Govorno nastopanje je veščina, ki se je lahko naučimo. Z dobro pripravo in vajo lahko dosežemo, da smo na nastopu – kljub tremi – samozavestni in sproščeni.
Za uspešno izpeljavo govornega nastopa je nujno upoštevati pravila kultiviranega govornega nastopanja. Način govorjenja prilagajajmo vsebini izrečenega. Dele, ki so zahtevnejši za razumevanje (npr. definicije, značilnosti), podajamo počasneje in v resnem tonu ali v nižjem registru. Primere iz življenja in anekdote, ki so odlična tehnika za navezovanje in ohranjanje stika s poslušalci, lahko izgovarjamo hitreje in v šaljivem tonu (višjem registru). Pomembno vlogo ima tudi tišina oz. premor.
Govorimo v knjižnem jeziku in z žarom oz. energično.
Opazujemo odziv občinstva in če opazimo, da nam poslušalci ne sledijo zbrano, jih poskušamo ponovno pritegniti (morda z videom ali s premorom, spremenjeno glasnostjo ali hitrostjo govorjenja).
Poskrbimo za osebno urejenost, saj smo na nastopu izpostavljeni pogledom svojih poslušalcev (majica s provokativnim potiskom ni primerna, prav tako ne prekratke hlače, majice ali krilo).
V prostoru se postavimo tako, da z lahkoto navezujemo očesni stik z občinstvom.
Po navadi stojimo, in sicer sredi prostora, ne pa nekje v kotu. Lahko se premikamo, vendar ne prehitro in ne prepočasi, tudi ne ves čas. Tudi kretnje in mimika morajo biti karseda naravne. Uporabljamo jih tako, da z njimi poudarimo pomen izrečenega.
Držimo se odmerjenega časa.
Na koncu poslušalce pozovemo k postavljanju vprašanj. Odgovarjamo mirno in zbrano. Če česa ne vemo, to tudi priznamo.
Poslušalcem se zahvalimo za pozornost.
Po govornem nastopu zberemo odzive poslušalcev in opravimo samoanalizo. Poskušamo izluščiti, katere retorične prijeme je občinstvo dobro sprejelo, da jih bomo uporabili tudi naslednjič. Prav tako si skušamo zapomniti, česa nismo izpeljali dobro, da se bomo v prihodnje izognili podobnim napakam.