16. Poved Utihnite izgovorite tako, da boste izrazili različna čustva (npr. žalost, zaskrbljenost ipd.).
17. Katero čustveno stanje sporočevalca lahko izražajo naslednje prvine?
a) hitro govorjenje:
b) počasno govorjenje:
c) glasno govorjenje:
č) tiho govorjenje:
18. V preglednico vpišite zvočne spremljevalce govorjenja, ki ste jih spoznali v tej enoti, in jim pripišite njihove glavne značilnosti. Pomagajte si z rubriko Usvojimo.
ZVOČNI SPREMLJEVALCI GOVORJENJA
ZNAČILNOSTI
intonacija tonski potek glasu
3 vrste: padajoča, rastoča in vzklična
USVOJIMO
Uspešen govorec ne obvlada le knjižne izreke glasov, temveč uporablja tudi tiste zvočne spremljevalce, ki vplivajo na doživljanje poslušalcev in odpravljajo zvočno enoličnost besedila. Te s skupnim izrazom imenujemo prozodične prvine besedila ali zvočni spremljevalci govorjenja. Ti so: poudarek, intonacija, premori, hitrost govorjenja, register in barva glasu.
Po navadi je ena od besed v povedi nosilka nove ali pomembne informacije. Nanjo med govorjenjem opozorimo tako, da jo izgovorimo glasneje oz. jo poudarimo. V slovenščini je najpomembnejši podatek običajno na koncu povedi, zato je tam tudi poudarek . Toda govorec se lahko odloči tudi drugače in poudari besedo v katerem drugem delu povedi.
Tedaj je kralj vzkliknil. (Ni zašepetal, ampak je vzkliknil.)
Tedaj je kralj vzkliknil. (Ne prej, ampak šele tedaj.)
Tedaj je kralj vzkliknil. (Ne kraljica, ampak kralj.)
Vseh besed v povedi ali delu povedi ne izgovorimo na isti tonski višini, ampak z glasom ustvarimo določen tonski potek. To se imenuje stavčna intonacija. Če besedo na koncu povedi izgovorimo nižje od začetka povedi, govorimo o padajoči končni intonaciji; če pa jo izgovorimo višje od začetka, govorimo o rastoči končni intonaciji. Če povedi izgovarjamo s čustveno zavzetostjo, uporabimo vzklično intonacijo. Pripovedne in dopolnjevalne vprašalne povedi običajno končujemo s padajočo intonacijo. Rastočo intonacijo pa uporabimo za odločevalne vprašalne povedi, torej tiste, na katere lahko odgovorimo z da ali ne.
V povedih, ki so sestavljene iz več stavkov, ima vsak stavek svoj tonski potek. V takih primerih govorimo o nekončni intonaciji. Tudi ta je lahko padajoča ali rastoča.
V zapisanih besedilih stavčno intonacijo označimo s končnimi in nekončnimi ločili. Več o tem boste izvedeli v 3. letniku.
S premori besedilo členimo na manjše smiselne enote. Premori so različno dolgi: najkrajši so med besednimi zvezami znotraj stavka, srednje dolgi med stavki, najdaljši pa so med povedmi in zaokroženimi deli besedila oz. odstavki.
RAZIŠČIMO IN POVEJMO
• Prisluhnite izbranemu radijskemu ali televizijskemu napovedovalcu (moderatorju) ali javnemu govorcu ter opazujte njegovo izreko. Ali je govoril zborno in je besedilo ustrezno zvočno oblikoval? Poročajte v razredu.
RAZIŠČIMO IN NAPIŠIMO
• Raziščite, v katerih poklicih morajo biti ljudje še posebej pozorni na knjižno izreko in na zvočne spremljevalce govorjenja. Svoje ugotovitve strnite v kratkem poročilu.
POGLEJMO V SVET KNJIŽEVNOSTI
• Izberite umetnostno besedilo, npr. pravljico, in jo pripovedujte ali preberite sošolcem z ustreznim barvanjem glasov. Kako so sošolci sprejeli vaše pripovedovanje oz. branje?
Premori lahko nastanejo tudi na nepredvidenih mestih, še posebej, kadar govorimo prosto. Lahko se pojavijo, če se sporočevalec zmede, je razburjen, v zadregi ipd.
Ljudje ne govorimo enako hitro, temveč prilagajamo hitrost svojega govorjenja poslušalcem in okoliščinam. S prepočasnim ali prehitrim govorjenjem tvegamo, da bomo poslušalce izgubili, zato je priporočljiva srednja hitrost govorjenja. Hitrost potem po potrebi pospešimo ali upočasnimo.
Ljudje govorimo tudi na različni tonski višini oz. v različnem tonskem območju; to imenujemo register Vsak od nas govori v enem od treh tonskih območij glasu: ženske v sopranu, mezzosopranu ali altu, moški pa v tenorju, baritonu ali basu. Pri običajnem govorjenju praviloma govorimo v srednjem pasu svoje tonske višine, saj je to najmanj naporno in zveni najbolj naravno. Vendar pa včasih prehajamo iz srednjega v višji ali nižji register (npr. če razodevamo svoj odnos do teme ali sogovorca).
Če preoblikujemo odzvočni prostor v ustih, naš glas zveni drugače. Pravimo, da se nam spremeni barva glasu. Tako lahko z glasovnim barvanjem (hote ali nehote) izražamo svoje razpoloženje (npr. veselje, jezo ali razočaranje) ali odnos (npr. ironijo) oz. razodevamo svoje zdravstveno stanje (npr. prehlad ali hripavost).
Do barvanja glasov lahko pride tudi zaradi bolezni oz. okvare sten v ustni ali nosni votlini; to lahko povzroči sesljanje in nosljanje.