RAZIŠČIMO IN POVEJMO
• Raziščite, kako so Slovenci nekoč poimenovali mesece in s čim so bila ta poimenovanja povezana (stara slovenska poimenovanja mesecev najdete v Škofjeloškem rokopisu). Katera poimenovanja za mesece pa uporabljamo danes?
USVOJIMO
Praslovanščina se je razvila iz indoevropskega prajezika, potem ko je indoevropska skupnost razpadla zaradi selitev. Govorila se je na območju med Baltskim in Črnim morjem, v porečjih rek Visla, Dneper in Dnester (območje današnje Poljske, jugozahodne Rusije, Belorusije, Ukrajine in Moldavije). Razvijati se je začela v času antike (7. do 5. stol. pr. n. št.), razpadla pa je v času, ko so se Slovani začeli razseljevati, to je v 5. oz. 6. stol. n. št. Iz praslovanščine so se razvili zahodni, vzhodni in južni slovanski jeziki.
Praslovanščina ni bila nikoli zapisana. Jezikoslovci so s primerjanjem slovanskih jezikov (besed in glasov) uspeli izluščiti nekatere njene poglavitne značilnosti, npr.: – nosnika en (ę) in on (ą) sta še danes ohranjena v poljščini; – dolgi e (ě ), imenovan jat, je ohranjen v češčini;
– dva različna i (mehki i in trdi y) sta ohranjena v poljščini, češčini in ruščini; – trdi (npr. l, t p) in mehčani (npr. l‘, t‘, p‘ ) izgovor soglasnikov je ohranjen v ruščini.
Posebnost, ki jo še iz praslovanščine ohranjata slovenščina in lužiška srbščina, je dvojina.
Ko so se slovanska plemena pričela seliti, se je praslovanščina začela cepiti na narečja – iz teh so sčasoma nastali današnji slovanski jeziki. Predniki Slovencev so v 2. polovici 6. stoletja poselili vzhodne Alpe, del Panonske nižine do Blatnega jezera in Kras. Ob prihodu so še govorili praslovanščino, ta pa se je v naslednjih stoletjih počasi izoblikovala v zgodnjo slovenščino
Prvi celostni pisni dokaz obstoja slovenščine so Brižinski spomeniki iz 10. stoletja (pred tem obstajajo zapisi posameznih slovenskih osebnih in zemljepisnih imen). Brižinske spomenike so leta 1807 odkrili v pergamentnem zborniku, ki so v Bavarsko državno knjižnico v Münchnu prinesli iz mesta Freising (slov. Brižinje ali Brižine). Zbornik je pripadal freisinškemu škofu Abrahamu, ki je za svoje delo z verniki na Zgornjem Koroškem potreboval tudi slovenska besedila. Sicer latinski kodeks je postal svetovno znan zaradi treh slovenskih besedil, ki so napisana na devetih straneh. Prvi in tretji Brižinski spomenik sta prevedena vzorca splošne spovedi in spovedne molitve, drugi pa je izvirna pridiga o grehu in pokori. Vsi so zapisani v karolinški minuskuli.
Leta 2022 najdeni Svetokriški rokopis (ali Heiligenkreuzski rokopis po mestu Heiligenkreuz v Nemčiji) je drugi najstarejši zapis v slovenskem jeziku in dokazuje, da je bila slovenščina že v tistem času dobro razvit jezik. Nastal je okrog leta 1170.
Naš tretji najstarejši rokopisni spomenik je Rateški ali Celovški rokopis iz 2. polovice 14. stol. Sestoji iz enega samega lista pergamenta, vsebuje pa tri verska besedila – očenaš, zdravamarijo in apostolsko vero. V besedilih se prepletajo narečne posebnosti več slovenskih pokrajin, pisava je gotica. Hranijo ga v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu.
Stiški rokopis je četrti najstarejši zapis v slovenskem jeziku. Vsebuje več besedil, štiri med njimi so slovenska, zapisana v gotici. Prvi dve besedili je v prvi polovici 15. stol. zapisal neki cistercijan češkega rodu, saj so v njiju opazni vplivi češkega jezika. Drugi dve besedili je najverjetneje zapisal Čehov učenec, menih, morda domačin; v zapisu so namreč opazne posebnosti dolenjskega narečja. Stiški rokopis danes hranijo v NUK.
Starogorski rokopis s konca 15. stol. obsega 179 listov, na zadnjih dveh listih so v slovenskem jeziku zapisani očenaš, češčenamarija in apostolska vera. Slovenska besedila je najverjetneje zapisal vikar na Stari gori pri Čedadu. Ker je v njih zaslediti značilnosti več slovenskih narečij, sklepamo, da so nastala po starejših predlogah, ki so se prenašale iz roda v rod, iz pokrajine v pokrajino.
Poleg besedil s cerkveno in z versko tematiko so v obdobju srednjeveškega pismenstva nastajala tudi posvetna besedila npr.:
– prisege mesta Kranj (prisega meščana, mestnega svetnika, mestnega sodnika),
– Černejski oz. Čedadski rokopis (darovnice imena faranov ter njihovih zaobljub in daril),
– Škofjeloški rokopis (slovenska imena mesecev),
– Videmski rokopis (zapis števnikov v slovenskem jeziku).
V obdobju srednjeveškega pismenstva nastali rokopisi dokazujejo, da se je slovenščina oblikovala kot samostojni jezik in se že pomembno razlikovala od drugih (južno)slovanskih jezikov.
Rokopisi so bili večinoma zapisani v eni od različic latinične pisave. Glasove so v tem obdobju zapisovali nestalno, največkrat po zgledu nemščine, redkeje latinščine ali celo italijanščine. Izjema je Celovški ali Rateški rokopis, ki je bil zapisan v gotici. V tem času sta se uporabljali dve varianti gotice, in sicer fraktura in nemška različica schwabacher.
KLJUČNE BESEDE
• praslovanščina
• zgodnja slovenščina
• Brižinski spomeniki
• srednjeveški rokopisni spomeniki
• karolinška minuskula
• gotica