v svoji okolici najmanj 20 let širil prerodno zanimanje.
Blaž Kumerdej je oral ledino slovenskega šolstva na Kranjskem, s tem pa tudi slovenskega jezika, ki mu je na osnovi svojih filoloških študij poskušal dati ustaljeno literarno in pravopisno podobo.
BRANKO SLANOVIC
1. Zakaj v začetku 18. stoletja ni bilo enotnega slovenskega knjižnega jezika?
2. Katere pomanjkljivosti avtorji prvega besedila očitajo Pohlinu?
3. Katere odlike priznavajo Japlju, Kopitarju in Ravnikarju?
