5. Primerjajte odlomke iz prevoda Matejevega evangelija v izhodiščnem besedilu. Kaj razberete iz njih?
6. Zakaj se je v obravnavanem obdobju povečala potreba po slovnicah in slovarjih?
7. Razložite besedi.
lekcionar:
Vulgata:
Pojasnite vlogo lekcionarja in Vulgate pri razvoju jezika v času katoliške dobe.
8. V liku iščite besede vodoravno, navpično in poševno, tako naprej kot nazaj. Preostalo vam bo nekaj črk, ki, brane vodoravno po vrsti od zgoraj navzdol, predstavljajo vodilo enega takratnih avtorjev o tem, kako naj pišejo. Nekatere črke je treba uporabiti večkrat.
P K A S T E L E C O
T S Š V U L G A T A
J I K E
I
R
E
G
R O K Š C N R O A T
I L R K N J I G E B
M S E I D J E Z I K
U L C A J I L B I B
BAROK, BIBLIJA, CERKEV, ČANDEK, HIPOLIT, HREN, JEZIK, KASTELEC, KNJIGE, LEKCIONAR, MIR, NAROD, OZIR, PREVOD, ROGERIJ, ROKOPISI, SLOVAR, SVETOKRIŠKI, TEMLIN, TISK, VULGATA
Vodilo pisca v času katoliške dobe:
Razpravljajte o njegovem vodilu in ga primerjate z odnosom do jezika danes.
9. Povežite avtorja z naslovom dela, rešitve vpišite v preglednico.
1. Ferenc Temlin A Sveti priročnik
2. Janez Svetokriški B Ponovna izdaja Bohoričeve slovnice
3. Tomaž Hren C Nebeški cilj
4. Matija Kastelec Č Zmagoslavna nebesa
5. oče Hipolit D Mali katekizem
6. oče Rogerij E Evangelija inu lystuvi 1 2 3 4 5 6
17. stoletje in prvo polovico 18. stoletja v zgodovini slovenskega knjižnega jezika imenujemo katoliška doba.
Konec 16. stoletja je bil protestantizem uradno prepovedan, večino protestantskih knjig pa so zaplenili ali sežgali. V času protireformacije in katoliške prenove je izdajanje slovenskih knjig skoraj povsem zamrlo, proti koncu 17. stoletja pa se je ustvarjanje ponovno razmahnilo.
Izročilo protestantskih piscev se je ohranjalo predvsem z Dalmatinovo Biblijo. Za to je zaslužen vodja protireformacijske komisije Tomaž Hren, sicer glavni protireformator na Kranjskem. Ljubljanski katoliški škof je, kljub temu da je bil oster nasprotnik protestantizma, zmogel prepoznati pomen protestantskega jezikovnega izročila. Ko je leta 1612 izdal zbirko evangelijev in apostolskih pisem Evangelija inu lystuvi, je Dalmatinov prevod večinoma prepisal, spremenil je le tiste dele, ki se niso skladali z Vulgato nekaj nemških izrazov pa je zamenjal s slovenskimi. V uradu rimske inkvizicije je dosegel tudi, da so duhovniki pri svojem delu lahko uporabljali knjige slovenskih protestantov. Tako se je izročilo slovenskih protestantskih piscev ohranjalo tudi v naslednjih stoletjih.
Čeprav od leta 1615 pa vse do leta 1672 ni izšla nobena tiskana knjiga v slovenščini, se je razvoj nadaljeval. Še posebej je v tem obdobju porasla rokopisna dejavnost. Med pomembnejšimi rokopisnimi besedili so plemiška pisma (npr. dopisovanje matere in hčere Marije Izabele Marenzi, ki je bila poročena v Trstu). V rokopisih so ohranjeni tudi prisežni obrazci za mestne prebivalce (npr. za pričevanja pod prisego, računi in obračuni, oporoke), posvetni pesmi, dramske uprizoritve pasijona (Romualdov Škofjeloški pasijon) in nekateri slovarji. Številna ohranjena besedila dokazujejo, da so meščani vse do polovice 18. stoletja uporabljali slovenščino enakovredno z nemščino.
Leta 1672 je Janez Ludvik Schönleben izdal priročnik Evangelia in listuvi, v katerem je najpomembnejši Uvod. V njem je avtor zapisal, da je treba pisati »po šegi rodu« (torej enotno), govoriti pa je mogoče »po šegi pokrajine« (torej upoštevaje govorico okolja). Priročnik je nato izšel še v več predelavah.
Proti koncu 17. stoletja in predvsem na začetku 18. stoletja je začelo ponovno izhajati večje število slovenskih knjig, v glavnem z versko vsebino. V delih so pisci ohranjali protestantsko jezikovno izročilo, hkrati pa so v jezik vnašali jezikovne značilnosti pokrajin, iz katerih so izvirali. Janez Svetokriški (Tobija Lionelli), najbolj znan slovenski pridigar z Vipavskega, je leta 1691 izdal Sveti priročnik (Sacrum promptuarium), v katerem lahko opazimo vpliv vipavskih jezikovnih značilnosti. Matija Kastelec z zbirko pridig Nebeški cilj (Nebeshki zyl ) iz leta 1684 in oče Rogerij, ki je izdal zbirko pridig Zmagoslavna nebesa (Palmarium empyreum) leta 1731, sta vpletala notranjske jezikovne značilnosti. Ferenc Temlin je leta 1715 izdal Mali Katekizmus. V njem lahko opazujemo zapis prekmurskega pokrajinskega jezika, ki je bil pod močnim vplivom madžarskega jezika in pisave. Leta 1607 je Gregorio Alasia da Sommaripa italijanski menih iz devinskega samostana, izdal Italijanskoslovenski slovar (Vocabolario Italiano, e Schiavo), ki poleg besed vsebuje vzorce pogovorov in molitev v obeh jezikih. Drugih tiskanih slovarjev vse do leta 1744, ko so jezuiti v Celovcu ponovno izdali Megiserjev slovar, ni bilo. Tudi slovnice so bile zgolj priredbe Bohoričeve slovnice (leta 1715 jo je ponovno izdal oče Hipolit 1755. je bil pripravljen rokopis, 1758. so jo ponovno izdali jezuiti v Celovcu).
KLJUČNE BESEDE
• Tomaž Hren
• plemiška pisma
• Janez Ludvik Schönleben
• Janez Svetokriški
• Matija Kastelec
• oče Rogerij
• Ferenc Temlin
• Gregorio Alasia da Sommaripa
• oče Hipolit