Veliko začetnico uporabljamo tudi znotraj povedi, in sicer na začetku dobesednega navedka pri premem govoru in na začetku povedi, ki so kot ponazarjalno gradivo uporabljene znotraj kake druge povedi.
• Profesorica je vprašala: »Kdo ni naredil domače naloge?«
• Ali razumete pregovor Kdor ne uboga, ga tepe nadloga?
Veliko začetnico uporabljamo tudi v lastnih imenih. To so besede, s katerimi poimenujemo posamične, določene primerke neke vrste (npr. Peter, Sonja, Ljutomer, Mladina). Občna/splošna poimenovanja, tj. besede, s katerimi poimenujemo katerega koli predstavnika iste vrste (npr. dijak, kuharica, mesto, revija), pišemo z malo začetnico.
IMENA
bitij
zemljepisna
stvarna
krajevna
LASTNA IMENA
Nace
Piran
nekrajevna Triglav
Delo
OBČNA/SPLOŠNA POIMENOVANJA
deček mesto gora časopis
Lastna imena so iz ene ali več besed. Enobesedna lastna imena vselej pišemo z veliko začetnico.
V večbesednih lastnih imenih pa pišemo z veliko začetnico prvo besedo; kako pišemo neprve besede, pa je odvisno od vrste lastnega imena. Delimo jih na imena bitij, zemljepisna in stvarna lastna imena.
K lastnim imenom bitij prištevamo:
• osebna imena ljudi (Sonja), njihove priimke (Novak), psevdonime oz. skrivna imena (Kajuh), stalne pridevke po kraju ali kateri od značilnosti oz. posebnosti (/Herman/ Celjski, /Henrik/ Osmi, /Friderik/ S praznim žepom);
• imena živali (Piki);
• imena veroslovnih in bajeslovnih bitij (Jupiter, Venera, Devica);
• imena prebivalcev posameznih krajev, pokrajin, držav, celin in planetov (Ljubljančan, Gorenjec, Slovenec, Evropejec, Zemljan);
• imena pripadnikov ljudstev, narodov in delov narodov (Rom, Hrvat);
• alegorične poosebitve (Sreča, Poezija, Zlo).
• Enobesedna lastna imena bitij pišemo z veliko začetnico (Ivan), v večbesednih pa z veliko začetnico pišemo samo prvo besedo, neprve pa z malo (Rdeča kapica, Orlovo pero, /Ivan/ Brez dežele).
• K lastnim imenom bitij ne prištevamo (in zato ne pišemo z veliko začetnico):
• izobrazbenih, častnih, funkcijskih idr. nazivov pred imenom oz. priimkom ali za njim (dr. France Prešeren, Plinij st.);
• poimenovanj ljudi po jezikovni, rasni in verski pripadnosti (indoevropejec, belec, musliman, kristjan);
• stalnih časovnih in zemljepisnih pridevkov za pripadnike narodov (stari Grki, zamejski Slovenci, južni Slovani);
• poimenovanj za pripadnike gibanj, nazorov, cerkvenih redov, časopisov, društev, strank, podjetij ipd. (ilirec, modernist, mladoslovenec, demokrat, liberalec).
Zemljepisna lastna imena so imena zemljepisnih danosti: krajev, območij, oblik zemeljskega površja, voda idr. Enobesedna zemljepisna lastna imena pišemo z veliko začetnico (Celje, Avstrija, Saturn). V večbesednih zemljepisnih imenih pišemo prvo besedo z veliko začetnico; kako pišemo neprve besede, pa je odvisno od tega, kaj z njimi poimenujemo. Ločimo krajevna in nekrajevna zemljepisna lastna imena.
Krajevna lastna imena so imena naselij (mest, vasi, trgov in zaselkov). V njih tudi neprve besede pišemo z veliko začetnico (Kranjska Gora, Rogaška Slatina, Slovenske Konjice), razen če so predlogi (Križevci pri Ljutomeru, Most na Soči) ali samostalniki vas, mesto, selo, selce, trg, naselje (Novo mesto Opatje selo Stročja vas Stari trg).
Nekrajevna lastna imena so imena:
• ulic, cest, trgov in mestnih četrti (Šolska ulica, Zelena jama);
• držav in pokrajin (Črna gora, Združeni arabski emirati, Bela krajina);
• vodnih tokov, prekopov, slapov, jezer, morij in oceanov Zalivski tok, Tihi ocean, Jadransko morje, Blejsko jezero);
• vzpetin, dolin, nižin, planot, gozdov, jam in puščav (Postojnska jama, Panonska nižina, Ljubljanska kotlina);
• celin, otočij, otokov, polotokov in rtov (Havajsko otočje, Balkanski polotok, Debeli rtič);
• nebesnih teles in ozvezdij (Rimska cesta, Mali voz)
• znamenitih poslopij in samostojnih objektov (Ljubljanski grad, Zmajski most).
V večbesednih nekrajevnih imenih neprve besede pišemo z malo (Šmarna gora, Pirenejski polotok) – razen
če so že same lastno ime (Julijske Alpe, Poljanska Sora).
Stvarna lastna imena so imena:
• besedil in publikacij (Sonetni venec, Zakon o javni rabi slovenščine), knjig (Pravljične poti Slovenije) knjižnih zbirk (Kondor), revij (Zarja), časopisov (Delo), glasil (Planinski vestnik);
• prireditev (Koprska noč);
• umetnostnih in arhitekturnih stvaritev (Ne joči, Peter, Deveta simfonija);
• zavodov, ustanov in njihovih organov (Filozofska fakulteta, Vlada Republike Slovenije);
• družbenih, političnih in verskih organizacij (Rdeči križ, Islamska skupnost v Republiki Sloveniji);
• društev in umetnostnih ali športnih skupin (Folklorna skupina Kristali);
• upravnih enot (Upravna enota Kočevje, Mestna občina Murska Sobota);
• podjetij (Avtobusni promet Murska Sobota);
• lokalov (Pri mačku);
• meddržavnih zvez (Evropska unija);
• vozil (Julka, Sinji galeb);
• trgovinskih ali industrijskih znamk (/fotoaparat/ Canon, /smuči/ Elan).
• Enobesedna stvarna lastna imena pišemo z veliko začetnico. V večbesednih stvarnih lastnih imenih pišemo z veliko začetnico samo prvo besedo, neprve pa z malo (Zločin in kazen) – razen če so že same lastno ime (Zveza tabornikov Slovenije).
K stvarnim lastnim imenom ne prištevamo imen:
• dnevov, mesecev in praznikov (torek, oktober, božič, martinovo, velika noč);
• nagrad, priznanj in odličij (viktor, oskar);
• jezikov (slovenščina/slovenski jezik);
• znanstvenih strok oz. področij in njim ustreznih šolskih predmetov (zgodovina);
• zgodovinskih dogodkov (francoska revolucija, dražgoška bitka, soška fronta);
• slogovnih usmeritev in obdobij (barok, antika);
• predmetov, nastalih iz lastnih imen (štefan v pomenu steklenica).
Vsa ta imena v celoti pišemo z malo začetnico. Izjema so njihove sestavine, ki so lastna imena (plaketa mesta Ljubljana), ter poimenovanja nagrad in praznikov, ki vsebujejo svojilni pridevnik iz lastnega imena, npr. Nobelova nagrada, Borštnikov prstan, Prešernov dan, Marijino vnebovzetje, Kristusov vnebohod).