3. Besede prevedite v zahtevane jezike (pomagajte si s spletnimi prevajalniki).
hrvaščina makedonščina češčina angleščina nemščina španščina francoščina
4. Slovanski jeziki so si med seboj bistveno podobnejši, kot so si podobni slovanski in germanski ali slovanski in romanski jeziki. Ugotovite, zakaj je tako.
5. Oglejte si območje prvotne poselitve Slovencev na drugem zemljevidu in pojasnite, ali se še danes na tem območju govori slovenski jezik.
BERIMO
NEDELJSKI DNEVNIK 22. junij 2022
Našli
druge najstarejše zapise slovenščine
V Svetokriškem rokopisu našli števnike v zgodnjem slovenskem jeziku – Pisar na Avstrijskem je bil verjetno Slovenec – V 12. stoletju so naš jezik govorili na območju, trikrat večjem od današnje Slovenije
JAN KONEČNIK
V osnovni šoli smo se učili, da so najstarejši zapisi zgodnjega slovenskega jezika v Brižinskih spomenikih, verskih rokopisih iz 10. stoletja, kot drugi najstarejši zapis našega jezika pa je bil omenjen pozdrav Ulrichu Liechtensteinskemu z začetka 13. stoletja. Lani v avstrijskem samostanu Heiligenkreuz blizu Dunaja odkriti Svetokriški rokopis, v katerem so zapisani tudi števniki v zgodnji slovenščini, pa je nastal
okrog leta 1170 in je tako po novem drugi najstarejši do zdaj znani zapis slovenskega jezika. »Odkritih je bilo le deset števnikov, kar je malo, a so nam pravzaprav potrdili to, kar smo že vedeli o slovenščini tistega časa. Torej da je naš jezik takrat še imel nosne samoglasnike, recimo števnike pet, devet in deset so izgovarjali pent, devent in desent. Potrdili pa smo tudi to, da se je y že razvil v i, saj imamo zapisan števnik čtiri in ne recimo
čtyry, kot se je glasil v tedanji poljščini,« je razložil jezikoslovec akademik dr. Marko Snoj. V slovanskih jezikih niso pisali veliko
Ker je v rokopisu razen slovenskih števnikov vse drugo v latinščini, strokovnjaki sklepajo, da je bil pisar verjetno slovensko govoreč in se je pri delu nekoliko poigral ali pa je želel ovekovečiti svoj materni jezik. »Takrat knjig še niso tiskali in so
jih prepisovali. Pisar, ki je to knjigo prepisal po neki starejši predlogi, je bil verjetno Slovenec. Števnike v slovenščini je zapisal tako da je recimo ‚drugi‘ zapisal DRV in piko, nato rimsko številko dve in spet piko, potem pa še črki GI,« pojasni Snoj. Okrog 12. stoletja se je sicer na tem območju bolj ali manj vse zapisovalo v latinščini. Na Nemškem so kakšne uradovalne stvari zapisali tudi v srednjevisoki nemščini, recimo seznam podložnikov ali kaj podobnega. V drugih jezikih se skorajda ni zapisovalo, zato je zapisov v raznih slovanskih jezikih iz tega časa zelo malo. »Nekaj vendarle imamo. Recimo na Krku imamo Krško ploščo, imamo Praške lističe približno iz tistega časa, pa seveda Brižinske spomenike, ki so poldrugo stoletje starejši, in zdaj te števnike. Treba je vedeti, da je bogoslužje v tistem času potekalo tudi v slovenščini, saj navadni ljudje niso znali latinsko ali nemško,« še razlaga jezikoslovec.
Ne poljščina, temveč slovenščina Števnike, zapisane v zgodnji slovenščini, sta v samostanu Heiligenkreuz odkrila tamkajšnja meniha. Sklepala sta, da gre verjetno za neki slovanski jezik in sta posnetke poslala kolegom jezikoslovcem na Poljsko. »Poljaka
sta bila prepričana, da gre za slovanske števnike, a nista mogla ugotoviti, za predstopnjo katerega izmed slovanskih jezikov gre. Ker so v besedah nosniki, sta razmišljala, da bi celo lahko bila poljščina, saj ima ta jezik nosne samoglasnike še danes. Ker nista poznala slovenske historične slovnice, nista vedela, da jih je imela tudi zgodnja slovenščina, slovensko podjunsko narečje pa jih ima še danes,« pravi Marko Snoj. Poljaka sta nato objavila znanstveni članek, v katerem sta zapisala, da bi glede na slovnico lahko bili zapisani števniki poljski, glede na bližino najdbe pa slovenski. Dr. Matej Šekli, ki se ukvarja s srednjeveško slovenščino pri nas, je Šekli potrdil, da gre za zgodnjeslovenskega. »To je možno reči na podlagi jezikovnih lastnosti. Dve glasovni značilnosti, ki zgodnjo slovenščino jasno ločita od slovanskega jezika severno in južno od nje, to je poznejše češčine in slovaščine na severu ter deloma tudi poznejše hrvaške kajkavščine in čakavščine na jugu, sta prisotnost nosnih samoglasnikov in prednjenje srednjega visokega samoglasnika ‚y‘ (»trdega i«) v sprednji visoki ‚i‘. To pomeni da ‚čtyri‘ preide v ‚čtiri oz. štiri‘. Slednja lastnost poleg tega kaže tudi na to, da ta jezik
ne more biti poljščina, kakor je bilo suponirano v prvi objavi te enkratne jezikovne najdbe, saj je poljščina v 12. stoletju v besedi za števnik štiri še poznala »trdi i« (prim. staropoljsko cztyry),« podrobno razloži Šekli. Je slovenski pisar prišel iz Stične?
Avstrijska meniha ugibata, da bi lahko slovenski pisar prišel v Heiligenkreuz prek samostana Rein, saj je deloval tudi tam, Rein pa je bil povezan s samostanom v Stični. Marko Snoj predvideva drugače: »Slovensko se je tedaj govorilo ne le na našem današnjem območju, ampak tudi severno od njega, vse do Salzburškega, v smeri proti vzhodu pa vse do Dunajskega gozda. Pisar, ki je zapisoval te števnike, je lahko prihajal od tam in ne od kod daleč.« Sicer je znano, da so na območju samostana Heiligenkreuz v 12. stoletju poleg slovenščine govorili tudi bavarsko srednjevisoko nemščino, torej je bilo to dvojezično območje. Ker je bila v zadnjih stoletjih nemščina na velikem delu današnje Slovenije zelo razširjen jezik, si težko predstavljamo, da je bilo nekoč obratno in so ljudje na območju današnjega avstrijskega Gradca in na avstrijskem Štajerskem ter Koroškem govorili predvsem slovensko.
Na dnu ene izmed strani rokopisa iz Heiligenkreuza je zapisan vrstilni števnik »DRV. II.GI, torej »drugi«. Števnike sta odkrila meniha in rokopis poslala v preučevanje na Poljsko, izkazalo pa se je, da gre za zgodnjo slovenščino. / Foto: Samostan Heiligenkreuz